Blog

Objavljeno dne

Alopecija univerzalis ali čist spucana kura

Vas zanima kako se počuti človek brez las?

Poskusite, če vam frizer/ka kdaj naredi sanjsko pričesko po svoje, imate še vedno šanso, da se postavite v mojo kožo – atov brivnik v roke pa na nulo!

Izkušnja veliko šteje, lasje vam bodo pa itak kmalu zrasli. Vam ni všeč lastna izkušnja? OK, potem vam lahko pa jaz povem kako je s tem.

Poznam že precej ljudi, ki so se v življenju srečali z avto imuno boleznijo alopecijo. Več o njej si lahko preberete v tem članku objavljenem na Viziti, ali pa se nam kdaj pridružite na sestankih, ki jih organizira društvo za samopomoč obolelim z Alopecijo. Več o tem tukaj.

Vin-Diesel
Vin Diesel
Kojaktelly
Kojak
Bruce-Willis-1
Bruce Willis
Sin-ad-O-Connor-sinead-oconnor-35217109-1000-1001
Sinead O’Connor

 

Iz prve roke vam zagotavljam, da nas res ni tako malo. Moškemu svetu je vse skupaj že leta 1973 olajšal Kojak , nadgradil pa Vin Diesel  in Bruce Willis , nam ženskam pa je Sinead O’connor naredila medvedjo uslugo, saj si zaradi nje vsak moški predstavlja, da ima vsaka plešasta baba, očke kot srnica, glavico kot žogica, povrh pa še žvrgoli kot škrjanček.

In zato, si večina plešastih žensk, svojo (pod)povprečno oblikovano glavo (jap, niso naše mame na youtubeu gledale, kako je treba dojenčka obračati pogosteje, kot pečenko v pečici), pokriva z lasuljo.

Tudi jaz jo imam, lasuljo namreč … no, pa tudi pečico, … imam dve, lasulji, ja, … pa tudi pečici … ampak – hmmm, no, ja, z lasuljami je tako kot z vsem ostalim – vedno pride vse v paketu – malo dobrega, ščepec odličnega, pa veliko sraja vmes pomešanega.

Prvo lasuljo sem si kupila spontano, na sobotnem sprehodu. Takrat sem imela še solidno količino las na glavi – no, solidno – vsaj 10x manj, kot je bilo pri meni običaj. Bog me je namreč v mladih letih obdaril z obilico kocin. Ja, ja, tudi tam, kjer naj bi jih me srnice ne imele. Vztrajno sem si voskala noge, brila pazduhe in celo – ja, odkrito priznam, celo lasersko odstranjevala brke. In zdaj me je bog (alikakorkolimuježeime) odrešil vsega, tudi tistih lasersko že odstranjenih brkov ;).

Torej, s tisto “solidno” količino las in odlično frizerko Barbaro, ki mi je plešaste kroge prekrivala z umetelnim striženjem, sem se dokaj dolgo (par let) brezsramno sprehajala po tem svetu. A tistega jutra sem odkrila nov plešasti krogec, tokrat na vrhu glave, kar je zame, ki hitro iščem rešitve, pomenilo, da se bom morala v bodoče ogibati vsem visokoraslim osebkom, torej košarkarjem in lepim postavnim visokim moškim, ki bi me uspeli gledati z viška. Ker se temu res težko uprem, sem še isti dan zavila v prvo trgovino z lasuljami (sploh jih ni tako malo) in ven prišla s približno enako pričesko, kot sem jo imela, le da je bila ta našita na nekakšni plavalni kapi in si jo med spanjem lahko postavil na nočno omarico. Pomislite, nobene zaležanosti! Vsak bi moral imeti vsaj eno takšno frizuro, za trenutke, ko ravnalec las ne dela ali ima od prejšnjega dne tak ročni muskelfiber, da – pač, brez spletične ne more – nič.

stara
v mladih letih sem bila precej “košata”
Moje rutke
Moje rutke Foto: Matjaž Očko
lasulja
Lasulja, ki počiva na sveči

Naslednja napaka, ki sem jo naredila ta isti dan – jah, očitno me je tole druženje z visokoraslimi moškimi, pošteno dajalo, je bila britje tiste preostale “solidne” količine las. Mislila sem, da bo lasulja bolj sedla na golo glavo. A sem se zmotila. Od tistega februarskega dne leta 2012 ni bilo več povratka – laski mi niso nikoli več zrasli.

portret sg okt2011
Moja frizurca s prikritimi plešastimi krogci

Napaka?! Jap, namreč lasulja stoji na goli ali polni glavi enako dobro (hmm, ali pa slabo ;)), le da na goli glavi čutiš vsako nitko in šiv. In konec koncev moram omeniti šok, ki ga doživiš ob britju glave. Ne, ne, ni primerljivo niti z najbolj ustvarjalno pričesko frizerske vajenke! Sama sem tisto prvo britje opravila v parih fazah. Ne vem, najbrž sem mislila, da bo manj “bolelo”, če bom najprej pobrila na ježka. Ne, bolelo je bolj, saj sem pred ogledalom stala kot ena črna uhata pikapolonica – okrogla glava s temnim strženom in srhljivimi belimi fleki po celotni glavi. No, na koncu je šlo do nule, a srhljiva slika pikapolonice mi še zdaj ni izginila iz spomina. V strašnem šoku sem takrat celo pozabila narediti selfija in ga objaviti na FBju. J

In tisto lasuljo sem nosila kakšen teden dni. Me je praskalo in žulilo, da o potenju sploh ne izgubljam besed.

