Jap, takle mamo, končno imam celo na pismeno, da nisem gladka.
To sem sicer že precej časa sumila :), a končno so mi to potrdili celo strokovnjaki.
Å alo na stran in malce resnosti pod prste, punca!
Tisti, ki še ne veste, avgusta 2010 mi je preprost – ali pa ne čisto preprost -no, kakorkoli, bil je navaden zobobol in življenje mi je obrnil na glavo. Ker ni bilo zobarja pri roki – saj veste, avgusta so vsi zobarji zgarani in utrujeni in si več ali manj večina njih privošči dolge počitnice. Tako je bilo tudi z mojim. Par dni sem papala Nalgesine, že rahlo vnete dlesni sem mazala s Propolisom in po tednu dni so mi končno našli zobarja, ki ni več zatrjeval, da je vse skupaj le blago vnetje dlesni in mi je pred kakšnimi posegi dal konjsko dozo antibiotikov.
Pri tistih čistotagladkih puncah bi bilo to dovolj za ponoven pogon vseh njenih “konjskih” moči, poln delovni zagon, aktivacijo vseh okončin in ponovno podpiranje vseh šestih hišnih vogalov. No, pri meni, ker sem ubergladka, je to zagnalo vse to in še več – a le v naslednjih štirih dneh – če me spomin ne vara, sem bila v teh dneh aktivna kot že dolgo ne. Fitnes, služba, družba, sin, mož, hiša, maček, mama, ata -. nadoknaditi je bilo potrebno vse, kar je zaradi preteklih nekaj dni malo postajalo in bilo zaradi bolečin v zobu rahlo zapostavljeno.
Peti dan pa zlom. Driska, slabost, prvi napad tresavice, urgenca. In nekako tako tudi naslednjih nekaj dni, ki so se raztegnili v tedne in temu se je pridružila nespečnost, glavoboli, bolečine tu in tam, boleče grlo, želodec, krvavenje iz črevesja, izguba apetita – ni, da ni, bi rekel človek.
Stres, izgorelost, so mi zatrjevali vsi zdravniki, jaz pa sem jih gledala zgubljeno in obupano ter si želela nekoga, ki bo končno “razumel” kaj se RES dogaja z mano. Kakšen stres neki! Jaz že ne! Jaz sem ja imela življenje pod kontrolo in oblastjo! Vedela sem kaj jem in vase sem spravljala le zdrave stvari, redno sem gibala, spanca sem imela dovolj (no, vsaj pred 5 tedensko popolno nespečnostjo), ne kadim in nikoli nisem, ne pijem alkohola…
Resda sem imela morda – morda, malce stresno službo in da nisem znala ravno najbolje ločevati med službenim in prostim časom, a to se dogaja vsem, kajne? In resda me je marsikdo ozmerjal (no, jaz sem to slišala kot hvalo) s hiperaktivko, a oni itak ne vedo, kako malo jaz v resnici postorim?! Resda sem bila v službi že nekaj mesecev – morda celo let, nesrečna, žalostna in apatična, a takšne in zato so službe, kajne?!
Kakšen stres le?! Meni so ponagajala ledvica, mogoče je kaj narobe z jetri, ali pa imam morda žolčne kamne?! Nekaj takšnega konkretnega, kar se da pogledati skozi kakšno kukalo, izrezati in potem gremo naprej?! Meni pa niso in niso našli nič konkretnega in kar naprej trobili, da me daje stric stres. Pa kaj za vraga je ta stres?! Nekaj, česar okrog nič ni, notri je pa votlo?! Neka besedica, ki so si jo izmislili zdravniki, kadar ne vedo kaj bi drugega rekli?! Če ni lupus, kar dr. House zatrjuje, da itak nikoli ni, potem je pa stres!?
No, a ker je teta Saša [tippy title=”vztrajna“]po domače med brati povedano – trmasta 🙂 [/tippy], v iskanju ultimativne resnice ni in ni popustila, obiskala je 100 in enega zdravnika, se dala prevrtati od zgoraj navzdol in obratno, napolnila rezervoar krvi za nekaj krvodajalskih prostovoljcev, vmes obiskala še 302 alternativcev, dobila nekaj oprijemljivih in manj oprijemljivih diagnoz, vmes dala izpuliti 12 zob, izgubila vse potrebne, želene in tudi tiste nepotrebne telesne dlake, a žal nikakor našla zlatega grala.
Nekje med potjo je Saša posumila, da morda le bežno, bežno pozna tega strica z imenom Stres in začela ga je izganjati iz svojega duševnega domka.
Najprej si je privoščila sanjski samski dopust. 10 dni Toskane brez moža, otrok, mačka, pralnega stroja, likalnika in ostale kramarije! Po 100 letih enkrat sama samcata. Bilo je sanjsko. Ja, v mojih načrtih pred potovanjem. Tam je bilo vse skupaj bolj podobno pokori, a o tem kaj več naslednjič.
