Blog

Objavljeno dne

Ja, res je, imam ustvarjalno krizo!

Ma ne vem točno kaj imam …. več stvari skupaj.

Itak je že znano (med mojimi prijatelji), da proti koncu leta padam v krizo … ne, ni ravno depresija in jok in stok … bolj stiska s časom, želja po uresničitvi vseh še nedokončanih ciljev, zraven se doda še nekaj težav pri moji osnovni življenski vrednoti – družini in pomoč našemu mulčku pri šolskih zadevah, primešaš mojo ustvarjalno žilico in željo po izvirnem obdarovanju tako prijateljev, družine, kot sodelavcev, učiteljev, frizerjev, natakarjev in bogvekogaše. Za vsakega moram porabiti ne vem koliko časa za razmislek o ideji, nato tekam po trgovinah, pogosto doma še kaj ustvarjam, sploh pa je darila treba ustrezno lepo zaviti. Potem je tu še okrasitev doma pa priprave na božično večerjo, vmes pa seveda kup službenih opravil, ki se seveda prepletajo z decembrskim prazničnim vzdušjem, kjer je potrebno nekaj časa posvetiti tudi zabavam in večerjam … oooooh.

Vse zgoraj se mi dogaja tako ali tako vsako leto, a letos sem k vsemu dodala še občutek, da je na tem blogu potrebno nekaj spremeniti. Ne vem točno kaj, malce se še iščem, vem le, da vse kar napišem na koncu roma v koš. Nič ni dovolj dobro, vse je kar nekaj … nekaj škrebljanja po tipkovnice in hop na objavo!? Khmmm, bomo videli kaj namudrim! Če ima kdo kakšno idejo, na plan z njo, bom nadvse vesela predlogov!

Objavljeno dne

Kam gleda Katja Jevšek?

Košnja, pobiranje sena, krompirja ali celo trgatev in s tem moje možno zanimanje za natančno vremensko napoved, so stvari, ki imajo z mano približno toliko veze, kot Damjan Murko in kvalitetna glasba.12

Torej je najbrž jasno, da se z vremensko napovedjo res nisem nikoli obremenjevala. Zjutraj sem odprla okno ali pomolila nos čez vrata in vremenska napoved … no, razkritje situacije …. se je zgodilo. To je to, več ne potrebujem.

Pa sem le včasih pokukala ob napovedih Mirana Trontlja, če že zaradi česa drugega ne, že zaradi njegovega šarmantnega glasu, ostajala ravnodušna ob Andreju Pečenku, se čudila zakaj so na TV Slovenija vztrajno pred kamere porivali tresočo Tanjo Cegnar in se smejala ob čudnih poskusih nekakšnega alter napovedovanja vremena z Danico Lovenjak, a izven meja mojega razumevanja je prišlo s trenutkom, ko sem pri napovedovanju vremena zagledala prikupno mladenko, ki sliši na ime Katja Jevšek.

OK, dekle je prav luštno, tudi zven njenega glasu ni napačen, a tu se počasi izteče seznam vseh atributov, ki zagovarjajo izbiro tega dekleta proti stotinam drugih Slovenk, ki imajo ustrezen stas in glas.

Očitno so Katjo v zadnjih nekaj letih že naučili boljšega naglaševanja ob zaključevanju opisa vremena vsakega področja posebej, vendar ji ob strašanskem koncentriranju na pravilne poudarke in dvige glasu, ne uspe vzporedno usmerjati tudi njenega pogleda. No, ja mogoče pa ima Katja tam nekje v daljavi, nam gledalcem skritem kotičku, postavljenega kakšnega postavnega možica s katerega nikakor ne more umakniti oči tudi med mahanjem rok po nekakšni Dolenjski, Primorski in Gorenjski.

Pa postavite ga že malce bolj nazaj, da bo Katja svoje učke le uprla v tisto tablo, ki je očitno vidna le nam! 🙂

  1. No, ja, priznam, da malce več povezave med košnjo in mano že je, kot med Murkom in glasbo [↩]
  2. Aja, to vas zanima, če sem že kdaj kosila? Ja, 2x v življenju pa sem že potegnila avtomatično kosilnico po kvadratnem metru travnate površine [↩]
Objavljeno dne

Osebno neosebno

Nekaj dni tišine z moje strani ni posledica pisanja v Mojo srečno knjigo, je le posledica dileme o tem, kaj naj vam napišem.