Naslednja stopnja je bilo evforično nakupovanje rutk. Jih imam toliko, da bi z zvezanimi lahko najbrž objela Ljubljano. Ampak tiste rutke je bilo potrebno vsakič znova precizno in umetelno zavezati okrog glave. Ahhh, kakšna potrata časa!

Potem je prišlo obdobje kapic. Bombažnih kapic. Ah, no! To je bila le predfaza popolnoma gole glave. Gola barvasta glava pač!

DSC_1719_pppppp
Danes – plešasta in prav tako srečno tečna in tečno nesrečna 🙂 Foto: Nataša Čampelj MUA: Alenka Završnik za FOTOSPOVEDNICA

Pa še eno lasuljo, ki ni imela daljšega staža kot pokrivalo od trgovine do mojega avta, sedaj pa kot prahonabiralec čaka na boljše čase v nekem kotu naše hiše.

Ja, saj bi jo kdaj nataknila nase, vendar je zdaj, ko so me ljudje navajeni gledati gologlavo, sram ob tem, da se kar naenkrat pojavim vsa lasata, enako močen, kot prej, ko sem čez noč (skoraj) postala Sinead.

Pravijo, da sem pogumna. Ah, dajte ga lomit, pogum nima nič s tem! Če imam pogum po svetu nosit svoj kljukasti nos in obloženo zadnjico, se upam pojaviti tudi brez las. Lažje brez las kot s celulitom. Prav tako kot vsak drugi človek, sem tudi jaz nečimrna. Tudi jaz bi imela mere 90-60-90, vse bi dala, da se za vse večne čase rešim celulita, nase natikam bolj ali manj drage cotice, se ob boljšem hormonskem ravnovesju celo spravim v fitnes (zakaj le, mislite?!), prežvekujem solato in cedim sline ob holesterola polnih kremšnitah.

Svojo plešo sem postavila na ogled, ker sem dojela, da na svetu obstaja vse kaj hujšega (bolj grdega, če hočete), kot gologlava ženska.

Če okolica lahko zasanjano ogleduje Bruce Willisovo svetleče čelo, bodo prežvečili tudi mene!

Ali me kdaj zmoti? O, ja, seveda! Jaz se ob slabih dnevih težko izgovorim na vrtinec v laseh in neukročene kodre. Jaz si na TISTI dan zamislim, da bi mi uhani res bolje pristajali ob paževski pričeski, mene moti, da mi izpod čelade na motorju ne gleda konjski rep in bi voznik za mojo ritjo prizanesljiveje hupal in razmigaval srednji prst.

Zmoti me, ko me zaradi pričeske gospa na pošti površno pogleda in ogovori z Gospodom, ko z mojo pričesko sodijo tudi o tem kakšno hrano jem, glasbo poslušam, kateri spol mi greje posteljo in v kakšnem ritmu kakšne versko fanatične skupine poskakujem.

Ampak, ajd, če ne bi bile krive dlake, bi bilo pa kaj drugega, kajne?!

Objavljeno dne

O čem govorim, ko govorim o motorju

Murakami je napisal celo knjigo na temo teka – O čem govorim, ko govorim o teku. No, jaz ne bom tako obširna, bom samo eno objavo posvetila temu. Zaenkrat 🙂

Ej, še večja carica od carice sem.

Letos sva začela s skupnimi moto vožnjami -ja, res, letos sva ZAČELA in se pomladi prvič zapeljala skupaj – vsak s svojim motorjem (oz takrat je bilo le nekaj na to temo ;)) na skupni moto izlet – moj s skuterjem, jaz pa s svojim malim chopperčkom – na kavico do Vrhnike. Sva bila vesela kot marela in ponosna kot da sva prišla na Triglav z njima. No in slaba dva meseca kasneje sva se spravila na najine prve moto počitnice.

Ker sva bila po najinem prvem izletu (no, ja, saj vem, piciguzi izletku) tako srečna, sva ugotovila, da so časi resni in da je vštric temu treba resno reagirati ter si omisliti resne igrače, sva si nabavila motocikla za velike otroke, z njima naredila par voženj po Sloveniji, nekaj tednov kasneje pa se spravila na pot do Dolomitov in nazaj.

V 6 dneh sva naredila 1200km (od tega le kakšnih 200 po avtocestah), obredla mesta, prišla do morja, obvozila Gardsko jezero in se dvignila v zračne in po temperaturi prijetno sveže Dolomite.

Joooj, materiala za pisanje za celo knjigo! Murakami pazi se!
Imam zapiske in si želim pisati o vsakem mestu, ki sva ga obiskala, želim popisati ceste, dogajanja na cesti, prenočišča, jedačo, kaj se nama je dogajalo, a predvsem bi najprej rada z vami delila svoje občutke, svoje sveže, začetniške moto občutke.

