Blog

Objavljeno dne

Rusi

Se vidi, da je čas počitnic …. vsi potujejo in vsi pišejo o državah ter njihovih prebivalcih. Najprej berem Volka in njegovo hrvaško izkušnjo, nato pa Val in njeno rusko … sama sem pisala o Američanih in če bi najbrž še malce brskala, bi našla še kakšen komentar o Francozih, Italijanih, Å pancih itd.

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.

V Rusiji sem bila le enkrat in še to pred žblj leti … če vam povem, boste takoj ugotovili, da jih nimam več 23 🙂 … torej v Rusiji, ne, naj se popravim, v ZSSR sem bila pri svojih dvanajstih letih. S turistično agencijo smo v 8 dneh obiskali Kijev, Leningrad in Moskvo. Sam izlet predstavlja zame nepopisno lepe spomine. Prvi let z letalom, prvo potovanje z agencijo in turističnim vodičem, prvič brez strašev (tja sem šla s teto in sestrično), ohinsplohbajno pa kamorkoli bi že šli. Drugače pa se Rusije spominjam kot izredno revne dežele, kjer so ljudje stali v neskončno dolgih vrstah le za to, da bi kupili en kozarec vloženega slivovega kompota, ki so ga ravno pripeljali s kamionom, plačevali ogromne denarje za najlonke, Vegeto in se tepli za kavbojke. Ves čas smo pili kefir, kajti paradižnikovega soka nisem prebavljala, za Coca-Colo pa takrat v Rusiji še slišali niso.

Od kolegov slišim, da je današnja Rusija nekaj povsem drugega. Nekaj let nazaj … 3 ali 4… je naš ameriški šef odpiral podjetje v Rusiji. Iskal je prostor in zaposlene v Moskvi. Iskal in iskal …. več kot pol leta je letal v Moskvo, imel razgovore z ljudmi in se vedno vračal z vedno daljšim nosom. Rekel je, da je iskanje ustreznih kadrov v Rusiji mission impossible. Sam ima izkušnje s postavljanjem podjetij v več kot 15 različnih državah sveta in če mu je po pol letni muki iskanja celo v Sloveniji uspelo najti tak dragulj, kot sem jaz, potem ni vrag, da ne bi znal česa dobrega izbrskati tudi v Rusiji. Pa vendar!?

Razlagal je, da Slovenija in Rusija nista primerljivi. V Sloveniji se ljudje ranga manager-ji sicer cenijo, postavljajo tudi precej močne (beri-nemogoče) pogoje (nekateri svoj Mercedes in kučico u cvijeću 🙂 ), vendar pa vsaj v osnovi vsi govorijo angleško in svojih “kvalitet” ne gradijo le na znanju osnovnega komuniciranja s tujim podjetjem. V Rusiji je drugače. Če znaš angleško, se ponujaš tujim podjetjem, ki jih je tam, kot peska, in vsa željno pričakujejo velike posle na velikem trgu in so za nekaj pravih ljudi, ki so že samo sposobni komunicirati v njihovem jeziku, pripravljeni plačati nesorazmerno visoke zneske. Zakon ponudbe in povpraševanja pač.

Ker naše podjetje ne potrebuje hensišmensi pisarne na najbolj mondeni moskovski ulici, so začeli gledati tudi po drugih ruskih mestih. Naleteli so na Samaro1 tam našli nekaj ustreznih ljudi, lokacijo za pisarno in zadeva teče več kot odlično.

In NAÅ I Rusi? Ravno takšni, kot jih opisuje Val. Izredno sposobni, energični, dobrovoljni. Našo pisarno v Rusiji vodi energična Rusinja Olga, ki ima po moji oceni dobrih 35 let. Govori v izpiljeni angleščini in vsakič, ko odpre usta s svojo kratko, jasno in malce inovativno izjavo, impresionira vse ostale. Obvladuje zahtevne ruske stranke in ekipo več kot 20ih zaposlenih.