Naslednji korak je bil soočenje s tem, da je tudi služba le še namišljeni grad v oblakih in odločiti se je bilo potrebno, da je čas za bolniško. Ja, tudi bolniška pri stari Saši ni bila možna alternativa vse dokler ji ne odpadejo vsi lasje, udi in morda kar glava. Ja, ja, z zoboboli, glavoboli, vrtoglavicami, brez spanca ali česarkoli že – v službo je pač treba. Tako so jo naučili in tako to počnejo velike [tippy title=”pridne“]v tako so me strenirali že v zgodnjih otroških letih 🙂 [/tippy] deklice. Pa bojda brez mene ne bi šlo – ja, ja, firma propade! In če slučajno ne propade, potem obstaja še hujša nevarnost – zna se opaziti, da sem morda v svojem 10-12 urnem delavniku [tippy title=”premalo postorila“]hja, kaj pa bi drugega, če dobra samopodoba ni ravno vrlina [/tippy] in sem tako ali tako nepotrebna.
Stic Stres? Kje pa, to so le povprečne misli vsakega zdravega in razmišljujočega človeka.
Po pol leta otepanja z edino možno resnico, cepetanja na mestu in oklepanja starega kvazi idealnega in varnega življenja, sem le sklenila, da bi poskusila z bolniškim dopustom. Lej ga vraga, bolniški dopust res pomaga in končno se mi je premica zdravja začela obračati navzgor. Morda pa je le bil stres?!
En mesec bolniškega dopusta se na začetku sliši kot kamion Zale žejnemu sredi Sahare, a verjemite, minilo je kot dih in temu je sledil še en mesec in še en in še naslednji in tako je kot keks minilo pol leta. Seveda sem med tem ostala brez službe – no, saj sem se tako [tippy title=”odločila“]jap, ob dveh tonah prelitih solz [/tippy] že ob nastopu bolniške, počasi so mi izpadle vse dlake (najbolj sem objokovala tiste, ki tako ali drugače obkrožajo moje zvedave očke), prišla so obdobja, ko sem vneto zatrjevala, da sem ozdravela, potem pa je prišla luna (ali bokvekaj) in z njo krvavitve, slabost, obup, jok in posledično še kup novo/starih težav.
Stres, stres, stres. In pravili so mi, da edina rešitev je sprememba življenja.
No, pa se je lotimo, si je rekla trmasta (no, ok, vztrajna 😉 ) Saša! Služba je itak odšla rakom žvižgat in je kar je – [tippy title=”in biti doma niti ni tako slabo“]sploh če mož odobri sponzorsko financiranje 😉 [/tippy], o tem kaj bom počela v prihodnosti bom razmišljala kasneje, so mi svetovali strokovnjaki pa tudi “strokovnjaki” in ker sem “kupila” že strica stresa, sem se odločila “kupiti” tudi to.
A da ne bom doma ždela kar križem rok, sem se lotila brskanja in tuhtanja o svojih mladostnih željah in to me je pripeljalo do izpita za motor, nato nakupa dvokolesnega hropca, kasneje še nabavo novega družinskega člana na štirih kratkih nogah, pa risarskega tečaja, obujanja starih prijateljstev, [tippy title=”brezciljnega“]to je pomemben podatek, ki ga bom pojasnila v kasnejših javljanjih iz norišnice. Ja, ja, BREZ CILJNO je težko 🙂 [/tippy]kofetkanja in še in še neumnosti. 
Stres? Mah, ne vem, baje bi moral izpuhteti. A “hudič” je vztrajen bolj kot mravlje faraonke.
Ne pomaga motor, če je namenjen le hitrejšemu in lažjemu premagovanju poti do cilja (pa čeprav je to le zmenek za kavico), ne pomaga pes, če med sprehodi razmišljaš o tem kaj početi v potencialnih bodočih službah in vmes tipkati maile na telefonu. Ne pomaga nič, če je glava še vedno obrnjena v napačno smer in ima na očeh pripete konjske brzde!
Vrtoglavice in krvavitve so se vrnile, lasje pa kljub pomladnemu flancanju niso in niso pokukali na plano. In kot naročeno (če bi prišlo prej, bi bilo prekmalu in jaz bi gladko odklonila) je v decembru 2012 prišel predlog mojega [tippy title=”psihoterapevta.”]Jah, silom razmer sem na polovici leta 2012 le pristala, da obiščem strokovnjaka za psiho, čeprav ga (po svojih lastnih prepričanjih) res nisem potrebovala. [/tippy] In on mi je predlagal, da bi se priključila psihoanalitski skupini v psihiatrični bolnišnici na Zaloški v Ljubljani. Ne, ne, kot terapevt! Ste mislili to, kajne?! Tudi jaz bi tako pomislila, če bi me o tem vprašali pred avgustom 2010 ;). No, ker me kot terapevta niso vzeli, sem pristala in se v skupino vključila kot pacient. Ja, ja, kot eden od norcev! 😉
In tako sem 25.marca 2013 s potovalko v roki pristala v norišnici.