V spletnem dnevniku naj bi bili zapisi osebni …. vsaj na zunaj naj bi delovali osebno, odgrinjala naj bi okna svojega doma, spuščala vanj popolne neznance in razkrivala svoje najgloblje misli. Ja, ja, saj se da pisati zelo pasivno, v stilu ‘Zgodilo se je’, ‘rečeno je bilo’ in podobne “obnove” knjig, filmov in zapisov drugih avtorjev. To pa meni ne gre od rok. Å e filma ne morem opisati brez vpletanja svojih občutkov ter podrobnega nerganja o cmokanju mojega soseda.

Marsikdo ima prag zasebnosti precej bolj strog in višek predrznosti se mu zdi povedati kdo ga striže in z javnostjo deliti, da si v čaj natrosi cele tri žlice sladkorja ali bognedaj, da javno pove svoje politično stališče. Hmja, mislijo skeptiki, nikoli ne veš, če boš kdaj kandidiral za predsednika države, google vse pamti, pa ti bodo tafovšniintagrdi servirali, da si nekoč izjavil, da nisi za tardeče.

Ali pa; “Le kako lahko z javnostjo deliš informacijo, da ti je všeč fim Mamamia … si bodo mislili, da si plehka,” mi je zadnjič komentirala znanka. Je sploh potreben komentar? Jah, takšna pač sem … za nekoga plehka, za drugega lesena, a za tretjega mesena, enkrat za tardeče, drugič za tabele …. moda se pač spreminja 🙂

Sicer pa, kdo pravi, da je vse to res?! Morda sem za tipkovnico skriva le en star deda z bujno domišljijo, na spletni Picasi pobira fotografije ene nadebudne tete, ki živi v Pohjaslahtiju na Finskem, ob samotnih večerih pa napleta zgodbe in pripetije, ki jih spretno objavlja na tem blogu?

No, za tiste, ki pa veste, da sem res prava slovenska teta iz Podmolnika, ki resnično piše pripetije, ki se dogajajo v bližnji in daljni okolici naše vasi, pa le izhodišče za razmislek o tem, kako v svet gledajo moje oči in kaj v svetu polnem slik, zvokov in dogajanj, opazijo one. Vidijo pol prazen ali pol poln kozarec?

Pa recimo, da moje oči ta svet še vedno gledajo preko enako rožnatih očal, kot ste si jih pred kratkim kupili vi. Ste kdaj pomislili, da vam serviram le tisto, kar želim? Ne tisto, kar se resnično dogaja, ampak le tisto, kar BigBrother1 želi pokazati? Takole približno gre tole; pobelim dom na novo, posesam ves prah, stare steklenice piva pomečem v kontejner, vso kramo in darila sorodnikov pomečem v omare, nato pa fotografiram pod najboljšim zornim kotom in vam svojih klavrnih 20 kvadratov predstavim, kot prekrasno vilo velikanko? Strganih gat vam pa ja ne bom kazala?

Tole je navadno filozofiranje, kajne? Pa kaj ji je, si mislite tisti, ki ste z muko prišli do tukaj?! Res je, nimam kaj napisati, kajti v zadnjih nekaj tednov mi prav nič ne pomeni, če se je spet podražila solata, če banke ne dajejo posijil, ali če naši zaposleni še vedno zamujajo v službo. V misli so se mi prikradle pomembnejše in osebnejše stvari, ki pa jih ne želim postaviti v soj reflektorjev javnosti.

Enostavna in preprosta krb za zdravje, strahovi in razmišljanja o smiselnosti življenja, so v ozadje potisnila vse enostavne nesmisle, ki jih nikoli nisem skrivala za zaveso. A javna razprava o resničnih čustvih in strahovih, o resničnih solzah in eventuelni nesreči in težavah? O, to pa ne …. o tem pa na blogu razpravlja malokdo …. predvsem pa ne Saša.

Se vidimo, beremo ob naslednji malce manj morbidni zgodbi, a ne?

  1. no, ok, Gorazd Slak ali katerikoli stric iz POP TV-ja že [↩]
Objavljeno dne

Smisel za humor, skrb za zaposlene ali varstvo potnikov?

O našem prenovljenem terminalu vse do danes nisem še nobene rekla. OK, saj ni slab in nekako sem vesela, da je naše letališče iz vaške pristajalne steze, kjer nočni čuvaj ob najavi vsakega letala odide do glavnega stikala in prižge luči, ki jih takoj po pristanku zopet ugasne, končno začelo pridobivati podobo resnega letališča.

