Spet Amerika … tokrat letališče

Kot sem napisala smo bili pridni in na letališče JFK v New Yorku prišli 3 ure pred našim letom. Za vse tiste, ki ste vajeni našega Brnika ..ups, Pučnika – naj povem, da JFK ni le letališče, kjer prideš in najdeš šalter1 za Delto in se tam enostavno postaviš v vrsto za economy napisom (seveda :( ). JFK je letališče, ki ima posebne terminale za vsako letalsko družbo posebej. Torej že taksistu (joj, tudi o tem je treba nekaj napisati – ampak bom o tem raje pisala na svojem drugem blogu) je potrebno povedati, da želite na Deltin terminal in to Deltin terminal za mednarodne lete.

Mislim, da sem iz NY vedno letela z Delto in vedno znova ob vhodu doživljam isto zgodbo ter se vedno znova sprašujem zakaj že ne razširijo terminala ene svojih močnejših družb, saj se vrsta za čekiranje vedno začne že zunaj vhodnih vrat.

V vrsti za oddajo prtljage in check-in smo stali več kot eno uro! Če bi prišli vsaj kakšno uro kasneje bi najbrž čakali pol manj. Američani so namreč izredno prijazna bitja in se očitno želijo ogibati konfliktom ter kričavim Francozom ter jokajočim Mehičanom2, ali pa jih enostavno peče vest zaradi konfuznosti ob čekiranju, zato vsakih 10 minut prihiti človeček, ki na ves glas kriči: “Ali je kdo v vrsti, ki čaka za Paris (vstavi poljubno mesto)?” – in seveda ne glede na pozicijo in pozni prihod čakajočih v vrsti, se iz ogromne vrste vedno znova nabere skupina, ki dobi prednost pred ostalimi, saj je njihov let prvi na vrsti. No, mi klica za Frankfurt nismo dočakali, saj smo bili 3 (!) ure pred letom v doooooolgi in petkrat zaviti koloni.

Utrujeni, prešvicani, tečni – no, a vsaj pravočasni :) – smo se počasi premikali proti pultom za oddajo prtljage, ko nas tisti kričeči človeček, ki nas je non-stop postavljal na rep kolone (ker je pač vedno znova potegnil Francoze, Å pance whatever iz zadnjih na prva mesta), obvesti, da takoj po čekiranju, lahko vsi kar najhitreje odidemo naprej ter izpraznimo prostor. Torej takoj po čekiranju, je potrebno narediti 2m vstran temu pa sledi znano odpenjannje pasov, ur, sezuvanje čevljev in odpiranje torbic za prenosnike -. skratka treba je preko carine, kamor pa seveda ne smemo vlačiti tekočine in hrane.

In naše solate?! In naš edini dnevni obrok?! Sem omenila, da je bila ura že pol petih popoldne? In da smo ravno takrat ugotovili, da v vrečki ni pribora? Ženska na blagajni Cafeevrope nam ga je pozabila nametati v vrečko!

Ker ima Saša vedno pri sebi rekvizite NNP3, je tudi tokrat iz torbe za fotoaparat potegnila eno (!) – žal LE eno -. plastično vilico. Vse 3 solate smo vzeli iz vrečke, si jih postavili na vrh kupa naše prtljage in se z vsem skupaj pomikali v koloni naprej, medtem pa si izmenično podajali vilico. Jah, kaj, drugače ni šlo! V usta smo si zbasali večjo količino solate in med tem, ko je eden prežvekoval je lahko drugi napikal svoj naslednji grižljaj. Kolona je bila zavita kot jara kača, zato so nas s slinami v ustih spremljali predstavniki vseh možnih nacij, spolov in starosti, a kaj – lakota je pač lakota!

Skoraj smo se najedli in napili, ko smo prišli na vrsto, preostanke hitro zmetali v smeti ter se podali preko carine. In tako smo prišli v brezcarinskem območju že 2 uri pred našim odhodom. Tomaž je bil najbrž srečen.

