Kategorija: Je treba delat

Objavljeno dne

Ali Jim Dornan skrbi za svoje delavce?

Sem brala na blog Blaža Kosa in opazila kakšen vtis je na njem pustila firma Google. Res impresivno!

delavska.jpgV življenju sem menjala 3 službe in vsaka je bila glede odnosa do svojih delavcev povsem drugačna.

Jugotekstil – velika izvozna firma, polna nekih administrativnih moljev. Skrb za zaposlene? Ma, ja … saj smo imeli menzo za malico pa en sindikalni izlet, kjer je pijače teklo v potokih in kjer so se delili sindikalni čevapčiči …. še kaj? … aja, baje smo imeli sindikat, kamor si se lahko šel tožit po vseh regelcih in pravilih. Brez veze!

In potem ATR. Živo nasprotje težkemu socialističnemu Jugotekstilu. Iz 500 zaposlenih, sem preskočila na 15 nadebudnih mladcev, ki so(smo) vsi delali od jutra do sutra. Kao neki mali Google 🙂 “Je treba delat” je bil najbrž naš mission statement 🙂 Pa vendar je bilo super. Moj prvi nadrejeni je bil Robert Trnovec, znan kot strah in trepet vseh takrat zaposlenih. Ujela sva se enkratno in jaz nisem rabila nobenega sindikata in podobne šare. Trnovec me je naučil ogromno stvari in še danes sem mu za to hvaležna. Fliperji in posebna zobozdravstvena organizacija? Pajade! Nekaj zametkov Googla pa smo vedndarle imeli.
Npr. kosila v Stari cerkvi. To takrat ni bilo kar tako ..nobl …v teh prostorih je kasneje zrasla Casa del Papa …sedaj pa to itak propada.
Potem; v stalnem najemu smo imeli tenis igrišče in zaposleni smo se lahko brezplačno rekreirali. Jaz sem takrat prav zaradi tega prvič prijela tenis lopar v roke.
Pa žurka leta: enkrat letno, ko je imel Igor Sicherl (eden od direktorjev) rojstni dan, smo basali čevapčiče in zlivali vase pijačo v potokih …ja, ja tako kot na Jugotekstilu, da meni prehod iz socializma ni bil pretežak 🙂
V zadnjih letih mojega dela v ATR-u pa smo začeli celo organizirati letna srečanja, kjer se je celotna ekipa zaposlenih za nekaj dni odpravila v bolj sproščeno okolje in se tam zabavala (tenis, bowlling, rafting …) ter tudi malce delala (predstavitve dela in prihodnjih načrtov). Sem rekla, da je bilo kot pri enem majhnem Googlu, a ne?!

In sedaj pri težkem kapitalističnem podjetju Network Twentyone, ki je v 100% lasti Američana Jima Dornana?
Vsekakor daleč od Lidla! Ja, danes sem kot nalašč prejela v moj poštni predal mail, ki govori o odnosu do delavk v ravno danes ali je to bilo včeraj?? na novo odprtem trgovskem centru Lidl. Takšne stvari vedno jemljem z rezervo, saj je prav možno, da jih je napisal Hoffer 😉 pa vendar so zanimivo branje in opozorilo nam, ki včasih pomislimo, kako nam je hudo, da temu sploh ni res. Če se vam da, si preberite priloženi tekst.

Tukaj se dela, to je dejstvo! Ko obiščem Američane, imam prav slabo vest, ker doma pogosto odhajam iz pisarne ob “normalnem” delavnem času. Tam ob 5h popoldne še nobenemu na pamet ne pade, da bi pospravil svojo delavno mizo. Tudi od mene se pričakuje, da sem na voljo tudi zvečer ali vikendih. Comes with the package, mi je nekoč rekel nekdo. Rdeč trak v glavi ob menstruaciji? Ne! Tenis igrišče? Tudi ne! Služben avto? Niti slučajno! Piknik s čevapčiči? Spet ne! Ni fliperjev, posebnih restavracij, vrtcev in zobozdravnikov ….. In vendar je meni tukaj OK …ne potrebujem ničesar več, razen potrditve, da svoje delo opravljam dobro. In to dobim vedno! Sicer pa sem jaz tista, ki na tem koncu zemeljske poloble skrbim za naš del zabave in kot posledica vzgoje v ATRu, sem v Networku 21 že od nekdaj zganjala cirkus okrog izletov v Benetke, Graz ipd. ter to dopolnila s kakšnim preživetjem vikenda v boljšem hotelu, tam pa organizirala malce iger in nekaj predavanj za naše zaposlene. Pa večerja za Novo leto, pa Božiček, ki nas obišče, pa takšna in drugačna darilca …… in vendar so se vedno našli posamezniki, ki jih je motilo, da smo krenili na jug, namesto na sever, ….da so Benetke že videli ….. da je soba v hotelu premajhna …..da se jim krade vikend, ki jim pripada …. da …
Vsaka čast Googlu!

