Vrtičkarji, oglasne table, zapuščene hiše in še kaj

Končno! Vrtičkarji baje že kurijo svoje barake. Ne, seveda nimam vrtička …ga tudi nikoli nisem želela in še tistih nekaj kvadratov zemlje, ki jo imamo, je posajenih s travo. Saj razumem, da si ljudje v blokih želijo malce svežega zraka, pa malo svojega korenčka in peteršilja, ampak vse skupaj je že desetletja nazaj prešlo dobro mero okusa. Ob hiši kjer sem odraščala, se poleg našega travnika, vije velik pas barakarskega naselja za palčke ….tako sem o tistih majčkenih vrtovih in barakicah razmišljala v svojem otroštvu. Po eni strani luštno in simpatično, po drugi pa neestetsko, neorganizirano, nagužvano, zanemarjeno ….
Hvala, Zoran za to potezo! To je prvi korak, da se Ljubljana resnično začne spreminjati v lepo mesto. Krasno je staro mestno jedro, turisti si ga radi ogledajo, Ljubljana je varno mesto in kraj, ki ga ne bi nikoli zapustila, vendar pa lepo vas prosim, ko pogledamo malce bolj kritično okrog sebe in pozabimo na sentimentalnost in pogled od Plečnika premaknemo malce dlje, se res nimamo s čim pohvaliti.
table.jpg Pa vrtičkarji niso edini! Še hujši “barakarji” so tisti uspešni podjetniki, ki so nekega dne dobili marketinški preblisk, da je pot do njihovega podjetja ali restavracije treba čim bolj označiti. In potem nabavijo nekaj izrednih designerskih dosežkov na dveh kovinskih nogah in jih zapičijo v sosedov travnik. “Lepa” rumena tabla z napisom Gostilna pr lepi tabli v prvem trenutku še popestri sivo okolico, ko pa to spodbudi še soseda avtoličarja, da razgiba okolico s svojo vijolično tablico, kamor doda svoje zrno še njegova žena frizerka … in ideja se ne zdi napačna tudi Lojzetu, ki v garaži poišče stara polomljena lesena vrata, kamor napiše SVEŽA JAJCA, potem pa dobimo tipično sodobno ljubljansko arhitekturo.
V naši soseski je gostilničar, katerega gostilno prav radi obiskujemo, v širši okolici postavil nekaj deset lepih …res dokaj ličnih zelenih tabel, ki so ljudi usmerjale na pravo pot. Seveda mu je kakšno leto za tem še z večjo količino tabel sledil hotelir iz sosedstva. Zorana, ki upravlja s hotelom, celo poznam in cenim …in konec koncev se mi zdi pametno, da je izkoristil luknjo v ….. travi 🙂 in se brezplačno reklamiral, pa vendar mislim, da bi se že moral najti nekdo, ki bo temu naredil konec. Jankovič? Prosim! Predvsem me zanima, kako teh 30 tabel izgleda po 10ih letih in komu je še mar, če so napol viseče, polomljene, rjaveče in je hotel ali gostišče že davno zaprlo svoja vrata?

In kaj bomo storili z napol porušenimi stavbami, ali pa hiši, kjer so že pred 5 leti opremili notranjost, za fasado pa vedno znova zmanjkuje denarja? Se lahko uvede davek na nemarnost? Občinski …..ma ne, državni proračun bo poln, verjemite mi!