Vsakič, ko se srečamo predstavniki različnih držav, Olga na vsako srečanje pritovori še darila za vsakega od prisotnih. Tovorila je že vse mogoče neumnosti … v količini 30 in več … od nekakšnih velikonočnih jajc (veliko noč praznujejo enkrat jeseni … se mi zdi), do nekakšnih ruskih čokolad, rožic …. vsega možnega kiča, ki ga potem itak ruknemo v najbolj zatemnjen kot pisarne. Psst, ne ji povedat!

Tudi njene zaposlene kolegice in kolegi so povsem enaki … zabavni, družabni … morda za naš okus malce preveč agresivni, pa vendar.

O tako zvani “ruski” modi ni pri njih ne duha ne sluha. Tako Rusinje, kot Ukrajinke so ene bolj modno urejenih članov naše mednarodne ekipe. Morda bi le pri pričeskah morali malce bolj slediti modnim trendom 🙂 in svoje frizerje pošiljati na urjenja v zahodno evropska velemesta.

Rusi, kot množica? Ooooohhh! Neobvladljivo!

  1. ja, tudi mesto s tem imenom obstaja [↩]
Objavljeno dne

Pa vendar so tudi drugačni

Zadnjič sem se razburjala nad dekletom, ki nekako služi mestu Ljubljani …. no, je služila … no, ni ravno služila, Ljubljana je služila njej, tokrat pa bi utež na tehtnici preložila na drugo stran.

Jaka obožuje potovanja. Na potovanjih ima najraje mesta. Mesta s svojim utripom, stavbami, ljudmi, trgovinami, lokali … včasih uživa le v tem, da sedimo v parku, kavarni ali se le sprehodimo po mestnih ulicah. New York je zagtovo nekje tik pod vrhom njegovih najpriljubljenejših, tudi London, Paris ali Barcelona …. a mislim, da se nisem močno zmotila, če zapišem, da pri njem Ljubljana premaga vse.

Ta vikend, bolj natančno to soboto, smo tako, kot že neštetokrat, spet jedli solato Signore s piščancem, majhno piščančjo tortiljo ter testeninsko solato s tuno …. jasno pri Romeu, ki je naš omiljeni lokal v centru mesta. Med potjo do Zvezde, kjer smo si privoščili še kavico pa sva midva z Jakom ponovno morala zaviti v našo Mestno hišo.

Vsakič znova me zamori (ne čisto zares … a vseeno mi počasi že leze iz ušes) s tem, da si ogledujeva maketo vizije arhitekturnega razvoja Ljubljane do leta 2025. Tokrat sva takoj v predverju naletela tudi na maketo našega bodočega štadiona (česar, kljub najinim dokaj pogostim obiskom, vse do sedaj še nisva opazila) in ga prav podrobno opazovala z vseh možnih strani.

K nama je počasi pristopal paznik in jaz sem že pričakovala tipično slovensko “gostoljubje in prijaznost”, s katero me ponavadi uslužbenci 5 minut pred uro poskušajo zbrcati ven, a gospod me je prijazno ogovoril in mi ponudil stenski koledar … resda za leto 2008, kar pomeni ionakočemobaciti …. s slikami stavb, ki jih je ustvaril Plečnik. Ker je opazil, da naju zanima arhitektura, je rekel.

Sem brez besed. Prijaznost, ki je pri nas nisem vajena! Jankovič resda nima srečne roke pri prodajalkah, a zato njegove pisarne čuvajo nadvse prijazni gospodje. Se vam je odvalil kamen od srca, kajne, ko ste končno dobili potrdilo, da Slovenci le nismo tako zadrgnjeno zoprna bitja? Žal bomo za takšnim dokazom še malce hrepeneli, kajti prijazni gospod je po naglasu sodeč izviral iz ene od naših bivših bratskih republik. 🙂

Lej, lej …. očitno sva si z Jako v sorodu. Ta članek sem v grobem zapisala že takoj po našem sprehodu, vendar mi je zmanjkalo časa za ureditev vseh linkov in še zadnji pregled in popravke. Danes ga želim objaviti, grem na Jakovo stran in zagledam tekst, ki pravi, da me je moj sin prehitel in zapisal nekaj povsem podobnega.

