Blog

Objavljeno dne

Učilnice na Luni?

Doma imamo Kindla. A veste tisto novodobno knjigo, ki ne diši po spominih iz mladosti, s katero ne moreš zapolniti nekaj metrov polic v dnevni sobi in ki ti prtljažnika avtomobila pred odhodom na poletne počitnice ne napolni še preden začneš razmišljati o šlapcah, ki bi jih tudi rad (ok, to je bolj ženska domena), torej, rada odnesla s sabo in z njimi paradirala po plaži.
To je ena taka turobna siva (ja, še to povrhu) ploščica, v katero lahko [tippy title=”zložiš”] baje se reče naložiš[/tippy] na stotine knjig, pa še vedno ne postane nič težja ali debelejša.
Jap, za prenašanje naokoli je Kindle super. Pa tudi, ko začnemo govoriti o brisanju prahu in premikanju šare, ki se ti kopiči v domačem gnezdu, je to res nekaj izjemnega. Pa je res to stvar, ki bo zamenjala živopisne, debele, velike, zaprašene, potrgane in tako lepo dišeče knjige? Baje! In kaj bo potemtakem s knjižnicami? In knjižničarji? In vsemi knjigami, ki se trenutno še vedno dičijo na njihovih policah?
Bomo v NUKa po novem hodili le še na muzejske oglede, knjigo pa si bomo prebrali iz udobnega naslonjača v priljubljenem najljubezejšem kafiču? Ali pa še tam ne?! Ker tudi vonj kave ne bo premagal tendence k prihranku časa, prostora in konec koncev skrbi za okolje. Avto bomo najbrž pustili kar v garaži, se usedli v udobje domačega supersoničnega fotelja, si nadeli očala, slušalke, na nos morda nataknili kakšno ščipalko in pritisnili na gumb, ki nam bo pričaral vzdušje rahlo pihljajočega vetriča na peščeni obali kakšnega dodobra dodelanega izmišljenega otočka sredi prav tako izmišljenega čistega in sinje modrega morja. Seveda bomo preko slušalk brali, ah, ne, najbrž ne bomo brali … tudi poslušali ne bomo, ampak kar gledali zaigrano zgodbo vseh leposlovnih, pa seveda tudi učnih knjig. In to ne tako daleč v prihodnosti.

Učenje se bo vse bolj približevalo otrokom, že dvoletniki bodo tacali po velikih Ipad-ih oz. Icarpet-ih (predvidevam, da bo tista velika mehka stvar imela svoje ime) in se nezavedno učili branja in računanja, starejši pa bomo s strahospoštovanjem hodili na Simbioze in se od svojih vnukov učili kako zagnati pralni stroj in v moderni pečici zamesiti in speči potico, ki mu s tipkami izbiraš ne le okus, ampak tudi vzorec nadeva.

Bodo najmlajši postali učitelji starejših?
So šole sploh še potrebne?
S tem zadnjim vprašanjem smo se ukvarjali na konferenci Edid, ki je bila prva takšne vrste na slovenskih tleh. Sila zanimiv dan, poln navdiha in pionirsko navdahnjenih prosvetnih delavcev.
Res je, [tippy title=”šole”]vsaj institucije, kot jih poznamo mi[/tippy] postajajo oz. so že nepotreben balast in za enkrat še nujen preostanek preteklosti. V času otroštva mojih staršev je bila šola res privilegij, možnost, da izveš še kaj drugega kot koliko teličkov je skotila sosedova krava in kdaj je najboljši čas za pobiranje krompirja. Starši mojih staršev so komaj znali pisati, kje pa naj bi našli čas in energijo, da bi pisanja učili še svojo bosonogo mularijo. V šolo so jih poslali mulce, da jim je vaški učitelj natrosil znanja v njihove nevedne betice!
Mi smo že pametovali in zmigovali nad nekaterimi učitelji, ki nas mulcev še utišati niso znali, kaj šele, da bi jim z žarom in pravo energijo, razložili zakaj je poznavanje odvodov in logaritmov tako pomembno za našo prihodnost.
Tisti malce naprednejši “fosili”, ki so se dograjevanja svojega znanja lotili v zadnjih letih, ali tisti iz generacije Y, so pred testi in za dril namesto sedenja in brezkončnega ponavljanja enega in istega računa ter plačevanja inštruktorjev, o tem raje povprašali strica Googla in glej ga vraga, tam našli na tisoče informacij o tem in onem iz sveta izobraževanja.

