Prvič smo obiskali Atene. Pravzaprav smo bili sploh prvič v Grčiji.
Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Å pance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.
Ja, no, takšna samostojna organizacija ima tudi nekaj šibkih točk, npr. da je tisti1, ki je rezerviral hotel kriv, da ta v resnici izgleda vsaj 200 let starejši, kot je prikazan na spletni strani. Totalno ofucano pohištvo in kopalnico iz časa mojih babic, je rešila prenovljena in res lepa zajtrkovalnica, kjer se je bohotil eden najboljših zajtrkov ever. Od marmelade, meda, pa do sirov, salam, zelenjave, sadja, kompotov, slaščic, pit, burekov, kosmičev pa vse do slastnih sirovih in jabolčnih zavitkov ter seveda rogljičev ter celo mlečnega riža, se je bohotilo na široko razpotegnjenem pultu v sredini aristokratske erstavracije. Poleg tega je hotel in njegovo relativno visoko ceno opravičevala tudi njegova izjemna lokacija. V samem centru mesta, pljunek do Plake in Akropole, drug pljunek do nakupovalnih ulic in tretji do področja z najboljšimi restavracijami.
- se sprašujete kdo, kajne [↩]