Oznaka: glasba

Pa najsi bo še tako cenena ali butasta, komadi pa na naslabšem možnem nivoju, jaz Emo in prav tako izbor za pesem Evrovizije, še vedno prav rada spremljam.

Ne morem natančno opisati tistega, kar me privleče pred televizor, … najbrž so to spomini na mladost, podobno, kot pri vonju po cimetu, ki me vedno spomni na toplino babičine kuhinje, kjer se je vonj po cimetu širil iz okusnega vročega jabolčnega štrudla, ki ga je pekla moja babica.

Večina pesmi mi tako ali tako ni všeč in moj okus je vedno daleč stran od tistega splošnega, ljudskega, a ogled in komentiranje Eme že ob samem gledanju, ali pa kasneje ob prijateljskem popoldanskem čveku s službenimi kolegi, je užitek, ki si ga ne pustim vzeti.

Letos smo bili glede Eme nedosledni in tako smo, raje kot zdolgočaseno čakali na začetek Eme, lep sončni dan izkoristili za ležeren sprehod po Trstu. Dan je bil tako lep, da smo nekaj minut pred osmo šele lezli v avto, a kot zvesti privrženci Eme (OK, mojega moža tukaj izvzemite, a kaj ko je bil pač zaprt v isti kovinski kletki z nama z Jako), smo takoj preklopili na 2. program radia Slovenije in si velik del predizbora Eme ‘odposlušali’.

Očitno stvar občutiš povsem drugače, če jo spremljaš le z ušesi, kajti povezovanje Petra Poleša in Maje Martine Merljak v predizboru, se mi je za razliko od naslednjega dne, zdel popoln fijasko …. no, če sem natančna, mi z njunim načinom vodenja ni bilo prav nič napačnega, temveč sta se mi ubožca smilila, ker sta morala duhovičiti z domislicami, ki niso uspele zavihati niti vršičkov naših ustnic. Pa smo se trudili, verjemite! Naslednji dan sem morda znižala kriterije, a vse skupaj se mi je zdelo prav prisrčno, voditelji pa prav simpatični.

Če bi morda še tiste abotne predstavitve malce obdelali, bi bila Ema povsem prebavna …. sploh, ko med nastopajočimi ni bilo več hudih kiksov, kot je bila Glorija Gianni Rijavca. Sorry, ampak to je bilo res preveč za moja ušesa (to skladbo sem namreč le slišala).

Sama od osnovne šole naprej …. ne, ne morda že od male šole naprej, ne padam več na poskočnice tipa Hojla, hojla, bamba la bamba in glasbo ocenjujem prvenstveno glede na kvaliteto vokala, izvirnost, šele nato ocenim melodijo, morda se kdaj spotaknem ob besedilo, dolžina nog, dekolte in nepotrebne kičarije, ki vedno bolj pogosto spremljajo glasbenike, pa so mi sploh nepotrebna kramarija. Ja, pri nas najraje poslušamo Georga Bensona in temu podobno glasbo.

Ob svojem ocenjevanju skladbe ne razmišljam o tem ali bomo zmagali ali pa bomo morda pristali pri repu, prav malo me briga ali imamo dovolj srbskih ali turško grških ritmov, da bi za nas lahko dovolj številčno glasovali tudi vsi evropski gastarbajterji ….. pa v čem je fora, da bi morali zmagati??!!!

Jaz enostavno poskušam najti izvajalca in skladbo, ki mi sedeta.

Danes sem poslušala užaljene komentarje vseh tistih, ki jih je bojda strokovna komisija vedno puščala praznih rok. Natalija Verboten, Saška Lendero, Langa in Karmen Stavec (čeprav je med naštetimi Karmen za moj okus še vedno za veliko stopnico boljši vokalist) se čudijo, da se okus komisije tako močno razlikuje od okusa ponarodele preproste množice.

In … hmja …. verjamem, da je Brigita Å uler izredno simpatično dekle, tudi Langa in Manca Å pik so se najbrž močno trudili in verjeli v svoj komad, a vendar ne morem spregledati, da je tukaj izredno malo teže na vokalu, veliko na hopsa bobsa ritmih, čisto preveč na kičasti maškaradi (vsaj kar zadeva nastop Brigite Å uler).

Pa vsi ti ponarodeli ljudski izvajalci res nikoli kritično ne poslušajo svojih skladb?!

Tudi jaz rada pisarim, a se niti slučajno ne morem šteti med literate. Morda imam več bralcev, kot kakšen duhomorni pesnik, a me to nikakor ne uvršča v vrste tistih, ki pridobivajo kakršne koli literarne nagrade.

Ej, kapo dol vsem zgoraj naštetim izvajalcem ….. celo Brigiti (čeprav ob njeni glasbi resnično ugasnem sprejemnik). Odlično tržijo to kar množice pograbijo.

Ob lansko zmagovalko Rebeko, sem se lani malce spotaknila, … ne sicer tako močno, kot ob Lango, vendar se nisem spotikala ob Rebeko osebo in ne Lango, kot pripadnike romske narodnostne skupine. Rebeka je občudovanja vredna dama. Všeč mi je njena energija, celo tista njena “horjulska udri po blagu” (ki jo prevečkrat posedujem tudi jaz), občudujem njene sposobnosti biti povsod razpoznavna in imeti tako širok spekter znanj in sposobnosti.

Tudi Langa zna najbrž narediti žur in pol, a to še vedno ne more biti merilo, ki ga uporabi strokovna komisija pri ocenjevanju glasbe.

Langa, Rebeka, Saška, Atomik harmonik, Turbo Angels, Brigita Å uler in morda lahko v to druščino dodam celo Freddy Mullerja in Damjana Murka, so ljudski zabavljači, ki pa pri ocenjevanju strokovnih komisij nikakor ne morejo premagati pevk, kot je Alenka Godec, Jadranka Juras, letošnja Lea Sirk (ki me je popolnoma navdušila), Omar Naber ali Nuška Drašček.

In kaj pravim na zmagovalce? Å koda, da niso za pevko izbrali nekoga z močnim in kvalitetnim vokalom. Ne, saj punca ne fuša …. ampak …. no, ja … so pa med možne glasovalce zajeli tudi naše brate Hrvate …

Pa smo spet tam pri začetku, ko je pomembno predvsem na katerem mestu smo.