Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.
Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.
Kljub pestremu živalskemu parku, tam ni smel manjkati pes. Mika je bilo ime psički, ki je jaz še nisem imela čast poznati. Bela kosmata cestnaterierka (najbrž).
Za njo je prišel Äoni. Res ne vem ali je bil ta, takrat zame monstrunski Nemški ovčar, (bila sem majhna pupika, ki je komaj shodila) fini ameriški Johny ali pa preprosti jugopessaÄ. Äoni je bil pes s katerim jaz nisem znala kaj pametnega početi. Komaj sem se dvignila na svoji dve nogi, že je prihrumela ta kepa in me spet zvrnila na tla. Äonija je odnesel avto. Jah, Jarška cesta je postajala prometnica in pujsi, kure in psi so morali počasi dojeti, da vsaj enkrat dnevno po njihovi cesti, prihrumi kakšna čudna stvar na štirih kolesih.
Za Äonijem je prišla Tima. Mala oranžna mešanka. Ja, torej še ena cestna terierka. Zlata psička. Jokali smo kot dež, ko smo jo nekega jutra našli mrtvo …v kotu garaže. Poginila je zaradi zapleta pri porodu, bi rekli živalski ginekologi. Ona in vsi njeni še nerojeni mladički.
Jaz sem svoje slo po kosmatih kožuških vedno potešila s kakšnim potepuškim mačkom, ki sem ga privlekla domov in ga odsihlej imela v svoji sobi skoraj dan in noč, a moj oče je moral k hiši pripeljati novega gospodarja. Tokrat je pripeljal Nemško ovčarko. Malo kepo, kateri ime sem lahko izbrala jaz. In tako smo dobili Kalo.
Kala je bila tista, ki se je noro zaljubila v mojega Tomaža. Res, noro! Å e jaz nisem bila prepričana ali je on res tisti pravi1, a Kala od njunega prvega srečanja naprej, o njem ni dvomila niti za hip. Ko je odhajal od obiska pri meni, je stala na ulici toliko časa, dokler ga ni popolnoma izgubila iz oči. Včasih smo se znali igrati in Tomaža skriti le zato, da smo se nasmejali noremu iskanju in cviljenju njegove zveste pasje prijateljice. Kala je postajala stara, betežna, izpadli so ji zobje in njen “Ljubi” jo je moral popeljati na njeno zadnjo pot, kjer so jo prijazni veterinarji za večno uspavali.
Ni minil niti mesec, ko je naš oče privlekel novo kepo. Kala II. Ok, jaz sem se medtem poročila, odselila in mojemu očetu je šlo že rahlo na otročje, zato se pač nisem vmešavala v neinovativni izbor njenega imena. Kala pač … še ena Nemška ovčarka … Tomaž je pridobil nekaj gub, sivih las in kakšen kilogramček in nova Kala ni padla na njegov šarm niti v sanjah. Jah, kaj hočemo pač vse Kale ne trzajo na iste tipe moških. Kala II je živela kar dolgo in prijetno pasje življenje. Ko je bila že presneto stara in betežna smo tudi njo odpeljali na dolg spanec iz katerega ni vrnitve.
Oče je takrat sklenil, da ima dovolj travm in joka ob dokončnem poslavljanju s svojimi ljubljenčki in da bo pri hiši ostal le še en mačkon. Pa ga nismo najbolj upoštevali in mu pred sedmimi leti za rojstni dan pripeljali novo nemško lepotičko. A kako jo je poimenoval? Jasno, da Kala.
Kala III. je najlepša od vseh. Visoka, sloka, predvsem pa zvesta spremljevalka mojega očeta na vseh njegovih upokojenskih jutranjih sprehodih. A žal je ravno pri tej psički veselje s sprehodi minilo najhitreje. Kolki, zadnje noge, hrbtenica in naša Kala je hodila vse počasneje, občasno klecala, sedaj pa ubožica komaj še premika zadnje noge. Veterinarji pravijo, da ni rešitve in da bo psička kmalu postala povsem hroma v zadnjem delu svojega telesa.
Sprehaja se nič več, samo še žalostno gleda za mojim očetom, ko ta odhaja od hiše brez nje. Uspavati, pravijo veterinarji. Uspavati, pravijo sosedje in mimoidoči, moj oče pa dejanje odlaga teden za tednom.
Uspavati? Zakaj? Psičko očitno hrbet ne boli, saj ne joka. Je potrebno poslušati zlobne jezike mimoidočih, ki tako ali tako ne vedo kakšno je resnično stanje.
Å e sreča, da ljudje lahko povemo kaj želimo in da ne uspavamo vsakega, ki ga zbode v hrbtenici ali mu noge ne služijo več najbolje, kajne?!
