Zadnjič šibam po pizzo za Jako. Naročim Margerito, vzamem, se usedem v avto, Jaka kliče in javka, da on bi pizzo z rukolo. Ej, ni problema, grem nazaj in poprosim naj mi dodajo še tega zelenega hudiča.
Nekako napol vrinem se pred visokega gospoda, ki je očitno ravno prišel. Se obrnem in ugotovim, da je to stric, ki nam je pred 4 leti prodal našo hiško.
“Oooo, pozdravljeni, vi ste nam pa hišo prodali!”
“Oooo, vi ste jo pa od mene kupili!”
A on to mene zaj****? Ampak gleda prav prijazno.
“Vi imate pa dober blog (uno varianto z ozkim o)”
Aaaa??!! Un moj telečji pogled …. Saj nimamo bloka?! Hišo, hišo ste nam prodali!
“Saj pišete blog, a ne?”
Aja, blog (s široko varianto o-ja)! “Ja, ja, pišem. A vi berete?”
“Ja, ja, berem. Sem vam hotel povedati, da mi je všeč.”
Kako lepo! Res me je razveselil. Kdo bi si mislil, da tudi takšni visoki gospodje v poslovnih oblekah berejo moj blog in da povrh vsega spoznajo avtorja tudi sredi pizzerije.
Eto, ko že o tem stricu, moram povedati, da je bil gospod sila prijazen tudi takrat, ko nam je prodajal hišo. Hiša je v redu, vendar stavim, da nama te iste hiše ne bi prodal nihče od najbrž 80% prodajalcev, ki so nama hiše ponujali pred tem. Pri takšnih nakupih veliko šteje zaupanje. Gospod iz agencije Abax je bil ravno prav posloven, ravno prav prijateljski in zaupanja vreden, da sva zaupala, da za prodajo hiše ne stoji kakšna zarota in bi se hiša naslednji mesec sesula ali bi se od nekod pojavil kupec, ki je morda to isto hišo vplačal že kakšen dan poprej.
Eto, pa še moj blog bere 🙂