Joj, kaj sem sprožila! 😉
Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah1 tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.
Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!
A še sreča, da je vsaj on bil pripravljen kaj povedati. V primeru tasta in kapi pač ni vpleten noben KIRURG in zdravnike moramo dobesedno loviti po hodnikih. Ah, saj so prijazni (oz. naj se izrazim pravilneje: niso neprijazni), a povedo pa tudi ne kaj prida.
Pa še zgodba z druge strani te velike stavbe, ki se ji reče Klinični center:
Z Jakom sva bila v pol leta že dvakrat na urgenci zaradi poškodbe roke. Prvič zlom, drugič (le) zvin. A obakrat, saj veste, sva bila med tistimi srečneži, ki po cel dan visijo na hodnikih in čakajo na klic svojega imena. Å e toliko huje je, če je ta dan2 ena lepa smučarska sobota ali nedelja!
Po kakšnih treh urah čakanja je Jaka že potožil, zakaj ne poberejo podatkov na kakšen drug način, nas pustijo, da “visimo” doma in se šele po kakšnih 3-4-ih urah primajamo v bolnico. V dobi vseh mobitelov bi to bilo možno, a? Ali, da imajo vsaj nekje v bližini soliden lokal, kjer takšni, ki jim ravno ne lije kri, lahko v miru popijejo kakšen sok ali celo pojejo kakšen obrok tople hrane. Ko vstopi v sobo pacient, ki je na vrsti pred mano pa bi mi sestra spustila SMS, da naj se primajam?
No, in razen strašanske gužve in nenormalnih pogojev tako za delo, kot za čakanje, je tam osebje izredno prijazno … z rahlimi izjemami, … ok, a kje jih ni?! Obakrat je v sobo za pregled sprejemala neka okroglična sestra, ki ji očitno ne zmanjka energije, nasmeh pa ji nikoli ne izgine iz obraza. Pacienti tečni … res, večinoma tečni, a ona z nasmehom, mirno, prijazno … Kapo dol!
In sestre, ki na oddelku iz dneva v dan obračajo takšne in drugačne paciente, jim menjajo plenice, umivajo riti! Po mojem ob vpisu v srednjo šolo niso ravno sanjale o takšnem poslanstvu!