Oznaka: spomini

Objavljeno dne

RBD ali ABBA?

No, glede na to, da sem letnik 1965, vam je najbrž jasno, da v takšni tekmi zmaga Abba. Hvalabogu tudi pri našem 1995 letnikarju absolutno zmago vleče Abba.

Medtem, ko so se gruče pubertetnic gnetle pred Halo Tivoli, sva se midva z Jako odločila, da si ogledava muzikal.

To, da se ob lahkih romantičnih filmih moje srce kar topi, ni skrivnost, o tem sem pisala še v časih, ko sem v kino hodila bolj pogosto ….. no, ko so naši kinematografi imeli na sporedu bolj zanimiv program …, a o tem, da sem nekoč padala na Abbo pa zagotovo še nisem pisala.

Jah, nekoč ni bilo tako, kot danes. Ni bilo i-phonov, i-podov, dvd-jev, cd-jev in podobne šare, ki se nam dandanes kopiči po hiši. Doma smo imeli gramofon in kupe plošč. Kupe tistih malih, na 45 obratov, kjer je bila na eni strani plošče le ena skladba in za poslušanje druge, si moral stopiti do gramofona, dvigniti tačko, prijeti ploščo, jo lepo previdno obrniti in tačko postaviti ročno in z mirno roko na začetek ploščka. Cele žure smo imeli na ta način, da smo na roke pretikali Ivico Å erfezi in Ljubko Dimitrovsko. No, če si bil Ä‘ek si imel pa še par tavelikih plat s kakšnimi Boney M in Abbo. Na LP-ejke (long play – morš misl’t) je šlo na vsako stran vsaj 6 komadov in tako je vsaj pol ure glasba neprekinjeno donela iz škrepetajočih zvočnikov.

In povem vam, Pepel in Kri ter Denis Russos so v mojih očeh popolnoma izgubili ceno, ko je na plan prišla Abba. Vsak rojstni dan, za Dedka Mraza in spričevalo je “padla” njihova nova LP-jka v mojo zbirko in danes bi res lahko rekla, da sem bila Abbina fanica. Po stenah sem lepila posterje in si po zvezkih pisala tekste njihovih pesmi. Vendar, evforija, ki zajema danes mladino ob RBD me ni nikoli grabila. Å e danes ne vem natančno katera od pevk je Anna Frida in katera Agnetha. Who cares?! Poslušam glasbo, uživam v trenutku in to je vse!

Spomnim se, da naj bi nekega silvestrskega večera na avstrijski televiziji po polnoči predvajali koncert Abbe. Tisti, ki ste sedaj v letih, ko mislite, da ste še mladi, a vas v tekmah odbojke uvrščajo v ekipo seniorjev, tisti veste, da takrat koncertov ni bilo ravno veliko, o MTV-ju ni krožila še niti ideja, pod kabel se je takrat razumela le tista električna napeljava nad našimi glavami ter žica, ki je bormašino spravila v pogon, TV programov, vključno z dvema, ki sta imela na sporedu tudi v vročih mesecih, stalno sneženje z občasno nevihto, je bilo na izbiro le 4 ali 5 in na TV Slovenija so pod “zabavni program” šteli 5 minut Toma in Jerryja ter CIK-CAK (reklame), no tisti veste, da je koncert Abbe bil nekaj, kar se ne vidi kar tako.

A Abbamanija ali obsedenost z namišljenimi vzorniki mi vseeno ni zameglila uma. Prijatelji so šteli več, kot sedenje pred tv ekranom. Tisti večer sem odšla na zabavo k prijateljici, kjer Abbe niso “lovili” …. ja, antena pač ni bila dovolj visoka in ni dosegla Kamniških alp. Svojemu očetu pa sem le naročila naj mi koncert posname na kaseto. Pripravila sem mu kasetar (škatlo, kamor si vtaknil plastično ogrodje, ki je imelo v sebi navit trak za snemanje 🙂 ) ter mu naročila, da posname res VSAK komad! In ker ne bi želela ostati brez traku in imeti celotnega posnetka in morda ostati ravno brez Chicitite, sem mu naročila naj ploskanja ne snema, naj snemanje prekine s tem, da pritiska na gumb za pavzo.