Objavljeno dne

Ne razumem

Že dolgo nisem ničesar pisala o filmih. Res je, že dolgo nisem bila v kinu, a tudi pred tem me noben film ni več navdušil dovolj močno, da bi o njem pisala.

Danes pa sva se z Jakom odločlila, da bova na vsak način odšla v kino in si bova ogledava kakšen film. Stala sva pred okenci in kar nekaj časa buljila v sezname predvajanih filmov … nekaj risank1, neki že najmanj 400x predvajani filmi2, grozljivke, ki nas niti pod razno ne zanimajo, ena bolana komedija, ki jo niti v največji suši ne gremo gledat in jo nikakor ne skinejo iz programa – Pozabi Saro, Drugo sestro Boleyn sem si enkrat ogledala sama in definitivno ne zanima Jako, Bob Dylan …. ne ravno …. hropec bi me namreč lahko še v sanjah preganjal in kot kaže nama preostane le Seks v mestu.

Naj bi 12letnika peljala na ogled Seksa v mestu? No, saj seksa v filmu itak ni nič …. a se bojim, da tudi česa drugega ni. Å e vedno ne razumem zakaj si kdorkoli sploh želi ogledati ta film?!

Sem parkrat poskušala gledati posamične dele serije in nikoli zdržala dlje od 10 minut. Kaj to sploh je?!

Baje ta film gledajo zaradi mode. Hmja?! Če želim gledati modo potem raje preklopim na Fashion channel, če želim gledati romantiko, potem bom gledala Pretty woman ali How to loose a guy in 10 days. če me zanima humor, potem bom gledala Friendse, če bi rada videla lepe bejbe (ki ne vem zakaj bi me sicer zanimale), potem bom le te veliko prej našla v kateremkoli drugem filmu, kjer se me bodo usmilili in mi zraven hvalabogu dodali še kakšnega tipa za oči spočit, če me zanimajo dobri čevlji, potem zavijem v našo predsobo 🙂 , če pa iščem seks, potem itak tega v tem filmu ne bom našla!

Skratka vse skupaj se kaže kot, če bi iskala lepega, pametnega, izredno vplivnega, prijaznega, postavnega, bogatega in sposobnega moža, potem pa bi se poročila z Janšo.

  1. Alvin in veverički, Horton – risanke so zaenkrat še vedno najboljši izbor, vendar žal že videno [↩]
  2. Dokler naju jackpot ne loči, 21- razpad Las Vegasa, Indiana Jones – kar smo videli že pred nekaj meseci [↩]
Objavljeno dne

Eno, dva ali več jabolk?

Tale sokec je prav njami. Po okusu bi rekla, da je mešanica pomaranč, banan in nekaj jabolk, a proizvajalci pravijo,

da je v njem ena pomaranča, ena banana in ena jabolkA … jah, morda pa so natančno šteli in vanj res vtaknili nekaj jabolk, eno pomarančo in eno banano …. ja, itak so ponavadi tisti, ki jim slovenščina ne gre najbolje, toliko boljši pri matematiki.

Objavljeno dne

Spet Amerika … tokrat letališče

Kot sem napisala smo bili pridni in na letališče JFK v New Yorku prišli 3 ure pred našim letom. Za vse tiste, ki ste vajeni našega Brnika ..ups, Pučnika – naj povem, da JFK ni le letališče, kjer prideš in najdeš šalter1 za Delto in se tam enostavno postaviš v vrsto za economy napisom (seveda :( ). JFK je letališče, ki ima posebne terminale za vsako letalsko družbo posebej. Torej že taksistu (joj, tudi o tem je treba nekaj napisati – ampak bom o tem raje pisala na svojem drugem blogu) je potrebno povedati, da želite na Deltin terminal in to Deltin terminal za mednarodne lete.

Mislim, da sem iz NY vedno letela z Delto in vedno znova ob vhodu doživljam isto zgodbo ter se vedno znova sprašujem zakaj že ne razširijo terminala ene svojih močnejših družb, saj se vrsta za čekiranje vedno začne že zunaj vhodnih vrat.