Objavljeno dne

Zdravniški pregled je obveznost, s katero ne vem kaj početi

zgaga-zdravnik.gifZdravnik in jaz sva dva precej tuja si pojma. Potrkam na les, vendar jaz zbolim le, ko imam polno glavo nedokončanih stvari in je situacija tako v službi in doma napeta, kot gumica in je najmanj primeren čas za bolezen. Ja, takrat moji možgani očitno pošiljajo ukaze mojemu telesu, da je skrajni čas, da mi nekdo pove, da se je treba malce umiriti … in edini možni način, da ostanem doma, je ta da fašem hudo vročino, ki me položi v posteljo. To se mi skoraj zagotovo zgodi vsaj enkrat letno in ponavadi obležim 1 dan, naslednji dan že krožim po stanovanju in malce pospravljam, tretji pa že sedim v službi. Zdravnik? Bognedaj, da bom v takšni stiski s časom in s tako visoko vročino potem 4-5 ur sedela v čakalnici in potem dobila nasvet naj si skuham čaj in vzamem kakšen Lekadol?

Torej, ko me kdo vpraša za mojega osebnega zdravnika, sem vedno v dilemi koga naj povem, da ne bom izpadla nezainteresirana in nevedna. Ja, imam nekega zdravnika, kjer me je pofočkala, kar moja mama, kajti ona zatrjuje, da je to resna stvar in da zdravnika pač moram imeti. In ga imam ..tam nekje na Železničarskem zdravstvenem domu. V redu je, ker se da parkirati, čakaš pa itak povsod 200 let. In celo videla sem ga nekajkrat, saj sem imela že tudi hudo resne poškodbe 😉 npr. pred nekaj leti sem si z vhodnimi vrati v športno dvorano v Zagrebu ob prepihu, stisnila mezinec na roki. Presekalo mi je noht in nekaj prsta. So mi vlekli noht s prsta pa nekaj šivali in takrat sem bila primorana hoditi na prevezave obveze k zdravniku. To sem še prenesla, ker mi za preveze smo šli mimo vrste.

Ja, pa morda enkrat pred 4 leti po neke antibiotike za umiritev angine. Baje je ta zdravnik sedaj odšel drugam in jaz kar ne vem, kaj bi naredila sedaj …naj poiščem drugega? …naj se vržem v akcijo in najdem zdravnika, ki ima sestro, ki zna organizirati stvari tako, da bolani ljudje čakajo doma in so v čakalnici največ pol ure in ne 5 ur? Naj si sedaj po štiridesetih privoščim konkreten zdravniški pregled, da me pregledajo od znotraj in zunaj ter imam potem mir za 10 let vnaprej?

Medtem, ko jaz ugibam, me je že po zakonu moralo podjetje poslati na pregled, če sem res tako dobra za delo, kot zatrjujem. Super je zadeva izgledala …hop cup sem bila pregledana, kri, voda, pljuča, vid, CTG …ma ne vem kaj vse …brez minute čakanja in vse je bilo opravljeno v manj kot pol ure!!!! Kako, da to deluje tako, če denar pride iz moje denarnice, če pa gre iz moje ..oz. še preden pride do moje, malce naokrog čez državne račune in proračune in potem okrog 500 ovinkov in tako počasi do zdravnika, tam pa je pred vrati zdravnika kolona ljudi, da ti slabo pride??? Ima to kakšno povezavo?

