Blog

Objavljeno dne

Dan mrtvih je dan, ko proslavljamo ali objokujemo?

Dan narodnosti, dan osvobodilnega boja, dan reformacije, dan čarovnic, Prešernov dan, moj rojstni dan ….. pa naj bo še dan mrtvih, če ima že vsak živ in vsaka stvar in pojem svoj dan, čeprav še zdaj, ko sem skoraj zagotovo v drugi polovici svojega življenja, kakšna je logika, ki stoji za vsemi temi dnevi.

Enkrat proslavljamo, drugič se poslavljamo, enkrat nazdravljamo, drugič objokujemo?

Pri Prešernu baje proslavljamo dan, ko je umrl, čeprav ne vem zakaj ne bi raje proslavljali njegovega rojstva 3. decembra? December je itak zafuran mesec, ko nihče več ne dela in prav pripravno bi ga bilo začeti srati, piti in nazdravljati že na začetku meseca.

In potem imamo 31.oktobra dan reformacije. Me prav zanima koliko Slovencev sploh ve zakaj se v petek ni delalo. Hmja, nekaj s Trubarjem in prvo slovensko knjigo, kajne? Je Trubar napisal, zapisal, prepisal, natisnil ali kaj že, tistega daljnega 31. oktobra? No, ja saj je vseeno, le da imamo dovolj prostih dni, da se gnetemo po pokopališčih in urejamo svoje vrtičke in se tako 1. novembra ponosno in pokončno v svojih novih oblačilih sprehodimo vsaj trikrat do tistega vsaj enkrat letno popolno spedenanega groba svojega bližnjega ali pa do groba kakšne tete v sedmem kolenu.

Ja, tudi jaz imam (pravzaprav jih nimam več) bližnje, ki niso več med živimi. Poleg tašče in tasta, ki smo ga pokopali prav to leto, imam na ljubljanskih Žalah pokopano tudi svojo ljubljansko babi. Čeprav je od smrti moje babi minilo že skoraj 20 let, je spomin nanjo še vedno živ. In čeprav je od doma mojih staršev do njenega sedanjega bivališča le 5 minut hoda, je tam ne obiskujem pogosto. Nikoli je nisem. Tudi takoj po njeni smrti ne, četudi je bil spomin nanjo še zelo boleč in sem živela v neposredni bližini Žal. Ne vem, zakaj, a nikoli se nisem znala pogovarjati s kamnitimi spomeniki in gomilami zemlje prekritimi s peskom in nikoli nisem prav dobro razumela simbolike skrite za prižiganjem kičastih sveč v plastičnih barvastih ovojih.

Ljudi se spomnim drugače, ob vonju ribezovega soka se spomnim na dedka, ob dateljnih, ki jih ponuja krošnjar na tržnici, mi spomin uide k babici, ob toboganu, ki vodi v bazen, se mi utrne nasmešek, ko se spomnim radgonske babi, ki se je pri svojih 80-ih spuščala po njem, ob vonju sveže pečenega jabolčnega zavitka se spomnim tašče in ob glasnem športnem navijanju svojega sina, se obvezno spomnim tasta.

Le zakaj bi mi nekdo predpisal, da se moram vseh spomniti naenkrat, jim takrat natrpati na tone kičastih sveč, ki jih sploh ne morem več zložiti na grob in se ob pravih urah pokazati sosedom, da ne bi govorili, da je Saša spet pozabila na svoje bližnje?!

Objavljeno dne

Film o življenju Saše Gerčar?

Pred mano na mizi leži knjiga. Na strani 39 piše: “Kakšen bo film posnet po meni?”, pod tem pa prazna stran, ki čaka, da jo popišem in porišem.

Drama? Komedija? Akcija?
Če bi žanr opredeljevala jaz bi to bila dolgočasna drama s primesmi komičnosti.

