Saša Gerčar

Ura je pol devetih zvečer, sedim v jedilnici in pripravljam se k pisanju novega prispevka. Imam idejo o čem bi pisala, vendar sem se ravno ta trenutek premislila. Zakaj? Po televiziji sem slišala največjo bučo ever.

Pojma nimam kdo je sploh prižgal televizijo in sploh kdo je izbral program TV Pika, kajti televizijo pri nas gledamo bolj površno ….. in če že, potem je to kak film na HBO-ju ali kakšna aktualna oddaja na POP TV-ju ali A-kanalu, medtem ko NET TV, Paprika ali TV Pika na naš ekran zaidejo po veliki pomoti.

Tudi Kolosej je prišel do spoznanja, da smo blogerji dober in poceni način oglaševanja. Bravo! In tako je na svoji strani objavil vabilo, za pridobitev zastonj vstopnic. Pred dvemi dnevi sem dobila vabilo in opozorilo na to (saj drugače itak tega na Kolosejevem spletu ne bi opazila) od blogerke Tjaše.

Tjaša je vedela komu naj tako stvar pošlje naprej, saj jaz na svojem blogu objavljam opise filmov, ki jih vidim, filme pa itak nikoli ne snamem iz neta, ampak si jih lepo in po pravilih ogledam v Koloseju. In gledam skorajda vse …. no, ja …. grozljivk ne, pa tudi najbolj otročjih risank ne več … pa tudi do kakšnih kvalitetnejših dram malce bolj težko pridem. Vse to pa zato, ker kot prvo filme gledam zelo rada, ker si doma za to pravzaprav ne vzamem več časa … takšnega, da bi lahko dve uri sedela pred televizijo ne pomnim, kdaj bi ga nazadnje, ….. pa tudi zato, ker se mi zdi obisk kina dogodek, saj ga spremlja pogovor pred in po filmu pa še kakšna pijača in morda še kakšen prigrizek. Predvsem pa hodim v kino zato, ker to obožuje naš sin Jaka. In seveda ima njegov okus prednost, sicer pa me veseli, da se mu tudi ta vse bolj spreminja in morda bomo v naslednjih dveh letih lahko počasi ukinili vse Spider, Super in Bat man-e in si morda celo ogledali kakšen film, kot je bil La vie en rose.

V svoji mladosti sem pravljice oboževala. Tiste z zmaji in nadzemnimi in pdzemnimi bitji. Iz knjižnjice sem znosila kupe knjig in predvsem oboževala Pravljice Božene Nemcove.

Svet gre naprej in dandanes so tudi pravljice drugačne. Seveda sem ob prvi evforiji nad Harry Potterjem, tudi jaz domov prinesla to čudo in sklenila, da pokukam vanj. Jaka je bil ravno dovolj star, da sva namesto enostavnih slikanic, za lahko noč brala Harry Potterja. Na ta način sva skupaj sem mu brala celo prvo knjigo. Navdušena, to je edino, kar lahko rečem o zgodbi, ki sem jo spoznala. Le kje lahko avtorica dobi tako fascinantne ideje in kombinira zgodbo za otroke z elementi grozljivke, kriminalke, zgodovinske zgodbe ter znanstvene fantastike, da ne omenjam odličnega angleškega humorja?

Čeprav so mnogi filmsko uprizoritev kritizirali, sem bila jaz ravno obratno, nad prvim filmskim izdelkom, naravnost navdušena.

Gledala prejšnji teden in danes želela napisati nekaj misli o tem, vendar so mi možgani zablokirali. Kakšnih 13 že? Najprej jih je bilo 11, potem 12, sedaj že 13? Pod milim bogom se ne morem spomniti kakšen pridevnik pride spredaj ….

Oceanovih 13? Ne, nisem se spomnila sama, na stran Koloseja sem pogledala. Kljub temu, da najbrž to, da se ne morem spomniti niti naslova, kaže na to, da mi najbrž film ni najbolj sedel, vas bom razočarala. No, ni ravno top of the top, nisem padla na hrbet od navdušenja, vsekakor pa mi je bil ta s trinajstko na koncu, bistveno, bistveno bolj všečen od dvanajstice.

Enajstica me je očarala, dvanajstica RAZočarala, trinajstica pa nekje vmes. Film bi vsekakor lahko bil krajši, nekako sem pogrešala kakšno bejbo, ki bi zapletla zadeve, nikakor pa mi ni jasno, kakšna je vloga vsakega od trinajsterice …no, niti ne vem, če jih je res bilo 13 …..jim je že za verjeti, če naslov tako pravi.

Dejan Murko je pisal o naprijaznih natakarjih in sporu, ki so ga imeli v tudi meni dragi restavraciji Gušt v Izoli. Sama razmišljam podobno, kot Dejanov kolega (vsaj mislim, da sta kolega) Peter Lamut, da sta za prepir vedno potrebna dva in da se prepiri na nekatere kar lepijo.

Dejan je odgovoril, da se mu to res ne dogaja in s tem upravičil moje zaupanje vanj, saj po njegovem blogu sodeč, je Dejan poštena in delavna oseba, ki se najbrž ne spušča v neumne prepire, ki ne vodijo nikamor. Torej je moral biti tisti, ki prepire lepi nase, tisti drugi del prepirljivega para …. no, upamo da bo lastnik restavracije to odkril preden mu pobegnejo vsi gostje.

