Ko bi le imeli angelčke!

Ko mi naš otrok razlaga o Poljanah in dogodkih v šoli in ko občasno prisluhnem še kakšnemu učitelju, se zamislim.

Vsak učitelj, še bolj pa starši in žal večinoma tudi jaz nisem kakšna izjema obkrožena s svetniškim sijem, bi najraje videli, da bi nas obkrožali ubogljivi, vedno motivirani, marljivi otroci, ki spoštujejo avtoriteto odraslih, ki z žarom v očeh poslušajo vsako učiteljevo ali starševsko besedo, ki redno hodijo v šolo, tam vneto poslušajo in ves čas pouka sodelujejo, cenijo že sam trud staršev in učiteljev (četudi rezultati tega truda niso najbolj očitni), redno delajo domače naloge in se sproti učijo, doma pa kar hlepijo po pomivanju posode, sesanju in celo likanju.

Temu bi tako ali tako sledile krasne ocene in otroci bi bili srečni, še raje bi hodili v šolo, doma se ne bi sploh več prepirali (saj bi zmanjkalo snovi za teženje) in svet bi postal ves lep in sončen. Jap, tudi mi smo kakšnih 5 minut sanjali o tem, a po sinovem vstopu v srednjo šolo (ali pa je to povezano s puberteto??) kaj hitro spoznali, da življenje res ni potica ai pa ima le ta naša izredno malo file in očitno tudi vzhajala ni kaj prida.

Zagovarjam filozofijo, da je za stanje, ki ga ima kriv oz. bolje rečeno odgovoren vsak sam zase in tako imamo z Jako vedno znova debate (in na srečo jih je še vedno pripravljen poslušati), da je sam kriv, da ima toliko zadev na kupu, da je sam kriv, da ima težave pri matematiki, da je sam kriv, da ga tisti učitelj ni želel poslušati itd., A kaj, ko to najbrž pomeni tudi, da sem sama kriva, da imam takšnega sina in da je najbrž tudi učiteljica sama kriva, da je nihče ne posluša in nihče ne dela domačih nalog- hmmmm – le kje se ta jara kača konča? Pa četudi spoznamo svojo krivdo in odgovornost, to še vedno en k*** pomaga pri trajni .. ah, kaj trajni, tudi trenutni, spremembi stanja. Niti pri Jaki samem, še manj pa spremembo splošnega stanja družbe, ki seveda vedno povratno vpliva na Jako nazaj.

Kdo in zakaj za vraga je ukinil OBVEZNOST pisanja domačih nalog?

Kdo in zakaj si je izmislil nivojsko učenje v višjih razredih osnovne šole?

Kdo in zakaj se je spomnil, da bi bili VSI testi in ustna preverjanja znanja vnaprej določena?

Čemu naj bi bila namenjena miljaužnkratna možnost popravljanja negativnih ocen?

In zakaj učitelj več nima možnosti, da učenca kakorkoli kaznuje – saj ni treba, da ga vleče za ušesa ali brca v tazadnjo, že kakšna “lepa”, debela in velika enica v redovalnici iz lepega vedenja, bi najbrž bila dovolj, da se vsaj malce popravi vzdušje v razredu?!

Vse je za nekaj dobro!

Vse je za nekaj dobro. Pravijo tako. In jaz vedno bolj verjamem v to.
Nikoli ne vem kje začeti, kje je začetek zgodbe in kdaj se je zgodilo tisto dobro, kar je vplivalo na tisto drugo manj dobro, kar je potem povzročilo ono krasno in kar je vodilo v tisto precej manj dobro, a vseeno dobro že zato, ker je vse za nekaj dobro.