Vzorna edinka, ki je brez večjih pretresov z odličnim uspehom zaključila osnovno šolo, z dokaj povprečnimi rezultati in brez stresnih pubertetniških izpadov zaključila gimnazijo, nikoli inhalirala nikakršnih zakajevalskih substanc, se niti napila nikoli do mere, ki ti zamaje svet in šibi kolena, se vpisala na ekonomijo, tam spoznala fanta, s katerim se je odločila ostati skupaj do konca življenja, zabluzila s študijem, se preusmerila na VUÅ  -. se malce, malce zresnila, vendar tik pred koncem pustila študij …. se zaposlila in nikoli več vrnila v iste študijske klopi, kjer bi stvar zaključila po pravi in uradni poti ter zanjo dobila papir, ki bi ji omogočal, da na vizitki pred imenom dopiše kakšen dr.mr.br. ali kaj podobno formalno nepomembnega, pri 19-ih opravila vozniški izpit, se pri 26-ih poročila in preselila v prvo lastno stanovanje, se zadnjih 23 let stalno prerekala o budgetu, ki ga namesto metanja v pujska, lahko nameni za nakup kakšnih hudih čevljev ali porabi za kakšno potovanje, zamenjala 3 službe, 3 stanovanja, nobenega moža – še, še 🙂 , do pred enim letom nikoli vzela niti enega najmanjšega kredita1, dala izpuliti dva zoba (in obe izkušnji doživela silovito in dramatično), do 43. preživela brez liftinga … še, še 🙂 , rodila enega krasnega otroka, zamenjala kup pločevinastih škatel, se po svoji krivdi zaletavala le v cvetlična korita in betonske stebričke, se učila nekaj tujih jezikov (učila ja, naučila ne čisto vseh 🙂 ), pretočila kar nekaj solz (kaj čem, sem bolj solzavo dekle), videla ogromno filmov, v nekih davnih časih prebrala precej knjig, presmučala precej vzpetin, prepotovala nekaj bližnjih in malce manj bližnjih (ne morem ravno reči daljnih) dežel, poslovno pa že več kot 20 let hodi v službo, kjer za mesečno plačo dela od ponedeljka do petka od 8h do 4h ali raje še kakšno urico ali dve več -.

Skratka eno navadno, dolgočasno življenje ene slovenske dekline, ki obožuje sladko in sovraži korenje in rdečo peso.

A vsi istega filma ne vidijo enako. Nekateri bi rekli, da je film o Saši Gerčar mafijska zgodba, polna bogatstva in akcije. Zgodba polna poslovnih podvigov, lastnih podjetij in težkih zaslužkov.

Morda bi morala to stran dati pisati komu drugemu? Prepričana sem, da moje življenje zagotovo ni akcijski film ali mafijska zgodba, a vseeno verjamem, da smo do samega sebe vedno preveč kritični in pristranski, a po drugi strani na življenje drugih gledamo s prerožnatimi očali. Vsak dom ima v perilu tudi strgane gate, a te vidimo le pri sebi, pri drugih nikoli.

Bo pa zanimivo izpolnjevanje tele knjige.

Zapisal jo je moj dobri prijatelj Žiga. Triindvajsetletni fant! Nastajala je baje 5 let, od trenutka, ko je v njem dozorela ideja, ko je začel zbirati citate, zgodbe …. začel vse skupaj urejati, zapisal vse v angleški in slovenski inačici …. ob tem okrog sebe zbral nekaj ljudi, jih povezal, ustvaril ekipo, ki se je občasno sestala ob jagodah in čokoladi, nato pa zadevo resnično izpeljal in izdal v pravi pravcati knjigi.

Tudi ta del bi spadal v film o mojem življenju. Tudi jaz sem bila del tega ustvarjanja. Tudi jaz sem ob tem spoznala čudovite ljudi, pojedla preveč jagod in čokolade2, se nasmejala, zabavala in predvsem veliko naučila.

Na koncu je nastala knjiga, na katero sem ponosna tudi jaz, čeprav je bil moj delež le kakšna kritika, dve ali tri (upam, da konstruktivne).

Ja, Žiga, še vedno pogrešam črte! Tukaj moje kritike3avtor očitno ni upošteval 🙂 …. a sem se znašla po svoje. Danes sem si jih narahlo načrtala po celotni knjigi. In sedaj je knjiga končno nared, da jo popišem.

Torej, dragi moji bralci … zdaj veste, zakaj bom malce manj pisala na blog ….. pišem namreč na roke po svoji Srečni knjigi.

  1. no, za vse je enkrat prvič, a če ne gre drugače, da prideš do svojega sanjskega avta in če dec ne odpre tošeljna, se pa zadevo uredi drugače 🙂 [↩]
  2. ja, Žiga, ta del sestankovanja je bil podel 😉 [↩]
  3. konstruktivne, seveda 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Kaj pa če je vse res?!

