Sem že predolgo v Networku 21?

Končno me je poleg vse sreče, ki sem jo itak deležna v življenju 🙂 doletela še tista izžrebana sreča. Namreč prijavila sem se na Univerzo za življenjein tam kot ena izmed tistih prvih uporabnikov, ki smo se prijavili do nekega roka, bila izžrebana in prejela nagrado. Nagrada je šola Retorike, kar me je več kot razveselilo.
In sedaj sem ponovno v šoli. Čeprav sem od osmih srečanj sedaj imela šele 2, moram komentirati, da je stvar izredno zanimiva. V šolo hodim ob ponedeljkih od 17:00 do 21:00 …uf, naporno se sliši kajne? Pa ni niti najmanj. Te štiri ure minejo, kot bi mignil. Prejšnjič Zdravko Zupančič, ki me je s svojo celotno pojavo popolnoma impresioniral, tokrat pa Barbara Žefran, ki nas je v popolni pripravljenosti učila sproščanja in govornih vaj s popolnoma drugačnim pristopom, kot Zdravko.
Najbolj pa uživam v celotni ekipi učencev.  Naša šola ima tako kot vsaka druga šola, odmor. Ta je najlepši del šolanja :).  Pravzaprav se med odmorom razvijejo najboljše debate in danes sem z zanimanjem debatirala s “sošolcem” Igorjem, ki zagovarja tezo, da je službo dobro menjati vsake 2 do 3 leta. Igor je mlad (pod 30 let) in nadebuden (skoraj) ekonomist in do sedaj je na tak ali drugačen način delal že v petih podjetjih. Pravi, da ga novi izzivi vedno najdejo in da se mu službe kar ponujajo. In on jih zamenja.
Jaz sem drugačnega mnenja, saj sem v svojih več kot 17 letih službovanja zamenjala 3 službe in še to prvo res bolj zato, ker je bila bolj poskus kaj pomeni delati, kot moja konkretna sanjska služba, drugo pa zato ker sem vzpenjanje po lestvici v majhnem podjetju prekinila s precej dolgo odsotnostjo (bolniška + porodniška) in sem ugotovila, da je trenutek menjave, če sploh kdaj, napočil ravno takrat.
Priznam pa, da sem tudi v podjetju Network 21, kjer sem zaposlena sedaj, že imela nekaj prebliskov in želja po menjavi. Pridejo težki trenutki, pridejo dvomi, pa tudi želja po novih izzivih, novem znanju ….skratka razmišljala sem o menjavi. Celo več, nekega dne, sem na letalu na poti iz Anglije, kjer smo imeli srečanje vseh evropskih managerjev naših pisarn, ko sem bila polna energije in navdušenja in to očitno tudi izžarevala, srečala podjetnika, s katerim sem poslovno sodelovala v prejšnjem podjetju. Beseda je dala besedo in čez nekaj dni dobim njegov telefonski klic in ponudbo, da se kot manager zaposlim v njegovem novem podjetju, ki bi ga odprl z mojo pomočjo. Ponudba je bila dovolj mamljiva, da sem jo sklenila preizkusiti. Po nekaj tedenskih dogovarjanjih sem odšla ponovno v Anglijo, kjer je takrat delal moj nadrejeni in mu osebno sporočila, da odhajam.
To je bilo kakšnih 6 let nazaj. In jaz sem še vedno v Networku 21?

S čim me je prepričal ostati? Seveda tudi z denarjem 🙂 pa vendar to ni odtehtalo, saj bi se najbrž okrog financ lahko dogovarjala tudi na novi poziciji. Prepričal me je z mislijo, da sem dovolj dobra, da si bom svoje nove izzive poiskala sama, ko jih bom želela in da je argument, ki sem mu ga podala za mojo namero zapustitve podjetja nepravi. Rekla sem namreč, da me v obstoječem podjetju prav nič ne moti, le da mi je na pot prišla prava prilika.
Pravim ljudem prave prilike ne krojijo življenja, temveč si takšni ljude prave priložnosti naredijo oz. jih poiščejo sami.
Imel je prav …vsaj tako še vedno mislim in sem vesela, da imam šefa, ki razmišlja tako in ki mu takrat ni bilo vseeno, da bi me izgubil.

Zamujanje

Pri nas v službi že od nekdaj velja, da ne cepidlačimo za zamujanja. Bistvo je, da ljudje dobro in odgovorno naredijo delo ….tako si vsaj vsakič dopovedujem, ko me grabi tazoprna, ker ob 8h, ko se začenja delo spet vsaj polovico ljudi zamuja. Nekateri zamudijo le kakšnih 5 minut, drugi pa tudi po pol ure ali več. Ah, kaj bi težila zaradi principa, se prepričujem, ampak nekje v podzavesti pa me žuli črv težačenja.

