Marley in jaz … pa še naš Garfo

Se sprašujete, če še tako vneto hodim v kino? Ja, ja, še vedno me boste pogosto srečali povsem na levi ali na desni strani zadnje vrste ljubljanskega Koloseja pri ogledu kakšne romantične komedije, drame ali pa kakšnega napetega trilerja.

A zaradi obdobja, ko sem si ogledala kar nekaj neumnih filmov, me je veselje do zapisovanja misli povezanih s filmom ali pa kakšnimi kinodvoranskimi dogodki povezanimi z neumornim žlobudranjem nadebudne bejbe, ki si je očitno pred kratkim nabavila mobi in je mama ni naučila šepetanja, še manj pozornosti pa je očitno posvetila učenju osnovnega bontona, popolnoma minilo.

Tokrat pa se temu enostavno ne morem ogniti, kajti že ves teden razmišljam o filmu za katerega sem pred ogledom mislila, da bo le še ena neumna komedija več, ki si jo bom ogledala v veselje našega sina.

Ne, ne, v filmu ni nobenih presežkov. Owen Wilson, Jennifer Aniston, kup otročajev in en labradoodle1 malce zmedeno letajo sem in tja, vendar pa ljubezen, ki se skozi film očitno splete med prej omenjenimi letajočimi liki, pusti vidno sled tudi v srcih gledalcev in na koncu prenekatera dama spusti po licu tudi kakšno solzico.

Ja, ja, priznam, da tudi jaz.

Marley je labradorec, ki je vse drugo, kot nežen hišni ljubljenček. Dokaj velika mrcina razbija, trga, praska, skače, grize ter podira vse kar stoji na njegovi poti.

Povem vam, nič bistveno bolj drugače, kot naša oranžna mačkasta zverina z imenom Garfield.

Garfielda smo dobili 1.septembra 2005. Jaka je pred tem že nekaj let neumorno težil z željo po psu. Pred tem je nekaj blebetal o konju in trendu primerno, smo iz psa počasi prešli že na mačka. Ker bi v naslednjem letu najbrž presedlali že na hrčke in miši, kasneje pa morda celo na pajke in podobno golazen, smo zadevo hitro zaustavili v fazi kožuhastih 4-5kg mijavkajočih bitij in mu že med počitnicami zatrdno obljubili, da bomo enega privlekli domov še pred iztekom brezskrbnih poletnih dni.

Moja mama točno ve, kdaj je potrebno priskočiti v pomoč 😉 , zato je v njeni soseski našla neusahljivi vir “prvovrstnih” rasnih mačk. Gospa, ki je živela nekaj metrov naprej od doma mojih staršev je imela hišo polno mačk in mačkonov. Ob zadnjem uradnem štetju jih je bilo nekaj čez 40.

1.septembra so se počitnice iztekle in naš mali naju je z enodnevno zamudo vlekel k mačkoljubki …. ali pa ravno to ni bila …. hmja ….

Pri res veliki ponudbi in raznovrstnosti ponudbe tako glede spola, starosti ali barve kožuha, se je naš Jaka odločil, da domov še isti dan odnese majhnega kremežljavega oranžnega mucka. Premajhnega, kar se mene tiče, a naš Jaka je tako ljubeče gledal tisto oranžno kepo, da smo ‘pikota’ popokali in odpeljali domov. Preden smo prišli domov, smo z “dojenčkom” v avtu, skočili še v mačjo trgovino in kupili še dudo, “stranišče”, dišeči pesek, takšne in onakše posode, hrano takšno in drugačno, praskalnik …. just name it!

Muko, ki smo ga poimenovali Garfield in ga danes kličemo Garfo je s seboj v naš dom poleg svojega šarma prinesel vse, kar maček sploh lahko prinese; garje, vnete očke, bolhe in angino. Ubožček je lulal za najtežje premakljivimi kosi pohištva, kakal na najbolj zavozlane šope kablov, a ko se je s svojim tresočim teleščkom stiskal ob naša lica in tresoč nikakor ni želel oditi iz naših ramen, smo mu oprostili vse grehe.

