Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.
Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.
Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim1 majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.
Nismo imeli ravno veliko budgeta …. ali pa ga nismo hoteli imeti 😉 … in tako v Hannover seveda nismo leteli z letalom in nismo imeli ravno rezerviranega lux hotela z jacuzzijem v istem nadstropju 🙂
Vse tri je v avto naložil naš šef, tam pa so nam rezervirali namestitve pri družinah. Ne, nismo se odšli učit tujega jezika, ampak tako je pač takrat to potekalo.
Saj ne vem, morda pa je bila kolegica, ki je naredila rezervacijo pač ljubosumna2, ker je ostala doma in se odločila, da se nam tako maščuje.
Kolegu Janetu in šefu Robertu je rezervirala sobo pri eni družini, meni pa pri drugi, vse skupaj pa je vodila nekakšna agencija za izmenjavo “takšnih malce bolj ostarelih in okravatanih študentov”.
Skratka, pripeljali smo se v Hannover, poiskali agencijo, gospod nam je razložil kje sta lokaciji in odpeljali smo se proti našim začasnim domovom. Da ne bo pomote, moja družina ni bila v drugem nadstropju istega bloka, kot družina mojih kolegov. Ne, ne! Moje stanovanje je bila prikupna garsonjera v nekem blokovskem naselju na obrobju Hannovra, njuno stanovanje pa je bila le spalnica iz katere so se začasno umaknili prebivalci tega stanovanja, nekje na pooooovsem drugem koncu mesta.
Ste bili pozorni na besede, ki sem jih uporabila za opis stanovanj? In ugotovili, da sta imela moja sodelavca na razpolago le SPALNICO, medtem ko so vsi ostali člani družine še vedno živeli z njima in se le začasno preselili v dnevno sobo?
Nosovi pa so jima padli do tal, ko so jima razložili, da se pri njih lahko ljudje tuširajo le do desete ure zvečer. Ja, ja, na lepem razvitem Zahodu, smo bili!
Tudi pri meni so veljala najbrž podobna pravila, a jaz svoje “mame in ata” vsaj nisem imela stalno za vratom. Moja gostiteljica je bila neka makedonska težkokategorna matrona. No, dekle je bilo staro komaj kaj več, kot 20 let, a očitno vajena vajena vseh čudnih balkanskih pripetij, me je s svojih 190cm višine in vsaj 100kg mase že pri predaji ključa, gledala precej sumnjičavo, češ kaj počne takšno mlado dekle v družbi dveh kravatarjev. Sumljivo, sumljivo! Sigurno teh 1000 kilometrov niso opravili kar tako, zaradi posla. Tukaj se obeta razvrat, droga, seks in kaj vem kaj še vse …. si je mislila in mi takoj zabičala, da ne bi v njenem stanovanju počela kaj prepovedanega … kar koli je že mislila s tem.
Moja dva sta me ljubosumno odložila v moji lični garsonjerici in mi obljubila, da me naslednje jutro pobereta pred blokom ter odpeljeta na sejem.
Kot pridna ženska kolegica sem ju vsako jutro povabila v svoj začasni domek na kratek klepet in jima postregla s pravkar pripravljeno kavico. Ko smo kavo popili, sem vse tri (pomembno!) šalice odložila v korito in odbrzeli smo na delo. Kot razstavljalci smo na sejmu dan za dnem viseli od jutra do sutra, kot pravi smrklji iz nosa, zvečer pa odšli na kakšno večerjo s kakšnimi poslovnimi partnerji. V naše domove smo prihajali ob 11h, 12h ali še kasneje in moja vrla dva kolega sta po nekaj smrdečih (sklepam) in ljubečih (no, najbrž ne … ampak lepo se bere) premetavanjih po skupni zakonski postelji (to pa vem in bom razložila kasneje) prišla do sklepa, da je potrebno najti drugačno rešitev. In kaj bi drugega, kot da sta svojo kolegico poprosila, da si že zjutraj od doma odneseta svoji toaletni torbici ter se ob tem, ko odložita mene, za nekaj minut pomudita v moji kopalnici, se lepo umijeta, stuširata, preoblečeta v trenirke in čista ter dišeča nato odpravita k svoji družini, ki ne dovoli nočnega umivanja.
Hmja, zakaj pa ne, sem si mislila, sploh če se bo moja prijaznost kdaj poznala tudi na plačilni listi 😉
In ravno tisti prvi večer, ko smo sklenili uresničiti naš “podli” načrt, se je vzporedno v glavi moje gostiteljice pletla zgodba, ki jo je skovala na osnovi treh umazanih skodelic, ki so se v koritu pojavljale dan za dnem. Ona je namreč vsak dan prišla v stanovanje ter mi napolnila hladilnik z jogurti in sadjem (tako je bilo namreč dogovorjeno v aranžmaju) … pravi bed and breakfast 🙂 in se najbrž čudila čemu jaz osamljeno dekle potrebujem tri enake skodelice ter tri enake žličke. Palčki morda?