Pa naj začnem s tistim manj dobrim, ko so me lastniki podjetja poklicali in z menoj predebatirali trenutno finančno stanje podjetja, ki ga vodim.  Jap, stroški so previsoki in potrebno bo ukrepati. Pa za vsak slučaj so mi namignili, če sama ne bi ugotovila, da se da največ narediti na področju stroška plač.
Kaj je bilo v tem dobrega? Ne bi vedela, vsaj takrat tega nisem videla v tej luči in tako lila bridke solze vso pot do Brnika, kjer smo malo za tem imeli srečanje našega Rotary kluba. Najbrž so tudi solze dobre, za nekaj že -, čeprav se sedaj ne spomnim prav nobene pozitivne stvari. Vem le, da so mi od tega ponavadi ostale le malce nabrekle oči in rdeč smrkav nos. No ja, morda pa je bil rdečica in zabuhlost tista, ki je pripomogla k takšnemu razvoju dogodkov, saj so klubski prijatelji opazili mojo žalost in mi takoj pristopili v pomoč s 100 in enim nasvetom. Pomagalo je, saj sem se takoj za tem lotila izziva (ja, saj veste v ameriških podjetjih ni težav, so le izzivi 😉 ) kot zunanji svetovalec. Kot nevpleteni “zunanji svetovalec” sem se vrgla v skrbno analizo stroškov in tako nekaj burnih tednov premetavala številke in osebe, kot da ne bi v tem okolju preživela lepih in tudi kakšnih manj lepih 14 let. Par 100€ se da prihraniti tukaj, par tam, na koncu pa še razpoloviti ekipo in odpustiti nekaj prijetnih ljudi (konec koncev sem jih nekaj let nazaj skrbno izbrala in so bili vsi do zadnjega krasni) – ampak izbrati je bilo potrebno tiste tanarbolše , jih obdržati, tistim manj pa na dostojen način povedati, da se naše sodelovanje prekinja.
Na ta razgovor sem se pripravljala kar nekaj dni, si v tem času temeljito popravila prebavo (ironija, saj razumete, kajne?) in na koncu stojično in zadovoljivo opravila razgovore o odpuščanju. Bilo je podobno piku injekcije v osnovnošolskih časih. Strah, trepet, – Tisti dan kar nekajkrat obiščeš toaletne prostore, se s sošolci postaviš v vrsto, čakaš, tresejo se ti hlače, nato pomoliš roko, zamižiš, pik – in vse je mimo. Ravno tako je minil tisti dan in po “piku” sem ponovno mirno zadihala in živela v veri, da bo od tam naprej vse lepo in krasno – princ in princeska se zaljubita, poročita in živita srečno do konca svojih dni. Ne, ne, ni bilo tako! Tokratno dobro se je kmalu spet obrnilo v manj dobro, tisti, ki so odšli so me manj ali bolj gledali po strani, nekateri so vame morda zabijali wodoo, tistim, ki so ostali pa se je od srca najprej odvalil velik in težek kamen, v naslednjem trenutku pa so se v misli prikradli stric strah, teta jeza in njihov stalno spremljajoči sosed dvom. In ko vse skupaj zapakiraš v paket spominov na stare “dobre” čase (itak so vedno dobri, nihče nikoli ne reče stari slabi časi), dobiš spet tisto manj dobro – ki pa baje spet pelje v dobro.
No, nekako se to mrakobno obdobje še kar vleče in vleče in da bi zares začela verjeti v zakon življenja, ki vedno prinaša nekaj dobrega, me je usekalo še zdravje. No, a pustimo to, ker ne vpliva na potek zgodbe. Morda le v toliko, da sem v tem obdobju končno začela verjeti, da je vse za nekaj dobro in da ima vsaka dobra stvar svojo slabo protiutež in obratno.
Ko sem se odločala – no, ko se je moj alter ego – zunanji svetovalec odločal, koga od meni drage ekipe obdržati, so po papirju švigala imena, ocene, pomisleki, argumenti. Sem in tja in še enkrat pa še enkrat. Odločale so malenkosti (pa te tako ali tako vedno odločajo) in nekatere ljudi sem obdržala zaradi dobrega poznavanja področja dela, druge zaradi njihove vztrajnosti in dobrih delovnih navad, tretje zaradi naključnega spleta okoliščin, – vse skupaj pa tako ali tako ni enostavno, saj se osebne lastnosti, kemija in ostale okoliščine neprestano prepletajo in otežujejo že tako težavne odločitve. A že mora biti tako – saj je baje vse za nekaj dobro.
Med ocenjevanjem in razmišljanjem je bil umeščen tudi pomislek, da se zna pri eni od kolegic v bližnji prihodnosti zgoditi nosečnost in tuhtanje o prihodnjih izziv ter opcijah nadomeščanja, je dokončno pripomoglo k odločitvi kdo bodo člani ekipe.
