Učitelji takšni in drugačni

Najprej je spomladnsko gripozni virus potipal mene in me za tri neskončne dni zvlekel v posteljo, potem pa je v soboto zlezel še pod Jakovo kožo in nam tako ukradel tisti tako težko pričakovani sončno sprehajajoči in posedajoči vikend tam nekje ob morju.

Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati1 (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.

Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.

Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.

Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.

Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.

Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.

Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!

A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.

Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?

Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?

Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.

Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški 🙂

Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.

Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!

Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.

OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.

  1. ja, ja, tako je rekel []

Ko zakoličiš

Z našim malim v šoli nimamo težav. Do sedmega razreda je priromal z odličnim uspehom in sicer povsem neproblematično je celotno družboslovje od slovenščine, tujih jezikov1 pa vse do zgodovine in geografije, malce vtikanja v učenje je potrebnega pri matematiki in naravi2 ,po novem pa imamo letos težave pri tehniki. No, tehnika je sedaj nekaj kar je po “težavnosti” zamenjalo lanskoletno gospodinjstvo. Ja, res s predmeti, ki so bili v naših časih tkozabrezveze, imamo stalno skrbi in frustracije.

Jaka ima namreč od rojstva naprej težave pri finomotoriki. Nič strašnega, saj se je že dovolj kmalu in dovolj temeljito spopadel s tem in pisavo izpilil3 tako, da danes to rezultira le še v malce počasnješem pisanju od njegovih vrstnikov, a temeljiteje se ta slabost opazi pri geometriji in tehničnem risanju.

Lani so pri predmetu gospodinjstva4 morali šivati gumbe. Res, priznam, da tega doma Jaka res nikoli ni vadil, zato je večino časa, ko so pri uri gospodinjstva, ostali že veselo šivali gumbe, on še vedno vtikal nit v luknjico igle in ko so ostali zašili že zadnji-peti gumb, je naš nerodno pritrjeval šele prvega. Ker učiteljica ni poznala učencev bolj podrobno5  in ker je gledala samo konkreten rezultat dane naloge, je Jaki takrat zagrozila s cvekom.

Domov je prišel zagrenjen, tekel v svojo sobo, se zaprl vanjo (kar ni naredil še nikoli v življenju) in neumorno jokal. Bolj, ko smo tolažili, bolj so tekle solze in danes razmišljam, da je bilo hujše od razočaranja nad slabo oceno ali strahu (pred čemer koli že), boleče ponižanje. Ponižanje pred samim seboj, ker mu je pred tem vse več ali manj uspevalo, gumba pa ni in ni mogel prišiti, ponižanje pred sošolci, ki so se mu morda celo smejali, predvsem pa ponižanje, ki mu ga je prizadejala učiteljica, ki je javno grozila z najslabšo možno oceno. Jaka takrat ni dobil nobene ocene in kasneje je tako on, kot vsi ostali sošolci ugotovil, da je najbolj priljubljena “palica” te učiteljica ravno grožnja z enicami. Vsako uro je najmanj enkrat “podelila” kakšen cvek, ki ga itak nikoli ni zapisala nikamor. In ta ista učiteljica bo Jako kasneje učila kemijo? Kemijo, kjer ljubezen do predmeta, ki si ga izgubil z vnemarnim deljenjem slabih “ocen”, ne pridobiš naslednjo uro s pečenjem palačink?! Uffff!

Torej s prvim navideznim cvekom imamo izkušnje že od lani, letos pa smo poskusili še zares. Ne, gospodinjstva ni več, kemije še nima, tudi tehnika ni tista, ki bi mu grenila življenje bolj, kot konstantne štirice in “obljuba” učitelja, da več kot zaključeno 4 tako ali tako ne more imeti.

Prvi cvek je dobil pri predmetu naravoslovje. Učiteljica je prav zagnana in popolnoma predana svojemu poklicu in željna učence naučiti čim več. Se opazi po načinu učenja in preverjanja znanja. A vseeno ga naš Jaka ne zna osvojiti. Imajo kup poskusov, ki jih je potrebno razumeti in kasneje razložiti. Večina je pri samem poskušanju navdušena, a kaj ko v zvezku ostane po takšni uri kaj malo, učenje iz knjige pa očitno6 ni ustrezno.