Čar vožnje z motorjem ni v “vetru v laseh” – to je mit, nakladancija – Na motorju namreč klima ne dela pa tudi ob bliskanju in nevihti se streha nikakor ne dvigne, ja in če odvzamem dejstvo, da jaz las itak nimam, bi mi užitek ob njihovem vrtinčenju, tako ali tako uničevala velika in rahlo klastrofobična čelada.

Midva sva se vozila v najbolj vročih dneh te sezone. 36, 37â—¦C je pisalo na najinem zaslonu mobilnega telefona, a na razbeljeni cesti ob 3h popoldne, se je ta zagotovo spremenila do višin, ki se začenjajo s štirico.

In ko se voziš po takšni vročini, ti ne pomaga nobena brzina – vroč zrak pač brzi mimo tebe z manjšo ali večjo hitrostjo. Malce bolje je po vaških cestah, kjer si deležen vsaj kakšne sence, ki ti jo prijazno podarijo mimo bežeča drevesa. A kot vedno pravim – “everything comes with a package”, se tudi na vaških cestah ne da ogniti celotnemu paketu – lepši del so sence izven naselja, drugi del pa morilska vročina znotraj njih, ko stojiš na semaforju in upaš, da intervali niso dolgi kot na dovozu iz ljubljanske obvoznice na Celovško, ko se ti od čelade po vratu cedi kapljica – ah, več njih – potu in ko ti od sosednjega tovornjaka puhti vročina in ti topi maščobne stegenske obloge (ahhh, ko bi vsaj!).

In ko že omenjam muke, naj omenim tiste v drugo vremensko skrajnost, ki se začnejo z bliski na nebu in prvimi kapljami, ki se ustavijo na vetrobranskem steklu.

Svoj prvi “moto” dež sem doživela na avtomobilski cesti proti italijanskemu Trentu. Dvopasovnica, na desnem pasu v glavnem tovornjaki, levo precej hitro drveča vozila. Italijani, saj veste ;)! Odstavnih pasov ni, levo in desno strmo gorovje, pred nama pa – jah, tudi strmo gorovje in črni, črni oblaki iz katerih se je vsake toliko zabliskalo. Moj dragi je drvel s svojim motorjem s 120km/h kakšnih 200m pred mano. Baje ne vidi, če mu maham ali žmirkam. No, ja, baje se mu pri takšni hitrosti tresejo ogledalca. Bo že držalo! 😉
Po glavi mi je v tistem trenutku švigalo kup črnih misli: “Se bo ulilo naenkrat ali bo začelo po malem?” “Se bova imela čas kam umakniti?” “Bova mokra kot cucka?” “Kako šprica od teh hitro vozečih tovornjakov?” “So tu v teh gorah tudi toče?” “Bo to nevihta z močnim vetrom?” – “Ta cepec pred mano pa kar dirja naprej?!!!” “kako mu naj povem, da naj ustavi, zavije na prvem odcepu ven -?!” – #$%*??!!%&-. Mamiii! že dežuje-.”

No, dež sva premagala brez težav, tudi vročina nama ni prišla do hudega, večja težava, ki me je spremljala večji del mojega prvega potovanja je bil strah – pravzaprav bi temu rekla raje pomanjkanje samozavesti. Če je bila cesta prazna, sem v vožnji brezskrbno uživala pa najsi je bila pot strma, zavita, navzdol ali navzgor, vaška ali avtocesta in je bilo na njej potrebno zavrteti gas ročko. Čim pa se je pred mano ali za mano znašlo še kakšno vozilo, sem postala živčna in mencajoča, češ ali vozim prepočasi, … naj ga prehitim, … je spredaj dovolj pregledno, … bom zvozila dovolj hitro, kaj pa če bo tam kak maček, pes, kolesarji. Ne morete si sploh predstavljati koliko možnih ovir je šlo skozi moje majcene možgančke v tistih nekaj minutah, preden sem prehitela jaz ali pa je prehitel mene kakšen vse ovinke poznavajoči domačin. Å ele ko sem dojela, da je dovolj hitro že, če vozim po omejitvah, kar so tudi z mojimi skromnimi izkušnjami zlahka dosegljivi kriteriji, sem se umirila in začela voziti samozavestno, umirjeno in seveda- bolje in tako začela v vožnji tudi uživati.

In kaj je lepega v vožnji z motorjem, če sem ves čas naštevala le muke, znoj in strah? Torej, kaj potem je, na tem rohnečem dvokolesniku takšnega, da se kljub začetnemu tresenju kolen in pesimističnemu ustrahovanju okolice o umiranju, marsikdo spravi nanj?!

Po Italiji sem se vozila že neštetokrat pa vendar pokrajine še nikoli nisem doživela tako močno, tako doživeto in pristno, kot tokrat. Ja, vonjaš jo, a vonjaš jo tudi z avtom in konec koncev, če je trik le v tem, bi se vsi vozili z odprtimi okni in zadeva bi bila doživeta tudi tako.