Pred nekaj leti me je poklical brat enega naših partnerskih podjetij in mi predstavil poslovno priložnost, ki je ravno v tistem trenutku zelo dobro sovpadala s projektom, ki smo ga v našem podjetju pripravljali v tistem obdobju. Naše stranke so v tistem obdobju bile vajene uporabe zvočne pošte. Ker so bile stalno na poti, mobilniki pa še niso omogočali pošiljanja elektronske pošte, je bilo zanje vitalnega pomena, da imajo tudi na poti, možnost stalnega kontakta s svojimi ljudmi. Zvočna pošta je bila neke vrste elektronska pošta, kjer si namesto tipkanega teksta, naokrog pošiljal glasovne posnetke. Dolga leta je to uslugo vsem našim evropskim podjetjem omogočalo madžarsko podjetje, s katerim pa je naš lastnik zaradi meni neznanih razlogov, ravno prekinjal sodelovanje in na meni je bilo, da svoje stranke seznanim s podatkom, da popolnoma prekinjamo s ponudbo utečene usluge, ali pa najdem drugačno rešitev. Rada imam izzive, zato sem se raje odločila za drugo možnost in iz popolne nule začela voditi projekt, ki bi lahko sčasoma popolnoma nadomestil prejšnjega madžarskega partnerja in nudil enako ali še boljšo uslugo. Polni novih idej, kako bi bila lahko stvar še bolj zanimiva, smo se v naši pisarni spopadali s tipičnimi težavami vodenja novega, nam neznanega projekta, ko sem prejela klic osebe, ki sem jo pred tem videla le enkrat na kratko, a o njem preko sodelovanja z njegovim bratom, vedela, da je zanesljiv in sposoben mož. Ravno takrat se je trudil na slovenski trg prodreti z novim mobilnim ponudnikom in videl svojo poslovno možnost v sodelovanju z našim podjetjem.

Kaj če združimo novo zvočno pošto, ji dodamo nekaj novosti, novo ime, vse skupaj pa združimo s privlačno ponudbo mobilnega operaterja, dodamo še dobro ponudbo za mobilni aparat, vse skupaj zapakiramo v privlačen paket ter vse skupaj ponudimo na enem od naših večjih seminarjev? Bomba! Idejo sem preverila še pri svojih nadrejenih in lastnikih, nato pa se s še večjo vnemo lotila projekta.

A tukaj je nastopila močna fantazija (ali pa morda človeška zloba kakšnega od iniciatorjev zgodbe) naših strank. Nekdo je rekel nekaj -. nekomu in naenkrat se je stkala zgodba o velikem privatnem poslu, ki ga pelje Saša s svojim nekdanjim prijateljem (ponekod je zgodba šla v neokusne skrajnosti bojda mojega intimnega prijateljevanja) in bojda je Saša že služila težke milijone od telefonskega posla. Čenče so šle že tako daleč, da je vse skupaj začelo škoditi osnovnemu poslu, zato smo se z nadrejenimi dogovorili, da sodelovanje z mobilnim operaterjem opustimo.

Nekaj let kasneje sva se z možem odločila, da naše dokaj veliko stanovanje v Ljubljani, zamenjamo za manjšo samostojnejšo enoto zunaj mesta. Že od najinih začetkov skupnega življenja sva udoben dom, ki bi si ga kupila brez velikih zadolževanj, postavila na vrh najinih želja in vedno skrbno nalagala1 najine prihranke ter si že zelo kmalu kupila prvo garsonjero, jo po vztrajnem varčevanju, pridnem delu in odpovedovanju marsikaterim željam, ki bi si jih ob takratnih zaslužkih že lahko privoščila, ob Jakovem rojstvu, menjala za večje stanovanje za Bežigradom.
Po sedmih letih konstantnega iskanja parkirnega mesta, premetavanja vozičkov, vrečk in šolskih torb smo se končno odločili, da je čas za selitev tja, kjer bomo na nebu videli zvezde, slišali petje ptic in avto parkirali pred svojimi vrati brez potratnega kroženja po naselju in tako smo si kupili hiško. Polovico dvojčka, hiško manjše kvadrature, z majcenim vrtom, kjer res žvrgolijo ptički, malce stran mukajo krave, na nebu pa resnično žarijo zvezde. A jeziki so začeli opletati in iz našega majcenega vrtička in polovice dvojčka, je nastala zgodba o težki in luksuzni bajturini sredi Ljubljane. Vse skupaj je šlo v takšno banalno skrajnost,
da je nekdo pisal mojim nadrejenim, češ kako si njihov manager lahko privošči tak življenjski stil. Smeha polna kapa.

