Kakšno urico nazaj, smo prišli živi in zdravi nazaj iz Rima. Tako kot vedno, me je tudi tokrat takšno naše potovanje, nadvse veselilo. 24 ur intenzivnega druženja s Tomažem in Jako je prav sproščujoče. Nobene službe, nič računalnika, nič mailov, blogov, nič telefonov, samo družba mojih dveh moških in ure in ure pogovorov.
Na takšne izlete se v večini primerov odpravimo v lastni režiji. Doma se dogovorimo za končno destinacijo, za termin in trajanje, včasih rezerviramo hotel že vnaprej (tokrat smo ga), včasih, ko potujemo iz kraja v kraj pa ne, s seboj vzamemo Helgo, ker ona poskrbi, da se na takšni poti ne skregamo, vse ostalo pa prepustimo naključju in sprotnemu dogovarjanju.
Nekoč sem prelistavala kupe vodičev, si jih nabrala vsaj 5 za s seboj, pregledovala na stotine spletnih strani, a pravzaprav se na koncu načrta sploh nismo držali in je bilo vse skupaj navadno zapravljanje časa.
In tako sedaj pridemo v mesto, ki nas zanima, poiščemo turistične informacije, se oborožimo s prospektnim materialom, odidemo v bližnji kafič in tam naredimo bojni plan. Se obnese.