Sem omenila, da sem ravno v tem času ugotovila, da sem vsaj 5 dni prekmalu dobila menstruacijo? Torej sem imela vsaj nekaj dela, da sem po zelo skromnem prodajnem področju, ki ga sestavlja knjigarna, kičbonboniinčasopisštacuna, neka kozmetika, čokoladnica – potem pa le še večji predel, kjer se je in pije, poskušala najti ustrezne temu potrebne rekvizite. Meni najbolj ljubi OB tamponi so tam iluzija, drage moje, zato, če vas pot zanese na ta konec sveta, se raje tovrstno dodobra opremite in poleg plastičnih vilic in žlic, v NNP košarico dodajte tudi tampone. Po nekajminutnem šnofanju in brskanju, ko sem želela te stvari najti sama brez nepotrebnega kričanja in angleškega razlaganja ter mahanja rok, sem le sklenila, da se postavim v vrsto tiste kičbonbončasopisštacune in pred vesoljno publiko povprašam, če imajo slučajno tiste ekstra, ekstra velike in močno vpijajoče tampone.

Imajo, vendar imajo le ene vrste in še to s celim torpedom za lažje vstavljanje4 in to pakirane po 2 skupaj. 2 tampona, ne 2 škatlici! Pa kaj američanke to počnejo drugače in potrebujejo le enega na začetku in drugega na koncu ciklusa??? Ej, kaj čem, kupila sem nekaj kompletov teh torped in hodila na vsako uro na WC – sem imela vsaj kaj početi :)

In potem smo (od tukaj beri zelo počasi) pili kavo -.. in pili sok -. in pojedli muffin -. in pregledali vse knjige v knjigarni -. in kljub polnim kovčkom knjig, kupili še eno novo -. in šli do vhoda na letalo – in čakali -. in čakali -. končno dočakali 7:00PM, ko naj bi naše letalo vzletelo. Nič. Letala še ni bilo. -. in čakali -.. ob 8:00 letalo končno prileti. In mi spet čakamo. Ob 9:00 nas končno spravijo na letalo. In pilot nam pove, da smo 46. na vrsti za vzlet, kar bo trajalo še nekaj časa. Nekaj časa je konkretno pomenilo še ena dodatna ura. Ob 10h smo končno vzleteli.

Sem že povedala, da smo imeli let iz Frankfurta planiran naslednji dan ob 12:05, kar naj bi bilo več kot dovolj časa za miren sprehod iz enega terminala do drugega in do žblj gate-a, kamor ponavadi ruknejo malo in nepomembno Adrio?

No, naše letalo se je frankfurtskih tal dotaknilo ob 11:30 potem pa še 15 minut vozilo po letališču, da se je končno umirilo in smo lahko potniki (s tremi živčnimi slovenci vred) počasi vstali in se pomikali proti vratom. Seveda sem pred tem že zatežila stevardesi, če nam lahko kako pomaga, kajti naš let je nevarno blizu našemu pristanku in prijazna stevardesa je kontaktirala njihovega zemeljskega agenta, ki nas je takoj po vhodu na letališče prijazno obvestil, da lahko poskusimo ujeti naš let, vendar pa so nas že prebukirali na naslednjega, ki vzleti 7 ur kasneje.

Če ste do tukaj še vedno brali zelo počasi, je končno skrajni čas, da začnete tukaj noro hiteti.

Po letališču smo dirkali, kot da nam gori pod nogami – po tekočih stopnicah gor in dol, z vlakcom na naslednji terminal, 3x okrog 400 ovinkov – zadihana sem bila kot vol in na B8, kjer naj bi bil izhod za Adriino letalo smo uleteli ob 12:07. Saj sem rekla, da naj bi imeli naš let ob 12:05, kajne?

Adria vedno zamuja, kajne? Povejte, če ni res! Jaz sem še vedno čakala na vzlet Adrie! Ne, ne, tokrat je bila več kot točna! 2 minuti čez čas leta, v čakalnici ni bilo niti A od Adrie. Napis pospravljen, stevardes nikjer več -.. samo še solze na robu naših oči.

Ste že čakali 7 ur na letališču po tem, ko ste si celo noč tiščali kolena v usta?! Na letališču, kjer so se potrudili, da so sedeži takšni, da ne omogočajo ravno poležavanja? No, mi smo in povem vam, da smo bili presneto zoprni. Å e sreča, da niste prišli mimo, ker jaz sem takrat grizla!