Jap, ravno o tem je bilo govora na konferenci Edid. Svet se je spremenil, in z njim se moramo spremeniti tudi mi.
Konferenca je bila posvečena šolstvu in spremembam ter predvsem prilagajanju, ki ga prinaša svet digitalizacije in poplava informacij. Flipped classroom je zadeva, za katero sem jaz in najbrž tudi precej ostalih udeležencev, slišala prvič, a baje obstaja že skoraj 20 let. Pravijo, da je potrebno učenje postaviti na glavo in se učiti, poslušati ali brati razlage doma, vaje in naloge pa delati v šoli.

Na to temo je na voljo tale zanimiv TED govor Salman Khan o izobraževanju

Sliši se sila enostavno, kajne? Pa ni tako!
Za učence že morda, težje pa gre to od rok učiteljem, ravnateljem in konec koncev vsem, ki smo števliko 1, 2 ali 3 na prvem mestu svoje starosti, žal že menjali s kakšno višjo.

Pred časom mi je sine poskušal razložiti absurd preprečevanja uporabe telefonov med poukom. Najbrž mi je po svoje poskušal razložiti ravno to, kar so predavali predavatelji na tej konferenci.
Razlagal mi je o učiteljih, ki naj bi bili sami ‘krivi’, da večina razreda visi na telefonih in igra igrice ter si pošilja SMSe. Dober učitelj je mentor in oseba, ki privleče pozornost učencev sam od sebe. Nič ne bo doseženo z glasnim vpitjem ravnateljev, staršev in učiteljev, da je učitelja TREBA poslušati. In prav nič ne pomaga, če vsem pri vhodu v šolo vzamejo vse moteče rekvizite, jih oblečejo v dolgočasne uniforme, jim po možnosti zvežejo roke, nataknejo ostroge in priklenejo k mizi. Zraven pa še zagrozijo z ukorom, zaradi katerega se vsakemu mulcu danes tresejo hlače (not), in omenijo, da bodo v šolo poklicali starše, ki več ali manj tudi ne vedo več kako bi ubogega otroka prepričali, da je učenje sveta stvar.

Mobilni telefoni, internet, Ipodi, Ipadi in bogvekajševse so realnost. In namesto, da se temu upiramo, se je treba temu prilagoditi. Jap, tako mi je takrat razlagal naš sine. Pa še to je dodal, da ne vidi težave v tem, da nekdo med predavanjem dolgočasnega profesorja, igra igrico. Naj jo, če le nima vključenega zvoka. Tako vsaj ostalih ne moti in če sam nima interesa do učenja, ga k temu ne bo pripravil ne učitelj, ne oče s kepo okrog ušes, še manj pa ravnatelj z ukrepom odvzema mobitelov.

Ja, ja, jasno, da naš ne bi poslušal matematike, četudi bi jo predavala brhka mladenka v mini krilu, globokem dekolteju in ob formulah izlivala žar in strastno ljubezen do tega predmeta. Ga matematika pač ne zanima in tam iščemo druge inovativne prijeme 😉 Bi pa zato poslušal vse o psihologiji, četudi bi jo poučeval sam papež … ok, ok, mislim, da je to pri našem najstniku še malce diskutabilno 😉 , a bistvo ki ga želim povedati, da je džabe mularijo zaklepati v razrede ali jim pred nos postavljati brhke predavateljice, če jih tematika ne zanima. V poplavi vseh informacij, ki jih imamo danes na voljo, bodo v naših glavah ostale le tiste, za katere se bomo strastno potegovali.