Trik je v tem, da moraš na motorju sodelovati 110%. Opazuješ cesto, opazuješ promet pred sabo, za sabo, znake, ovinke, pokrajino, stavbe, ki bežijo mimo tebe – niti za trenutek ne pozabiš kje si, ne zatisneš oči, ne kregaš se z otroki, možem, ne razmišljaš o težavah v službi, na cesti sta le ti in tvoj motor – in vse tisto, kar je pomembno za tisto konkretno vožnjo. To je najbrž ta “veter v laseh”!

In potem se na vsake toliko časa ustaviš in ni zdolgočasenega mešanja kavne brozge, ki si si jo privoščil ob postanku v bifeju ob pumpi. Ne, takrat moraš vse občutke, misli, ki so se ti porodile med vožnjo, deliti s partnerjem in res je toliko tega za povedati.

Morda bom z leti na vožnjo z motorjem gledala drugače, a sedaj v marsičem vlečem vzporednice s smučanjem – vijugam podobno, tudi tu mož vozi pred mano in ko mi uide, me za vogalom počaka, celo s telesom se včasih gibam, kot bi vozila slalom in ko se zakrčim, se spomnim, da je tudi pri smučanju treba le zmehčati kolena in smučke letijo kar same.
Pa tudi kavica je slajša, ko odvoziš par fur in se potem s prijatelji usedeš in uživaš z iztegnjenimi štirimi kraki. Jap, tudi tam je olajšanje ob sezuvanju pancarjev nepopisljivo, pri motorju so občutki podobni, ko se izkobacaš iz te “neoprenske” opreme in bos zakorakaš po travi ali pa jih namočiš v kak potok ali morje.

Ja, še bomo šli na motor!

Objavljeno dne

Carica sem!

Carica da sem?! No, ja, pa sem, če tako pravite!
Sem pa opazila, da me s tem cenjenim imenom označujejo predvsem v zadnjem času in to pravzaprav najbolj takrat, ko zajaham svojo Hondo.
Danes sem z motorjem skočila (no, saj veste – nisva skakali jaz in moja Honda, ampak se tako reče, ko pred odhodom domov narediš hitri ovinek do svoje omiljene kafetarije) na čaj. Ko sem sedela ob svoji skodelici, brala revijo in si lenobno ogledovala okolico, sem bila povsem povprečna obiskovalka lokala, a ko sem ob odhodu, stopila do svojega motorja in si začela ovijati ledvični pas, ter natikati čelado in rokavice, so se v lokalu začele obračati glave. Dve mami (jap, tam nekje okrog 60 sta jih imeli) sta glasno začeli debatirati o motorjih, mi zaploskali, dvignili palce in se mi skorajda začeli klanjati.
Zadnjič pa sem se z motorjem zapodila mimo nekega “frajerja” v starem Oplu. Vrtel je glavo sem in tja, se mi nasmihal in mi celo pomahal. Joj, tega nisem doživela že od mojega 20 leta naprej 😉 – in šofer avtobusa, ki je na vročini na semaforju stal vštric z mojim motociklom, je spustil okno in začel debatirati z mano.
Kdo je zdaj carica, jaz ali moja Honda?!
Opažam tudi, da se moje carstvo veča glede na količino kubikov, ki jih stiskam med nogami. Ko sem pred mnogo leti vozila Tomosov avtomatik, nisem opazila, da bi se nad mano tako močno navduševal še kdo razen mojega Tomaža, pa še temu je bilo čisto vseeno kaj rohni med mojimi nogami, da le ni bil kak drug pripadnik moškega spola. Ob mojem prvem motociklu – 250 kubičnem chopperju, so se že iskrile marsikatere očke, ob tokratni 750 kubični Hondi pa postajam prava zvezda, no, carica.
Samo – hmmm -. Tudi moj “car” vozi 750 kubičen dvokolesnik pa mu na cesti še nihče ni rekel nič drugega kot običajne cestno prijazne nazive ala cepec, norec, kwapamislšdasi in jezik gluhonemih, kjer intenzivneje uporabljaš srednji prst-

Hmmm – torej kubiki in dve kolesi ne ustvarita carstva??!!

