Saša Gerčar

Tako kot že lani, smo tudi letos morali ((po nalogu …ok želji …Jake)) na košarkarski show All stars v Hali Tivoli. Saj sem uživala a vseeno moj ostri jezik in poredni prsti ((ki tipkajo po tipkovici)) ne morejo mimo tega, da malce popljuvam tole zadevico.  Sama prireditev je za moje pojme boljkotne amaterska … kr neki … od Kocke do Monike Pučelj pa nekih kvazi lepotic, ki se jih na igrišču poleg vsega drenjanja voditeljev, kamermanov, igralcev in kaj vem koga še, sploh ne opazi …… no, pa saj najbrž nismo ničesar zamudili.

Višek umetelnosti so bile sploh mažuretke z imenom Angeli, ki so se oblekle v opravo Božička in plesale na glasbo Grk Zorbe ….. jao!

Organizatorjem bi naslednjič svetovala, da se med odmori in nastopi raznoraznihzvezd vsaj malce poigrajo z osvetljevanjem in na velikem igrišču s svetlobnim snopom označijo bistvo dogajanja …npr. dolge noge Monike Pučelj.

Moja pisarna je sicer topla, prijetna, urejena po mojem okusu in v njej se počutim dobro, a vseeno … čudno … za sestanke se vedno raje dogovarjam zunaj nje.

Kavica tu, kavica tam pa malce menjave okolja in dan je okrog.

A včeraj se je našla babura, ki je sklenila delati red v lokalih in odganjati tiste, ki zapravimo le kakšne 0,1€ na minuto sedenja.

Eko, včeraj zjutraj pridem že na drugo kavo, v drugi lokal. Bolj natančno v Horse pub za Bežigradom. Saj ne vem, kaj me oz. kaj tisto množico ljudi vleče tja, kajti lokal je že malce ofucan, predvsem pa hrupen. Ob 10h zjutraj je komajda bilo mogoče najti prosto mizo, natakarice pa so komajda sfolgale odnašati umazane skodelice z miz, za poteg z mokro krpo po mizi pa tako ni bilo časa ((ali pa volje))

Spet seminar, spet vikend, ki je drugačen, spet neurejena prehrana, stres, veliko dela tudi ogromno sedenja, čakanja, veliko prijetnih srečanj, pogovorov, veliko idej za življenje, za delo in tudi za blog.

Vikend seminar ali WES se v našem poslu reče seminarju, ki ga organiziramo enkrat na kvartal. Prireditev, ki se odvija preko vikenda, kjer združujemo slovenske in hrvaške slušatelje, kjer so dvorane v hotelih postale premajhne in moramo seminarje organizirati v športnih dvoranah.

Štadion bomo gradlili? Le za koga? Dvorane potrebujemo! Resnično! Vse poslovne dvorane so narejene za največ 400 ljudi. Še sreča, da smo v zadnjih letih dobili Mons in Domino, ki sta borni beri dvoran pridružila dve novi, a vendar je organizatorjem takšnih dogodkov še vedno težko. Nad dvoranami s 400 sedeži, je tukaj še Festivalna dvorana, kjer je mogoče posedeti okrog 700 ljudi, Cankarjev dom, ki je za moj okus še vedno predrag ((vendar si glede na situacijo to očitno lahko privošči)) , potem pa se “zabava” konča.

Tretjič zato, ker sem ga omenjala že tukaj in tukaj.

Uroš je fotofreak in seveda hoče videti fotke. No, mi nismo ravno neki umetniki fotografiranja, a kakšen lep utrinek se je že ujel v objektiv.
Naj tokrat namesto moje tipične gostobesednosti raje govorijo fotografije

V Rimu smo bili tokrat drugič, a ker predvidevam, da bom o tokratnem obisku Rima napisala več, kot en prispevek, sem tega naslovila z “prvič”.

Italijo imam rada, takšna potovanja, ki se jih lotimo takole, sploh, Rim mi je bil prvič zelo všeč, vreme se je po prvem deževnem dnevu, popravilo v prekrasno sončno in toplo jesen, tako da bi moral ta prispevek imeti v sebi same presežnike, vendar vas bom razočarala. Tokrat mi Rim ni sedel. Ne znam si razložiti kaj je razlog. Morda enostavno to, da postajam iz potovanja v potovanje bolj zahtevna in kritična? Morda to, da sem Rim že videla in sem tokrat pričakovala še nekaj večjega, lepšega, boljšega? Mogoče pa to, da sta dva polna dneva enostavno bila premalo za mirno in sproščeno uživanje v lepotah tega velikega in zgodovine polnega mesta?