Ta večer je sklenila zadevi priti do dna in ob polnoči se je pripeljala do stanovanja in si zadevo želela ogledati pobliže.
Zdaj pa zaprite oči in si predstavljajte koplnico, kjer ni tuš kabine. Je le banja, brez zavese ali kakšnega pleksi stekla, ki bi … ma, saj si predstavljate, kajne?
Jaz sem prednost za tuširanje seveda dala svojim kolegom. Povsem oblečena (to je pomemben podatek 🙂 ) … celo napol zakravatana, kot se spodobi biti na sejmu, sem v dnevni sobi … oz. v sobi … kajti stanovanje je bilo …no, ena soba .. garsonjera, sedela in se pogovarjala s kolegom, ki je tuširanje že opravil. Imel je mokre lase, na sebi pa trenirko, medtem, ko se je drugi še tuširal.
Na vratih pozvoni. Ob takšni uri? Vsi, ki me poznajo in vedo kje sem, so v tem trenutku tukaj, z mano??!! Začudena in malce prestrašena le odprem in nekdo, nekaj … kot grom na 190cm razporejenih 100kg pade v sobo, me odrine, Janeta pa gleda zaprepaščeno in nama žuga. Ženšče je govorilo nekakšno histerično mešanico med srbohrvaščino in makedonščino, a nekako sva doumela, da sklepa, da naju je ujela pri “nepravih” dejanjih … karkoli je zanjo že to bilo. Medtem, ko sem jaz povsem šokirana in prestrašena stala na sredini sobe, je moj ravnokar se tuširajoči se šef, sklenil preveriti kaj dogaja. Odprl je vrata koplanice …. imate še v glavi sliko kopalnice brez zaščite proti poplavam? No, odprl je vrata, lase je imel mokre, voda mu je ša napol kapljala po telesu, okrog pasu pa si je na hitro ovil brisačo, saj je res moral na hitro po šefovsko preveriti, čemu takšni povišani glasovi.
Padel je skoraj v naročje možate in ogromne gospodične, ki je za trenutek izgubila sapo, saj je poleg ugotovitve, da razvrat res obstaja, po tem, ko je opazila dva oblečena osebka nasprotnega spola, ki se mirno pogovarjata v dnevni sobi, zagledala še drug osebek nasprotnega spola, ki se napol slečen že pripravlja na orgije, medtem, ko za njegovim hrbtom po tleh kopalnice že brbota napol mrzla, popackana voda, ki se je nabrala po tleh kopalnice po dvojnem moškem tuširanju.Kaligula! Obeta se razvrat prve vrste! Ženska je padla v totalno histerijo, jaz sem se tresla in medtem, ko je ona kričala, sem moja dva sodelavca poprosila, da me v tem cirkusu ne pustita same.
Baba je še vedno kričala in ker ni kazalo drugega, kot da se predstavnika moškega spola res spokata iz stanovanja, sta to kpnčno tudi naredila. A ker sta prava prijatelja …. no, ja … 🙂 sta se pred blokom usedla v avto in čakala kdaj bo tistih 100kg le odvihralo ven in me pustilo živo in zdravo.
Z matrono sva se medtem v miru dogovorili, da v njeno stanovanje ne SME STOPITI MOÅ KA NOGA. Opa! OK, naj bo, samo da bo mir. Zaprmej sem obljubila in matrona je končno odšla.
Ko je odhajala je opazila avto tuje registracije … valjda, da ga je, saj se nista skrivala med žbunjem …. in njen vsega hudega navajen um, je ponovno napletal novo zgodbico, o kateri mi ponovno nismo imeli pojma.
Naslednje jutro jima nisem ponudila niti kavice. Že preko domofona sem ju prestrašena prepričala, da je res najbolje, da v to stanovanje ne stopita več.
Pobrala sem vseh 100 fasciklov, mojo ogrooooooomno torbo in spet smo se odpravili na nov dolg dan na sejmu. Vsem smo pripovedovali zgodbo o tuširanju in histerični ženski in se ob tem sila zabavali.
Tisti večer smo odšli na dolgo in dobro večerjo, nato pa še v nek disco. Noč je bila dolga, jaz zaspana, zehasta in razmišljala sem le še o postelji. Ob kakšne 2h, morda 3h smo se končno skobacali iz diskača in moja dva kolega sta me kot ponavadi najprej zapeljala do mojega naselja. V prtljažniku avta sem imela zametanih vseh 100 fasciklov in mojo veliko torbo, a ker sem vedela, da se čez kakšne 4 ure zopet vidimo, ko bosta prišla zopet po mene, sem tistikrat rekla, da bom vse, z mojo torbo vred pustila kar v avtu …. ne da se mi odmetavati 100 drugih zadev … itak pa grem le spat. Ciao, lahko noč …. in bel Subaru z ljubljansko registracijo se je odpeljal.