Odločila sem se, kakor sem se pač najbolje znala in pri skorajšnji objavi nosečnosti v našem malem timu, bi si skoraj kupila čarovniško metlo. Aha, torej je bila odločitev dobra?
Jah, dan pred porodom tiste na porodniškem dopustu, je kolegica, ki naj bi jo nadomeščala, povedala, da so pred njo novi izzivi in da nas zapušča.
Ups, še dobro, da si nisem kupila čarovniške metle. Gotovo ne bi delovala in se z njo ne bi niti za meter dvignila od tal.
Naj kličem nazaj tiste, ki sem jih pred časom odslovila? Skušnjava je bila velika, a imajo prav tisti, ki pravijo, da je treba korakati naprej in se čim manj ozirati v preteklost. Å e bolj pa imajo prav tisti, ki pravijo, da je vse za nekaj dobro.
Ok, torej bomo iskali novega člana ekipe. Super, krasno, to je zagotovo dobro, saj bo novi član sigurno prinesel nov duh v naše prostore, potresel naše trdoglave glave, ki so še vedno polne spominov na preteklost in nam dal novega zaleta.
Polna optimizma sem se lotila iskanja novega člana naše sanjske ekipe – jap, tako smo si včasih rekli – oh, spet tuhtam o starih dobrih (pa najbrž tudi manj dobrih ? ) časih – in razmišljala o mladem nadebudnem diplomantu, polnem energije in volje do dela. Bojda jih imamo celo goro, takšnih, ki končajo družboslovne fakultete zatem pa brezciljno iščejo svojo prvo zaposlitev.
Ne, ne bomo krpali s študentskim delom, dali bomo možnost mlademu človeku, ga zaposlili za obdobje enega leta in mu na ta način omogoči lažji start v njegovi poslovni karieri! Ja, tako sem si zamislila in verjela, da se bo na moji mizi takoj, ko bom o tem obvestila nekaj svojih mladih prijateljev, znašlo na stotine življenjepisov, na razgovoru pa se bo trlo mladih ljudi, ki želijo delati.
Ne iščem posebnih znanj, saj bomo človeka sami naučili, tudi smer ali stopnja izobrazbe mi ni pomembna, velik poudarek pa dam na osebnosti in volji do dela. Hmja, ne vem kaj naj rečem, a med naborom mladih, ki so se te dni posedali pred mojo pisalno mizo, me nihče ni prav posebej navdušil. Nekdo v CV, ki ga lahko da 200x pregledati, lektorirati, prevajati, preverjati in kaj vem kaj še,  vpiše ime meseca  z veliko začetnico,  vejico pa postavi neposredno pred besedo “in”. Halo?! In to nekdo, ki je diplomiral?
Drugi pride na razgovor s 45 minutno zamudo. Baje ni našel naše pisarne. Ohja, verjamem, Koprska se res razprostira po več  vzporednih ulicah, ampak oprostite -. pred razgovorom se je treba malce bolj potruditi!
Tretji je preznojen tako, da je potrebno še nekaj časa zračiti, četrta pride z dekoltejem do popka, peta se pojavi na razgovoru brez, da bi na povabilo po mailu sploh odgovorila (kjer mimogrede piše, da naj termin potrdi), naslednja na veliko kritizira delo pri svojem zadnjem delodajalcu, naslednji po drugem krogu razgovora ne odgovarja na maile niti telefonske klice in ko končno izberem 3 najboljše, mi grafološka analiza pove, da nihče nima osebnostnih lastnosti, ki bi jih oseba na tem delovnem mestu potrebovala.
Kaj naj rečem? Žalostna sem. Poklapana. Kaj naj zdaj? Kličem tiste, ki sem jim že sporočila, da ne ustrezajo? Naj morda spregledam par slovničnih napak? Morda pa je tisti preznojeni imel le veliko tremo in malce slabši dan? Kaj pa če se je tisti z veliko zamudo zgodila le ena velika nesramna nesreča? Naj grem spet nazaj ali pa gremo s polno paro naprej?
Naprej, naprej, s tolažbo, da je vse za nekaj dobro. Poiščimo torej tistega pravega kaveljca, ki ima v sebi dovolj kreativnosti, da zna tudi sam (vsaj miselno) oblikovati lep letak, ki ima dovolj samostojnosti, da se upa pokukati v svet brez mentorja, ki mu obraz obkroža nasmeh, ki spoštuje avtoriteto, tistega, ki se hitro odloča, ki ima organizacijske sposobnosti, občutek za delo v ekipi, ni zamerljiv, rad pomaga in se ne boji drugih ljudi, se ne boji dela, obvlada pisno in ustno komunicirati v angleščini in hrvaščini, predvsem pa zna lepo in pravilno pisati v slovenskem jeziku.
Ni se mi izšlo in nikogar nisem izbrala do datuma, ko naj  naš novi član lahko prišel na ogled našega večjega projekta, ki bi ga v prihodnosti moral organizirati sam. Sem malce jezna sama nase, a kot pravijo, vse je za nekaj dobro. Tudi to bo. Sem globoko prepričana.

