Saša Gerčar

O tem, da ima moja dobra prijateljica salon pohištva in dodatkov takšnih¹ in drugačnih² sem že pisala.

In vsako leto v mesecu designa moja prijateljica organizira Dogodek.³ Lani sem imela nek učinkovit izgovor⁴ , letos pa se temu nisem in nisem mogla izognit.

Ja, Naca me že pozna in tokrat me je na tole povabila že dva meseca nazaj. Poslala mi je SMS: “Vabljena na dogodek, ki bo 25.10.”

Glede da sem SMSe vajena dobivati bolj za zadeve kot je tole “Sem na poti. Zamujam.” ,sem odgovorila:”A leta 2008?”

No, zadeva se je odvila 25.10.2007 in ne boste verjeli, tudi moja malenkost je bila tam.

1. za v stanovanje [↩]
2. za navesit nase in obse [↩]
3. kaj čem tako se zdaj tole prevaja v slovenščino [↩]
4. saj se ne spomnim točno, a nekaj je moralo biti [↩]

Saj sem vam rekla, da me bo. Postrojstnodnevnadepra.

Ne, ne Naca me še vedno ni “odpeljala” na kavo , je pa moj mož končno zakuril.

Če pa vam povem čisto po pravici, me je moj dragi tudi malce pocrkljal. Ni mi kupil zlatnine, ne šopka rož, niti torbice, ampak do takšnih daril meni itak ni, sva pa v torek vzela dopust in se odpeljala na izlet. Kam? Ne, nisva šla v planine, čeprav je bilo vreme ravno pravšnje za kaj podobnega, odpeljala sva se v Trst. Po nakupih? Niti slučajno. Šla sva po poteh spominov. Ne tovarištva in spominov, ampak le spominov!

Čar takšnega dneva je že v tem, da je “ukraden”, da sredi delovnega tedna iz službe odideva oba, da imava čas eden za drugega, da v miru popijeva kavico in se v tistem trenutku spontano odločiva za smer proti morju. Lignano nama je močno dišal, vendar ker Trsta res že dolga leta nisva obiskala na tak način, da ne letamo po nekakšnih trgovskih centrih ali iščemo takšne in takšne čevlje, sva se odločila za kavico v tem nama nekoč tako ljubem mestu.

Včasih peš, staro zloženo polivinil vrečko, v trgovini pa košaro pa nobenih koleščkov, vozičkov, tovornjačkov …Nakupovalni vozički so se pojavili šele ob navalu mega centrov. Blazno nobl so se mi zdeli, ko sem jih prvič videla, danes pa mi gredo strašansko na živce. Pa ne vsi, le tisti, do katerih ne pridem drugače, kot da vanje tlačim kakšne kovance! Grrrr!

Lepo vas prosim, usmilite se nas in nam magari zaračunajte 50 centov za študentsko delo tistih, ki pobirajo vozičke in jih tlačijo spet skupaj, le ne mučite nas z iskanjem ustreznih kovancev in nas ne šetajte sem in tja!

Tale ni moja, je od ene Fate … ampak priznajte, da si jo je res krasno uredila. Sicer sem pa jaz svojo popedenala takole uredila že davno nazaj in bi sedaj mogoče rabila še kakšen ureditveni poseg … ampak tudi s takšno se počutim prav dobro. Še z druge strani vam jo pokažem.

Sicer pa je večina mojih strank nad njeno toplino in udobnostjo navdušena, zato naj še nekaj časa ostane takšna, kot je.

Povsod že lahko zbiraš pike, milje, kilometre, točkice, smrekice, kolosejčke …. tako, da tokrat celo razmišljam o tem, kaj bi lahko dali za zbirat kupcem naših knjig ali CD-jev. Nalepkice v obliki knjigice ali CD-jčkov? Ali pa ne ravno tako po kavbojsko, raje bolj profi, kot imajo pri kakšnih letalskih prevoznikih, ko dobiš takšno lepo fancy kartico. Tako kot sva tokrat dobila midva s Tomažem pri hotelski verigi Accor.