Če vprašate mene, sem carica že od nekdaj, ampak največja sem postala po letu 2010, ko sem zbolela in se po svoje – carsko, če hočete, spopadla s svojo boleznijo. Carsko je bilo, ko sem zmogla odločitev, da prekinem z delom in ostanem doma pa naj bo kar bo, carsko sem se obnašala, ko mi je zdravnik predlagal hospitalizacijo na psihiatriji in se nisem ubadala s predsodki okolice ter zagrabila, kar se mi je ponujalo in odšla v “norišnico”, carsko je, da svoje pleše ne skrivam pod neudobno, vročo in žuljavo lasuljo in se otrokom, ki svoje mame vlečejo za rokav in čudno gledajo “plešasto teto”, nasmejem in jih pozdravim, carica sem bila, ko sem se že na samem začetku uprla zdravilom in začela postopek samozdravljenja tako, da sem se poglobila vase in poiskala otroka v sebi. Carica sem, ker hodim po svoji poti in se predsodkom navkljub odločam po svoje. Carica sem, ker sem pred 4 leti sklenila, da kljub motoristično prav nič navdahnjeni družini, naredim izpit za motor in si kupim svojo ropotajočo mašinco, čeprav se je moja najbližja okolica zgražala, križala in mi govorila, da se na motorju umira in carica sem, ker sem se pri skoraj petdesetih vpisala na faks, ki je 100 svetlobnih let oddaljen od tistega kar sem počela prej.
In ja, vse to kar me je naredilo carsko, se je zgodilo še preden sem prvič sedla na motor in z njim zarohnela po ljubljanskih cestah, a presenetljivo me šele zdaj vsi zaznamujejo s tem laskavim prestižnim imenom.
A po pravici povedano, se tega naziva kar rahlo bojim. Seveda godi, ko te namesto kura, butara ali trapa, nazivajo s carica, ampak kaj ko motorja ne morem pripeljati na razgovor za delo, tudi kosilo se nič kaj bolje ne skuha odkar imam Hondo, stanovanje ni nič bolj pospravljeno in nič kaj bolj pogosto ne kličem svojih prijateljev in jih povabim na kavico – nič boljša prijateljica, žena ali mama nisem zaradi par rohnečih kubikov več. In ja, poleg svoje edinstvene frizure, malce odštekanega outfita, dolgega jezika in rohnečega motocikla, sem v navadnem vsakdanu čisto navadna ničposebnICA in prisežem, da znam tudi jaz biti prava tečkICA, velikokrat sem izgubljenICA, včasih tudi grda psICA – ja, vse zavito, zapakirano kot ena dobra ZELJANICA.

Objavljeno dne

Bolj nor, bolj srečen!

Povezava na intervju, ki je bil posnet na Valu202 in je vezan na naslovno sliko, je na koncu tega zapisa.

Celi dve leti sta minili odkar baje nisem več nora. No, vsaj uradno ne!
Leta 2013 pa sem se prostovoljno spravila v norišnico. Marsikdo se je zgražal nad mojo odločitvijo, da grem samoinciativno za 3 mesece v to institucijo, nekateri so me svarili, češ tam me pa bodo res naredili noro in mislim, da sta se celo moja starša spraševala, če se mi morda res ni kakšen kolešček odkrhal, saj naj bi njuna pametna hči res ne sodila v umobolnico, zakaj za vraga sem se sama “pri zdravi pameti” odločila, da grem “not”.

Zdaj vam bom pokvarila veselje branja teh zapisov in že na začetku povedala konec zgodbe – po treh mesecih sem prišla ven živa in zdrava in najbrž celo bolj pametna in še danes govorim, da so bili to moji najboljši trije meseci ever.
Ne, ne, nobenih prisilnih jopičev, nobenih tablet, injekcij, zapiranj v samico ali česa podobnega ni bilo! Pravzaprav so bile to počitnice – resda ni bilo masaž, jacuzzija, savn, prekrasnih samopostrežnih zajtrkov in pregrešno dobrih večerij, a bili so kofetki, nešteto pogovorov z novo spoznanimi prijatelji in pa likovne, glasbene, dramske in gibalne “delavnice” – jah, veliko lepše se sliši, če likovni terapiji rečem delavnica, kajne? – pa konec koncev smo res risali in likovno ustvarjali in med drugim sem ravno tam spoznala, da me likovno ustvarjanje navdušuje in se tako leto in pol kasneje vpisala na Fakulteto za dizajn, kjer zdaj pridno in zagrebeno študiram.

Tudi sprehodi z meni najljubšimi bitji so se dogajali – vsako popoldne po službi (njegovi, seveda) je pome prišel moj dragi in po možnosti s seboj privlekel še našega štirinožnega ljubčka in ker mi “nori” nismo po “hiši” hodili v pižamah, temveč običajno oblečeni in ker bojda le nisem bila čisto nora 😉 , sem lahko popoldneve in večere preživljala povsem svobodno.
Je lahko kaj lepšega od tega, ko te mož vsak dan odpelje na randi?! In ti je za 3 mesece prihranjeno pranje, likanje in drgnjenje loncev?! … no, ajde, ob vikendih sem morala domov 🙁 … ampak, drugače, … vam pravim, POČITNICE!
A zakaj sem odšla na takšne počitnice? Ko bi človek vseeno raje odšel na Maldive in imel tam svojo hiško, ne pa kot v norišnici – delil sobo in kopalnico še s par drugimi dekleti. Norimi, seveda! 😉

Na kratko – avgusta 2010 mi je telo reklo “Dovolj!” Na dolgo se da nekaj tudi tu prebrati.
Sama niti nisem opazila, da sem preterala. Pretiravala sem v vsem – v delu, v fitnesu, skrbi za zdravo prehranjevanje, pisanju bloga, druženju s prijatelji, možem, skrbi za dom, sina, mačka in bogvečemše -. le nase sem pozabila – na tisto otroško dušico, ki se je skrivala nekje v meni in je bila že dolgo časa nezadovoljna. In se je začelo – zobje, lasje, črevesje, ščitnica – in medtem, ko so mi zdravniki govorili, da je vse to rezultat stresa in naj izprežem iz svoje dnevne rutine (ki je seveda meni bila povsem normalna in prejkone počasna), sem si jaz zatiskala ušesa in iskala “zlati gral”.