In tako nekaj dni nazaj Jaka najavi, da bodo pisali test. Čeprav letos z Jako ne delam prav nič več za šolo, kajti raje smo ga navadili reda in samostojnega rednega učenja, sem tokrat pred testom le želela preveriti njegovo znanje. Pozitivno me je presenetil, saj ni tako kot leta prej ob mojih vprašanjih, čukasto gledal in nekaj momljal.

Popoldne po testu mi je pojasnil, da so imeli 7 nalog, da je rešil vseh 7 in ima občutek, da bo dobil petico. BTW, Jaka je precej kritičen in redkokdaj izjavi, da bo ocena boljša, kot kasneje tudi je. In nekaj dni zatem prinese test domov in s težavo pove, da je dobil 1.

“Me hecaš, a?”
“Ne!”
Halo?! Cvek dobiš takrat, ko ne znaš reči niti MU, ni tako? Cvek je tista najslabša ocena, ki naj bi jo učitelj dal takrat, ko res iz učenca kljub največjemu trudu ne spravi ničesar, ni tako? Če se le da, mu daš 2, ki prav tako ni neka strašna ocena, a vsaj ne pusti tako grenkega priokusa?!
Pri pisnih ocenah je prednost ta, da otrokovo nakladanje o tem, kako ga nekdo ne mara oz. kaj vse je on znal, a se ni opazilo, zlahka preveriš.
Pogledam test, ki ima 7 nalog, ki jih žal bolj malo razumem, čeprav sem ravno to snov z njim ponavljala.
“Kaj so vse te risbice?”
“Ja, ni bilo nobenih teoretičnih vprašanj iz knjige, ampak vse le risanje vaj, ki smo jih delali pri pouku. Prikaz lomljenja svetlobe tako in drugače ter valovanje zvoka sem in tja” Zadnji dve nalogi pa celo nekaj, kar se ne da preveriti, saj je bilo potrebno narisati valovanje zvoka po nareku (!).  Kljub temu, da je meni tudi ta naloga izgledala dovolj solidna, da je imel valove narisane dokaj lepo in popolnoma izpolnjeni obe nalogi, tam ni kaj oporekati ali dokazovati, ker nareka pač jaz nisem slišala. 0 točk pri obeh!

Preko vsake rešene naloge počečkano z nečitljivimi znaki z rdečim svinčnikom in le iz točk se da ugotoviti, da sta bili 2 nalogi popolnoma pravilni (!), tisti 2 zadnji (kao po nareku) popolnoma nepravilni (kot kaže po številu točk), za ostale 3 pa po najboljši volji ne moremo ugotoviti kaj naj bi še bilo zapisano, da bi dosegel polno število točk. Skratka: popolnoma popisan test, z dvema točnima nalogama ne kaže na nekoga, ki nima pojma?! Je to lov za znanjem ali za neznanjem?

Naj grem v šolo in se prepiram za oceno?! Nekako ne gre v moj koncept vzgoje, ker Jako ves čas navajamo na to, da ocene niso pomembne, da je pomembneje kaj ostane v glavi in da so ocene le pomoč učiteljem, da sistematično ocenijo znanja različnih učencev. In četudi dosežem, da se enica spremeni v 2?!

Glavna težava ni v oceni, glavna težava je v izgubi motiva in veselja do predmeta. Vsekakor sem zelo za strogost pri doseganju 4 in 5, saj čisto vsi pač ne morejo biti odlični in študirati na Harvadu, a lepo vas prosim, enice naj bodo prihranjene res za primere, ko se list papirja odda prazen ali se stoji pred tablo in niti ust ne odpre!

  1. kjer bi poleg angleščine, francoščine in nemščine dodal še kakšnega, če bi mu bilo dovoljeno izbrati še kakšen izbirni predmet []
  2. za enkrat se ta še ni razdelila v biologijo, kemijo in fiziko []
  3. tudi s pomočjo njegove prve učiteljice []
  4. ki ga letos na srečo nimajo več []
  5. tako pač je, če imaš predmet, ki pride ne vrsto vsak drugi teden ali še to ne []
  6. to opažam po tem cveku []