Jaz počasi zehajoče po stopnicah do drugega, morda tretjega nadstropja, vtikam ključ v ključavnico, a ne gre…. po nekaj nemočnih poskusih, pozvonim. Vrata zaškrtajo, se odklenejo, odprejo …. in pred mano stoji razmrščena, v pižamo oblečena 100 kilska matrona. Mane si oči in mi razloži, da jaz v to stanovanje nimam več vstopa. Pi*** mi je celo spakirala kovček in mi ga postavila na sredino sobe!
?????!!!
Ja, včeraj sva se baje nekaj zmenili, a mi tega nismo upoštevali!
A????!!! Pa saj sem počistila kopalnico ..itak bi jo! … saj ni bilo nobene šalice kave več … itak je nismo pili … in NOBENA moška noga ni več stopila v to stanovanje!
Ne, ona VE, da smo jo le za trenutek prevarali, kajti ona je VIDELA, da sta moška le čakala v avtu, da ona odide, potem pa sta lahko mirno spet prišla nazaj in razvrat se je lahko nadaljeval!
In baje je poklicala v agencijo, agentu razložila kaj vse smo počeli (no, bi prav rada slišala njeno razlago) in gospod ji je povedal, da ima vso pravico, da me vrže ven. In ker sem žal prišla šele ponoči, me bo vrgla ven pač ponoči. Adijo!
Jao, mene! Sredi naselja, ki mu sploh ne vem imena, brez torbe, kjer je denarnica z denarjem, dokumenti, brez mobitela …. dragi moji to je bilo 15 let nazaj! …. no mobitels at that time! , ob 3h ponoči, s stokilsko histerično paranoično depresivno matrono in spakiranim kufrom!
In kje sta moja dva kolega? Ne vem, nekje v Hannovru, pri njiju sploh še nikoli nisem bila, ker sta me vedno pobirala kasneje in odstavljala prej.
Ne, jaz iz tega stanovanja ne grem! Saj ima 100kg, ampak tudi jaz nisem od muh, če je sila. Trmasto sem se usedla na fotelj in se krčevito oprijela naslonjala. Ne, ne bo me vrgla ven …. saj je samo še nekaj ur do jutra, ko me bosta moja dva kolega pobrala!
Ko je uvidela, da ne bo šlo tako zlahka, je klicala policijo. Nemočno sem sedela tam in jo poslušala, ko je razlagala, kaj vse smo počeli in zakaj bi me rada zabrisala ven. Opisala me je kot razvratnico prve vrste, ki si je iz balkanske Slovenije, v njihovo čistunsko mesto in njeno prekrasno stanovanjce, pripeljala dva ljubimca in z njima počela ohinsploh in morda še kaj zraven.
Policist je bil dokaj priseben in želel govoriti tudi z menoj in med mojim jokavim nemškim blebetanjem le razbral, da morda ravno jaz potrebujem pomoč … ali pa ne …. ne vem … zdelo se mi je, da mi bo pomagal, a na koncu sta v stanovanje prišla dva policista, ki celotne telefonske jokave zgodbe sploh nista poznala in me dobesedno izgnala iz stanovanja. Pomagala sta mi le v toliko, da sta mi poklicala taksi. Taksi s katerim nisem vedela kam iti in za katerega nisem imela denarja.
Po stopnicah sem vlekla kovček, ga strpala v prtljažnik taksija, se usedla vanj in planila v neutolažljiv jok. Taksist vajen vsega hudega je poznavalsko prikimal in rekel: “Mož, a ne?”
“Ma, kakšen mož ….uaaaa!” in med hlipanjem sem mu v polomljeni nemščini povedala vso srhljivost zgodbe. Tisti zgoraj, ki me čuva je že vedel, kakšnega teksista naj mi pošlje na pot. Gospod me je potolažil in mi obljubil, da bova še našla tega belega Subaruja z ljubljansko registracijo. Pa saj jih ja ni toliko!
Å e za nekaj se moram zahvaliti tistemu zgoraj, ki me čuva: stanovala sta na ulici zelo zapomnljivega imena, ki se ga spomnim še danes: Pellikan strasse!
Å tevilka? Pojma nimam. Ime družine? Pojma nimam. Vem le, da so tudi oni bili naši južni bratje.
Našla sva avto, našla blok, in ob 4h zjutraj poskusila zvoniti na najbolj južno zvenečem priimku: GLUMAC3.
Gospa Glumac je prišla v pižami in nočni halji na vrata in začudeno gledala jokajočo deklino z ostarelim nemškim taksistom. Zbudila je moja dva kolega, plačali smo taksistu, skuhali so mi čaj, me trepljali in proti jutru počasi potolažili.
Ja, potem pa je bil razvrat, namreč družina ni imela druge možnosti, kot, da tudi jaz prespim v njihovi spalnici. Spali smo vsi trije (prisežem! oblečeni, pridni, zaspali kot top) v eni postelji, zjutraj odvihrali do agencije, kjer jih je moj šef nahrulil, kot že dolgo pred tem ni več mene 🙂 … na sejmu smo sklenili, da jih bomo tožili, a na koncu smo na vse skupaj pozabili.
Ostala je le prijetna in zabavna zgodbica za ob tabornem ognju.