Le kje se skriva zajec?

Očitno se mi zdravje vrača. Spet obiskujem fitnes – no, ja, priznam, da moj enkrat tedenski obisk res ni tisto s čimer bi se lahko hvalila, a kot sem rekla zadnjič, ne gre pri nobeni stvari pretiravati – bomo že – počasi pa sigurno.

Tudi na najini ljubljeni vikendaški točki sem že bila. Å marno sva obiskala zadnjo nedeljo. Spodaj meglice, na pol poti pa se odpre nebeška lepota obsijana s skoraj bi človek lahko rekel pomladanskim soncem.

Kar pa me najbolj veseli je to, da se mi spet piše. Idej za pisanje je bilo vedno ogromno, nekatere zadeve sem celo na hitro zapisovala v svojo priročno beležko, a kaj, ko mi je nekako zmanjkovalo časa – ah, kaj časa, časa imamo vsi 24 ur na dan – zmanjkovalo mi je energije, veselja, če hočete. Nikakor nisem zbrala tiste minimalne energije, ki je potrebna, da bi svojo rit udobno namestila na kakšno priročno sedalo, si na kolena (ja, jaz pač postavljam računalnik na kolena – naša miza je steklena in brrrr, kako sovražim občutek hladu pod rokami) namestila računalnik, smiselno uredila svoje misli, potem pa tolkla po tipkah dokler mi slap misli ne usahne. Na koncu bi na hitro še enkrat preletela – ja, na hitro, kajti, če začnem tekst sicirati in popravljati, temu nikoli ni konca in ga nikoli ne objavim – in če mi po vsem tem ni nerodno stisniti tipke “objavi”, se zapisi vrstijo kot gredo on nedeljah v promet pečene miške na Å marni. Ampak, ni in ni šlo. A zdaj se mi zdi, da se mi vremena jasnijo in prsti srbijo.

Blog je bil nekoč izredno zanimivo psihoterapevtsko orodje. Res, zvečer, ko so se stvari umirile, ko sem pomila posodo, zagnala pralni stroj, pobrala časopise razmetane po tleh, pregledala elektronsko pošto, si skuhala čaj in se končno usedla, so mi prsti kar stekli in vsakodnevno sem opravila še vsakodnevno čiščenje natrpanih in včasih tudi zmedenih misli. Potem pa se je nekega lepega dne moj običajni urnik zatrpal in nikakor se nisem skobacala iz začaranega kroga občutka nedokončanosti. Å e vedno nisem naredila pomladanskega – ja, ja, res je – pomladanskega čiščenja omar, na podstrešju me čakajo kupi revij z zanimivimi članki, ki sem jih shranila zato, da jih bom kasneje ponovno prelistala in si vzela več časa zanje, ob postelji se mi kopičijo napol prebrane knjige (uh, kako sovražim nedokončana čtiva), naša kopalnica še vedno ostaja nedokončan projekt (če že ploščic ne bomo menjali, je potrebno pospraviti vsaj tistih miljaužnt na pol uporabljenih flašk, kjer se nabira le še prah), na polici me čaka še popolnoma nedotaknjen zvezek, kamor sem sklenila zapisovati vse zanimive recepte za obroke, ki mi uspejo – ah, pa kaj bi naštevala, nedokončanih ali vsaj želenodokončanih stvari se je enostavno nabralo preveč. Bom, bom, bom – saj bom, sem si govorila, a kup (čeprav le v moji glavi) je iz dneva v dan postajal vse večji.

V ta šmorn so se vmešali še občutki žalosti, ker sem z nekaterimi potezami (potezami, ki izhajajo iz nalog iz “paketa” z nalepko “šef”) izgubila nekaj prijateljev (ok, ne ravno prijateljev, recimo temu raje dobrih službenih kolegov) jeze, ker stvari ne gredo tako, kot bi po mojem morale iti, nazadovoljstva in strahu glede službe, prav potiho je na zadnja vrata potrkal zobobol – in hop – postala sem najboljši kandidat za burn-out sindrom.

Jap, to so bili moji razlogi.

