Blog

Objavljeno dne

Reklama je lahko zavajujoča

Lani sem dala na hiši zamenjati stara lesena okna z novimi PVC okvirji. Okna so super, prišparamo na gretju,… in vse bi bilo super, če me ne bi pred nekaj dnevi poklical lastnik firme, ki mi je ta nova okna vstavil, in me opomnil, da okna po letu dni še vedno nisem plačala.

Bila sem zelo presenečena nad njegovo izjavo, zato sem ga opomnila na to, kaj so mi takrat, ko sem kupovala okna, rekli njegovi prodajalci: “Ta okna so tako dobra in varčna, da se že po letu dni sama poplačajo.”
Halooooooooooooo !!!!!!!!!!!! Poteklo je leto dni !!!!!!!
Čeprav sem blond, še ne pomeni da sem glupa!
Na drugi strani slušalke je nastal molk, pa sem poklopila slušalko. Tip je odložil, saj se je sigurno počutil kot prava budala.

Tudi tako se da razumeti kakšno reklamo 🙂 Vsaka podobnost z avtorjem tega bloga je zgolj naključna 😉

Objavljeno dne

Dolžina je pomembna, tehnika še bolj.

Tekmujem v državnem … pazi: prvem 😉 državnem prvenstvu v direktnem marketingu! Super stvar, res! Prijavila sem se bolj za hec, kot ne, saj o direktnem marketingu nisem imela blage veze, nagrada za zmagovalca pa me itak ni prepričala. Zmagovalec ima namreč 6 mesecev možnost prevažanja z mazdo MX5 …to je una cabrio. Saj je super veter v laseh in majhen, luškan in okreten avto, nič ne rečem, ampak jaz vozim svoj sanjski avto Mini Cooper. Toliko časa sem si ga želela, da je moj dragi mož končno popustil in mi pustil si ga kupiti ;). Torej, če (ko) zmagam bi morala mojega minija za 6 mesecev zapostaviti, to pa ne gre!
No, če dobim mazdo MX5 na uporabo, jo bom pa dala na uporabo Tomažu, saj bo na njej itak pisalo “V tem avtu se vozi prvak….” Prvak, ne prvakinja! Ne vem kaj je Aleš Lisac, ki je organizator tega tekmovanja mislil, ko je tako sigurno in mačistično zapisal tak stavek na ta avto 🙂 ?

Torej, bolj kot avto me zanima cela pot in pa dosežki, priznanja in pa zmaga, seveda 🙂

Naslednje leto bo drugo državno prvenstvo v direktnem marketingu in jaz bom svojo tokratno izkušnjo komentirala drugače, kot udeleženci resničnostnih šovov npr. komentarji Emila iz zadnjega Bar-a so bili v stilu “Lepo je bilo …krasne izkušnje, krasni prijatelji …..ampak naslednjič pa ne bi sodeloval v nobenem resničnostnem šovu več“.

Jaz pa bi sodelovala na vseh prvenstvih v državnem marketingu! Super izkušnja, saj se preko konkretnih nalog največ naučiš. Za vsako nalogo, ki sem jo dobila, sem razmišljala po več dni, se ukvarjala z njo, brala komentarje Aleša Lisca o podobnih prodajnih pismih, pregledala kup starih Podjetnikov in prebrala vse članke Aleša Lisca v njih, prebrala knjigo Josepha Sugarmana ….skratka ukvarjala sem se s tem in se tako ogromno naučila.

Na začetku nas je bilo več kot 70, počasi so odpadali in ravno danes sem izvedela, da sem se uvrstila v naslednji krog tekmovanja, kjer nas je le še 8.
Bravo jaz! Res, prav ponosna sem sama nase, saj niti slučajno nisem mislila, da se bom uvrstila tako visoko. Tisto prej o zmagi je bila čista šala.
Kar pa mi je nadvse zanimivo je to, da je bilo nas žensk v prvotni skupini 70-ih, le peščica. Aleš bo to bolje vedel, ampak mislim, da nas ni bilo več kot 10. Sedaj nas je med prvih 8, kar polovica ženskega spola. Torej najprej okrog 15% od vseh prijavljenih in sedaj 50% od vseh, ki so še v igri.