Z njim smo ob antibiotični kuri zbujali ponoči in brez večjih težav sredi delovnega dne hiteli domov. Njegova posebnost je bila sračkanje po garažah. Garfield je zelo družabno bitje, ki ga je v njegovi zgodnji mladosti od želje po druženju s svojimi človeškimi sosedi, kar razganjalo. Motovilil se je med nogami, ko smo se ob večerih mi ali kdo od sosedov pripeljali domov in trpali svoje avtomobile v neosvetljene garaže. Kar nekaj garaž in avtomobilov je bilo posračkanih preden smo uspeli odkriti, da za zaprtimi vrati ene od garaž (vsakič druge) s tihcenim glaskom miajvka naš mačkon. In še nekaj več preden smo vse sosede poučili o ustreznih ukrepih preden za sabo zaloputnejo garažna vrata.

Po garažah se Garfo ne smuka več in tudi za sosede mu ni kaj prida mar, a na avtomobile še vedno trza. Vsaj na naša dva. Vsakič, ko se vrnemo domov že od daleč vidimo oranžno kepo, ki teče proti našemu avtu.

Midva z Jako sva klepetulji. Ko se pripeljeva domov in se naš Mini že ustavi pred garažo, midva pogosto še kar sediva in se pogovarjava. Garfo skoči na avto in se motovili pred sprednjim vetrobranskim steklom ter naju opozarja, da je že čas, da se posvetiva tudi njemu. In če to ne pomaga, se v zadnjem času z vrhunsko mačjo eleganco pomika po robu, kjer se stranske šipe dotikajo pločevine stranskih vrat in če mu okno še odprem, zleze na armaturo in naju od blizu z resnim pogledom opozorja, da stvar postaja skrajno resna.

Jah, zadnjič sem očitno premočno počistila šipe in naš mačkon je, misleč da so stranska stekla že odprta, z veliko močjo odskočil ter priletel z glavo naravnost v zaprto steklo. Auč!

Sicer pa je butanja vajen. Očitno smo ga od njegove mame, ata, tet, stricev, babic, dedkov ter bratov in sester ločili še preden mu je kdo uspel razložiti smisel mijavkanja in praskanja, saj naš mijavka v res ekstremnih primerih.

Njegov jezik sporazumevanja je močno zaletavanje v vrata. “Spustite me k sebi” pove tako, da se z vso močjo zaleti v vrata, “lačen sem” pove tako, da se zaleti v vrata, “ven bi šel” …. spet zalet v vrata. No, ne en zalet ….. navadno njegova interpretacija predstavlja tudi polurno neumorno zaletavanje v vrata, ki ločijo njegovo sobo (spodnja kopalnica vključno s predsobo) od vseh ostalih prostorov.

Pred nekaj meseci je končno dojel, da mu je oplelo glede poležavanja po naših posteljah in kavčih in svojo taktiko zaletavanja je vsaj pri komuniciranju sporočila “Spustite me k sebi!”, spremenil v popolno (hinavsko?) tišino in potrpežljivo čakanje tik pred vrati. Ko nekdo od nas odpre vrata, Garfo kot strela hitro smukne mimo nas in se zapodi po stopnicah navzgor. In že nekaj sekund zatem leži na postelji in te gleda s svojimi (kao) nedolžnimi očkami. Ja, ja … mami potem nima srca, da bi ga spodila!

Vrhunec ljubečih mačjegerčastih odnosov pa dosežemo, ko ob 5h zjutraj vsa kremežljava tavam po stopnicah, da končno prekinem neumorno vratno zaletavanje. Takrat preklinjam vse bogove, ki so nam tistega septembra namenili tega oranžnega čudaka.

A odkar sem gledala Marleya, na našega mačkona gledam drugače. Srček mi zaigra, ko se peljem po našem dovozu in vidim, da mi oranžni kosmatinec že ljubeče teče nasproti. Ne bom vam govorila zakaj. Pojdite gledat film ….. vam bo takoj jasno.

Baje mački v povprečju živijo 15 let. Uf, še pri 55-ih se mi zna zgoditi, da bom tavala po stopnicah in sredi noči odpirala vrata našemu ostarelemu Garfolinu.

  1. kot ga je poimenoval najboljši Johnov (glavni moški lik) prijatelj []

Invalidski voziček za pse?

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

Kljub pestremu živalskemu parku, tam ni smel manjkati pes. Mika je bilo ime psički, ki je jaz še nisem imela čast poznati. Bela kosmata cestnaterierka (najbrž).