No, po tem hitrem in efektivnem pregledu, so mi po nekaj tednih na dom poslali nekaj izvidov. Neke grafe in tabelice ter neko izjavo, da imam nekaj povišanega … samo to vem, da ni pritisk 🙂

In gledam jaz te papirje in nikakor ne vem, kaj naj zdaj s tem. Razumem itak ničesar, spodaj sicer piše, da je mnenje zdravnika, da sem sposobna za delo …(itak) …pa kup enih številk, vse skupaj izgleda kao OK, ampak tisto povišanje ima pa zraven št. 7,1. Ta številka je ojačana in še na roko obkrožena. In? Resna zadeva? Alarm? Ma ne, jaz se počutim dobro in o sedaj leži na moji polici doma.

Dragi zdravniki,  ….vi direktno plačani, vi, ki ste celo “hitrejši” od unih drugih ….ki ste kao super, bili bi še bolj super, če bi na dopis napisali npr. Draga Saša Gerčar, pošiljamo vam izvide iz katerih se itak ne znajdete. Nesite jih k svojemu zdravniku, on vam bo ….

Ne vem, res sem blond in poleg tega k zdravniku resnično hodim tako redko kdaj, da mi je protokol in postopki popolna neznanka, zato bi bila presrečna, če mi že ne morete pojasniti vseh črtic in tabelic, da mi vsaj s kratkim stavkom poveste, kaj je moj naslednji korak. Kam si izvide zataknem, nalepim ali jih odnesem …..ali pa vam je res čisto vseeno, če nas tudi pobere …bistvo je itak, da je vaš račun že plačan.

Objavljeno dne

Samo da je veeeeeliko

Sejmi me načeloma ne zanimajo prav strašansko, je pa obisk sejma zanimiv dogodek, ki ponavadi, že samo zaradi razbitja rutine, pozitivno vpliva na moje delo. Obisk sejma, predvsem takšnega, kot je CEBIT, te odklopi od vsakdanjih zadev in te prepusti drugačnim razmišljanjem.
Ker se zdaj kar močno ukvarjam …vsaj miselno …z marketingom, sem tudi CEBIT spremljala s temi očmi. Ker je Jaka močno jamral, ker ga nisva vzela s seboj, sem razmišljala, da ga bom lahko vsaj delno potolažila, če mu bom domov privlekla kup reklamnih izdelkov in prepričana sem bila, da če imajo kje dobre reklamne izdelke, bi to morali imeti na tako tehnološko usmerjenem sejmu, kot je ta. Kakšne kalkulatorčke, USB ključe, kape, kulije …. kaj takšnega sem si predstavljala … ampak odšla z dolgim nosom. Nič, res nič! Vsake toliko časa, se je pojavila kakšna firma z lepo oblikovano papirnato vrečko. Pa to je bilo in pred 30 leti, ko sem vrečko, ki sem jo dobila v Trstu, še mesece nosila ponosno po mestu, kot najdražjo torbico. No, sedaj so očitno in vrečke. In kakšno vrečko moraš imeti, da te kdo opazi? Najlepšo? Ne. Najbarvitejšo? Ne. Duhovito? Ne. Bistvo je, da je res veeeeeeelika.
Največje in res nemogoče in popolnoma neuporabne vrečke je imel Intel. Ampak ljudje so jih jemali, kot bi bile zlate in z njimi kolovratili cele božje dneve po sejmišču.

intel-vrecke.jpg

Ne, nisem je vzela, ker sem bila že tako ali tako utrujena in bi me ta krama le še dodatno ovirala, vendar kapo dol, ideja je odlična …sploh, če bi takšno vrečko delil nekdo, za kogar še nihče nikoli ni slišal. Takšnih “hodečih reklam” je bilo takrat na sejmišču na tone ….samo jaz sem s tem posnetkom ujela 3. In ti ljudje so iz sejma odšli v mesto in s tem hlamudrali naokrog še cel večer, vse do trenutka, ko so odšli v hotel in to veliko vrečo najbrž odvrgli.