Zadnjič, ko smo bili v Berlinu in spali v hotelu Novotel in je prijazna receptorka imela nekaj časa, so nama uturili ponudili kartico ugodnosti. Receptorka nam je izračunala, da se investicija vanjo (zanjo moraš nekaj plačati ) povrne takoj, že s popustom, ki bi ga dobili na ceno takratnega bivanja. Ja, valjda smo vzeli kartico ugodnosti

Danes ne bom kritizirala. Ne, danes je dan za hvalo. Prvič: tole vreme me bo itak uničilo… dežuje, boli me glava, ura je skoraj osem zvečer in jaz še čepim v službi … itak pa vem, da ne bom mogla vsega dokončati …in jezna sem …in dežuje ..aja, to sem že napisala … no, pa polna luna je bila včeraj … in glava me boli… aha, to sem tudi že napisala.

Torej ne bomo več jamrali, ampak le hvalili. In ne bomo hvalili filma, ker zadnje dni itak nimam časa za kino, kaj dni, tedne …torej … tako, hvalili bomo ljudi.

Včeraj sploh nisem opazila močne nevihte, ki je razdejala Železnike in odnesla Bolnico Franja in ne bila ravno prijazna in mila tudi do prebivalcev Ljubljane in njene okolice. Včeraj ob tem času, smo Tomaž, Jaka in jaz uživali v prijetnem vzdušju restavracije Cubo in niti slišali, niti videli, da zunaj grmi, se bliska in lije kot že dolgo ne.

Jaka je dvanajstega praznoval dvanajsti rojstni dan. Midva sva delala in zato takoj, ko je bilo mogoče nadomestila najino odsotnost ob njemu tako pomembnem dnevu. V nedeljo je Jaka slavil s svojimi prijatelji in počasi smo zapadli v tedenski ritem in kaj kmalu bi pozabili, da je rojstni dan praznik družine.

Prepričana sem, da bi strašansko bentila, če bi bila stanovalka predela Ljubljane, ki ga je gospod Jankovič zaprl za ves promet in se razpisala na dolgo in široko o tem, kako je najprej ljudem potrebno ponuditi alternativo, nato pa ukrepati tako odločno in konkretno. Vendar ne bentim …. pravzaprav to odločitev pozdravljam, saj nisem stanovalka tega predela Ljubljane in takšne želje nikoli nisem imela in sem prepričana, da mi tudi nikoli ne bi padla na pamet.

Kljub mojemu dokaj odklonilnemu odnosu do nizkoproračunskih letalskih družb, so me tokrat zopet prepričali v takšen let.

Na srečo. Kajti občutek, ki sem ga zadnjič dobila ob Ryanairu, se je tokrat na račun Intersky-a močno popravil. Intersky? Ste sploh kdaj slišali za to družbo? Jaz nisem in tudi tokrat ne bi, če ne bi do zadnjega trmarila, da gremo v Berlin z avtom. Ne, nočem z nizko proračunsko letalsko družbo leteti na tako kratkih relacijah! Tam moram biti eno uro prej, potem itak zamujajo, po možnosti moram vmes še prestopati, prtljaga ne sme presegati 10kg ali kaj vem koliko že, ne smem si vzeti niti deci tekočine …… brez veze! Gremo z avtom!

Se spomnite, da je nekaj let nazaj na jumbo plakatih Easy jet oglaševal polete v Berlin za 1€ ali neko podobno mizerijo?

Tudi takrat smo mi zelo radi potovali, ampak ta plakat me takrat ni prepričal. Saj s plakatom ni bilo pravzaprav nič narobe, tudi cena je bila fantastična, le kakšna slika tega prekrasnega mesta je manjkala. Sama sem namreč živela v stereotipnem prepričanju, da v Berlinu ni kaj videti. To je pa ja neko socialistično mesto, kamor, za ogled neke podrte stene, res ne bi potovala in trošila svojega časa.

So me med tem že prijatelji prepričevali, da je Berlin mesto vredno ogleda, zato sem se tokratnega obiska kar veselila, pa vendar me je mesto še vedno močno presenetilo s svojo lepoto, razgibanostjo in predvsem čistočo.