Torej Aleševa teza, da je pomembna dolžina ne drži vode. Me ženske se z dolžino pač ne moremo ponašati, zato pa ta primanjkljaj nadomestimo s tehniko, kajne?
Sicer pa moram priznati, da sama očitno …morda le podzavestno …poleg tehnike, stavim tudi na dolžino, saj je moje prodajno pismo segalo kar čez 4, če ne celo 5 strani. Z Alešem se ne morem primerjati (njegovo je segalo čez 10 strani), vendar mislim, da je bilo med vsemi 16 tekmovalci, ki smo imeli vsi za cilj enako nalogo z rahlimi razlikami v pristopu (že vnaprej določenimi), moje vsekakor med najdaljšimi, če že ne najdaljše.

Vas zanima rezultat?
Za Aleševo pismo ne vem, bo najbrž rezultat objavil sam, za vse ostale pa vem, da je moje očitno očaralo največ potencialnih kupcev – torej tistih, ki so se odločili prijaviti se na seminar.

Nauk je torej, da imajo očitno moški prav, ko nam ne verjamejo, da dolžina ni pomembna.Ta primer je živ dokaz, da kombinacija tehnike in dolžine podira! 😉

Objavljeno dne

Urgenca = način kako oplemenititi državni denar?

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.

Sicer smo med čakanjem opravili nekaj pregledov, od slikanja kosti, da preverijo možnost kakšnega zloma, do pregleda splošnega zdravnika, slikanja pljuč, utripa srca, slikanje glave ….vendar ves čas efektivnih pregledov in stikov z zdravniškim osebjem, bi lahko združila v 30 minut. Vseh preostalih 10 ur in pol je bilo eno mučno in neznansko dolgo čakanje.

Med čakanjem otopiš in čas ne pomeni ničesar več, opazuješ uboge ljudi, ki so bolj ubogi od tebe in nekateri ječijo, drugi spijo, tretjim teče kri, četrti topo gledajo predse …, mimo tebe non-stop prihajajo primeri pripeljani z rešilnim avtom in ti imajo prednost pa najsi izgledajo še tako dobro proti ostalim na pol umirajočim in čakajočim bolnikom. Takrat tam šteje le to, s kakšnim prevoznim sredstvom si bil dostavljen!

Pa da ne bo pomote, tudi tisti super urgentni čakajo, le da je njihova doba 3x krajša, vendar še je tudi to še vedno j#$%!! dolgo!

Ob 8h zvečer zagledamo sestro, ki nas je opazila že zjutraj in ona vpraša:”Ste spet tukaj?!” “Ne, ljuba gospa, mi smo Å E VEDNO tukaj!”

In kdaj se je gonja končala? Ob 9h zvečer so Tomaževega očeta končno zadržali na oddelku. Ura je bila že prepozna, da bi ga prepeljali na katerikoli konkreten oddelek, zato imajo sobo za intenzivno nego pripravljeno kar tam. Naslednji dan je šel na intenzivno, po tednu dni pa domov, kar pa je spet zgodba zase.

Moje spoznanje iz te zgodbe je, da pa je morda nekdo, nekoč le imel plemenit cilj, ko se je odločil graditi ljubljansko vzpenjačo. S to investicijo bomo privabili turiste, turisti bodo zapravljali, gostinci in hotelirji bodo plačali večje davke in tako bomo prišli do denarja, ki ga bomo investirali v gradnjo novih bolnic, kajne? 🙂

Morda pa ni težava v tem in je problem v številu dobrih zdravnikov? In je ta Nekdo itak ugotovil, da zdravnikov ne moremo zadržati v Sloveniji, zato je brez smisla graditi večje in boljše bolnišnice. 🙂

Po drugi strani pa itak dajemo preveč v penzije, torej je rešitev v zmanjšanju števila penzionistov, ki jih je na urgenci itak v večinskem številu?

Objavljeno dne

Tudi ravnatelje ocenjujejo, mar ne?