Najbrž je ta natakar le še ena izmed oseb, ki doživljajo orgazme in katarzo, ko nič krivim osebkom okrog sebe, z lahkoto pljunejo v obraz.

Začelo se je nadvse banalno. Neka novinarka pove na državnem radiu nekaj povsem nedolžnega in resničnega, vendar v tem vnemar uporabi ime našega generala.

Pojma nimam kdo drži koga za jajca, v kakšni državi živimo in ali smo ponovno tam, kjer smo bili v času mojega otroštva, ko so se politični vici govorili le za vrati domačega doma in še to z obveznim “Psssst!” in precejšnjim znižanjem nivoja glasu …ali pa je odločitev Vinka Vasleta, da na vrat na nos odpusti novinarko, le ena preprosta napaka, ki je razburkala morje?

Pravzaprav se meni zdi vse precej zaskrbljujoče in precej smrdeče. Riba smrdi pri glavi …. vendar tukaj res ne vem, kje se glava nahaja.

Joj, kako je včasih težko prepustiti izpeljavo kakšnega posla svojim zaposlenim, ko že s pogovorom jasno pokažejo, da so zgrešili glavni point celotne zadeve.

Jasno, ljudem je treba dati vajeti v roke in jih ob tem učiti in postavljati na pravo pot. To mi gre zlahka v glavo in s teorijo nimam težav. Imam pa težavo s prakso in včasih bi me bilo potrebno zavezati na stol in mi zalepiti usta, saj me kar razganja, ko mi nekdo od zaposlenih na veliko in dolgo razlaga stališče dobavitelja.

Poznate to situacijo? Kako hitro se znamo postaviti v vlogo dobavitelja in kako zlahka razumemo vse njegove težave. Zadnjič mi nekdo razlaga o povišanju naših cen ….in jaz ????? kako? kaj? kakšne cene? saj imamo cenik in inflacija ni visoka, nihče ni govoril o nobenem povišanju ???

Aha, govorimo o povišanju naših nabavnih cen ???? Vrtam naprej. Aha, torej naš dobavitelj nam je zvišal ceno?

Toliko lepega imam za napisati, da je kar preveč in se zato sploh ne spravim k pisanju. Namesto naših super počitnic opisujem razne filme in puščam komentarje na blogih drugih …samo k zapisu našega dopusta se pa ne spravim.

Na dopust se mi (to smo vedno moj Tomaž, moj Jaka in jaz) zadnja leta vedno odpravljamo v dveh delih: prvo polovico takoj na začetku počitnic in drugo polovico na koncu počitnic. Vsakič si za to dodelimo dva vikenda ter teden med njima ….torej 9 dni.

Na ta način služba ne trpi preveč, saj je včasih kar stresno, če oba hkrati zapustiva isti tim, ki že tako ni astronomsko velik, tako pa tistih 5 dni za tiste, ki v službi medtem garajo, hitro mine.

Po vrnitvi naju ne pričaka gora “težav” in lahko se vrneva na delo, kot če bi bila le na krajši poslovni poti.

Tokrat je bil naš dopust idealen. Kaj ga je naredilo tako super truper?

Nedvomno ima Helga veliko vlogo pri tem.

Kdo je Helga? Tako smo poimenovali našo navigacijo GARMIN, ki nas z lepim ženskim glasom vodi po skritih kotičkih Evrope. Resda ima Helga nemalo težav s slovenščno, vendar se zato presneto lepo zabavamo, ko vsi v en glas za njo ponavljamo: “Nadaljujte šeSTSto metrov” ali ” ….ena kilometer” ali pa “peljite dvajset devet kilometrov” in podobne buče.

Je pa Helga carica, ko se zmotiš in zaviješ v napačno ulico …in tudi takrat, ko zaviješ bognedaj v napačno smer na avtocesti :). Helga nikoli ne tuli na nas: “Cepec, spet si zaj**l …” Ne, ona vedno s povsem umirjenim glasom podaja naslednje napotke. To si je treba ZAPISATI za marsikatero drugo zadevo v življenju!

Pot brez Helge je ponavadi pri nas izgledala takole:

Tadeja Fatur je na Emi 2007 zapela komad Drugačna, drugačna, drugačna.

Komad mi je bil všečen pa ne vem točno zakaj …. morda tudi zaradi besedila, morda pa zaradi pevke, ki se mi je izdela izredno zanimiva. Tadeja Fatur ima po mojem mnenju zanimiv vokal, predvsem pa mi je bila všeč, ker je bila DRUGAČNA.

Nekateri so njeno oblačilo popljuvali, meni pa je bilo všeč. Drugačno pač.

Zakaj sem se spomnila na Emo in Tadejo Fatur? Ker razmišljam, zakaj za vraga tako kompliciram okrog videza svojega bloga …. zakaj enostavno ne uporabim ene od nešteto predlaganih predlog. Ja, jaz sem en čuden tič. Vedno moram biti drugačna.

Nikoli se nisem želela skrivati v množici in ja, načeloma je želja po drugačnosti usmerjena v pozitivne ekstreme … npr. želim biti najlepša, najboljša, najhitrejša, najglasnejša ….. hmja, ravno pri glasnosti sem pomislila, da je vse skupaj zelo relativno in vprašljivo kaj je pozitivno …..in sploh vse kar je NAJ je ekstremno in problematično samo po sebi…. ampak o tem ne bom danes, ker bi spet zašla v tri krasne.