Žal mi je sicer, ker glavni vhod in področje prijav še vedno ostaja bolj ubogo, a vsaj po fazi sezuvanja in obuvanja čevljev, padeš v predel, ki premore celi dve nadstropji, eno ali dve trgovinici … no, ja, nekakšen ubogi našankobveznonaslanjajočise kafič in pa nov dosežek našega mednarodnega letališča …opa (!) tekoče stopnice, ki te popeljejo v zgornje nadstropje, ki je prav lično in prostorno urejeno … žal pa tudi tukaj ni lokala, kjer bi v miru popil kavo, se usedel v udobne sedeže in prebral dnevne novice.

No, ker me tale prenova res ni presunila, o tem pač nisem nič pisala in tudi tokrat ne bi, če nas ob prihodu iz Aten, tako mene, kot tudi vse ostale potnike, osebje našega letališča, ne bi neznansko pozabavalo.

Po novem je naše letališče pridobilo tiste tube oz. hodnike, ki potnike iz stavbe popeljejo naravnost v letalo. Nobenega sprehajanja po letališču več in končno se tudi v Sloveniji, tako kot na ostalih svetovnih letališčih, potniki lepo po suhem (če seveda dežuje ali sneži) sprehodimo naravnost do svojega sedišča v letalu. Oh in sploh nobel! 😉

Tja grede je šlo brez humorja in presenečenj, ob prihodu nazaj pa prav zanimiva dobrodošlica. Ker smo imeli zadnje sedeže, smo seveda izstopili zadnji. Oh, katastrofa, avtobus, ki je stal tik pred nami je bil že popolnoma nabasan. Res z veliko muko smo se nekako stlačili vanj in bili prav srečni, da nismo sedeli na začetku letala, saj bi se tokrat zaradi takšnih mečkačev, kot smo mi, že deblih 10 minut gužvali kot sardele v konzervi.

Zajela sem sapo, trebuh potegnila noter in se še malce bolj stisnila k trebušastemu gospodu, ki je stal ob meni. Vrata so zaprli, šofer je obrnil ključ, …. jupi, gremo, gremo …. premaknili smo se za 10m …. avtobus se je ustavil. ???!!! Kaj je sedaj to?! Tukaj smo!? Vrata avtobusa so se tokrat odprla z druge strani in izpustila smejoče in ponekod celo krohotajoče se potnike.

Res, brez heca … v avtobus smo vstopili z ene strani, se zapeljali 10 m naprej, nato pa izstopili na drugi strani ter se napotili v stavbo letališča, ki je bila še kakšen meter oddaljena od nas! Ne, nobenega viharja, naliva ali česa podobneg ni bilo. Prav lep topel in prijeten jesenski večer.

Pa kaj na letališču ne vedo kaj bi z avtobusom ali pa tistega Lojzeta, ki že 40 let vozi taisti avtobus po letališki trasi, ne želijo odpustiti tik pred upokojitvijo? No, morda pa je ravno tisti dan direktorjeva tašča sklenila, da se preizkusi v vožnji z avtomobilom in je neuktotljivo dirjala po letaliških progah … in nikoli se ne ve, kdaj se lahko nevarno približa vhodu na letališče in zbije nič hudega sluteče potnike.

Objavljeno dne

Kalimera Atene!

Prvič smo obiskali Atene. Pravzaprav smo bili sploh prvič v Grčiji.

Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Å pance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.

Ja, no, takšna samostojna organizacija ima tudi nekaj šibkih točk, npr. da je tisti1, ki je rezerviral hotel kriv, da ta v resnici izgleda vsaj 200 let starejši, kot je prikazan na spletni strani. Totalno ofucano pohištvo in kopalnico iz časa mojih babic, je rešila prenovljena in res lepa zajtrkovalnica, kjer se je bohotil eden najboljših zajtrkov ever. Od marmelade, meda, pa do sirov, salam, zelenjave, sadja, kompotov, slaščic, pit, burekov, kosmičev pa vse do slastnih sirovih in jabolčnih zavitkov ter seveda rogljičev ter celo mlečnega riža, se je bohotilo na široko razpotegnjenem pultu v sredini aristokratske erstavracije. Poleg tega je hotel in njegovo relativno visoko ceno opravičevala tudi njegova izjemna lokacija. V samem centru mesta, pljunek do Plake in Akropole, drug pljunek do nakupovalnih ulic in tretji do področja z najboljšimi restavracijami.

  1. se sprašujete kdo, kajne [↩]