Saj sem vam rekla, da me bo. Postrojstnodnevnadepra.
Ne, ne Naca me še vedno ni “odpeljala” na kavo 😉 , je pa moj mož končno zakuril.
Če pa vam povem čisto po pravici, me je moj dragi tudi malce pocrkljal. Ni mi kupil zlatnine, ne šopka rož, niti torbice, ampak do takšnih daril meni itak ni, sva pa v torek vzela dopust in se odpeljala na izlet. Kam? Ne, nisva šla v planine, čeprav je bilo vreme ravno pravšnje za kaj podobnega, odpeljala sva se v Trst. Po nakupih? Niti slučajno. Å la sva po poteh spominov. Ne tovarištva in spominov, ampak le spominov!
Čar takšnega dneva je že v tem, da je “ukraden”, da sredi delovnega tedna iz službe odideva oba, da imava čas eden za drugega, da v miru popijeva kavico in se v tistem trenutku spontano odločiva za smer proti morju. Lignano nama je močno dišal, vendar ker Trsta res že dolga leta nisva obiskala na tak način, da ne letamo po nekakšnih trgovskih centrih ali iščemo takšne in takšne čevlje, sva se odločila za kavico v tem nama nekoč tako ljubem mestu.
Kavica v Illy kafiču potem pa ure in ure sprehajanja … samo sprehajanja po ulicah obsijanih s soncem. Milina! Sprehodila sva se tudi po ulicah, ki jih res nisva obiskala že vsaj 20 let, ulicah od Ponte Roso do železniške postaje, ulicah, ki so bile nekoč natrpane s ceneno robo, ki smo jo kupovali s težko privarčevanimi denarji in polne švercarjev, ki so to isto robo nakupovali v mega količinah in na koncu svojemu mega velikemu paketu dodali še nekakšno kičasto punčko za na posteljo (nikoli razumela a očitno je to bila mnogotraženroba na jugu naše Juge). Nič več ni Giovanni-ja, kjer smo kupovali Brut, Denim, Brooklyn čigumije, kakšne Leviske ali Riflce in volnene puloverje v sto različnih variantah barv. Sedaj tam kraljujejo Kitajci. V orto zanemarjenih luknjah, kjer se vlaga in plesnivost sten od zatrpanosti z robo itak ne opazi. Nič več ni stojnic pred glavno železniško postajo …. hvalabogu, saj je sedaj končno mogoče videti prekrasen park, ki se je pred tem skril v umazaniji in kramariji. Železniška postaja se obnavlja. Nekoč se mi je zdela mogočna, danes se mi v primerjavi z vsemi trgovskimi centri in postajami, ki sem jih videla v drugih velemestih, zdi majcena, a še vedno lepa in predvsem polna lepih spominov.
Kupila sem si kapo in rokavice … predvsem zato, da me bo tudi v naslednjih mrzlih zimskih dneh to spominjalo na ta prekrasen topel in sončen jesenski dan ….. ukraden dan.