Kaj mi pomaga, če se za 5 dni naučim nekaj letnic, ki bi mi prinesle dobro oceno v redovalnici, če me ta stvar sploh ne zanima in bom 6. dan vse povezano s tem, v trenutku pozabila?!

In v čem je sploh še smisel našega šolanja?!
Kaj ni ‘stranka’ naš največji zaklad?! Torej je skrb za učenca bistvo prosvete? Torej bi morali za začetek iskati tiste skrite potenciale v vsakem od otrok? In jih potem spodbujati in nadgrajevati? In to najbrž tako, da pohvalimo vsak napredek, pomagamo priti do novih informacij in jih pomagati nadgrajevati? Å olski razred naj bi se postavil na glavo in učenci naj bi od učitelja za začetek procesa učenja dobili le usmeritev do predavanj, posnetkov z razlago ali zapisov o temi obravnavanja, jo obdelali zunaj razreda, si tako sami izbrali konkreten čas in kraj prebiranja prvih informacij (konec koncev danes tudi za odrasle ljudi propagiramo ‘delaj kjerkoli in kadarkoli’), nato pa v razredu naredili tisto, kar se je nekoč smatralo za domačo nalogo. Torej v skupini, z ostalimi sošolci in učiteljem, v razredu skozi odprto debato, vajo ali skupinsko nalogo, obdelali temo, ki so jo prej poslušali od tistih, ki znajo snov tudi odlično interpretirati. Zakaj le bi vsak učitelj moral biti tudi odličen govornik, ko pa nam tehnika danes omogoča, da ves svet postane en sam globalen razred, ki mu predavajo najboljši predavatelji sveta?!

Sliši se krasno in naša mladina že koraka v to smer, je pa težje spremeniti ustroj, ki močno in neomajno vozi v smer, ki je bila določena že za časa Cankarja. Le kako učitelju, ki se je pred 50 leti odločil za svoj poklic, ker je pričakoval, da bo leta in leta predaval tematiko, ki se jo je naučil takrat, tistemu učitelju, ki ni pričakoval, da bo kdajkoli moral obvladovati tudi psihologijo, krotiti krdelo nevzgojenih mulcev, kjer vsak gleda v nek svoj tehnološko napredni gadget, razložiti, da mora tik pred upokojitvijo, svoj način dela postaviti na glavo in postati ‘trener’?

In kako šolski menedžment še pred rednimi prevozi na Luno, pripraviti in naučiti, kako motivirati in razveseliti njihov učiteljski zbor k novim izobraževalnim pristopom?

Å e sama ne vem kaj je bolje in kaj bolj prav. Če pomislim nase in namesto šole razišljam o službi, si želim takšno, kjer bodo moji potenciali zapaženi, kjer bom imela mentorja, ki me bo pri delu stalno spodbujal in vodil naprej, kjer bom lahko delala tudi od doma in to morda ob 1h ponoči, če s mi kdaj tako zahoče, kjer bom sproščala svojo kreativnost skozi naloge, ki bodo meni pisane na kožo in tako neustavljivo rasla in napredovala. Pa tudi pri izobraževanju si želim podobnih zadev in vem, da smo pri izobraževanju za starejše le korak od tega … konec koncev ravno pri nas uvajamo Zadružne šole, ki bodo temeljile ravno na teh dognanjih.

A še bolj želim takšno šolo tudi našim otrokom.

Pa vendar ne vem ali tudi pri tem ne gre za dva konca iste palice. Tisti lepi, svetleči se mi blešči v vsej svoji lepoti, ne vem pa kako temačen in turoben je tisti drugi. Gre vse v smer velikega brata, ki nas vse bolj nadzoruje, usmerja in pelje tja kamor želi le on?

Kakorkoli že, prihodnost je tukaj in treba se ji bo prilagoditi pa če nam je to všeč ali ne.

