Blog

Objavljeno dne

Jaka – naš sonček

jaka 1jaka 2jaka 4jaka 3

Več o Jaki si lahko vsak prebere kar na kakšnem od njegovih blogov : Reči blogu blog,  Prince129 ali Jaka o športu.

Jaz pa; Kot osemnajstletnica sem si predstavljala svojo idealno prihodnost, kot srečen zakon s prelepim in nadvse pozornim moškim, ki zasluži bajne vsote denarja, imamo večjo hišo na obrobju Ljubljane, ob njej bazen (čeprav ne takrat, ne danes ne maram plavanja), pred hišo lep in velik avto, ter štiri otroke. Å tiri, ja. Ker sem edinka in sem si rekla, da svojim otrokom ne bom povzročila te osamljenosti. In tega zarečenega kruha sem se preobjedla 😉 , kajti imam le enega sina. Å e vedno upamo na še kakšnega bratca ali sestrico, vendar se mi pri mojih skoraj 42ih tisti štirje, brez ciganke in še česa, skorajda ne morejo uresničiti.

Ob našem Jakatu je želja po večih otrocih še večja, saj je Jaka naš največji sonček. Da ne bi izpadla ta stran preveč osladno in mamasto, ne bom pisala kako pameten, priden, pozoren in oh in sploh poseben je Jaka. Oba s Tomažem ga imava zelo, zelo rada. Zavedava se, da mu s preveliko pozornostjo na dolgi rok lahko celo škodiva, vendar verjamem, da ljubezni ni nikoli preveč. Vsi trije smo zadovoljni in srečni, če smo lahko drug z drugim. Vikendi so vedno v celoti naši, gremo na izlete, igramo tenis, Jaka in Tomaž igrata košarko, skupaj odidemo na kosilo, na kavico (ki je velikokrat le sinonim za pogovor ob pijači), koncert, tekmo …obožujemo potovanja in počitnice raje kot na plaži preživljamo z avtom na cesti v smeri kateregakoli mesta v Evropi že. Jaka postaja pubertetnik in “dej mi mir” je pogosto uporabljen stavek, vendar se še vedno ne sramuje velikega objema v prisotnosti drugih, še vedno nama zaupa večino svojih razmišljanj, še vedno smo mi trije tim, ki deluje kot ena celota.

Objavljeno dne

Sem že predolgo v Networku 21?

Končno me je poleg vse sreče, ki sem jo itak deležna v življenju 🙂 doletela še tista izžrebana sreča. Namreč prijavila sem se na Univerzo za življenjein tam kot ena izmed tistih prvih uporabnikov, ki smo se prijavili do nekega roka, bila izžrebana in prejela nagrado. Nagrada je šola Retorike, kar me je več kot razveselilo.
In sedaj sem ponovno v šoli. Čeprav sem od osmih srečanj sedaj imela šele 2, moram komentirati, da je stvar izredno zanimiva. V šolo hodim ob ponedeljkih od 17:00 do 21:00 …uf, naporno se sliši kajne? Pa ni niti najmanj. Te štiri ure minejo, kot bi mignil. Prejšnjič Zdravko Zupančič, ki me je s svojo celotno pojavo popolnoma impresioniral, tokrat pa Barbara Žefran, ki nas je v popolni pripravljenosti učila sproščanja in govornih vaj s popolnoma drugačnim pristopom, kot Zdravko.
Najbolj pa uživam v celotni ekipi učencev.  Naša šola ima tako kot vsaka druga šola, odmor. Ta je najlepši del šolanja :).  Pravzaprav se med odmorom razvijejo najboljše debate in danes sem z zanimanjem debatirala s “sošolcem” Igorjem, ki zagovarja tezo, da je službo dobro menjati vsake 2 do 3 leta. Igor je mlad (pod 30 let) in nadebuden (skoraj) ekonomist in do sedaj je na tak ali drugačen način delal že v petih podjetjih. Pravi, da ga novi izzivi vedno najdejo in da se mu službe kar ponujajo. In on jih zamenja.
Jaz sem drugačnega mnenja, saj sem v svojih več kot 17 letih službovanja zamenjala 3 službe in še to prvo res bolj zato, ker je bila bolj poskus kaj pomeni delati, kot moja konkretna sanjska služba, drugo pa zato ker sem vzpenjanje po lestvici v majhnem podjetju prekinila s precej dolgo odsotnostjo (bolniška + porodniška) in sem ugotovila, da je trenutek menjave, če sploh kdaj, napočil ravno takrat.
Priznam pa, da sem tudi v podjetju Network 21, kjer sem zaposlena sedaj, že imela nekaj prebliskov in želja po menjavi. Pridejo težki trenutki, pridejo dvomi, pa tudi želja po novih izzivih, novem znanju ….skratka razmišljala sem o menjavi. Celo več, nekega dne, sem na letalu na poti iz Anglije, kjer smo imeli srečanje vseh evropskih managerjev naših pisarn, ko sem bila polna energije in navdušenja in to očitno tudi izžarevala, srečala podjetnika, s katerim sem poslovno sodelovala v prejšnjem podjetju. Beseda je dala besedo in čez nekaj dni dobim njegov telefonski klic in ponudbo, da se kot manager zaposlim v njegovem novem podjetju, ki bi ga odprl z mojo pomočjo. Ponudba je bila dovolj mamljiva, da sem jo sklenila preizkusiti. Po nekaj tedenskih dogovarjanjih sem odšla ponovno v Anglijo, kjer je takrat delal moj nadrejeni in mu osebno sporočila, da odhajam.
To je bilo kakšnih 6 let nazaj. In jaz sem še vedno v Networku 21?