Objavljeno dne

Mi v Networku 21 ne “gnjavimo”

Ogromnokrat se mi je že zgodilo, da sem spoznala kakšno prijetno osebo, načela komunikacijo, se več ur zelo prijetno pogovarjala, ko pa sem povedala, da sem zaposlena v N21, je oseba v trenutku “mrknila”. Ne duha ne sluha o njej. Ljudi na tem svetu je res veliko, zato se s takšnimi stvarmi ne obremenjujem preveč, vendar se mi je podobna zadevica pred dnevi ponovno zgodila, zato sem si rekla, da je morda čas, da o tem tudi nekaj zapišem.

Nihče od zaposlenih v Networku 21, ne sodeluje v nikakršnem mrežnem marketingu! Na srečo …ali žalost …smo vsi, ki delamo v tem podjetju na plačilni listi tega podjetja in imamo državljansko dolžnost, da oddelamo tistih zakonskih minimalnih 40 delavnih ur tedensko in zanje enkrat mesečno prejmemo plačo. Mi smo takšni, kot velika večina Slovenčkov, ki mora od ponedeljka do petka vstajati nekje med 5:30 in 7:00 uro …odvisno od oddaljenosti do pisarne in ki se vračajo v toplino svojega doma šele nekje proti večeru.
Lastnik našega podjetja Jim Dornan je distributer Amway-a, eden uspešnejših v tem poslu in nekega davnega leta je po mojem mnenju prišel do fenomenalne ideje, da bo v dežele, kamor se bo širil njegov Amway posel, odpiral podjetja, katerih glavna naloga bo lokalna podpora v izobraževanju tistih ljudi, ki bodo tam del njegove mreže in ravnotako kot on gradili Amway posel. Do takšne ideje je poleg njega prišlo še kup drugih uspešnih distributerjev kakršnih koli drugih mrežnih marketingov, vendar pa mislim da jih ni mnogo, ki so ta del posla (izobraževanje) strogo ločili od mrežnega marketinga. Danes je v korporaciji Network 21 v 26 podjetjih širom sveta redno zaposlenih najmanj 400 ljudi in nihče od zaposlenih ne sodeluje v nobenem mrežnem marketingu. Zaposleni večino časa preživimo v pisarni in tam organiziramo vse potrebno, da brezhibno teče cela vrsta seminarjev, koordiniramo z naročili, proizvodnjo, nabavo in prodajo izobraževalnih ter motivacijskih knjig ter avdio in video medijev ter skrbno in dosledno informiramo vse lokalne distributerje mrežnega marketinga.

In zakaj se zaposleni ne ukvarjamo z mrežnim marketingom? Zaradi poslovne usmeritve in želje Jima Dornana po povsem nepristranski in dosledni pomoči vsaki od lokalnih “strank”. Tako jaz, kot tudi vsi ostali zaposleni v slovenskem in hrvaškem podjetju, ki ga pokrivamo iz naše pisarne v Ljubljani, smo (le) uslužbenci, katerih plača je skoraj tako neodvisna od česarkoli, kot je do nedavnega bila plača prosvetnih delavcev ali ravnateljev (o čemer sem pisala na enem od prejšnjih post-ov) in je več ali manj vsak mesec popolnoma enaka – le takšna, kot smo se zanjo pogodbeno dogovorili, ali pa je konec koncev tudi nekega dne ne bi bilo (če ne bi zaslužili za svoj kruh in mleko 🙂 in bi bilo potrebno podjetje zapreti. Torej edina nevarnost, ki bi komu kdaj grozila z moje strani je ta, da bi kdaj lahko komu ponudila dobro in zanimivo službo 🙂