V bistvu sovražim zamujanje. Z zamujanjem pokažeš (ne)spoštovanje do tistih, ki čakajo. Razumem, da se zgodi kdaj pa kdaj in tudi nikoli me ne jezi, če je govora o prijateljskem klepetu ob kavi, pa nekdo zamudi za 5 ali 10 minut, tudi takrat, ko nekdo zamuja in uporabi sodobne tehnološke možnosti ter zamudo javi …vnaprej, ne nazaj, se mi zdi dovolj dobro, ko pa ljudje zamujajo brez komentarja vnaprej in ko se to pri določenih pojavlja non-stop in to tako pri sestankih, kot tudi pri zaključevanjih nalog, potem  se mi ježi koža.

Prepričana sem, da nobena od naših vrlih kolegic v službi ne bi zamudila niti minute, če bi imela sestanek ali večerjo z Brad Pittom ali Janom Plestenjakom! Ko pa je treba pravočasno privihrati na kolegij, takrat pa je vedno na razpolago 1056 izgovorov.

In povrh vsega se zgodi, da ob zamudi namesto kratkega “Oprosti, ne bo se več zgodilo!” dobim polurno razlago o zamašku na cesti, kjer je gužva že itak zadnja 3 leta, ampak ravno tisti dan je pa očitno bilo pričakovano, da bo promet drastično upadel in se ceste spraznile za najmanj polovico ali pa o pomembnosti telefonskega pogovora s tiskarjem, ki tako ali tako kliče skoraj vsak dan in ga nikakor ne gre prestaviti na kasnejši termin.

Najbolj pa se veselim poslušanja razlag o tem, ko naloga za katero si je datum zaključitve postavil nekdo sam, itak ni narejena. Kaj to, da ni narejena ….o kakršnemkoli komentarju povezano s tem ni ne duha ne sluha ….ne bu me mu …in ko jaz kakšne 3 dni po tistem vprašam kako je s tem, dobim odgovor: “ah, tega pravzaprav ne razumem prav dobro ….” ali “file-a sploh ne morem odpreti …”

In kaj se naredi, ko se tak primer v firmi virusno razraste? Zapiranje vrat ob točno določeni uri in puščanje ljudi v zadregi pred vrati? Ni to malce nizkotno?

Je treba delat

Za svoj ljubi kruhek hodim v službo. Ja, tako kot večina ostalih smrtnikov. Pa vendar mislim, da večina ljudi v delu ne uživa ravno tako, kot jaz. Res, v službi uživam! Pravzaprav odkar pomnim sem rada hodila v službo. Pri svojih 41-ih sem zamenjala za moje pojme ravno pravo število služb. Najprej 2 leti v neki babji pisarnici neke velike izvozne firme. 500 zaposlenih, vsi več ali manj pisarniški molji. V naši pisarni nas je bilo 6 žensk. Referentk. Pravzaprav se mi danes zdi, da je bilo delo duhomorno in ubijajoče. Vendar takrat sem bila prepričana, da je to najboljša stvar na svetu. Pa so prišli težki časi in sama sem ugotovila, da so moje ambicije večje od možnosti, ki se mi nudijo tam. In odšla.

V manjše ..uf, privatno …to je bilo za mojo mamo takrat skoraj bogokletno ..firmo. Računalnike prodajat. 5 izrednih let. Mlad zagnan tim, ogromno dela, ogromno možnosti, veliko pridobljenega znanja. Pa je nastopila ura, ko je treba postati tudi mama. Porodniška me je postavila pred vprašanje ali se vrniti nazaj, ali poskusiti nekaj novega.

Novega! Network Twentyone, Network 21, N-21 … ali kakor koli že hočete. In tukaj sem še danes. 11 let po razgovoru z Adamom Livingstonom, američanom mojih let, v recepciji hotela Union. Mene, žensko, mlado (relativno mlado bi lahko rekla za mojih takratnih 30let), z dojenčkom (po pol leta porodniške sem naletala na ta oglas), brez diplome in močnih vodstvenih izkušenj, so zaposlili kot direktorja firme, ki še ni obstajala. Noro! Svet se je začel vrteti z izredno hitrostjo in v 11 letih še vedno uživam v skoraj (ja vse res ni vedno rožnato) vsakem delovnem dnevu. Danes sem še vedno direktor podjetja N-21 d.o.o. s sedežem v Ljubljani, poleg tega sem pred 6 leti dodala še funkcijo direktorja podobne firme na Hrvaškem in pred enim letom še funkcijo direktorja podjetja Amec d.o.o. s sedežem v Ljubljani.

Vsak dan ima 1000 novih idej, počela bi 257 različnih stvari, vendar me moji Američani zelo dobro zaposlijo in ponavadi zapolnijo vsako mojo prosto minuto, ko bi lahko moje misli odletele neznano kam.