- ok, ok … sem bila 😉 [↩]
Uf, sožalje tvojemu očetu, Jaki in vsem, ki vam je bila Kala pri srcu. V majhno tolažbo naj vam bo to, da je imela lepo življenje in da ste bili z njo do konca. Mene namreč še danes razjeda, ker smo Taro na veterini pustili samo. So nam zagotovili da bo operacija manjša in naj jo pridemo naslednje jutro iskat, med operacijo pa jim je umrla – čisto sama. In strašen občutek krivde imam, ker je ona za nas naredila toliko lepega in dobrega, mi smo jo pa “zapustili” na koncu. 🙁
@Sunshine; valjda se spomnim tvojega zapisa o izletu na Kubo in o želji po kužku. Burna razprava 🙂
@Doktor Živago; sem iskala slike med shranjenimi fotografijami, ki jih imamo doma pa smo očitno tiste, ki smo jih naredili takrat, ko je bilo fotografiranje najbolj aktualno (ko je bila še mlada kepa), izgubili hkrati z menjavami računalnikov. Kasneje pa se jaz kljub stalnemu poskakovanju s fotoaparatom, nisem nikoli več spomnila, da ga prinesem k mojim staršem domov. ÄŒe bi bila tam na obisku le ob posebnih slavjih, bi to še najbrž naredila, sem pa tam praktično vsak dan in … khmm.
Vse od tvojega zapisa naprej sem razmišljala, da moram zjutraj v avto vreči še fotoaparat in jo poslikati, a sem to vsakič znova pozabila. In očitno sem zapravila priložnost.
@Krena; sem že resno razmišljala o tem, da bi se dalo delo tako organizirati, da bi tudi kam v predal lahko skrila kakšno čivavo, ampak se mi ne zdi, da smo že dovolj zreli za to. Nekaj je treba prihraniti za čas, ko bom v penziji. 😉
@pinocchio; super za vitamine in vašega ovčarja. Pri naši so poskusili tudi z vitamini, a ni kaj prida pomagalo, kar hitro je šlo navzdol.
@Volk; Moj oče danes že celo popoldne in cel večer joka. Kalo smo danes odpeljali na zadnjo vožnjo. Revica se ni mogla več niti dvigniti in premakniti za opravljanje nujnih potreb. Hudo je, ko se je treba odločiti za takšne stvari.
Novega psička … khmm …. ne vem …. ne še.
No, to je pa res presunljiva izpoved o domačih ljubljenčkih. Kar malo sem postal otožen in všeč mi je, da je tvoj oče očitno človek s srcem in dušo, ki živali spoštuje kot del družine, sicer mu zanje ne bi bilo mar in bi tudi Kalo III. že zdavnaj peljal na uspavanje ter magari kupil novo. No, mogoče bi pa prav res lahko kje kupil kakšen majhen otroški voziček. Misliš da punci to ne bi bilo všeč? 😉
Tudi mi imamo nemškega ovčarja in zadnje čase se pojavljajo podobni problemi, kot jih opisuješ. Malo sem pregledala po internetu in menda jim vitamini ful pomagajo. Smo rekl ok in kupil res draage vitamine (50 tablet 18 eurov) za našga cortija in razlika je res očitna. Sicer naš še nima tako resnih težav, je pa očitno, da zjutraj težko vstane in nekaj poklecava – ga je tako težko gledat. Ampak se mi zdi, da je res bl živahn od kar je vitamine, pravmo, da je na dopingu 😉
Žal mi je za vašo Kalo.
Ampak, če kdo, si ti lahko privoščiš kakšnega majhnega kužata v pisarni. Kaj pa je to problem? Cel dan je z vama, “ta spodnje” pošlješ na sprehod, saj itak predolgo hodijoi iz malic :))
Kar nekaj ljudi poznam, ki to prakticirajo. Se obnese, saj psi večinoma dopoldne prespijo. Popoldne pa s tabo na Å marno.
V času dopustov imaš pa varstvo v Jaršah. Dober scenarij, ki se žal pri nas ni realiziral.
Zelo lep zapis! Pa imaš tudi kake slike? Ime Kala je prav prisrčno za psičko. 😉
Hehe, Saša saj bi bilo pri enako. Bi bil pes sam doma vsak dan okrog 10 ur. Zato pa je zame edina opcija pes v pisarni ali pa nič (saj se spomniš mojega posta na to temo, ne?). Nisem tako sebična, da bi si psa omislila, potem ga pa puščala ves čas samega. 🙁
@Sunshine; Jaka je hodil v vrtec in sedaj hodi v šolo v Novih Jaršah. Torej je ves čas, ko ni v šoli, v družbi naših psov 🙂
Za Kalo II. je bil še premlad, da bi se je prav dobro spominjal, ta Kala pa je njegova ljubica in ravno nekaj tednov nazaj se je jokal in kregal na babi, ki je začela popuščati pod pritiski zlobnih jezikov in rekla, da bo Kalo odpeljala uspavati.
Mi si žal psa doma ne moremo privoščiti, ker do 7h, 8h res ni doma prav nikogar. Zato pa imamo našega muca, kar pa tudi ni kar tako 😉
Uhjoj Saša, ob prebiranju tega pisanja se mi je (spet) še bolj milo storilo po psu! 🙁 Resnično pogrešam psa in trenutno bi me neznansko osrečila možnost, da bi lahko imela psa in zanj lepo skrbela. Da bi ga imela samo za igračko mi pa ni. 🙁
Koliko je imel pa Jaka stika in odnosa do teh kužkov? Mislim, da je za otroke zelo dobro, če jim je v otroštvu kakšna žival blizu, ker so potem tudi kot odrasli spoštljivi in obzirni do živali. Pa alergij imajo baje manj, ker ne živijo v sterilnem okolju. 😉