Sama o mrežnem marketingu, o Amway-u ali o Networku 21, pred 11 leti, ko sem imela razgovor za službo z mojim sedanjim šefom – prvim nadrejenim, gospodom Adamom Livingstonom iz Amerike, nisem imela osnovnega pojma ….nikoli slišala …. in takrat sem “padla” izključno na karizmo takratnega sogovornika in na pripovedovanje o mega velikih prireditvah, ki naj bi jih bojda nekoč organizirala tudi jaz s svojo ekipo. Delo mi je bilo od prvega trenutka nadalje nadvse všeč in res sem uživala v vsaki novi situaciji, celo vseh novih težavah in vprašanjih …. npr. o tem, kje naj najdemo naslednjo dovolj veliko dvorano za 4.000 slušateljev ali kdo nam bi lahko dovolj kvalitetno in ažurno dobavljal izobraževalne in motivacijske knjige prevedene iz ameriških uspešnic, ali pa kako dovolj hitro najti dober kader s pravim odnosom do dela. Istočasno s spoznavanjem svojega dela, sem spoznavala tudi naše stranke – distributerje mrežnega marketinga in njihovo delo. Tudi nad tem delom posla sem bila vsakič bolj navdušena, od začetka celo tako, da sem tudi sama zapopadla idejo in sanjala o sebi kot nadvse uspešni distributerki in se celo nekaj časa igrala z idejo, da bi zapustila svoje redno delo in se resno lotila mrežnega marketinga (obojega hkrati po pogodbi o delu ne smem opravljati). Vendar danes vem, da to ni enostaven posel in zanj moraš biti tudi malce “nadarjen”, tako kot za marsikaj drugega. Ne potrebuješ veliko, tukaj so sprva koraki uspešnosti dokaj majhni, vendar so ob vztrajnem in doslednem delu …. delu, koraki lahko vse večji in nekoč prerastejo v giant steps.
Spoznala sem, da sama nisem tip za kaj podobnega, rada komuniciram, rada sem med ljudmi, vendar pa moraš tukaj imeti še tisto moč – pravijo ji moč sanj, da sproščen in neprisiljen način kontaktiraš ljudi že v prvem koraku. Moje sanje ne segajo tako visoko, da bi bila sposobna prestopiti svojo cono komforta in se hkrati odpovedati službi, ki jo ljubim, vendar po drugi strani nikakor ne razumem tistih, ki jim za poskus in vstop v posel ni potrebno “riskirati” ničesar, da tega vsaj ne poskusijo. Ne samo, da ne poskusijo, celo “mrknejo”, če se jim le zazdi, da bi jim lahko kdo ponudil možnost vpisa v kakšnega od mrežnih marketingov, kajti ti “prodajalci” baje grizejo, tepejo, ljudi privežejo na stol in jim predavajo toliko časa, dokler ti ne popustijo, kajne?

Pa saj ne vem, je to strah pred njimi ali pred samim sabo? Strah pred izpostavitvijo in prikazanjem, da oni le niso tako sposobni, kot je tisti, ki jih je v posel vabil, mislil?

Objavljeno dne

Tudi ravnatelje ocenjujejo, mar ne?

Ker se moram v skoraj vsako stvar, ki se mi začne močneje dogajati, potem tudi intenzivno vtakniti, sem od zgodnjih Jakatovih šolskih let v Svetu staršev pa Svetu šole po novem pa še v Svetu šolskega sklada. Čeprav so kakšni od teh sestankov dolgi in preeeedolgi, me vse skupaj še vedno dovolj močno zanima, saj na tak način izvem marsikaj zanimivega. Včeraj smo imeli sestanek Sveta šole. Kakor jaz vso stvar vidim je itak zašla v precejšenj formalizem in bistvo vsega je, da je dovolj močna udeležba in da lahko z dviganjem rok (res je, na takšnih sestankih se dviga roke) potrdimo vse točke dnevnega reda.
Tokrat pa me je ena od točk dnevnega reda spodbudila k razmišljanju. Vseh teh nekaj let, ko hodim na takšne sestanke smo enkrat letno vsi udeleženci dobili predse listke z …ne vem najbolj natančno … ampak mislim, da tremi vprašanji oz. področji in ob tem prazno polje, kamor naj bi vpisali oceno. S tem lističem naj bi vsak od nas anonimno vpisal oceno ravnatelja za področja, kot so izpolnjevanje nalog opredeljenih v letnem planu šole, vodenje ali reagiranje na težave staršev ….morda se celo motim kakšna področja so bila zajeta, bistvo pa je, da smo starši imeli možnost ocenitve dela ravnatelja šole, ki jo obiskujejo naši otroci. Čez delo ravnatelja nimam nobenih pripomb, morda bi si sama osebno želela malce bolj podjetnega ravnatelja in pa več strogosti v njegovi osebnosti, vendar se zavedam da popolnih idealov ni in da bi me najbrž pri strogem in podjetnem ravnatelju pa motila njegova surovost in nezmožnost blažjega komuniciranja.