Hodila sem od vrat do vrat, iskala takšne in drugačne zdravnike in čarovnike in se upirala nasvetu naj obiščem še psihiatra. Jaz, češ že ne rabim psihiatra, saj sem v glavi ja povsem v redu! Celo preveč v redu, saj imam svoje življenje popolnoma pod kontrolo ;)!
Naj mi samo tisti dohtarji povedo kako naj ustavim črevesno krvavenje pa bolečine v zobeh in glavi, pa tiste občasne tresavice mišic in obupne napade slabosti, ko tudi sedeti ne morem več – pa povedo naj mi kako naj naflancam nove lase – in ja, da si ne bi zdravniki kaj predstavljali, jaz zdravil ne jem in ne bom v usta vtikala te njihove farmacije, ne, niti ene tabletke ne vzamem, dokler mi ne povedo kaj je narobe z mano!
Ok, ko je zdravnikov zmanjkalo in mi še nihče ni pokazal “zlatega grala” (ultimativne resnice zakaj sem zbolela), sem se vdala in odšla na informativni – ja, ja, da ne bi mene “oni” slučajno kam vtaknili – torej, le na informativni sestanek k psihiatru, terapevtu in psihologu v enem. Na priporočilo prijatelja, ki mu zaupam. A sem gospodu dohtarju že takoj na začetku povedala, da tablete pri meni odpadejo. Joj, ubogi zdravniki, ki dobijo TAKÅ NE paciente in jih morajo kljub temu nekako ozdraviti njihove norosti!
In tako mi je moj psihiater takrat predpisal le bolniško. Če sem že vse ostalo odklanjala, sem morala sprejeti vsaj to. In glej ga čudo – to “zdravilo” je delovalo! Resda mi naglavni okras ni začel cveteti, a krvavitve in slabosti so se ustavile. Takrat sem mislila, da bom po 3 tednih domačih “počitnic”, hop-cup, kot nova in takoj spet v službo.
Naka! 3 tedne, pa še en mesec, pa še en mesec – ne vem sploh kolikokrat sem bila na tistem upgrade “informativnem” obisku, a ta moj zdravnik je bil sila pameten, ničesar mi ni vsiljeval, predloga za tablete sploh ni več omenjal in vse kar se je dogajalo, so bila le nova in nova podaljševanja bolniške.
A enkrat je vsega luštnega konec in moja zdravniška komisija je rekla “Basta!” Pojma nimam kakšne receptorje, prevajalnike in čipe ima vgrajeno moje črevesje, ampak kot na klik so se moje telesne težave vrnile. Vse!
“Seveda, gospa draga, komisija je na temelju, da ne jemljete nobenih tablet, ugotovila, da ste najbrž okrevala in je čas, da greste nazaj v službo!”
Ampak – ampak – jaz sem ponovno v čistem razsulu, nihče še vedno ni našel “zlatega grala” in mi povedal zakaj, -. ZAKAJ – sem jaz sploh zbolela – in lepo vas prosim, ne mi pripovedovat zgodbic o stresu – ker jaz, veste, jaz, pa stresa ne poznam! Ahja …. saj sem rekla – ubogi dohtarji, s kakšnimi norci imajo opravka! 😉
In mi je predlagal hospitalizacijo. Hospitalizacija se sliši lepo – no, valjda greš v hospital, ko si zlomiš nogo in potem ti tam pomagajo, ampak v kakšen hospital naj grem pa jaz, ko sploh ne vedo kaj je narobe z mano?!
V norišnico? No, ja, temu danes nihče več ne reče tako, saj veste, kajne?! Ampak, ja, meni omemba psihiatrične ustanove pomeni točno to – norišnico – hišo za nore.
In sem šla. Zakaj že? Zato, ker mi je zdravnik, (ki sem mu mimogrede zaupala, saj mi ni oblačil prisilnega jopiča in trpal v usta tablet) rekel, da mi bo tako komisija bolniško podaljšala še za obdobje hospitalizacije in da bom znotraj “hiše” lažje našla svoj “zlati gral”. No, ni ravno uporabil tega termina, ampak, ja, res je bil bister, kaj hitro je namreč ugotovil, da me bo ravno s tem, da mi je omenil možnost raziskav drugih specialistov, dobil na limanice.
In?
Ja, nič – počitnice, kot sem rekla. Zlatega grala sicer nisem našla, sem pa v tem času ugotovila, da ta sploh ne obstaja in da so se moje bolezni razvile v moji glavi – no, ja, v srčku – dušici, če hočete. Jap, tudi težave s ščitnico, kar so mi res ugotovili šele znotraj “hiše” (torej se mi moj dohtar ni čisto zlagal oz jaz nisem čisto nasuho nasedla ;)), sem si nakopala zaradi prehitrega in prezahtevnega tempa življenja, ki me nikjer več ni osrečevalo, ampak le še izčrpavalo.
Med mojim počitnikovanjem je sin ugotovil, da pralni stroj ni zakodiran in ne deluje na principu mojega prstnega odtisa, mož pa, da kombiniranje parov opranih moških nogavic ni moj najljubši hobi, jaz pa da se bo svet vrtel naprej, četudi bodo okna umazana, majice nezlikane, počitnice pa povsem spontane in neorganizirane – no, ja, vsaj malo organizirane – jah, saj nisem rekla, da sem že čisto zdrava,a?! 😉
Sem pa v norišnici spoznala nekaj krasnih “sonorcev” in z nekaterimi sem še vedno v stiku. Ravno prejšnji teden sva se spet naklepetali z Azro – obe zdravi, ampak na srečo še vedno dovolj nori 😉

Povezava na luškan intervju, ki mi vedno znova obuja lepe spomine na moje tri najbolj nore mesece.

