Saj sem vam rekla, da me bo. Postrojstnodnevnadepra.
Ne, ne Naca me še vedno ni “odpeljala” na kavo 😉 , je pa moj mož končno zakuril.
Če pa vam povem čisto po pravici, me je moj dragi tudi malce pocrkljal. Ni mi kupil zlatnine, ne šopka rož, niti torbice, ampak do takšnih daril meni itak ni, sva pa v torek vzela dopust in se odpeljala na izlet. Kam? Ne, nisva šla v planine, čeprav je bilo vreme ravno pravšnje za kaj podobnega, odpeljala sva se v Trst. Po nakupih? Niti slučajno. Å la sva po poteh spominov. Ne tovarištva in spominov, ampak le spominov!
Čar takšnega dneva je že v tem, da je “ukraden”, da sredi delovnega tedna iz službe odideva oba, da imava čas eden za drugega, da v miru popijeva kavico in se v tistem trenutku spontano odločiva za smer proti morju. Lignano nama je močno dišal, vendar ker Trsta res že dolga leta nisva obiskala na tak način, da ne letamo po nekakšnih trgovskih centrih ali iščemo takšne in takšne čevlje, sva se odločila za kavico v tem nama nekoč tako ljubem mestu.
Kavica v Illy kafiču potem pa ure in ure sprehajanja … samo sprehajanja po ulicah obsijanih s soncem. Milina! Sprehodila sva se tudi po ulicah, ki jih res nisva obiskala že vsaj 20 let, ulicah od Ponte Roso do železniške postaje, ulicah, ki so bile nekoč natrpane s ceneno robo, ki smo jo kupovali s težko privarčevanimi denarji in polne švercarjev, ki so to isto robo nakupovali v mega količinah in na koncu svojemu mega velikemu paketu dodali še nekakšno kičasto punčko za na posteljo (nikoli razumela a očitno je to bila mnogotraženroba na jugu naše Juge). Nič več ni Giovanni-ja, kjer smo kupovali Brut, Denim, Brooklyn čigumije, kakšne Leviske ali Riflce in volnene puloverje v sto različnih variantah barv. Sedaj tam kraljujejo Kitajci. V orto zanemarjenih luknjah, kjer se vlaga in plesnivost sten od zatrpanosti z robo itak ne opazi. Nič več ni stojnic pred glavno železniško postajo …. hvalabogu, saj je sedaj končno mogoče videti prekrasen park, ki se je pred tem skril v umazaniji in kramariji. Železniška postaja se obnavlja. Nekoč se mi je zdela mogočna, danes se mi v primerjavi z vsemi trgovskimi centri in postajami, ki sem jih videla v drugih velemestih, zdi majcena, a še vedno lepa in predvsem polna lepih spominov.
Kupila sem si kapo in rokavice … predvsem zato, da me bo tudi v naslednjih mrzlih zimskih dneh to spominjalo na ta prekrasen topel in sončen jesenski dan ….. ukraden dan.
tvoj prispevek me je spomnil na “veg out” sredi Trsta, ko so vse trgovine zaprli in smo z frendicami sredi nekega kafiča lakirale nohte, pile kofi in “kradle” (kot si se lepo izrazila) čas.
priceless :),……….
mau sem tole zamešala, ne znam vstavljati smeškotov, no grem takoj “naštudirat”
Hvala bogu, da si ven iz krize. Smo se že bali zate! Smo se spomnili, da verjetno rabiš kakšen prost popoldan npr. današnji petek. Torej, danes zvečer si prosta, brez moža in otroka. Izkoristi tole, za kakšen čvek s prijateljicami.
Nič ne pospravljaj, tudi od blooganja si malo odpočij. : i) Privošči si kakšno dobro masažo, ampak ne v dvoje, da ne bo kakšne pomote.
No lepo, da sta šla v Trst. :3) Imamo očitno vsi prav lepe spomine.
No Saša, pa si našla pot iz depre in to en lep način za zlesti ven… Pa saj sem ti ravno pisala, še preden sem videla tale post- priznaj! Kar se tiče Trsta pa itak jaaa, kaj šele tista fajn lokacija ob morju, kjer ob poletnih večerih zleknjen na ležalniku piješ karkoli-že in valovi butajo ob skale direktno pod ploščadjo v osvetljenem koncu morja… Milina!
Ne vem pa kaj dogaja v tem lokalu zdaj jeseni? Je treba it preverit!
Povejte mi za kakšne takšne lokacije v Ljubljani, pa bomo vsi ven iz depre, še preden nas ujame spet…
Uau kul 🙂 nisem ti še voščil, torej vse najboljše saša! 😳 🙂
Joooooooj kako fajn 🙂 Jest tud obožujem Trst. Ravno zdaj se pogovarjava, kdaj bo tisti D dan, ko bo tamala v vrtcu, midva pa gasa do Trsta. Mislim, da ta dan ni več daleč 🙂
ÄŒe si opazila nasproti Coina (corso) je nov bar, kjer imajo krasne testenine in njami prosecco, tako da midva vedno zaključiva potepanje v temu lokalčku. Cene so presenetljivo sprejemljive, ambient pa čisto všečen.
p.s. Kapo in rokavice pa le spravi…, nikoli ne veš kdaj bo Tomaž drugo leto zakuril 🙂