S čim me je prepričal ostati? Seveda tudi z denarjem 🙂 pa vendar to ni odtehtalo, saj bi se najbrž okrog financ lahko dogovarjala tudi na novi poziciji. Prepričal me je z mislijo, da sem dovolj dobra, da si bom svoje nove izzive poiskala sama, ko jih bom želela in da je argument, ki sem mu ga podala za mojo namero zapustitve podjetja nepravi. Rekla sem namreč, da me v obstoječem podjetju prav nič ne moti, le da mi je na pot prišla prava prilika.
Pravim ljudem prave prilike ne krojijo življenja, temveč si takšni ljude prave priložnosti naredijo oz. jih poiščejo sami.
Imel je prav …vsaj tako še vedno mislim in sem vesela, da imam šefa, ki razmišlja tako in ki mu takrat ni bilo vseeno, da bi me izgubil.

Objavljeno dne

Zamujanje

Pri nas v službi že od nekdaj velja, da ne cepidlačimo za zamujanja. Bistvo je, da ljudje dobro in odgovorno naredijo delo ….tako si vsaj vsakič dopovedujem, ko me grabi tazoprna, ker ob 8h, ko se začenja delo spet vsaj polovico ljudi zamuja. Nekateri zamudijo le kakšnih 5 minut, drugi pa tudi po pol ure ali več. Ah, kaj bi težila zaradi principa, se prepričujem, ampak nekje v podzavesti pa me žuli črv težačenja.

V bistvu sovražim zamujanje. Z zamujanjem pokažeš (ne)spoštovanje do tistih, ki čakajo. Razumem, da se zgodi kdaj pa kdaj in tudi nikoli me ne jezi, če je govora o prijateljskem klepetu ob kavi, pa nekdo zamudi za 5 ali 10 minut, tudi takrat, ko nekdo zamuja in uporabi sodobne tehnološke možnosti ter zamudo javi …vnaprej, ne nazaj, se mi zdi dovolj dobro, ko pa ljudje zamujajo brez komentarja vnaprej in ko se to pri določenih pojavlja non-stop in to tako pri sestankih, kot tudi pri zaključevanjih nalog, potem  se mi ježi koža.

Prepričana sem, da nobena od naših vrlih kolegic v službi ne bi zamudila niti minute, če bi imela sestanek ali večerjo z Brad Pittom ali Janom Plestenjakom! Ko pa je treba pravočasno privihrati na kolegij, takrat pa je vedno na razpolago 1056 izgovorov.

In povrh vsega se zgodi, da ob zamudi namesto kratkega “Oprosti, ne bo se več zgodilo!” dobim polurno razlago o zamašku na cesti, kjer je gužva že itak zadnja 3 leta, ampak ravno tisti dan je pa očitno bilo pričakovano, da bo promet drastično upadel in se ceste spraznile za najmanj polovico ali pa o pomembnosti telefonskega pogovora s tiskarjem, ki tako ali tako kliče skoraj vsak dan in ga nikakor ne gre prestaviti na kasnejši termin.

Najbolj pa se veselim poslušanja razlag o tem, ko naloga za katero si je datum zaključitve postavil nekdo sam, itak ni narejena. Kaj to, da ni narejena ….o kakršnemkoli komentarju povezano s tem ni ne duha ne sluha ….ne bu me mu …in ko jaz kakšne 3 dni po tistem vprašam kako je s tem, dobim odgovor: “ah, tega pravzaprav ne razumem prav dobro ….” ali “file-a sploh ne morem odpreti …”

In kaj se naredi, ko se tak primer v firmi virusno razraste? Zapiranje vrat ob točno določeni uri in puščanje ljudi v zadregi pred vrati? Ni to malce nizkotno?