Ves navdušen mi je naslednje jutro izročil posneto kaseto, rekoč, da je posnel res čisto vse. Bil je že precej zaspan in utrujen, a je vztrajal do konca in spravil nanjo res vse do zadnjega komada ….. celo obrniti mu je ni bilo treba (ja, ja, kaseto smo obračali in posneli še drugo stran traku).

Tiste Abbe zagotovo ne bom nikoli pozabila. Najprej se je začelo z “klap, klap, klap” in potem se je slišal tihi klik … aha, oče je pritisnil pavzo … in potem “klap, klap, klap” klik in “klap, klap, klap”. Bravo, ata, pavzo je pritiskal ravno obratno in mi posnel res čisto vsa ploskanja.

Danes sem po dolgem času obujala spomine. Briljantno! Krasen film. Vreden ogleda. Morda bi bilo še za odtenek bolje, če bi ga predvajali v Križankah in bi ljudje ob pesmih lahko še rahlo poplesavali ali si celo zapeli. Meril Streep je pa itak zakon.

Objavljeno dne

Opel seka

Pravi moj oče.

Prvi avto mojega očeta je bil Fičo – Fiat cinquecento. Kupil mu ga je njegov ata. Morte misl’t, ata mu je kupil prvi avto! Ne vem zakaj se ta občutek za obdarovanje ni dedoval1 Skratka tega belega Fička smo so v našo družino sprejeli enkrat leta 19602. Torej, jaz Fička nisem spoznavala pobliže, sem pa zato uspela zato packati in bruhati po lepi novi zeleno sivi Mazdi. Ne, ne te ni več kupoval ata, a močno sumim, da je moja babi konkretno sofinancirala vse nadaljnje nakupe avtomobilov v naši družini. To je bil najbrž tudi eden poglavitnejših razlogov, da je naš oče avtomobile kupoval na zelo dolga obdobja, saj babi spomin le ni tako pešal, da se po 3-5-ih letih še vedno ne bi spomnila koliko denarja je nazadnje prispevala k nakupu novega štirikolesnika. Pa tudi inflacija in črtanje nul na našem denarju je naredilo svoje pri spominu naše babi.

Meni je bila Mazda zelo ljuba, a naš oče je že takrat sanjal o Opel-u. Kaj vem kakšne pogovore sta imela z mojo babi in kaj se je dogajalo v glavi mojega očeta, a nekega lepega dne pred več kot 30 leti, je naš oče domov pripeljal svetlo modro ladjo. Ja, ja, ladjo … prav tako dolga se mi je zdela. Grdo, veliko in svetlo modro novo Vauxhall Vivo smo dobili namesto Opel Kadetta, ki ga je moj oče vsak dan ogledoval v izložbi avtomobilske prodajalne.

Baje je takrat nek “strokovnjak” mojega očeta prepričal, da je Vauxhall Viva, enako dobra, kot Opel Kadett, morda celo za odtenek boljša in cenejša. Angleški Opel, je tej svetlo modri spaki govoril moj oče. Ah, itak je bil to kiks desetletja in moj oče je še naslednjih 10 let sanjal o “pravem” Opel-u.