Skratka listič sem sama tako kot vsi ostali (učitelji še eden od staršev ter nekaj zunaj šolskih članov Sveta) izpolnila s samimi peticami. In vse do letos nikoli razmišljala na kaj to ocenjevanje sploh vpliva.

Letos pa je Ministrstvo za šolstvo in šport ta način korenito spremenilo in posledično smo starši in vsi ostali o tej zadevi izvedeli več. Letos je vprašanj oz. točk za ocenitev ravnateljeve uspešnosti več …okrog 15. Na sestanku se je načela tematika okrog smiselnosti in upravičenosti takšnega ocenjevanja. Ravnatelj je bil sicer skromen in se ni izpostavljal, vendar je bilo očitno, da mu nov sistem ni po volji. Le zakaj?

Tokrat starši še vedno ocenjujemo enake zadeve, kot prejšnja leta, vendar le te so sedaj 1/15 ali 3/15 celotne ocene. Tokrat na skupno oceno ravnateljeve uspešnosti vplivajo tudi podatki, ki jih šola pridobi na temelju statističnih podatkov kot so procent uspešne zaključitve šolanja učencev te šole, udejstvovanje na šolskih tekmovanjih znanja …

Grdo! Ravnateljeva plača ….ja, točno ocena vpliva na stimulativni del plače, sedaj ni odvisna le od dobre volje učiteljev in staršev, temveč tudi dejanske uspešnosti ravnateljevega “podjetja”. Vsi so se razburjali češ, da to ni pravično, moje mnenje pa je drugačno. Ker včerajšnji sestanek ni bila televizijska oddaja Trenja, se v debato nisem spustila, kajti spremenila ne bi ničesar. Pa vendar sem v poklicu, ki razume zakone trga in najbrž bi vsi managerji bili nadvse veseli, ko bi enkrat letno med delavce razdelili lističe, ki bi jih oni izpolnili ….in dejstvo je, da čeprav anonimni, so določena podjetja vendarle premajhna, da bi se ljudje upali tvegati in zapisati realno oceno, zatorej bi padale same petice. In tako bi tudi managerji vseh podjetij, tako kot je bilo najbrž pri ravnateljih, dobivali najvišje možne stimulacije, ne glede na (ne)uspešnost podjetij, ki jih vodijo.

Iz tega razloga spodbujam in odobravam potezo Ministrstva za šolstvo in šport, saj so le želeli spodbuditi ravnatelje, da razmišljajo o končni uspešnosti njihovega dela, torej ne le o tem ali so izpolnili vse točke, ki so jih zapisali v letni plan, ali so dovolj hitro reagirali na vse pritožbe staršev in o tem, če so dovolj prijazni, da jih imajo učitelji in starši radi, ampak o tem, da je morda včasih bolje dobiti 1 od staršev ali kakšnega učitelja pa zato pridobiti več uspešnih učencev.

Če razmišljam, kot ravnatelj bi me najbrž tudi zbodlo dejstvo, da mi boniteto lahko pokvari enostavno slaba generacija učencev, vendar sem jaz vseeno prepričana, da so odgovorni na ministrstvu razmišljali tudi o tem in da generacije učencev iz leta v leto ne odstopajo drastično. Ali pač? Sicer pa se tudi menagerju zgodi, da promet pade zaradi objektivnih razlogov (npr. pomanjkanje snega v smučarskih središčih) pa naj še tako lepo izpolnjuje točke v letnem planu dela.

Edina moteča točka pri vsem tem je: pa kaj se to mene tiče?! Mislim, zakaj moram jaz dvigovati roke in se strinjati s podatki o katerih ne vem ali so resnična ali ne? Vprašajte me za moje tri točke, ostalo naj šola reši direktno z ministrstvom in ravnateljem mene pa naj se obvesti le s končnimrezultatom rangiranja našega ravnatelja na seznamu vseh slovenskih ravnateljev!