Nekega dne sem prijatelju omenila, da želim preveriti aktualnost cen, ki mi jih zaračunava dolgoletna tehnična ekipa na prireditvah in morda prevetrim ekipo sodelavcev na tem področju. Ta je vskočil in mi ponudil, da me seznani z njegovim znancem pri podjetju, ki se nahaja tik ob stavbi televizijske hiše POP TV. In ravno pred najinim sestankom, se je moj kolega na kratko srečal z enim svojih kolegov, ki je hkrati tudi naša stranka. Ker se je prijatelju ob zagonu v avtu zlomil ključ, me je le ta poklical (očitno v prisotnosti skupnega znanca) ter me poprosil naj ga ne čakam na parkirnem prostoru pred POP TV-jem, temveč raje pridem ponj.
Takrat konec koncev sploh nisva parkirala pred POP TV-jem, ampak tik pred vhodom VPK-ja in se niti nikoli dogovorila za kakšno konkretno sodelovanje, a že nekaj dni kasneje, sem obstala odprtih ust, ko sem od ene naših pomembnejših strank, prejela vprašanje o poslu, ki naj bi ga pred nekaj dnevi sklepala s POP TV-jem. Pa ne moreš verjam’t.

Od prvega “hudega posla” s telefoni, kjer sem baje zaslužila težke milijone (sarkazem), sem tega gospoda -. gospoda Lisca tokrat pa res tudi resnično bolje spoznala. Sodelovala celo na dveh tekmovanjih v direktnem marketingu, ki jih je organiziral on in se vedno z veseljem odzvala na vsako njegovo povabilo na kavo. Lani me je tako, kot se ponavadi med vodji podjetij različnih branž dogaja, poklical in povprašal za nasvet okrog najema športne dvorane za enega njegovih večjih seminarjev, ki ga je planiral imeti. Njegova predavanja se ponavadi dogajajo v hotelskih dvoranah, tokrat pa je nameraval zbrati 3.000 ali več ljudi in potreboval je nasvet nekoga, ki ima tovrstne izkušnje. Namesto telefonske številke kontaktne osebe za dvorano, osvetljevanje, ozvočenje in še kaj, sem mu raje ponudila uslugo posredovanja pri organizaciji tega dogodka.

Na koncu pa -. ko se je dogodek odvijal, bi si sicer ta brezplačni seminar ogledala, četudi ne bi bila vpletena v organizacijo, a v tem primeru je bila moja prisotnost na njem (v mojem prostem času) še toliko bolj logična. Sedela sem v prvi vrsti in bila očitno opažena,-. zelo opažena, saj sem naslednji dan dobila precej telefonskih klicev, kjer so me stranke spraševale ali res menjam službo. Baje sem bila celo oblečena tako, kot da odhajam drugam. 🙂 Ohja!

Višek vseh blodenj pa je moj zadnji milijonski posel (sarkazem), ki sem ga baje sklenila za knjigo, ki smo jo prodajali na enem od naših seminarjev. Vsak mesec preko našega podjetja ponujamo vsaj en nov naslov knjige v slovenskem in enega v hrvaškem jeziku. 13 let, 12 mesecev v vsakem od njih – torej na tone knjig -. Ker so avtorji ljudje, ki izhajajo iz tujine, se naši slovenčki ne obremenjujejo z njimi, a ko je avtor knjige Slovenec, se za poslom skriva težka zarota (sarkazem). Prekrasna knjiga slovenskega pisca, ki je povrh vsega tudi moj prijatelj2, z barvnimi fotografijami nadarjenega in perspektivnega slovenskega fotografa, ki sem ga tudi že enkrat srečala3in prekrasnim oblikovanjem prav tako slovenskega avtorja, ki ga tudi poznam, ki sem jo za naše stranke pridobila po izjemno ugodni promocijski ceni, je postala nov trač ljudi, ki očitno še nikoli v življenju niso držali v rokah kalkulatorja in ne znajo izračunati, da od prodaje nekaj več od 100 knjig, ki so natisnjene v takšnem formatu, s tako debelino papirja in barvnimi fotografijami, ne more biti blaznega zaslužka ne za avtorje, kaj šele za trgovca. A bojda sem jaz tokrat celo odprla svoje podjetje in na njem se že kopičijo milijoni.