Pa mu je končno uspelo, po dolgoletnem mučenju je modro spako zamenjal za novo živo rumeno Opel Ascono. Ja, valjda, naša babi je bila še živa. 🙂

Morda mi je bila ta kakšen mesec ali dva všeč, ko pa sem videla kar nekaj živo oranžnih Opel Ascon, ki so jih furali avstrijski vodoinštalaterji in si med drugim preko cele zadnje šipe nalimali nalepko Ascona, me je entuzijazem povsem minil. In zmrdovala sem se tudi pred 14 leti, ko je moj oče rumenca zamenjal za kovinsko …pazi, kovinsko3 bordo Opel Vectro. Babi takrat ni več prispevala, je pa od dediščine sigurno nekaj padlo tudi na ta konto. 😉

Moj oče jih ima že 70+ in po 14-ih letih se je odločil, da je skrajni čas, da avto zopet zamenja. Za kaj? Ja, Opel-a valjda!

Po nakupih smo odšli tokrat vsi: dedi4, babi5, ki je prevzela vlogo financerja, Tomaž, Jaka in jaz. Očetu smo poskušali uturiti Peugeot-a, Seat-a, Renault-a, Citroen-a, a na koncu smo popustili in težili le še s tem, naj izbere ČRNO Opel Corso.

Ah, OK …. kupili smo srebrno Opel Corso. Mah, saj je cute, a morate me razumeti, ko ob omembi besede Opel, vedno malce pobledim.

Moj oče se je do prodajalne pripeljal s svojim ponosom – kovinsko bordo Opel Vectro, letnik cxccft6 in prodajalca povprašal, če jo vzame staro za novo. Mi vsi ostali, razen dedija, smo ostali kar v prodajalni in takoj po vrnitvi v salon popolnoma razumeli nasmešek prodajalca7.

Dedi je vplačal polog, dobil še nek fotoaparat za darilo potem pa se lotil prodaje svoje strašansko dobre makine. 🙂 ja, ja, odgnal je nekaj nesramnežev, ki niso znali ceniti prave vrednosti tega avtomobila in na koncu pod pritiski naše babi in pomanjkanjem prostora v garaži, le popustil in svojo ljubico prodal močno, močno pod ceno8

Å e sreča, da je Opel-ov center v Ljubljani povsem zraven bencinske pumpe, kajti moj oče po zaustavitvi avta in tankanju bencina, le tega ni znal vžgati brez pomoči prodajalca. Ja, čas je šel naprej in v zadnjih 14-ih letih so se avtomobili precej spremenili. Moj oče se ni. On še vedno deluje po starem. Å e vedno, avto ogreva vsaj 5 minut preden spelje, komaj smo ga prepričali, da sedežev res ni potrebno oblačiti v nove sedežne prevleke, a je nato na zadnje sedeže položil brisače, čeprav močno dvomim, da se bo nanje sploh kdaj kdo usedel- Klima je itak pogavje zase in oba z mamo imata nič koliko dela z obračanjem ventilatorjev sem in tja, ker baje strašansko piha in bi se lahko prehladila, zato sta nas prosila, naj kar uredimo tako, da je klima stalno izključena. Preden pa naša dva izstopita moj oče itak še 3x poskuša ugasniti luči, da se mu ja ne bi izstrošil akumulator. Baje je avto tako strašansko fancy, da ima upravljalec za radio na obvolanskih ročkah, a kaj ko je to tako komplicirano, da se raje vozita kar z ugasnjenim radiom. Električno spuščanje šip pa je takšna uganka, da smo z očetom kar nekajkrat vadili, saj si res nisem želela, da na cestninski postaji odpira vrata, ker na srečo vsaj to še deluje na stari preverjeni način – s kljuko.

In nekaj dni nazaj na moj mobi prileti enostavno vprašanje tegale mojega prijatelja: “Opel ali Seat?” Halo?!!!

No, saj ne da bi imela posebna nagnjenja do Seat-a, a tudi za Å kodo bi navijala bolj, kot za Opel-a.

Jaz prisegam na Mini Cooperja, kot protiutež v velikosti pa na Nissan Pathfinder-ja. Ja, kaj čem sem pač avtopič**9 in že od nekdaj rada pogledam za hudim avtom, še raje pa se vozim v njem.