Kakšno urico nazaj, smo prišli živi in zdravi nazaj iz Rima. Tako kot vedno, me je tudi tokrat takšno naše potovanje, nadvse veselilo. 24 ur intenzivnega druženja s Tomažem in Jako je prav sproščujoče. Nobene službe, nič računalnika, nič mailov, blogov, nič telefonov, samo družba mojih dveh moških in ure in ure pogovorov.

Na takšne izlete se v večini primerov odpravimo v lastni režiji. Doma se dogovorimo za končno destinacijo, za termin in trajanje, včasih rezerviramo hotel že vnaprej (tokrat smo ga), včasih, ko potujemo iz kraja v kraj pa ne, s seboj vzamemo Helgo, ker ona poskrbi, da se na takšni poti ne skregamo, vse ostalo pa prepustimo naključju in sprotnemu dogovarjanju.

Nekoč sem prelistavala kupe vodičev, si jih nabrala vsaj 5 za s seboj, pregledovala na stotine spletnih strani, a pravzaprav se na koncu načrta sploh nismo držali in je bilo vse skupaj navadno zapravljanje časa.

O tem, da ima moja dobra prijateljica salon pohištva in dodatkov takšnih ((za v stanovanje)) in drugačnih ((za navesit nase in obse)) sem že pisala.

In vsako leto v mesecu designa moja prijateljica organizira Dogodek. ((kaj čem tako se zdaj tole prevaja v slovenščino )) Lani sem imela nek učinkovit izgovor ((saj se ne spomnim točno, a nekaj je moralo biti)) , letos pa se temu nisem in nisem mogla izognit.

Ja, Naca me že pozna in tokrat me je na tole povabila že dva meseca nazaj. Poslala mi je SMS: “Vabljena na dogodek, ki bo 25.10.”

Glede da sem SMSe vajena dobivati bolj za zadeve kot je tole “Sem na poti. Zamujam.” ,sem odgovorila:”A leta 2008?”

No, zadeva se je odvila 25.10.2007 in ne boste verjeli, tudi moja malenkost je bila tam.

Saj sem vam rekla, da me bo. Postrojstnodnevnadepra.

Ne, ne Naca me še vedno ni “odpeljala” na kavo , je pa moj mož končno zakuril.

Če pa vam povem čisto po pravici, me je moj dragi tudi malce pocrkljal. Ni mi kupil zlatnine, ne šopka rož, niti torbice, ampak do takšnih daril meni itak ni, sva pa v torek vzela dopust in se odpeljala na izlet. Kam? Ne, nisva šla v planine, čeprav je bilo vreme ravno pravšnje za kaj podobnega, odpeljala sva se v Trst. Po nakupih? Niti slučajno. Šla sva po poteh spominov. Ne tovarištva in spominov, ampak le spominov!

Čar takšnega dneva je že v tem, da je “ukraden”, da sredi delovnega tedna iz službe odideva oba, da imava čas eden za drugega, da v miru popijeva kavico in se v tistem trenutku spontano odločiva za smer proti morju. Lignano nama je močno dišal, vendar ker Trsta res že dolga leta nisva obiskala na tak način, da ne letamo po nekakšnih trgovskih centrih ali iščemo takšne in takšne čevlje, sva se odločila za kavico v tem nama nekoč tako ljubem mestu.

Včasih peš, staro zloženo polivinil vrečko, v trgovini pa košaro pa nobenih koleščkov, vozičkov, tovornjačkov …Nakupovalni vozički so se pojavili šele ob navalu mega centrov. Blazno nobl so se mi zdeli, ko sem jih prvič videla, danes pa mi gredo strašansko na živce. Pa ne vsi, le tisti, do katerih ne pridem drugače, kot da vanje tlačim kakšne kovance! Grrrr!

Lepo vas prosim, usmilite se nas in nam magari zaračunajte 50 centov za študentsko delo tistih, ki pobirajo vozičke in jih tlačijo spet skupaj, le ne mučite nas z iskanjem ustreznih kovancev in nas ne šetajte sem in tja!

Tale ni moja, je od ene Fate … ampak priznajte, da si jo je res krasno uredila. Sicer sem pa jaz svojo popedenala takole uredila že davno nazaj in bi sedaj mogoče rabila še kakšen ureditveni poseg … ampak tudi s takšno se počutim prav dobro. Še z druge strani vam jo pokažem.

Sicer pa je večina mojih strank nad njeno toplino in udobnostjo navdušena, zato naj še nekaj časa ostane takšna, kot je.