Včeraj je bil lep sonček, kot nalašč za izlet na morje. Tomaž, Jaka, njegov najboljši prijatelj Lenart in jaz smo preizkusili naš novi avto in se odpeljali v sicer vetrovni, vendar pa sončni Portorož. Nastavljanje prvim močnejšim sončnim žarkom, sprehod, pogovori, tako je izgledalo naše sobotno popoldne. Čisto na koncu našega izleta smo na Jakatovo močno prigovarjanje odšli še na zadnjo kavico v Granhotel Bernardin. Jaka obožuje razgled, ki se razkrije na njihovi terasi. Sicer smo bili tam že večkrat in prav dobro vem, da so njihove cene odpuljene, ampak tokrat pa to vseeno moram komentirati. Ponavadi sem se v njihovo kavarnico ali kar koli že je lokal ob recepciji, umaknila v tišino in hlad ter tam popila kavico ne glede na njeno ceno. Mir in tišina pač staneta. Včeraj pa tega pač nismo iskali, saj Portorož res ni bil tako natrpan, kot ob vročih avgustovskih dneh. Včeraj sem očitno imela svoje kritično oko na preži in medtem, ko smo čakali, da nam postrežejo dva sveže stisnjena sokova, sem opazovala okolico. Terasa, ki se mi je še pred pol leta zdela prefinjena in lepa, je bila tokrat v mojih očeh kičasta …malce rumenega, modrega in belega mozaika, potem nekakšen rdeč marmor za ozadje kot nekakšnemu vodometu oz. umetnik bi temu poetsko rekel “Poplavljena stena”, stoli v popolni belini, na njih nekakšne rdeče blazine. Mize ..nekatere bele, že malce ofucane …naša je imela luknjo na sredini, druge iz nekakšnega marmorja, spodaj neko čudno široko zeleno nogo. Na stropu tisti ventilatorji za hlajenje zraka v zlati ?? barvi, nekje ob strani pa neke baročno okrašene lučke ….Le zakaj mi je bilo to nekoč všeč?
Pa vendar ni tako slabo, če bi bile cene takšne, kot drugje. Natakar je prinesel dva sokova v kozarcih po 2dcl. Takšnih kozarcih, ki ti morda kdaj pa kdaj celo ostanejo od kakšne Nutelle ali česa podobnega ..navadni pač …v vsakem po ena slamica. Nič dežnikcov, prtičkov, piškotka …pravzaprav ne vem kaj bi moralo biti, vendar sok, ki stane 3,50€ bi skorajda moral okrog sebe špricati vodomet ali karkoli drugega. Ja, rade volje plačam posebno ceno, vendar želim tudi posebno uslugo!
Verjemite mi, mene tam ne vidijo več pa čeprav niso naredili prav nič narobe. Včasih ni potrebno, da nekdo ravno zlije kavo v tvoje naročje, da si razočaran.
Ponudniki storitev pogosto ne ponudijo celovite storitve. V tem stilu predpostavljajo, da bo stranka zadovoljna z kakršnimkoli sokom in kakršnokoli ceno soka, če ga bo pila na terasi s takim razgledom. Kvaliteta storitve bo ostala taka, dokler jih ne bo nekaj udarilo po glavi oz. žepu.
Saša, pravilno, to je treba povedati in spraviti v javnost! Respect;)