Objavljeno dne

V hotelu Bernardin, Portorož pa že mora biti hudo dober sok!

hotel bernardinVčeraj je bil lep sonček, kot nalašč za izlet na morje. Tomaž, Jaka, njegov najboljši prijatelj Lenart in jaz smo preizkusili naš novi avto in se odpeljali v sicer vetrovni, vendar pa sončni Portorož. Nastavljanje prvim močnejšim sončnim žarkom, sprehod, pogovori, tako je izgledalo naše sobotno popoldne. Čisto na koncu našega izleta smo na Jakatovo močno prigovarjanje odšli še na zadnjo kavico v Granhotel Bernardin. Jaka obožuje razgled, ki se razkrije na njihovi terasi. Sicer smo bili tam že večkrat in prav dobro vem, da so njihove cene odpuljene, ampak tokrat pa to vseeno moram komentirati. Ponavadi sem se v njihovo kavarnico ali kar koli že je lokal ob recepciji, umaknila v tišino in hlad ter tam popila kavico ne glede na njeno ceno. Mir in tišina pač staneta. Včeraj pa tega pač nismo iskali, saj Portorož res ni bil tako natrpan, kot ob vročih avgustovskih dneh. Včeraj sem očitno imela svoje kritično oko na preži in medtem, ko smo čakali, da nam postrežejo dva sveže stisnjena sokova, sem opazovala okolico. Terasa, ki se mi je še pred pol leta zdela prefinjena in lepa, je bila tokrat v mojih očeh kičasta …malce rumenega, modrega in belega mozaika, potem nekakšen rdeč marmor za ozadje kot nekakšnemu vodometu oz. umetnik bi temu poetsko rekel “Poplavljena stena”, stoli v popolni belini, na njih nekakšne rdeče blazine. Mize ..nekatere bele, že malce ofucane …naša je imela luknjo na sredini, druge iz nekakšnega marmorja, spodaj neko čudno široko zeleno nogo. Na stropu tisti ventilatorji za hlajenje zraka v zlati ?? barvi, nekje ob strani pa neke baročno okrašene lučke ….Le zakaj mi je bilo to nekoč všeč?

Pa vendar ni tako slabo, če bi bile cene takšne, kot drugje. Natakar je prinesel dva sokova v kozarcih po 2dcl. Takšnih kozarcih, ki ti morda kdaj pa kdaj celo ostanejo od kakšne Nutelle ali česa podobnega ..navadni pač …v vsakem po ena slamica. Nič dežnikcov, prtičkov, piškotka …pravzaprav ne vem kaj bi moralo biti, vendar sok, ki stane 3,50€ bi skorajda moral okrog sebe špricati vodomet ali karkoli drugega. Ja, rade volje plačam posebno ceno, vendar želim tudi posebno uslugo!

Verjemite mi, mene tam ne vidijo več pa čeprav niso naredili prav nič narobe. Včasih ni potrebno, da nekdo ravno zlije kavo v tvoje naročje, da si razočaran.

Objavljeno dne

Babi Tončka

z-babico.jpgPoznala sem obe svoji babici in oba svoja dedka, vendar mi je od vseh bila najbolj draga babi iz Ljubljane. Tončka. Umrla je že precej let nazaj …kaj vem kdaj natančno, ker datumi niso moja močnejša stran. Vem, da je bil avgust in to enkrat med leti 1987 in 1989. Umrla je dan pred svojim rojstnim dnem in skoraj dočakala svojih 82 ali 83 let. Vse do zadnjega je bila zelo bistrega duha in vedno pripravljena na pogovor. Skorajda lahko rečem, da je bila moja babi edina, ki me je res znala POSLUÅ ATI. Nobena tema ni bila nikoli pretrapasta, nikoli ni bilo premalo časa za poslušanje, nikoli ni sodila o zadevah in imela me je neizmerno rada. Vzel jo je rak.

Å e danes se s Tomažem spomniva nanjo in jo kdaj pa kdaj omeniva, češ kako bi bilo njej všeč to in to. Tudi Tomaž jo je poznal ..ravno dovolj časa je bila še z nami, da je spoznala tudi njega in bila vesela ob mojem veselju in zaljubljenosti.