BLOG1

Tam … tam, tam … ne mi tukaj stiskat miške 😉 …. pa klik na tisto belo puščico v rdečem kvadratku 😉

Objavljeno dne

moj mož spi s študentko

Evo, prvi semester je mimo, piflarka je potrjena in zdaj je čas, da nekaj zapišem na temo moje nove obsedenosti, ha.

Moški bojda pri petdesetih padejo v drugo puberteto, si nabavijo (nov) motor, kakšen avtoček s katerim ne gre drugače, kot da med vožnjo držijo glavo med koleni, si za vsak slučaj, da bodo uspeli zlesti ven, na križ nabijejo dva kozmodiska, pod pajsko pa pripeljejo blondinko, ki je ravnokar zaključila (ali pa tudi ne) osnovno šolo. Moški teh let namreč ve, da gre stavit na sigurnost in če pri kobacanju iz avta kozmodisk ne prime, bo vsaj blondinka čemu koristila.

Naš stari (jah, kaj čmo petdeseta je prekoračil) si je lani svojim letom primerno in precej stereotipno domov prifural nov motor, avto imamo še vedno isti in je še vedno nesramno udoben, blondinke pa za zdaj še ne hodijo v našo bližino. A konec koncev kaj če mu blondinka, ko ima pa doma upgrade – plešasto ženo, pri kateri nikoli ne veš ali je njena duša blond ali črna.

A nisem želela pisati o moških, o ženskah bom razpredala. Meni se bodo petdeseta zgodila letos in kot natančna načrtovalka življenja (jah, to pač počnem že od malih nog in navad se ne da spreminjati tako zlahka), sem se že nekaj let prej lotila svoje druge pubertete. Ste mislili, da ženske tega ne počnemo, kajne?!
Jaz sem v puberteto (drugo, ja!) padla malce bolj zgodaj. Lani, pri zgodnjih oseminštiridesetih, sem začela pogledovati po novih izzivih. Če sem prav natančna se je že dve leti prej znalo čutiti zametke pubertetniškega razmetavanja, ko sem se odločila, da si omislim motor in naredim (seveda) tudi izpit zanj. Ne, pri nas nismo imeli nobenega motorista, moj dragi (ja, tisti stari od prej) je sicer v študentskih letih vozil skuter, a nič resnega, saj se mu izpita za motor ni ljubilo opravljati, naš mali (ok, meri jih skoraj meter devetdeset, a za nas mame, bodo otroci vedno majhni) pa se niti usesti noče niti na najbolj miceno prdulo, – niti na razstavni komad v trgovini. Tako, da je bil moj motoristični preblisk res le znak prehajanja v obdobje osamosvajanja, ko ostali člani družine ponavadi vijejo roke in se držijo za glavo.
Tako sem na obletnici valete začopatila sošolca motorista in ga nisem izpustila iz krempljev dokler nisem imela v žepu shranjenega listka z vsemi potrebnimi podatki, ki naj bi me pripeljal do moto pič**. Nekaj mesecev kasneje, sem se s svežim izpitom v žepu in pogajalsko pripravljena sama odpeljala v Hrastnik na ogled svojega bodočega prvega motorja – prekrasnega rabljenega črnega chooperja.

Če malce pomislim, je bila to res prava poteza, saj ravno zaradi tega moj stari v teh zanj najbolj občutljivih letih ni imel časa za iskanje tistega neudobnega hitrega avtomobila, kaj šele dolgonoge blondinke. Kaj kmalu je namreč ugotovil, da ne gre, da ima v družini motor le baba in tako se je leto kasneje tudi on odločil za moto življenje.

Moja naslednja poteza je najprej sicer bolj kot po puberteti dišala po penzionerstvu, a povem vam, to je bila le “varka” za “zavarivanje neprijatelja” (se vidi, da izhajam iz tistih časov, saj ne morem brez vojaških izrazov – jah, Odpisane in Kozaro smo takrat gledali durh na durh, tako ali tako pa ni bilo dobrega žura brez vsaj polurne fantovske debate o tem kako je bilo v vojski). Torej takrat sem se vpisala na tečaj risanja, češ to me bo umirilo. Vsak teden sem po 3x visela v slikarski šoli Zmaga Modica in ker (saj veste tisto z navadami) ne morem iz svoje kože in mora vsako moje početje imeti smisel in ker so se tam nekateri pripravljali za sprejemne izpite na Akademiji za umetnost, se je tudi v moji glavi porodila tista nora ideja, kaj pa če bi tudi jaz šla na sprejemce –
Ja, in seveda sem nekaj mesecev kasneje že opravljala sprejemne izpite za vpis na študij slikarstva.
Že pred nekaj leti sem zatrjevala, da name na nebu – mah, ne vem, če ravno na nebu, – mora bit skrit nekje v mojih ušesnih votlinah – nekdo pazi in skrbno posluša in mi pri še tako norih idejah takoj priskoči na pomoč. In tako se je povsem nevezano na mojega miselnega škrata in slikarsko šolo, zgodilo, da sem preko zdravnikov prišla do strokovnega predloga naj se usposobim za drug poklic. So mi “strici” rekli: “Veste tak manj stresen! In da ne bi še naprej zapravljali družbenega denarja za vašo bolniško, bi vas mi poslali na šolanje za poklic, ki bi vam nudil več veselja in manj stresa.”