Pa ni pri vseh enako. Pri nekaterih gre to tudi tako. Baje nekateri premalo telovadijo. Ne, jaz sem hodila 2x tedensko na Å marno, 3x tedensko na fitnes, 1x pa še na tenis. Telovadbe več kot preveč – hmja, ja, prav imate kar je preveč je pa res preveč … sploh za teto pri 45-ih.

Nekateri imajo premalo časa zase. Ne, tudi s tem nisem imela težav. Prebrala sem že na tone knjig o planiranju časa, o zmanjševanju tempa pa knjig z nasveti ženskam v “teh” (kaj naj rečem, sem pač v “teh”) letih in tako dobro vedela, da je potrebno izkoristiti vikende, si vzeti čas za dopust in kdaj pa kdaj biti le sam s sabo.

Najbrž je tudi tu bilo vsega preveč. Preveč dopusta? Predolgi vikendi? Ah, ne seri, Saša! Tega pač ni nikoli preveč, kajne? Ne, ne, saj ne da bi pretiravala in dopustovala 5 tednov skupaj – ne, mi smo si privoščili par eno tedenskih počitnic in moje telo se je pogosto transportiralo na različne konce sveta. A moja glava bolj redko. Naše počitnice so vedno izgledale kot kup nepovezanih dogodkov, potovanje iz kraja v kraj, iskanje novih zanimivosti, hotelov, restavracij. Å e vikendi so morali biti nabiti z dogajanjem in čas za brezdelje in smrdenje pred televizorjem se mi je zdel kot najhujši smrtni greh.

Å e danes ne vem natančno v katerem grmu je tičal taglavni zajec. A ga bomo že ujeli, ne želim, da nekontrolirano teka okrog moje hiše in se čez nekaj let spet skrije v kakšen velik in močno razvejan grm.

Dobro jutro, Saša!

Saj ste opazili, da sem zaspala, kajne? Mislim orto zaspala – zaspala zimsko, pa še poletno spanje [tippy title=”skoz bi spala“]samo hecam se, ali pač?[/tippy] hkrati. Kar lica mi rdečijo od sramu kako dolgo že nisem pogledala na tale moj spletni dnevnik. Jaz takole nič od nič, sina pa spodbujam in mu pridigam naj se sistematsko loti pisanja bloga in zapiše vsak teden vsaj en zapis. Tak kratek, dolg, super dolg, cici-mici kratek, poglobljen, filozofski, brezvezen,  ni pomembno … le da je zapisan vsak teden in po možnosti na isti dan v tednu.

Kaj le pametujem, če se sama tega ne uspem držati?! A jaz imam opravičilo. Res ga imam. Celo zdravnik mi ga lahko podpiše. Ja, mogoče pregovorim celo psihiatra, ki me je potrpežljivo poslušal nekaj minut, nato pa v diagnozo zapisal, da je z mano vse v redu. Itak, samo smo šli za vsak slučaj preverit, ko pa se moja zdravnica nikakor ni dala odgnati z mojimi (očitno precej zmedenimi) komentarji, da ne potrebujem tovrstne pomoči. Konec koncev pa sem poskusila, če bi mi morda na recept dali kakšnega psa. Baje pomaga, če si depresiven in anksiozen. Pes namreč. Nisem pa prepričana, saj ga nisem dobila. Očitno sem res zdrava.

Danes je dan, ko se končno počutim odlično in zaslužim si pozdrav v nov dan svojega novega življenja, kajne?! Danes sem šla preštet vse dni “pokore”, ki sem si jo naložila in naštela okroglih 160 dni. 160 dni od katerih so bili kakšni kolikortoliko v redu, kakšni lepši, drugi manj, nekateri pa popoln polom.

Å e sama ne vem natančno kje in kdaj se je začelo … hmmm, mogoče že v puberteti, ko sem si želela, da je vse opravljeno čim hitreje, ko sem vedno, res vedno tekla na avtobusno postajo, saj je hoja kradla dragoceni čas, ki bi se ga dalo porabiti za kaj bolj koristnega in produktivnega in poskušala v enem dnevu narediti 1000 in 200 različnih zadev.

Ja, tako se ponavadi začne in potem noriš skozi življenje, uspevaš, padaš, se pobiraš, počasi upočasnjuješ …. Ja, to se pravzaprav spodobi tam po 40-em, kajne? A želja po hitrem tempu še ostaja in tako tam pri 45-em, ko bi moral človek že plesti šale in ustvarjati gobeline, vstopijo v tvoje življenje mladi vitalni ljudje, polni energije, stara baba bi rada tekala vštric z njimi in sopiha ter se muči, srce utripa z vso močjo, zvija v križu, boli to in ono, a človek ostaja slep in gluh za vsa opozorila.

