Zadnjič sem se razburjala nad dekletom, ki nekako služi mestu Ljubljani …. no, je služila … no, ni ravno služila, Ljubljana je služila njej, tokrat pa bi utež na tehtnici preložila na drugo stran.
Jaka obožuje potovanja. Na potovanjih ima najraje mesta. Mesta s svojim utripom, stavbami, ljudmi, trgovinami, lokali … včasih uživa le v tem, da sedimo v parku, kavarni ali se le sprehodimo po mestnih ulicah. New York je zagtovo nekje tik pod vrhom njegovih najpriljubljenejših, tudi London, Paris ali Barcelona …. a mislim, da se nisem močno zmotila, če zapišem, da pri njem Ljubljana premaga vse.
Ta vikend, bolj natančno to soboto, smo tako, kot že neštetokrat, spet jedli solato Signore s piščancem, majhno piščančjo tortiljo ter testeninsko solato s tuno …. jasno pri Romeu, ki je naš omiljeni lokal v centru mesta. Med potjo do Zvezde, kjer smo si privoščili še kavico pa sva midva z Jakom ponovno morala zaviti v našo Mestno hišo.
Vsakič znova me zamori (ne čisto zares … a vseeno mi počasi že leze iz ušes) s tem, da si ogledujeva maketo vizije arhitekturnega razvoja Ljubljane do leta 2025. Tokrat sva takoj v predverju naletela tudi na maketo našega bodočega štadiona (česar, kljub najinim dokaj pogostim obiskom, vse do sedaj še nisva opazila) in ga prav podrobno opazovala z vseh možnih strani.
K nama je počasi pristopal paznik in jaz sem že pričakovala tipično slovensko “gostoljubje in prijaznost”, s katero me ponavadi uslužbenci 5 minut pred uro poskušajo zbrcati ven, a gospod me je prijazno ogovoril in mi ponudil stenski koledar … resda za leto 2008, kar pomeni ionakočemobaciti …. s slikami stavb, ki jih je ustvaril Plečnik. Ker je opazil, da naju zanima arhitektura, je rekel.
Sem brez besed. Prijaznost, ki je pri nas nisem vajena! Jankovič resda nima srečne roke pri prodajalkah, a zato njegove pisarne čuvajo nadvse prijazni gospodje. Se vam je odvalil kamen od srca, kajne, ko ste končno dobili potrdilo, da Slovenci le nismo tako zadrgnjeno zoprna bitja? Žal bomo za takšnim dokazom še malce hrepeneli, kajti prijazni gospod je po naglasu sodeč izviral iz ene od naših bivših bratskih republik. 🙂
Lej, lej …. očitno sva si z Jako v sorodu. Ta članek sem v grobem zapisala že takoj po našem sprehodu, vendar mi je zmanjkalo časa za ureditev vseh linkov in še zadnji pregled in popravke. Danes ga želim objaviti, grem na Jakovo stran in zagledam tekst, ki pravi, da me je moj sin prehitel in zapisal nekaj povsem podobnega.