Se vam zdi kava v bivšem Pločniku, zdajšnjem Tromostovju ali karkoli že, draga? Meni se zdi, ampak v lokalu zraven čakalnice, kjer smo preždeli 7 mučnih ur, ti kave ne prinese natakar k mizi -. postrežeš si sam, dobiš jo v papirnatem kozarcu, zanjo pa odšteješ 2,80€ -. kratka kava brez .. da ne bo pomote. In ko prosiš za kozarec vode, ti natakar z močnim turškim naglasom razloži, da vode nima. Le kje za vraga pomiva kozarce!

Ohhhh!

24 ur smo rabili od trenutka, ko smo sedli v taksi pa do trenutka, ko smo pristali na lepih slovenskih tleh! Kljub temu, da imam spisek kaj vse bi delala tej *###!!/&” Delti, ki ni mogla sporočit naj nas z letom v našo odročno vas počakajo, so spomini na naše ameriške počitnice prekrasni.

5 Replies to “Spet Amerika … tokrat letališče”

  1. Saša, no problem at all, bi ob tem dejal Amerikanec. V glavnem, poskusi, po moje ti ne bo žal. ÄŒe te pa kdaj opazim na kakšnem letališču, te pocukam za rokav in povabim v salon na free coffe ali kaj drugega 🙂 .
    Srečno in LP

  2. @Swislar; najprej opravičilo zate, ker tvojega komentarja kar nekaj časa ni bilo. Namreč zaradi težav, ki sem jih imela pri objavljanju slik, sem selila blog na drug strežnik in ker nimam ustreznega tehničnega znanja, sem na blogu pridno pisala, čeprav so vse objave v določenem času šle kar nekam … v en veliki nič … No, moj post sem imela na srečo še nekje shranjen, zato sem ga lahko ponovila, tvoj komentar pa sem šele danes opazila med svojimi starimi maili in ga nekako umetno vrinila nazaj.
    V glavnem pa lepa hvala za nekaj zelo dobrih nasvetov. V Star Alliance se vedno želim vpisati, ko letim preko luže, ampak potem pridem domov in na to enostavno pozabim. Tokrat bom pa to zagotovo naredila.

  3. Hey!

    Sem prebrala o vasem potepanju po ameriki..zanimivo..no, upam, da ko bom oktobra letela domov…da ne bo takšne “štale” na letališču..kajti ko sem prihajala sem, je blo vse ok … tko kot je blo načrtovano..sm pa letela z Austrian airlines … kakorkoli … me veseli, da ste uzivali … superca…jst si bom NY ogledala čisto na koncu…in mu namenila kakšne 4 dni..upam, da bo dovolj 😉
    lp
    j

  4. Živjo, čakanje na ameriških letališčih je posebna izkušnja. Å e boljša je razburjenje zaradi zamude letala in lovljenja transfernega leta do domovine, saj naš nacionalni prevoznik res pristaja tam nekje…daleč. Ne maram letališča v Frankfurtu, če je le možno, letim v Munchen. In ker ponavadi zamenjajo še “gate” za vkrcanje, utegne bitka z minutami postati dokaj živčna (tudi v tem primeru je Munchen boljši). Tudi sam sem nekajkrat že doživel, da so me prebukirali na poznejši let zaradi zamude prvega leta in to je milo rečeno, groza.
    ÄŒe pogosto letiš prek luže ali druge long haul lete, poskusi raje kakšnega izmed združenja Star Alliance (Lufthansa, Swiss, Austrian, Singapore Airlines, Thai…) in boš kmalu nabrala dovolj milj, da si boš prislužila vsaj srebrno kartico Frequent Traveler, ki ti odpira vrata v letališke salone, kjer lahko v miru bodisi delaš, gledaš TV in si seveda privoščiš hrtano in pijačo iz bogatega bifeja. To je še posebej dobrodošlo v primeru, kakor je bil tvoj, ko te prebukirajo. Å e boljša je zlata Senator kartica in kot lastnik ene izmed njiju lahko v salon povabiš še enega gosta. Ne delajo pa nobenih problemov, če je zraven še otrok ali dva.
    LP in srečno nad oblaki in pod njimi.

  5. joj si me nasmejala 🙂 sem se spomnila naše odisejade po JFK u in LAX u.
    V NY sem se zaljubila v trenutku, ko sem na JFK zavohala tisti smrdljivi, lepljivi zrak 🙂
    fly

Komentarji so izklopljeni.