Ja, tako nekako se je dogajalo pri meni, potem pa težave v službi, odpuščanja, zamere, zatrta čustva, na zunaj hladen obraz, znotraj vihar, strah, ki se zajeda v kosti tudi tistih najbolj odpornih. In tako niti ne opaziš, da se v telesu in umu nekaj kopiči, nekaj kar lahko izbruhne in pokosi tudi … ja, tudi mene.

Začelo se je lepega avgustovskega dne. V nekem trenutku uživaš v sproščenosti petkovega večera, v naslednjem pa že tipaš po ustih in ugotavljaš kateri zob je tisti, ki nagaja in me ponovno priganja k obisku meni sicer zelo ljubega (seveda v obliki brez svedra v rokah) gospoda. Ahhh, pa ne spet?! Å estica levo zgoraj … ja, to bo to! Bomo lepo pridni in takoj v ponedeljek odšli na stol in rekli AAAAA.

A se ni izšlo po načrtih. Moj zobar se je spet (!) odločil, da je avgust mesec, ko zapre ambulanto, skoči v kopalke in to ne le za teden ali dva, ne, gospod se je odločil, da na morju preživi ves mesec in tako meni ni preostalo drugega, kot da se oglasim pri stričku socialcu – tistemu, ki mi je v zdravstvenem domu že pred nekaj meseci ruval bolečo osmico.

Jaz ekspert za zobozdravstvene posege (sicer mišljeno sarkastično … pa vendar po toliko obiskih skorajda že resnično), sem se pred obiskom pustila slikati v zobovje in se samozavestno (no, ni čisto res) usedla na stol socialnega dežurnega zobozdravnika. Slikica baje ni pokazala ničesar in stric me je odpravil z diagnozo malce vnetih dlesni. Malce??!! Pa nek trakec mi je položil na dlesni ter rekel naj po dveh urah izpljunem. A kaj, ko po dveh dneh teta bolečina še vedno ni odšla. Ne samo, da je ostala na obisku, obiskali so me tudi vsi njeni otroci pa mož in kaj vem kdo še vse … ja, bolelo je vsepovsod, jaz pa sem izčrpala moj seznam idej h komu naj se še napotim. Mazala in izpirala sem z vsemi žavbami sveta, a svojih nadležnih obiskovalcev nisem mogla spoditi.

Po tednu dni mučenja, me je rešil prijatelj, ki ima teto (zdaj pa res tisto pravo sorodstveno), ki zna vrtati po zobeh. Pogledala je sliko, pogledala moje zobe, pogledala dlesni in se zgrozila. Ja, res, nekaj časa je ugibala in se posvetovala nato pa mi predpisala konjsko dozo antibiotikov.

Danes sem prepričana, da bi vse skupaj strumno in hitro preživela, če ne bi bilo mojega že precej upehanega in malce strtega srčka, bolečega križa in zaradi stresa rahlo povišanega holesterola, tako pa me je usekalo po dolgem in počez. Prva dva dni je bilo krasno, zaživela sem, oddirjala na fitnes pa v službo in želela nadoknaditi ves izpad dela prejšnjega tedna, nato pa driska, dehidracija, izguba apetita, napadi tresavice (še zdaj težko verjamem, da naj bi bili to napadi panike), padec kalija, povišanje holesterola, bolečine v ledvicah, jetrih, zgaga, boleč želodec, pekoče grlo, kepa v grlu, zamašeni sinusi, glavobol in na koncu popolna nespečnost.

5 tednov neprekinjenih neprespanih dni (no, ja, predvsem noči!), vmes pa štirje obiski urgence … pa 7kg minusa v telescu, ki ga prenašam naokoli… ok, to je bil edini dober stranski učinek 🙂 …. Res, ko sem prišla malce k sebi in izgubila podočnjake ter dvignila ramena in izprsila prsi 🙂 , so me ljudje spraševali, kaj da počnem, saj izgledam odlično. Ah, ja, no zdaj veste, da ni treba veliko, če želiš v parih dneh izgubiti 7 kg, samo malce preveč dela si naložiš, počakaš, da zobobol preraste v major problem, popapaš vsa zdravila, ki ti jih naložijo zdravniki in mirno čakaš, da te useka. 🙂

Eko, sedaj sem zdrava, poleg tega pa pametnejša za življenjsko izkušnjo. In ta mi pravi, da ne gre pretiravati … nikjer in nikoli. Zato bom za danes zaključila.

