Blog

Vsakič, ko grem na potep dlje od Å marne gore, zatrdno sklenem, da bom vse popisala, a čim pridem domov in začnem čistiti kufer – prati in likati – in …ja, seveda je treba še vse tisto pospraviti, kar mi prej zaradi pakiranja in priprave na pot, ni uspelo -. in -. ja, realnost je takšna, da že lepo količino let nisem napisala niti besedice o svojih popotovanjih.
Evo, danes bom! Danes superge in čevlji ležijo v predsobi zaviti v polivinilno vrečko, vse čiste majice so še vedno pomečkano zložene v kovčku, iz kozmetične torbice pa sem izvlekla le svojo zobno ščetko. Bo že počakalo!
Bila sem v Londonu. Že žblnajstič! Pač obožujem London, plus tam me kljub mojemu balkansko angleškemu žlobudranju še nekako razumejo, plus do tja se da dokaj enostavno priti.
Tokrat sem prvič letela do Lutona in za let izbrala Wizzair. Najcenejši? Mah, ne vem, tole preračunavanje je včasih nočna mora in meni se za 5 dni dopusta ne da iti enotedenske vaje iz kombinatorike (ne več …kot vidite, se mi je včasih še dalo) ter računati kje prihranim pri bencinu, kaj izgubim pri parkingu, cestninah, kje te udarijo po prtljagi, ker ti ne dovolijo, da si na letalo brezplačno (no, ja, nič ni brezplačno, ampak saj razumete, kajne …) odneseš kaj več od zobne nitke, kje plačam dodatno “prazno” nočnino, saj imam let nazaj ob 5h zjutraj, kje imam potem lažji dostop s podzemno in kje mogoče podzemna sploh ne vozi ali vsaj ne ob urah, ko imaš let – ej, ne, za razliko 20€ se teh računanj jaz pač ne grem.
Tokrat sem sedeč za računalnikom naredila takole:”Eeeej, stari, daj povej a greva iz Ljubljane v Luton ali iz Trsta v Stansted?”
“Kaj je cenej’š?”
“Uno v Luton, sam res za mal, samo potem pa ne vem kako je z vlakom iz Lutona, pa ne vem kako je s to prtljago-, pa ne ….”
“Dej Luton!” – seveda, saj to sem pričakovala, glavno, da on sliši, da je cenejše 😉

Slišalo se je pa itak kul, da bova v Londonu (ok, skoraj v Londonu – v Lutonu) že ob enih popoldne in da bova šla skoraj iz domačega dvorišča (ajde, iz Pučnikovega). To, da imava let domov iz Lutona že ob osmih zjutraj (pa 2 uri prej na letališču, pa pot do Lutona …hmmm), me takrat niti ni skrbelo, saj kdo bi ob rezervaciji počitnic razmišljal še o poti domov!

Za povratni let Ljubljana-Luton-Ljubljana sva za oba plačala nekaj okrog 210€ in k temu dodala 33€ (ja!!!!, 33€ zaračunajo, lopovi ;)!) za en sam prijavljen kovček. No, jaz pač nisem med tistimi, ki vse stlačijo v super majhen kufer, ki ga lahko spraviš kar v omarico nad glavo, kajti ne da se mi paziti in kupovati super majhnega čistilnega mleka, mila in -. No, ja šampona jaz pač ne potrebujem, ampak žal je moj dragi še vedno precej lasat -, poleg tega vem, da bi ob tem morala vzeti dodatno količino tablet za glavo, saj me zna zagrabiti huda migrena, če bi v Londonu ugledala pregrešno lepe bulerje, za katere bi vedela, da nikakor ne bodo padli v tisti super majceni kovček, ki ga nizkoproračunci imenujejo osebna prtljaga. Pa tile pri Wizzairu so še ekstra zakomplicirali, saj so uvedli dvojna merjenja – za tisto miceno osebno osebno prtljago, kamor poleg Ipada stlačiš le še majceni fotoaparat in šminko, ni potrebno plačati ničesar, za tisti malce večji kovček, kamor nam ženskam ne uspe spraviti kaj več kot par gatk, modrček in kakšne čeveljce in ki je po merilih ostalih nizkoproračuncev še dovoljeno trogati s seboj na letalo, pa pri Wizzairu že moraš doplačevati.
Res pazite, ker v primeru, ko prikorakate na letališče suvereno in sigurno in prej niste prebrali 100 strani njihovih napotkov in informacij, boste pred letom čakanju v 267 vrstah, dodali še eno čakanje za plačilo dodatnih 15€ za prtljago, v kateri pa itak ne boste smeli imeti normalne zobne paste in svojega najkul šampona za dvojni ali štirikratni volumen.

Skratka srečna sem, da sva midva to pot opravila letos – še preden bodo uvedli dodatno plačilo za tiste, ki že dva dni niso šli na blato in se polulali v flaško tik pred vstopom v letalo. Sem prepričana, da se nam kaj podobnega obeta prav kmalu!

Najin sin je nekaj dni kasneje zase in njegovo dekle vplačal let preko Ryanaira za let od Trsta do Stansteda in nazaj pa je odštel nekaj deset evrov več. Ne, v predpise o prtljagi pa se tam nisem poglabljala, mi je že Wizzair vzel dovolj energije. Glede prevoza do Trsta pa si je sine pač mislil, da je prihranil, ker v Trst in nazaj ju itak zategnejo starci 😉

Vedno najprej rezerviram let, saj so s tem večje kolobocije in sklepam, da se v Londonu vedno najde kak slovenček, ki ti v skrajnem primeru pomaga prespati -. In ja, če nič drugega bi se pofočkala pri Kastelicu v Wimbledonu – on bi mi že našel kakšen hlevček, da bi prislonila glavico in počila med enim in drugim pohajkovanjem. Tokrat ni bilo potrebe po iskanju vez do Branka, saj sem našla ugoden B&B. V Londonu sem bivala že v Youth hostlu, nizkoproračunskih hotelih, malce boljših hotelih na obrobju, super krasnih hotelih skoraj v centru mesta, tokrat pa sem se prvič odločila, da preizkusim še B&B.
70€ na noč z zajtrkom za oba v coni, ki je še dosegljiva s podzemno (sicer cona 2), se je izkazalo za solidno rešitev. Kar nekaj večerov sem brskala in iskala solidno namestitev, z lastnim prostorom za smrdeče in malce neudobno branje časopisov, kar je poleg cene glavni pogoj mojega moža. Priznam, ob fotografijah ponudbe stanovanj, me je povleklo in namesto brkljanja med cenovno dosegljivimi, sem si ogledala stanovanja za 700+€ na noč s prekrasnimi interierji , na koncu pa se odločia za tole. Rezervirala sem preko booking.com, kar je dandanašnji najboljša možna opcija, če ne spiš v stanovanju posameznikov ali youth hostlu. Baje je kul tudi airb&B, ampak to bom preizkusila naslednjič.

To so bile predpriprave in sanje malega kitajčka, o RL (real life) pa več v naslednjem zapisu, saj moje umazane gate le ne smejo predolgo čakati na pranje.