No, morda pa je res že čas, da si končno odprem to svoje podjetje in končno začnem služiti tiste milijone, ki mi jih nekateri že toliko časa pripisujejo.

  1. če povem po pravici je bilo tako najbolj zaradi Tomaževe varčnosti [↩]
  2. jao, jao, to pa res diši po zaroti! [↩]
  3. bogve kaj mi lahko očitajo čez nekaj let [↩]
Objavljeno dne

Težave v programskih nastavitvah

Že skoraj 3 mesece bijem nerešljivo bitko s “peki”, ki so mi prodali neustrezen prenosnik.

Saj so prijazni in vedno, ko prenosnik dostavim z novo odkrito napako, ga z nasmeškom (resda ledenim) vzamejo nazaj, ga valjajo po rokah 2 dni in ga nato zopet z nasmeškom vrnejo. Kao popravljenega. Vedno se mi nasmejijo, me pozdravijo in začuda iz tikanja vedno znova prehajajo na vikanje. Če se jaz slučajno iz tedna v teden sunkovito ne staram … in mislim, da take sile še ni, potem je vikanje najbrž posledica dobrega sales treninga. Baje z vikanjem sprožiš obrambni mehanizem, ko skozi stisnjene zobe, osebe nikakor ne moreš poslati v karkoližetipadenapamet.

No, moj povsem nov (no, ja, je bil nov in od takrat še vedno ni zasijal v svoji polno delujoči funkciji) prenosnik pa še vedno zmrzuje, mi občasno podira baze (ker ob zamrznitvi ne morem nič drugega, kot da ga grobo odključim od vseh virov energije, luščijo se mu slovenski znaki (to so po treh obiskih le dokončno rešili), obrabljajo se tipke (ker baje s svojim načinom tipkanja, kjer uporabljam konice nohtov, notesniku stalno fizično škodujem in sem netipični uporabnik, ki ne more uveljavljati reklamacije), enkrat ne deluje DVD enota, drugič se baje (res baje) pokvari disk, ki ga je treba menjati, tretjič ne delujejo outlook, četrtič Outlook deluje, vendar računalnik zmrzne vsakič, ko odprem jpg file … Najhuje pa je, da jaz sploh ne razumem njihove brezmejne dobrote in dobre volje, ko mi res iz čiste ljubezni vedno znova popravljajo prekrasen računalnik, ki itak šiba (TO SHIBA) in ima naložen ohinsploh krasen program Windows Vista.

Danes je v moj nabiralnik prišlo naslednje pismo.

Dragi Skrbnik programov,

Lani sem nadgradila odličen program Fant 5.0 v Moz 1.0 in opazila, da je le-ta začel nepričakovano spreminjati že utečene plačilne module, omejuje rože in nakit, aplikacije, ki so v programu  Fant 5.0 zelo uspešno delovali.

Nadalje, program Moz 1.0 je izklopil kar nekaj pomembnih programov, kot na primer Romantika 9.9, toda naložil je neželjene programe kot na primer LigaSiMobil 5.0 in Kosarka 3.0.
Program Pogovor 8.0 sploh ne deluje več, HisnaOpravila 2.6 pa se je enostavno sesul.

Poskušala sem rešiti probleme z zagonom Godrnjanje 5.3, a žal brez uspeha.

Obupana

Draga  Obupana,

Zavedati se morate, da je Fant 5.0 zabavni paket, medtem ko je  Moz 1.0 operacijski – delovni sistem.

Poskusite vnesti ukaz  C:\PA_SEM_MISLILA_DA_ME_LJUBIS in poženite Solze6.2.
Moz 1.0 bi moral  potem avtomatično pognati aplikacije: Kriv_sem3.0 in Roze 7.0.

Toda  pazite, prepogosta uporaba zgoraj navedenega ukaza povzroči v programu Moz1.0 zagon Vedno_tiho2.5, Vecer_s_prijatelji7.0 in Pivo6.1.
Pivo6.1 je  zelo neprijeten program, ki oblikuje zvočne datoteke imenovane Glasno Smrčanje. Pod nobenim pogojem ne nalagajte programa Tasca1.0 ali novega programa Fant6.0. Te  aplikacije ne podpirajo programa Moz1.0 in ga bodo dokončno sesule.