Nadaljevanje sledi … ali pa ne … kakor se mi bo že zdelo.

[[1]]še bi spala[[1]]

Nov veter v jadrih

Blok imam popisan z idejami o tem kar se mi zdi vredno prelivanja dodatne tinte in klofanja po tipkovnici. Å la sem celo korak dlje in si zapise in ideje za objavljanje na blogu sistematizirala, češ, da bodo tako trije aktivni prsti mojih dveh rok, lažje stekli po tipkovnici.

Takole sem zastavila;
ob ponedeljkih bi pisala o kakšnem članku ali knjigi, ki mi je padlo v oko ali se mi usedlo v dušo,
v torek o kakšnem odličnem kuharskem receptu … čeprav priznam to je meni najtežje, saj kuham vedno po navdihu, praznim hladilnik in sovražim merjenje in še bolj zapisovanje nečesa, kar je iz WC školjke že zdavnaj z vodo odplaknjeno.
Ob sredah bi bil čas za nove ideje, navdihe in filozofiranja,
četrtki bi bili posvečeni aktualnim temam; bullmastifom, požarom v tunelih, Golobičem, Erjavcem in podobnim tičem,
petki starševanju in prebliskom iz šole,
sobote gostilnam, izletom, zanimivim krajem in podobnim geografsko determiniranim točkam,
nedelja pa bi bil čas za počitek, ali pa čas, ko sem prepuščena popolni ustvarjalni svobodi.
ponedelja čas za kritiko
poponedelja čas za design, pohištvo in modo
popoponedelja za kakšno iz IT sfere ….

Vse lepo in prav, a realnost je takšna, da po torbici še vedno valjam tisti super majceni blokec, ki sem ga kupila v prvi knjigarni na našem poletnem popotovanju po Franciji. Popisan je z vtisi it tistega našega potepanja … to je bilo poleti 2009 (!), a iz blokca ideje kar ne prilezejo do tipkovnice. Å e bolj me moti to, da sem na naši zadnji službeni novoletni večerji navdušeno poslikala vse za oči tako lepe in umetelno postavljene in še bolj okusne jedi in si prisegla, da med prazniki, ki so sledili, kuharju in gostilni posvetim en cel prispevek na tem blogu, a tudi tukaj me peče vest, in najbrž se tukaj skriva razlog za mojo pekočo zgago, saj zadeva še vedno ostaja nepopisana in neobjavljena.

Ravno danes sem prebrala zapis, na katerega me je ponovno spomnil Peter Babarovič, ki pravi, da “nimam časa” ne obstaja, obstaja le to, da nekaj ni na našem prioritetnem seznamu. Ja, res je, čeprav obožujem pisanje in je moj blog neke vrste psihoterapija (zame seveda, na vas bralce morda vpliva ravno obratno 🙂 ), ga na listi svojih prioritet vse bolj pomikam na konec seznama.

Jap, tako je, da je pač visoko na vrhu ustoličena moja družina. Če se le da svoj čas posvečam “nam”, dejavnostim, ki jih lahko počnemo skupaj pa čeprav je ta dejavnost zame morda le sedenje ob teniškem igrišču ali sedenje ob kozarcu navadne vode in prijetnem klepetu z našim Jakom.

Potem se je ob koncu lanskega leta na tej lestvici prav pod vrh prikradla skrb zame, skrb za moje telo in skrb za moje zdravje. Ne, nič takšnega se ni zgodilo, le moje kosti so počasi začele škripati, majhen alarm me je spodbudil k obiskom zdravnikov, ki se jih sicer izogibam, kot vampir česna (ali križa … ah, kdo bi vedel), k določenim zdravniškim pregledom, ki so mi šibila kolena, vse skupaj pa je peljalo v nakup letne fitnes karte … no, ne le karte, odločitve in pridnega in doslednega trikrat tedenskega jutranjega obiskovanja fitnes centra. Tudi tenis je vpleten v skrb za moje zdravje in počutje, a tukaj je čar še večji, saj ta posega tudi na najvišjo točko mojih prioritet. Sklenila, sem, da ne bom popustila moškemu delu naše družine in jima dovolila, da se sama podita po igrišču, medtem ko mama kuha kosilo in se vpisala v teniško šolo za mame 😉