Za njo je prišel Đoni. Res ne vem ali je bil ta, takrat zame monstrunski Nemški ovčar, (bila sem majhna pupika, ki je komaj shodila) fini ameriški Johny ali pa preprosti jugopessaĐ. Đoni je bil pes s katerim jaz nisem znala kaj pametnega početi. Komaj sem se dvignila na svoji dve nogi, že je prihrumela ta kepa in me spet zvrnila na tla. Đonija je odnesel avto. Jah, Jarška cesta je postajala prometnica in pujsi, kure in psi so morali počasi dojeti, da vsaj enkrat dnevno po njihovi cesti, prihrumi kakšna čudna stvar na štirih kolesih.

Za Đonijem je prišla Tima. Mala oranžna mešanka. Ja, torej še ena cestna terierka. Zlata psička. Jokali smo kot dež, ko smo jo nekega jutra našli mrtvo …v kotu garaže. Poginila je zaradi zapleta pri porodu, bi rekli živalski ginekologi. Ona in vsi njeni še nerojeni mladički.

Jaz sem svoje slo po kosmatih kožuških vedno potešila s kakšnim potepuškim mačkom, ki sem ga privlekla domov in ga odsihlej imela v svoji sobi skoraj dan in noč, a moj oče je moral k hiši pripeljati novega gospodarja. Tokrat je pripeljal Nemško ovčarko. Malo kepo, kateri ime sem lahko izbrala jaz. In tako smo dobili Kalo.

Kala je bila tista, ki se je noro zaljubila v mojega Tomaža. Res, noro! Še jaz nisem bila prepričana ali je on res tisti pravi1, a Kala od njunega prvega srečanja naprej, o njem ni dvomila niti za hip. Ko je odhajal od obiska pri meni, je stala na ulici toliko časa, dokler ga ni popolnoma izgubila iz oči. Včasih smo se znali igrati in Tomaža skriti le zato, da smo se nasmejali noremu iskanju in cviljenju njegove zveste pasje prijateljice. Kala je postajala stara, betežna, izpadli so ji zobje in njen “Ljubi” jo je moral popeljati na njeno zadnjo pot, kjer so jo prijazni veterinarji za večno uspavali.

Ni minil niti mesec, ko je naš oče privlekel novo kepo. Kala II. Ok, jaz sem se medtem poročila, odselila in mojemu očetu je šlo že rahlo na otročje, zato se pač nisem vmešavala v neinovativni izbor njenega imena. Kala pač … še ena Nemška ovčarka … Tomaž je pridobil nekaj gub, sivih las in kakšen kilogramček in nova Kala ni padla na njegov šarm niti v sanjah. Jah, kaj hočemo pač vse Kale ne trzajo na iste tipe moških. Kala II je živela kar dolgo in prijetno pasje življenje. Ko je bila že presneto stara in betežna smo tudi njo odpeljali na dolg spanec iz katerega ni vrnitve.

Oče je takrat sklenil, da ima dovolj travm in joka ob dokončnem poslavljanju s svojimi ljubljenčki in da bo pri hiši ostal le še en mačkon. Pa ga nismo najbolj upoštevali in mu pred sedmimi leti za rojstni dan pripeljali novo nemško lepotičko. A kako jo je poimenoval? Jasno, da Kala.

Kala III. je najlepša od vseh. Visoka, sloka, predvsem pa zvesta spremljevalka mojega očeta na vseh njegovih upokojenskih jutranjih sprehodih. A žal je ravno pri tej psički veselje s sprehodi minilo najhitreje. Kolki, zadnje noge, hrbtenica in naša Kala je hodila vse počasneje, občasno klecala, sedaj pa ubožica komaj še premika zadnje noge. Veterinarji pravijo, da ni rešitve in da bo psička kmalu postala povsem hroma v zadnjem delu svojega telesa.

Sprehaja se nič več, samo še žalostno gleda za mojim očetom, ko ta odhaja od hiše brez nje. Uspavati, pravijo veterinarji. Uspavati, pravijo sosedje in mimoidoči, moj oče pa dejanje odlaga teden za tednom.

Uspavati? Zakaj? Psičko očitno hrbet ne boli, saj ne joka.  Je potrebno poslušati zlobne jezike mimoidočih, ki tako ali tako ne vedo kakšno je resnično stanje.

Še sreča, da ljudje lahko povemo kaj želimo in da ne uspavamo vsakega, ki ga zbode v hrbtenici ali mu noge ne služijo več najbolje, kajne?!

  1. ok, ok … sem bila 😉 []