V celoti gledano je Moz1.0 odličen program, a ima omejen spomin, nove aplikacije pa obvladuje zelo počasi. Zato razmislite o nakupu dodatne programske opreme, ki bo izboljšala njegove zmogljivosti. Osebno vam priporočam programsko opremo DobraHrana3.0 in SeksiPerilo5.3.

Vaš skrbnik programov

Vsaj kar se težav s skrbniki tiče in kompatibilnostjo programov, punco povsem razumem. Sploh, če je programe dobila naložene v paketu skupaj s hard ware-om na katerem piše TOSHIBA. Draga moja, povem ti, da TO prav nič ne Å IBA, še PRAV POČASI NE GRE!

Objavljeno dne

Kupi Amway!

Nekega lepega sončnega dne, ko sva bila s Tomažem še študenta, sva se odločila svoj kruh1 poskusiti služiti kot akviziterja. En sam dan, res en sam samcati dan, sva tavala po Gorici in poskušala prodati knjige, ki nama jih je v ta namen predal vodja skupine.

Povem vam, izkušnja za dol past. Nočna mora! Moj je odnehal po dveh urah, se usedel v avto in rekel, da ne pozvoni niti na ena vrata več …. jaz sem bila še malce bolj trmasta2 in sama naokrog tavala še kakšno uro več, nato pa sva družno sklenila, da takšno “težačenje” ni za naju.

Ja, ja …. saj ničesar ne kradeš, prodajaš legalno, ne prodajaš nekega pofla, temveč kvalitetno literaturo, prineseš na dom, si prijazen, dobre volje …. a ljudje te gledajo, kot največjo spako sveta, se skrivajo pred tabo, ti zapirajo vrata pred nosom, so nesramni ….. no, tudi redke svetle izjeme so, vendar so res tako redke, da jih iščeš z lupo. Torej: najina akviziterska kariera se je tistega davnega leta 198x, končala.

Moja prva služba je bila v firmi z 500 administrativnih delavcev ….. vsi nameščeni po pisarnah v samem centru mesta. Ne morete si predstavljati kakšen raj za prodajalce kozmetike, slik, knjig in vsakojakešare je bil to! Bilo jih je vseh vrst, mladih, starih, moških, žensk, postavnih, lepih, zanimivih3, tečnih, prijaznih …… in če bi tako prodajali še kruh in mleko, meni sploh ne bi bilo potrebno po nakupih.

Mlada, zelena in naivna sem v začetku kar malce mencala in zardevala, ko sem po začetnem zanimanju ugotovila, da je denarnica prazna in da si nakupa ne morem privoščiti, kmalu pa ugotovila, da takole pač ne gre in bo potrebno nekje potegniti črto. In sklep je bil narejen: nikoli, res nikoli ne bom takole od akviziterjev kupovala ničesar, kar si nisem že vnaprej zamislila in celo zapisala na listek potreb … kar v realnosti pomeni, da res NIKOLI ne bom NIČESAR kupila od nobenega naključnega akviziterja. In tega sem se striktno držala in se držim še danes. V vseh preteklih letih sem “grešila” le enkrat, ko sem nama s Tomažem kupila sliko za v novo stanovanje. In nakup je bil res prava priložnost, kajti s svojim sklepom v glavi sem s prodajalcem barantala iz zabave in ceno zbila do takšnega minimuma, da bi bilo že neumno ne kupiti. In slika je bila res dobra in v njej sva uživala kar nekaj let najinega bivanja v prvi garsonjeri.

Nekega davnega dne, ko je Timesharing začenjal pri nas, sem uletela na predstavitev in ker na srečo sistem še ni bil tako utečen, da bi te takoj po predstavitvi nekdo od že “obdelanih” prijel v roke, mrcvaril, spraševal in na koncu vpisal, sem se “življenski priložnosti” z lahkoto ognila in še naprej redno hodila v svojo 40urno službo.