Tretja stvar, ki me okupira pa je naš Veter. Neumnost bi morda rekel nekdo, ki bi pogledal celotno finančno sliko našega podjetja in jo primerjal s tem malim drobcenim “dojenčkom”. Res je, v letih mojega dela pri našem podjetju, smo prodali že preko 1.000.000 različnih vstopnic za različne (popolnoma neVetrovne) prireditve. Vse so bile (in so še) seveda strogo usmerjene v osnovni posel, ki ga opravlja naše podjetje in zato strogo nišne in nepotrebne kakršnegakoli oglaševanja. Dela je pri nas vedno dovolj, težav še več kot dovolj 😉 in zato novega Vetra res nismo potrebovali. A zazdelo se mi je, da po 14 letih morda le potrebujem kakšen nov izziv, ki mi bo razmršil lase in pognal kri po žilah. In tako je nastal Veter. Majhna neprofitna druženja, ki mi dajejo energijo in zalet tudi tam kjer bi me drugače morali že z buldožerjem pririniti.

Veter ni nič posebnega … saj veste, le zrak, ki se giblje malo hitreje … a meni razkuštrani lasje prijajo, prija mi sapica, ki me boža po licih in veter, ki me buta v hrbet in poriva naprej. Veter je (le) še en v nizu dogodkov, ki jih je že tako ali tako ogromno. Fakultete organizirajo takšna in drugačna brezplačna srečanja, V našem Rotary združenju imamo predavanj kolikor ti srce poželi, na raznih podjetniških zajtrkih, kosilih ali večerjah se družijo se uspešneži,  drugje reveži, spet nekje tisti sivolasi, pa tisti s pobritimi glavami, tisti s košatimi, debelušni, suhljati, ljubitelji krompirja, psov, celo človeško ribico so uporabili za vabo podobno mislečih in po mojem obstaja že klub blondink in levičarjev. No, pa smo se še mi obrnili z vetrom in začeli … ja, kar začeli smo z nekakšnimi srečanji.

Baje … no, tudi sama vem, da je to priporočljivo, naj bi naredila poslovni načrt in razmislila kam vse to vodi, a nočem. Nočem pa zato, ker me tokrat ne zanima “višji” cilj. Tudi blog je bil … in je še … preprosto moj hobi, moje veselje … izguba časa, če že hočete. Nobenega poslovnega načrta ni bilo nikoli zadaj, a se je preko njega odprlo vseeno nešteto novih poti, poznanstev in tudi poslovnih priložnosti.

Tudi Veter naj ostane tak, otroško naiven, prijateljski, zabaven, brez višjih ciljev in želja po kakršnih koli zaslužkih! Preko Vetra želim preprosto zadovoljiti svoje potrebe po novem znanju, se ob tem zabavati in spoznavati nove ljudi. In čeprav malokdo verjame (vsaj na prvi kontakt, preden stvar preizkusi, jo potipa in pusti, da Veter zapiha tudi v njegovo dušo), da lahko na Veter pride brez skrbi, da v ozadju ni kart, ki se bodo razkrile šele, ko pade mrak in bodo vrata Glažute (vsaj trenutno nam prostor in izredno dobro pogostitev nudi ta lokal) zaklenjena in on ne bo mogel nikamor uiti, ostaja moja osnovna ideja pri Vetru še vedno ista – družiti se, spoznavati se in se naučiti vsakič nekaj novega … brez višjega cilja, brez manipulacije in držanja vsakega obiskovalca za vrat in vsiljevanja podpisa pogodbe, naročilnice ali vsaj vstopnice za naslednje srečanje. Konec koncev je to zame, ki čustva kažem že na 100 km, edini način, da vsakomur, ki ga uspem privabiti na Veter, lahko mirno pogledam v oči!

In Veter je nekaj, kar mi zadnjih nekaj mesecev krade noči. Lani sem ob poznih nočnih urah tipkala po straneh svojega bloga, sedaj pa pišem po facebooku, pišem vabila na Veter … takšna in drugačna, znancem , prijateljem in celo neznancem, iščem predavatelje, razmišljam o temah, ki bi jih obdelali, obdelujem fotografije posnete na Vetru in brskam po možganih za novimi prebliski in idejami, ki bi Veter naredile tako poseben, da bi se krog prijateljev dobival frekventno, skupina pa iz meseca v mesec še povečevala.