V vrsti za oddajo prtljage in check-in smo stali več kot eno uro! Če bi prišli vsaj kakšno uro kasneje bi najbrž čakali pol manj. Američani so namreč izredno prijazna bitja in se očitno želijo ogibati konfliktom ter kričavim Francozom ter jokajočim Mehičanom2, ali pa jih enostavno peče vest zaradi konfuznosti ob čekiranju, zato vsakih 10 minut prihiti človeček, ki na ves glas kriči: “Ali je kdo v vrsti, ki čaka za Paris (vstavi poljubno mesto)?” – in seveda ne glede na pozicijo in pozni prihod čakajočih v vrsti, se iz ogromne vrste vedno znova nabere skupina, ki dobi prednost pred ostalimi, saj je njihov let prvi na vrsti. No, mi klica za Frankfurt nismo dočakali, saj smo bili 3 (!) ure pred letom v doooooolgi in petkrat zaviti koloni.

Utrujeni, prešvicani, tečni – no, a vsaj pravočasni :) – smo se počasi premikali proti pultom za oddajo prtljage, ko nas tisti kričeči človeček, ki nas je non-stop postavljal na rep kolone (ker je pač vedno znova potegnil Francoze, Å pance whatever iz zadnjih na prva mesta), obvesti, da takoj po čekiranju, lahko vsi kar najhitreje odidemo naprej ter izpraznimo prostor. Torej takoj po čekiranju, je potrebno narediti 2m vstran temu pa sledi znano odpenjannje pasov, ur, sezuvanje čevljev in odpiranje torbic za prenosnike -. skratka treba je preko carine, kamor pa seveda ne smemo vlačiti tekočine in hrane.

In naše solate?! In naš edini dnevni obrok?! Sem omenila, da je bila ura že pol petih popoldne? In da smo ravno takrat ugotovili, da v vrečki ni pribora? Ženska na blagajni Cafeevrope nam ga je pozabila nametati v vrečko!

Ker ima Saša vedno pri sebi rekvizite NNP3, je tudi tokrat iz torbe za fotoaparat potegnila eno (!) – žal LE eno -. plastično vilico. Vse 3 solate smo vzeli iz vrečke, si jih postavili na vrh kupa naše prtljage in se z vsem skupaj pomikali v koloni naprej, medtem pa si izmenično podajali vilico. Jah, kaj, drugače ni šlo! V usta smo si zbasali večjo količino solate in med tem, ko je eden prežvekoval je lahko drugi napikal svoj naslednji grižljaj. Kolona je bila zavita kot jara kača, zato so nas s slinami v ustih spremljali predstavniki vseh možnih nacij, spolov in starosti, a kaj – lakota je pač lakota!

Skoraj smo se najedli in napili, ko smo prišli na vrsto, preostanke hitro zmetali v smeti ter se podali preko carine. In tako smo prišli v brezcarinskem območju že 2 uri pred našim odhodom. Tomaž je bil najbrž srečen.

Sem omenila, da sem ravno v tem času ugotovila, da sem vsaj 5 dni prekmalu dobila menstruacijo? Torej sem imela vsaj nekaj dela, da sem po zelo skromnem prodajnem področju, ki ga sestavlja knjigarna, kičbonboniinčasopisštacuna, neka kozmetika, čokoladnica – potem pa le še večji predel, kjer se je in pije, poskušala najti ustrezne temu potrebne rekvizite. Meni najbolj ljubi OB tamponi so tam iluzija, drage moje, zato, če vas pot zanese na ta konec sveta, se raje tovrstno dodobra opremite in poleg plastičnih vilic in žlic, v NNP košarico dodajte tudi tampone. Po nekajminutnem šnofanju in brskanju, ko sem želela te stvari najti sama brez nepotrebnega kričanja in angleškega razlaganja ter mahanja rok, sem le sklenila, da se postavim v vrsto tiste kičbonbončasopisštacune in pred vesoljno publiko povprašam, če imajo slučajno tiste ekstra, ekstra velike in močno vpijajoče tampone.