Lignano z zlato mivko

Ker vsi pri nas izredno radi potujemo, sem na tej strani tako ali tako nameravala opisovati prijetne kotičke in lepe vtise, ki jih bomo prinašali s katere od naših poti. Da ne bo pomote, kraji, ki jih ljubim niso nujno na drugi strani zemljske poloble, nekateri so prav blizu, nekatere celo težko poimenuješ kot mesto, so le prostorček pod soncem, ki mi je ljub zaradi nečesa, kar je nekomu drugemu absolutna traparija.
Te dni pogosto mislim na Lignano. Te dni na radiu oglašujejo prav ta kraj, kraj, ki ga ima naša cela družina izredno, izredno rada. Baje so te dni nekje na Prešernovem trgu postavili stojnico, ki oglašuje počitnikovanje v Lignanu Sabbiadoru.
1009006-umbrellas_waiting_customers-lignano_sabbiadoro.jpgMi Lignano obiskujemo že več kot 10 let. In to ne enkrat na leto, niti ne trikrat ali štirikrat, … mi nismo srečni in potešeni, če ne gremo tja vsaj 15x na leto … za teden dni, za podaljšan vikend, za en dan, na kavico, na plažo, na sprehod, v živalski vrt, v Aqua splash, Luna park …kar koli že, ob katerem koli letnem času že.
Mislim, da sva v Lignano prvič zašla s Tomažem čisto naključno nekje pred 13 leti. Vozila sva se proti Benetkam, imela pred sabo načrt, da preživiva lep poletni dan nekje v Italiji in, ko sem jaz na avtocesti zagledala napis Lignano Sabbiadoro, sem zaradi lepih spominov ne nek glasbeni festival, ki se je nekaj let pred tem dogajal prav v tem kraju, Tomaža prosila naj zavije, da pokukava, kaj se skriva za tem imenom. Sicer takrat še nisem vedela, da sabbia pomeni mivka in d’oro iz zlata. Sedaj poznam tako besedo, kot tudi samo mivko, ki se ji resnično lahko reče zlata.

Od tistega dne naprej, predvsem pa po rojstvu Jakata, smo tam resnično kuhani in pečeni. Skorajda poznamo vsak kotiček. Poskusili smo kampirati in bili navdušeni, kajti camp je izredno čist, urejen, prostor je ograjen z nizko živo mejo, zato ti na tvoj del prostora ne posega kup vsiljivih Čehov, imajo bazen, igrala za otroke …. poskusili smo sobe v nekaj različnih hotelih, ki jih je tam nešteto in v primerjavi s hrvaškimi za podobno ceno, smo v Lignanu vedno dobili več, zadnje čase pa prisegamo na najem počitniške hišice. Imaš svoj mir, pripelješ kolo in uživaš v poletnih počitnicah.
Sami veste, da ni kavice illy_coffee.jpg na svetu, ki bi se lahko primerjala z italijansko, kar se hrane tiče je italijanska itak zakon, trgovine so odprte tudi ob nedeljah in to vse do 11-ih zvečer!
Plaža …mivka – zlata, to sem že povedala. In res je tako mehka in čista, da te navduši. Vsako pomlad jo v celoti presejejo! Pozor: to ni raj za ljubitelje morskih ježkov, potapljanja, hoje po špičastih kamnih ali ležanja po različno vijugastih skalah!
lignano-23.jpg Plaža je podobna plažam, ki jih vidite v ameriških filmih: kilometri mivke, ogromno ljudi, veliko machotov in mačk, ki se cele dneve le sprehajajo in razkazujejo svoja naoljena telesca, v vodi hodiš pol ure preden končno dosežeš globino, da zaplavaš in v glavnem je to prostor, kjer mladina igra odbojko, otroci gradijo gradove iz mivke, mame klepetajo in opazujejo reševalce :), očetje pa itak ne izpustijo oči iz Italijank, ki se sprehajajo z nesramno lepimi tangami na nesramno lepih ritih 🙂

Lignano je sestavljen iz treh delov : Lignano Sabbiadoro je nekakšen nakupovalni center in tudi glavno turistično mesto tega predela, drugi del je malce bolj umirjen, z manjšim centrom za nakupe in posedanje v lokalih in se imenuje Lignano Pineta, kar naj bi pomenilo borov gozdiček in to ni le ime, ampak je predel res poln borovcev, ki okolico pleti prijetno hladijo, tretji na čistem koncu pa je pretežno le še spalni predel s hiškami za v najem ter večjim camping prostorom.

Nihče od nas ni ravno kakšen strasten surfar ali potapljač, hrvaška plaža nam ne prija iz tisoč različnih razlogov in zato, če že kdaj poležujemo na plaži, je to skoraj zagotovo Lignanska. Sicer pa v Lignano prihajamo tudi pozimi, ko so trgovine in zabaviščni parki zaprti. Takrat se enostavno sprehajamo po pusti in mirni plaži in uživamo v miru in tišini ter popijemo kavico ali dve.

Sicer pa je Jaka rekel, da mu ni všeč, da sedaj Lignano reklamirajo že sredi Ljubljane, ker zdaj bodo pa itak vsi Ljubljančani tja drveli in se hvalili, kao da že dooooolgo zahajajo tja. Paja, mi smo bli prvi!