No, da ne boste mislili, da sem imela tako bistrega in pametnega zdravnika, ki mi je samo nekega lepega sončnega dne pomežiknil in namignil! Ne, ne, on mi je vztrajno pisal bolniške liste in mi svetoval naj še malce počivam in se umirjam … ah, ja! Vmes je moj varuh (tisti iz ušesne votline), poskrbel, da sem po 17 letih dela v istem podjetju, odšla srečo poskusit v novo službeno okolje, podjetje, ki zaposluje tudi takšne kot sem bila takrat jaz – zdaj se bo slišalo malce kruto do drugih, ampak samo sebe sem takrat videla točno tako – rahlo izgubljene in nad prihodnostjo obupane posameznike, ki se morda tako kot takrat jaz, zaradi slabe samopodobe ali kakšne druge bolezenske ali telesne hendikepiranosti, ne znajdejo v tem hitro drvečem svetu. Tam sreče v obliki dolgoročne zaposlitve sicer nisem našla, so mi pa močno pomagali pri tistem mojem črvičku in želji po študiju.
Zaradi izkušenj pri sodelovanju z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, so mi pomagali, da sem najprej sploh slišala za možnost prekvalifikacije in kasneje manevrirali preko zagamanih in zamotanih pravil, ki takšne “zgubljence” (ki pa so itak edini, ki sploh potrebujejo takšno pomoč) kaj hitro odvrnejo od te ideje.
Od trenutka, ko sem prvič slišala za to možnost , oz. ko sem bila prvič na rehabilitacijskem centru Soča in tam slišala uradno in strokovno obrazložitev kako naj bi to šlo pa do konkretnega podpisa pogodbe in “stiska rok” (čeprav vam je jasno, da v tem birokratskem svetu ni realnih stiskov rok, kajne?) je minilo (reci piši) 16 mesecev! In to 16 mesecev čiste birokracije!

Vmes sem risala, vadila, hodila na informativne dneve, opravljala sprejemne izpite -. Jah, ko je postalo vse skupaj malce bolj resno, sem za varovalo, da ne bom obvisela v zraku, poleg sprejemnih na slikarstvu, opravljala sprejemne izpite še na Fakulteti za dizajn in sicer kar na dveh različnih smereh, se malce prerekala z Akademijo, ki mi na sprejemnih (vsaj na ustnem zagovoru) ni dala enakovrednih možnosti in me zaradi pičlih 2% ni sprejela medse in oktobra lani postala brucka Fakultete za dizajn smer vizualne komunikacije (nekoč so temu po kmečko rekli grafično oblikovanje ;), v bistvu pa gre za malce bolj funkcionalno (od čiste umetnosti) čečkanje po papirju ali ekranu. Manj stresno? Po mojem je še bolj hektično od vodenja firme, a vsekakor mi kreativno vizualno ustvarjanje nudi veliko veselja in volje do življenja.

No, pa recite, če to ni nova puberteta?! Na faks hodim z generacijo našega tamalga in baje bova skupaj šla na absolventa, ha ha – no, če bo tudi on tako pridno študiral in prišel na cilj istočasno z mano. Mučim se z dojemanjem in učenjem pravilnega načina (hmmm, kdo si je izmislil, da je to pravilni??!) pisanja seminarskih nalog, kjer je glavni poudarek predvsem na citiranju in navajanju virov in težko dojemam zakaj za vraga ne smemo več misliti s svojo glavo. Ko sem končala s svojo prvo puberteto seminarskih sploh nismo imeli in v svoje pisne izdelke smo lahko vključili svoje (čeprav napačno) mnenje. Učim se novodobnih študentskih izrazov, se včasih zbujam prepotena, ko se odločam med nakupom vsaj petih različnih (seveda strupeno dragih)računalniških programov s katerimi bom lahko naredila domače naloge in zaključila izpit ali možnostjo “dolpotega” črne verzije in počasi spoznavam, da crack ni neka varianta halucinogenega zadevanja -.

In veste kaj?! V vsem tem neizmerno uživam.

Kozmodiska pri teh mojih pubertetniških napadih res ne potrebujem, a naj vam priznam, da tudi jaz nisem povsem imuna na vplive časovne- ah, jebiga, staranja, bom rekla. Danes sem šla k okulistu in si nabavila očala za starce – ja, ja, točno tista, zaradi katerih bosta roki spet dovolj dolgi – in še sreča za napredek tudi na tem področju. Moja stekla za starce bodo baje kar nekako vkomponirana v tista, ki jih imam že tako ali tako na nosu ves božji dan in se z njimi ne razlikujem zelo od mojih 20 letnih sošolcev.