Za Minija sem težila leta …leta, res! Pa ne, da si ga ne bi mogla kupiti sama, a pri nas je odločitev za nakup avta, ne glede na to, kdo ga vozi, skupna. Imamo ga že več kot eno leto in bojim se, da jabolko pač ne pade daleč od drevesa in da bo naš Jaka čez nekaj let prisegal na vse, le na Minija ne. 🙂

  1. najbrž preskoči eno generacijo [↩]
  2. 5 let pred prelomnim dogodkom v naši družini [↩]
  3. takrat je bilo to uberstajliš [↩]
  4. tako sedaj kličemo mojega očeta [↩]
  5. moja mama [↩]
  6. skratka pred Kristusovim rojstvom [↩]
  7. a nam vi kaj plačate, da jo odpeljemo? [↩]
  8. ja, ja 😉 [↩]
  9. al se tud takim reče cashpi**? [↩]
Objavljeno dne

Me je že minilo

Saj sem vam rekla, da me bo. Postrojstnodnevnadepra.

Ne, ne Naca me še vedno ni “odpeljala” na kavo 😉 , je pa moj mož končno zakuril.

Če pa vam povem čisto po pravici, me je moj dragi tudi malce pocrkljal. Ni mi kupil zlatnine, ne šopka rož, niti torbice, ampak do takšnih daril meni itak ni, sva pa v torek vzela dopust in se odpeljala na izlet. Kam? Ne, nisva šla v planine, čeprav je bilo vreme ravno pravšnje za kaj podobnega, odpeljala sva se v Trst. Po nakupih? Niti slučajno. Å la sva po poteh spominov. Ne tovarištva in spominov, ampak le spominov!

Čar takšnega dneva je že v tem, da je “ukraden”, da sredi delovnega tedna iz službe odideva oba, da imava čas eden za drugega, da v miru popijeva kavico in se v tistem trenutku spontano odločiva za smer proti morju. Lignano nama je močno dišal, vendar ker Trsta res že dolga leta nisva obiskala na tak način, da ne letamo po nekakšnih trgovskih centrih ali iščemo takšne in takšne čevlje, sva se odločila za kavico v tem nama nekoč tako ljubem mestu.

Kavica v Illy kafiču potem pa ure in ure sprehajanja … samo sprehajanja po ulicah obsijanih s soncem. Milina! Sprehodila sva se tudi po ulicah, ki jih res nisva obiskala že vsaj 20 let, ulicah od Ponte Roso do železniške postaje, ulicah, ki so bile nekoč natrpane s ceneno robo, ki smo jo kupovali s težko privarčevanimi denarji in polne švercarjev, ki so to isto robo nakupovali v mega količinah in na koncu svojemu mega velikemu paketu dodali še nekakšno kičasto punčko za na posteljo (nikoli razumela a očitno je to bila mnogotraženroba na jugu naše Juge). Nič več ni Giovanni-ja, kjer smo kupovali Brut, Denim, Brooklyn čigumije, kakšne Leviske ali Riflce in volnene puloverje v sto različnih variantah barv. Sedaj tam kraljujejo Kitajci. V orto zanemarjenih luknjah, kjer se vlaga in plesnivost sten od zatrpanosti z robo itak ne opazi. Nič več ni stojnic pred glavno železniško postajo …. hvalabogu, saj je sedaj končno mogoče videti prekrasen park, ki se je pred tem skril v umazaniji in kramariji. Železniška postaja se obnavlja. Nekoč se mi je zdela mogočna, danes se mi v primerjavi z vsemi trgovskimi centri in postajami, ki sem jih videla v drugih velemestih, zdi majcena, a še vedno lepa in predvsem polna lepih spominov.

Kupila sem si kapo in rokavice … predvsem zato, da me bo tudi v naslednjih mrzlih zimskih dneh to spominjalo na ta prekrasen topel in sončen jesenski dan ….. ukraden dan.