Ker se moram v skoraj vsako stvar, ki se mi začne močneje dogajati, potem tudi intenzivno vtakniti, sem od zgodnjih Jakatovih šolskih let v Svetu staršev pa Svetu šole po novem pa še v Svetu šolskega sklada. Čeprav so kakšni od teh sestankov dolgi in preeeedolgi, me vse skupaj še vedno dovolj močno zanima, saj na tak način izvem marsikaj zanimivega. Včeraj smo imeli sestanek Sveta šole. Kakor jaz vso stvar vidim je itak zašla v precejšenj formalizem in bistvo vsega je, da je dovolj močna udeležba in da lahko z dviganjem rok (res je, na takšnih sestankih se dviga roke) potrdimo vse točke dnevnega reda.
Tokrat pa me je ena od točk dnevnega reda spodbudila k razmišljanju. Vseh teh nekaj let, ko hodim na takšne sestanke smo enkrat letno vsi udeleženci dobili predse listke z …ne vem najbolj natančno … ampak mislim, da tremi vprašanji oz. področji in ob tem prazno polje, kamor naj bi vpisali oceno. S tem lističem naj bi vsak od nas anonimno vpisal oceno ravnatelja za področja, kot so izpolnjevanje nalog opredeljenih v letnem planu šole, vodenje ali reagiranje na težave staršev ….morda se celo motim kakšna področja so bila zajeta, bistvo pa je, da smo starši imeli možnost ocenitve dela ravnatelja šole, ki jo obiskujejo naši otroci. Čez delo ravnatelja nimam nobenih pripomb, morda bi si sama osebno želela malce bolj podjetnega ravnatelja in pa več strogosti v njegovi osebnosti, vendar se zavedam da popolnih idealov ni in da bi me najbrž pri strogem in podjetnem ravnatelju pa motila njegova surovost in nezmožnost blažjega komuniciranja.

Skratka listič sem sama tako kot vsi ostali (učitelji še eden od staršev ter nekaj zunaj šolskih članov Sveta) izpolnila s samimi peticami. In vse do letos nikoli razmišljala na kaj to ocenjevanje sploh vpliva.

Letos pa je Ministrstvo za šolstvo in šport ta način korenito spremenilo in posledično smo starši in vsi ostali o tej zadevi izvedeli več. Letos je vprašanj oz. točk za ocenitev ravnateljeve uspešnosti več …okrog 15. Na sestanku se je načela tematika okrog smiselnosti in upravičenosti takšnega ocenjevanja. Ravnatelj je bil sicer skromen in se ni izpostavljal, vendar je bilo očitno, da mu nov sistem ni po volji. Le zakaj?

Tokrat starši še vedno ocenjujemo enake zadeve, kot prejšnja leta, vendar le te so sedaj 1/15 ali 3/15 celotne ocene. Tokrat na skupno oceno ravnateljeve uspešnosti vplivajo tudi podatki, ki jih šola pridobi na temelju statističnih podatkov kot so procent uspešne zaključitve šolanja učencev te šole, udejstvovanje na šolskih tekmovanjih znanja …

Grdo! Ravnateljeva plača ….ja, točno ocena vpliva na stimulativni del plače, sedaj ni odvisna le od dobre volje učiteljev in staršev, temveč tudi dejanske uspešnosti ravnateljevega “podjetja”. Vsi so se razburjali češ, da to ni pravično, moje mnenje pa je drugačno. Ker včerajšnji sestanek ni bila televizijska oddaja Trenja, se v debato nisem spustila, kajti spremenila ne bi ničesar. Pa vendar sem v poklicu, ki razume zakone trga in najbrž bi vsi managerji bili nadvse veseli, ko bi enkrat letno med delavce razdelili lističe, ki bi jih oni izpolnili ….in dejstvo je, da čeprav anonimni, so določena podjetja vendarle premajhna, da bi se ljudje upali tvegati in zapisati realno oceno, zatorej bi padale same petice. In tako bi tudi managerji vseh podjetij, tako kot je bilo najbrž pri ravnateljih, dobivali najvišje možne stimulacije, ne glede na (ne)uspešnost podjetij, ki jih vodijo.