Imajo, vendar imajo le ene vrste in še to s celim torpedom za lažje vstavljanje4 in to pakirane po 2 skupaj. 2 tampona, ne 2 škatlici! Pa kaj američanke to počnejo drugače in potrebujejo le enega na začetku in drugega na koncu ciklusa??? Ej, kaj čem, kupila sem nekaj kompletov teh torped in hodila na vsako uro na WC – sem imela vsaj kaj početi :)

In potem smo (od tukaj beri zelo počasi) pili kavo -.. in pili sok -. in pojedli muffin -. in pregledali vse knjige v knjigarni -. in kljub polnim kovčkom knjig, kupili še eno novo -. in šli do vhoda na letalo – in čakali -. in čakali -. končno dočakali 7:00PM, ko naj bi naše letalo vzletelo. Nič. Letala še ni bilo. -. in čakali -.. ob 8:00 letalo končno prileti. In mi spet čakamo. Ob 9:00 nas končno spravijo na letalo. In pilot nam pove, da smo 46. na vrsti za vzlet, kar bo trajalo še nekaj časa. Nekaj časa je konkretno pomenilo še ena dodatna ura. Ob 10h smo končno vzleteli.

Sem že povedala, da smo imeli let iz Frankfurta planiran naslednji dan ob 12:05, kar naj bi bilo več kot dovolj časa za miren sprehod iz enega terminala do drugega in do žblj gate-a, kamor ponavadi ruknejo malo in nepomembno Adrio?

No, naše letalo se je frankfurtskih tal dotaknilo ob 11:30 potem pa še 15 minut vozilo po letališču, da se je končno umirilo in smo lahko potniki (s tremi živčnimi slovenci vred) počasi vstali in se pomikali proti vratom. Seveda sem pred tem že zatežila stevardesi, če nam lahko kako pomaga, kajti naš let je nevarno blizu našemu pristanku in prijazna stevardesa je kontaktirala njihovega zemeljskega agenta, ki nas je takoj po vhodu na letališče prijazno obvestil, da lahko poskusimo ujeti naš let, vendar pa so nas že prebukirali na naslednjega, ki vzleti 7 ur kasneje.

Če ste do tukaj še vedno brali zelo počasi, je končno skrajni čas, da začnete tukaj noro hiteti.

Po letališču smo dirkali, kot da nam gori pod nogami – po tekočih stopnicah gor in dol, z vlakcom na naslednji terminal, 3x okrog 400 ovinkov – zadihana sem bila kot vol in na B8, kjer naj bi bil izhod za Adriino letalo smo uleteli ob 12:07. Saj sem rekla, da naj bi imeli naš let ob 12:05, kajne?

Adria vedno zamuja, kajne? Povejte, če ni res! Jaz sem še vedno čakala na vzlet Adrie! Ne, ne, tokrat je bila več kot točna! 2 minuti čez čas leta, v čakalnici ni bilo niti A od Adrie. Napis pospravljen, stevardes nikjer več -.. samo še solze na robu naših oči.

Ste že čakali 7 ur na letališču po tem, ko ste si celo noč tiščali kolena v usta?! Na letališču, kjer so se potrudili, da so sedeži takšni, da ne omogočajo ravno poležavanja? No, mi smo in povem vam, da smo bili presneto zoprni. Å e sreča, da niste prišli mimo, ker jaz sem takrat grizla!

Se vam zdi kava v bivšem Pločniku, zdajšnjem Tromostovju ali karkoli že, draga? Meni se zdi, ampak v lokalu zraven čakalnice, kjer smo preždeli 7 mučnih ur, ti kave ne prinese natakar k mizi -. postrežeš si sam, dobiš jo v papirnatem kozarcu, zanjo pa odšteješ 2,80€ -. kratka kava brez .. da ne bo pomote. In ko prosiš za kozarec vode, ti natakar z močnim turškim naglasom razloži, da vode nima. Le kje za vraga pomiva kozarce!

Ohhhh!

24 ur smo rabili od trenutka, ko smo sedli v taksi pa do trenutka, ko smo pristali na lepih slovenskih tleh! Kljub temu, da imam spisek kaj vse bi delala tej *###!!/&” Delti, ki ni mogla sporočit naj nas z letom v našo odročno vas počakajo, so spomini na naše ameriške počitnice prekrasni.