Jutranja kavica v Olivi

Na kavico v OLIVO

Oliva se nahaja na robu Štepanjskega naselja. Pravzaprav me na to lokacijo ne veže prav nič, tja je začel zahajati Tomaž na poti v službo. Tomaž vstaja zelo zgodaj in se zna že ob 6h odraviti od doma. Pa ne zaradi službe, ta se mu začne šele ob 8h. Tomaž rad jutro začne s prebiranjem dnevnega časopisja, ki ga kupi na bencinski postaji in potem se mu ob tem prileže šalica esspresa. Midva doma kave ne pripravljava, skoraj nikoli. Že nekoč sva sklenila, da je pitje kave “dogodek”, zato sva to vedno izkoristila za klepet in pogovor, ki pa ponavadi doma ne steče tako, kot v lokalu. Doma se ponavadi vsak ukvarja s 1000 in eno stvarjo in se malokdaj ukvarjamo drug z drugim. Torej Tomaž, časopisi in kava so bili kombinacija, ki je obstajala najprej. Potrebno je bilo najti le lokal, ki je ob poti, ki nudi možnost sedenja in ki je odprt že tako zgodaj. No, in Tomaž je našel Olivo. Če sem iskrena je lokal prava luknja …no, ni ravno zanemarjen, vendar del namenjen kofetkanju je majhen in opremljen v stilu socialbaroka …tako jaz namreč pravim stilu, ki je bil precej razširjen med tistimi prvimi lokali, ki so nastajali večinoma z denarjem fuzbalerjev in podobnih nastopačev v dobi socializma …lokali polni medeninastih okraskov in izrezljanega lakiranega lesa. No, tak je ta lokal! Nekoč najbrž super, danes popolen zgrešek. Povrh vsega je v zimskih dneh tako zakajen, da komaj vidiš soseda …hvala vam za protikadilski zakon! …In kaj naju vleče tja?

Prijazno osebje! To se mi itak stalno dogaja, da obiskujem lokale, ki sicer niso vredni počenega groša, vendar ta občutek prepoznavnosti, to da natakar reče le “klasika?” ali sploh nič …da je kavica ravno takšna, kot jo imam rada, da lahko včasih tudi pozabim denarnico pa ne bo panike …no, vse to me vleče tja. In pa seveda to, da se tudi ob sobotah in nedeljah odpira zgodaj zjutraj, ko res ponavadi najdeš odprte le še najbolj pijanske beznice.

Vsak teden na Šmarno goro

ŠMARNA GORA za rekreacijo in kislo mleko

smarna.jpgRavno prav visoka, ravno prav strma, ravno prav dolgo pot ima, ravno prav težka. Skratka veliko je razlogov, ki Tomaža in mene spravijo skorajda vsako soboto in nedeljo iz postelje že ob 7h zjutraj. Pa v trenirko, na eno jutranjo kavico ob branju dnevnega časopisja v kafič Oliva (kaj več o njem kasneje), nato pa z avtom do Tacna in potem po najbolj običajni poti na Šmarno. Po uni poti, ki se imenuje kao preko Spodne kuhne ali nekaj takšnega ….pojma nimam zakaj in kako je prišlo do tega imena in tudi ne vem, kje ob poti pridemo do kakšne kuhinje, ampak bodo poznavalci že vedeli. Do vrha Šmarne sem znala priti že kar hitro, s Tomažem sem nekoč zdržala tempo vse do vrha in moj rekord je 23minut. Sedaj se očitno že staram in doseganje rekordov ni več moj motiv, zato Tomaža nekje po polovici poti “spustim”, da odvihra naprej, jaz pa v svojem ritmu do vrha. Ob boljših dnevih dosežem 25 minut, ob slabših pa tudi 26 in 30 …ne, jaz ne štopam, štopa Tomaž in mi vedno na vrhu pove moj rezultat.

Na Šmarno grem zelo rada, ker je krasna rekreacija in ker je vrsta rekreacije, ki jo lahko opravljava oba. Poleg tega imam na poti do vrha lep občutek domačnosti, saj se tisti redni, jutranji obiskovalci vztrajno pozdravljamo. Na vrhu se ob poletnih mesecih zelo rada nagradim s skledico kislega mleka. Imajo takšnega v lončenih posodah z lepo smetanasto skorjico po vrhu …mmmm.