Iz tega razloga spodbujam in odobravam potezo Ministrstva za šolstvo in šport, saj so le želeli spodbuditi ravnatelje, da razmišljajo o končni uspešnosti njihovega dela, torej ne le o tem ali so izpolnili vse točke, ki so jih zapisali v letni plan, ali so dovolj hitro reagirali na vse pritožbe staršev in o tem, če so dovolj prijazni, da jih imajo učitelji in starši radi, ampak o tem, da je morda včasih bolje dobiti 1 od staršev ali kakšnega učitelja pa zato pridobiti več uspešnih učencev.

Če razmišljam, kot ravnatelj bi me najbrž tudi zbodlo dejstvo, da mi boniteto lahko pokvari enostavno slaba generacija učencev, vendar sem jaz vseeno prepričana, da so odgovorni na ministrstvu razmišljali tudi o tem in da generacije učencev iz leta v leto ne odstopajo drastično. Ali pač? Sicer pa se tudi menagerju zgodi, da promet pade zaradi objektivnih razlogov (npr. pomanjkanje snega v smučarskih središčih) pa naj še tako lepo izpolnjuje točke v letnem planu dela.

Edina moteča točka pri vsem tem je: pa kaj se to mene tiče?! Mislim, zakaj moram jaz dvigovati roke in se strinjati s podatki o katerih ne vem ali so resnična ali ne? Vprašajte me za moje tri točke, ostalo naj šola reši direktno z ministrstvom in ravnateljem mene pa naj se obvesti le s končnimrezultatom rangiranja našega ravnatelja na seznamu vseh slovenskih ravnateljev!

Objavljeno dne

Pismo Jakatu od mame blondinke (trenutne) ;)

Dragi Jaka,

To pismo ti pišem, da bi vedel, da ti pišem. Če dobiš to pismo pomeni, da je dobro prispelo. Če ga ne dobiš, mi javi, da ti ga ponovno pošljem.
Počasi pišem, ker vem, da počasi bereš.

–

Zadnjič je tvoj oče v časopisu prebral, da se, statistično gledano, največ prometnih nesreč zgodi 1 km od doma. Zato smo se preselili nekaj ulic naprej.

–

Vreme je tukaj kar dobro. Prejšnji teden je samo dvakrat deževalo. Prvič je padalo 3, naslednjič pa 4 dni.

…

V zvezi z jakno, ki si jo tako želiš, je stric Peter povedal, da naj odrežemo vse gumbe, preden ti jo pošljemo, saj so gumbi zelo težki in bi bila draga poštnina. Gumbe sem odrezala in če jih boš potreboval, jih lahko najdeš v žepu, kamor sem jih spravila.

…

Potem, ko smo pokopali tvojega dedka, smo ob čiščenju hiše našli njegovo truplo. Bilo je v omari od tistega dne, ko je dedek zmagal pri igri skrivalnic.

…

Nekaj dni nazaj je eksplodirala jeklenka plina v kuhinji. Tvojega očeta in mene je vrglo skozi okno na dvorišče. Kakšno doživetje! Po tolikih letih sva končno šla enkrat skupaj ven.

…

In če že pišem o tvojem očetu. Zapustil je Network 21 in dobil novo delo! Zelo je ponosen, saj je pod njim okrog 500 ljudi. Zaposlili so ga na mestnem pokopališču, kjer skrbi za travo.

…

Tvoja sestra Julija, saj veš, tista, ki se je poročila s svojim možem, je končno rodila. Za spol sicer še ne vemo, tako da zaenkrat ne vem, če si postal stric ali teta. Če bo punčka, jo bo tvoja sestra poimenovala po meni. Vseeno se mi zdi čudno, da bo svojo hčerko klicala “mama”.

…

Tvoj stric Pavel se je oženil. Cele dneve moli pred ženo, ker je devica.

…

Strica Karla pa sploh več ne videvamo, odkar je prejšnjo leto umrl.

…

In da ne govorim o tvojem stricu Edotu. Grozen je. Zaklenil je avtomobilska vrata, ključi pa so ostali v avtu. S taksijem je moral domov po rezervo, da nas ja potem lahko odklenil iz avta. Katastrofa!!!

…

Če boš kaj videl teto Lizo, jo pozdravi, v nasprotnem pa ni treba reči nič.
Mama, ki te ima rada.

P.S. Hotela sem ti poslati nekaj denarja, pa sem že zaprla kuverto!