In prišel je Catch the cash in Fairplay4. Ljudje so masovno drveli na prezentacije in celo svojemu očetu sem morala risati krogce (ki so bili ljudje) s pikicami (kar so bili njihovi cekinčki) zaprte v veliko telovadnico, kjer so se “karte” (tiste pikice) malce premešale in veliki kupi pikic so ostali le pri nekaterih krogih, dočim je večina ostalih krogov ostala popolnoma nepikčasta. “Dragi ata, imaš le dve možnosti in nobena ni ravno lepa: ostaneš “broke”, bi se reklo po naše brez ficka in se z dolgim nosom vrneš v svoje normalno življenje, ali pa obogatiš na račun nekaj svojih prijateljev, ki so na tvoj račun ostali brez ficka in nadaljnih nekaj let hodiš po svetu z vrečko na glavi”…. Ja, ja četudi bi imela vrečka po sebi diamante posute, to ni bilo nekaj, kar bi si moj ata želel in tako ni nikoli prisostvoval skupinskim ovacijam na Kodeljevem.

Saša je lepo in pridno hodila v službo, nikoli verjela v zaslužke na kratki rok in se spretno bolj ali manj ogibala vsem prodajalcem zraka in brejih golobov. Najprej je denarce služila pri izvozno uvoznem podjetju, nato v podjetju z računalniško opremo …. v času porodniškega dopusta po razgovoru v hotelu z nekim američanom, ki mi je nekaj razlaga o seminarjih, knjigah in kasetah …. 13 let nazaj …. itak mi ni bilo prav nič jasno, za Amway nisem nikoli slišala, mrežni marketing pa je bil zame le besedna zveza povezana z nekakšnim načinom trženja.

Fiksna plača, redni delavnik, pisarna, mobilnik, računalnik ….. najti je treba poslovne prostore, 2 do 3 sodelavce, ki bodo redno zaposleni, organizirali naj bi seminarje, tržili knjige in avdio kasete. Moj takratni sogovornik – takrat bodoči in še vedno moj šef je bil odprt, prijazen, simpatičen … moja porodniška je še tekla …zakaj pa ne bi poskusila??!!

V zgodbo sem stopila brez predsodkov in svoje stranke začela spoznavati brez nalepk “Pozor Amway!” in tako imela priložnost spoznati nekaj izjemnih ljudi.

Naše podjetje in vsi zaposleni se z mrežnim marketingom ne ukvarjamo, nismo člani nobene organizacije mrežnega marketinga, hodimo na delo v pisarno in kupujemo izdelke tam kjer želimo. Z Amway-em nas ne veže prav nič, razen njihovih članov, ki so naš potencialni trg.

Približno tako, kot če bi bilo naše delo organizacija izobraževalnih seminarjev za trg avtomobilske industrije (kar bi z lahkoto počeli) in bi bila naša glavna stranka Citroen, mi pa bi se v zasebnem življenju vozili v Audiju.

In veste kaj; čeprav od nakupa pri Amwayu nimam nobenih ugodnosti, čeprav mi jih ni treba kupovati, po nekaterih rada posegam.

Že od nekdaj uporabljam njihovo zobno pasto Glister. Zakaj? Zato, ker imajo priročno potovalno pakiranje. zato ker je za uporabo dovolj, če jo na ščetko dodam čisto malo in naš umivalnik ni ves čas poln lepljive modro-bele brozge, ker se vrh paste ne posuši, četudi izgubim zamašek in predvsem zato, ker je to bila končno prva zobna pasta po kateri moje dlesni niso krvavele po vsakem pranju zob.

Rada imam nekaj artiklov iz negovalne kozmetike Artistry. Najprej sem jih preizkusila, ker se mi je njihova embalaža zdela classy, elegantna, ki jo brez težav postaviš na ogled v katerikoli kopalnici, nato pa sem se navadila na dober občutek na koži, ko sem se namazala in sedaj … ja, ne morem več brez nje.

Zadnje čase pa prisegam na vitamine Nutrillite. Na te stvari se ne spoznam, zato ne morem flancati o krasni in ohinsploh sestavi, naravnih sestavinah in čudežnih učinkih, vendar pa se mene gripe in podobne neumnosti res redkeje oprimejo, odkar jih jem. Naključje? Mogoče. Ampak škodijo zagotovo ne.

  1. … ok, ok rogljičke … [↩]
  2. po tem sem znana [↩]
  3. tako se pač vljudno izražamo za tiste nelepe 🙂 [↩]
  4. fair my ass [↩]