Objavljeno dne

Å ampanjec in trepljanje

Kot je to v navadi vsak ponedeljek, smo tudi danes imeli pri nas staff meeting (tako pri nas imenujemo kolegije ali po socialistični opredelitvi zbor delavcev), na katerem smo med drugim debatirali o poslovnem dosežku ene od naših strank. Nekdo je omenil, da bi bilo lepo in poslovno (skratka, spodobi se in pravično je ;)), če bi ji tudi mi za dosežek čestitali in tako pokazali, da smo ta njen uspeh opazili in smo ga veseli.
Res je in nerodno mi je, da tega nisem opazila že sama, stranko ob njenem zadnjem obisku potrepljala po ramenih in ji pokazala spoštovanje in veljavo.

Vse prehitro pozabljamo na takšne “malenkosti” in se predvsem pehamo za vedno novimi dosežki, zastavljamo si vedno nove cilje, sebi ali drugim, pogosto precej visoke. Rok, ki smo (si) ga zadali skoraj vedno prekoračimo, se mučimo, “teramo” druge, ko pa je cilj končno dosežen, se pozabimo nagraditi, si čestitati ali čestitati drugim, malce uživati nad dosežkom in šele nato kreniti naprej.
Priznam, to je ena mojih večjih napak, ki jo delam tako pri sebi, kot pri drugih, drvim skozi življenje, hlastam za vedno novimi dosežki, nikoli ni dovolj dobro, prepričana sem, da se da narediti še bolje -. Pri meni se ta tempo na koncu manifestira v neke vrste depresiji, iztrošenosti, pasivnost, morda celo v iskanju utehe v hrani, pri istih okrog mene pa velikokrat kot “izguba sape”, upehanost, izguba motivacije. Neka malce bolj glasna (in pogumna) sodelavka mi je nekoč rekla, da nikoli nisem z ničemer zadovoljna. Å okirala me je, saj sama zase vem, da sem v 99% časa izredno motivirana, vesela, srečna in zadovoljna oseba. Potre me le resna človeška hudobija, za katero itak verjamem, da obstaja le v skrajnih napakah narave, vse ostalo je bolj splet okoliščin in kakšne nenamerne napake. Le od kje ji torej ta ideja?!
Danes mi je malce bolj jasno, da je ona (in najbrž še vsi ostali spremljajoči) moje “nezadovoljstvo” videla v tem, da sem takoj po opravljeni nalogi, našla že 135 izboljšav, zastavila sebi in vsem ostalim že 679 novih ciljev, pozabila pa na šampanjec, trepljanje po rami in en dan popolne sprostitve. Časa za takšne stvari pri meni ni in skozi življenje hitim prehitro (vem).
Nek [tippy title=”drugi prijatelj”] pogrešam te, Boris![/tippy] mi je nekoč dejal, da drvim po progi življenja in se veselim in upam, da so vsi ostali tekači ob meni, a ko se obrnem sem šokirana, ker po progi tečem sama, vsi ostali so upehani in razočarani ostali daleč za mano. In tako jaz tečem nazaj, ponje, jim vlivam energijo, motivacijo in spet drvimo skupaj. Po naslednjih nekaj kilometrih spet ugotovim, da sem sama, tečem nazaj in tako v neskončnost. Ja, bo držalo.

A od takrat je minilo že nekaj let in tudi jaz se staram, postajam bolj modra -. In bolj utrujena.

Ta zapis je nastal februarja 2009, avgusta 2010 je moja utrujenost očitno iz faze kronično prešla v izgorelost.
2013 sem spet zdrava, prav nič utrujena izkušenejša in pametnejša SAÅ A. Resda šampanjca še vedno ne pijem, a si vzamem čas za trepljanje po ramenih, tečem pa bistveno počasneje. Konec koncev sem postala (pol)maratonka. Tam gre za tek na dolge proge. 😉

Objavljeno dne

“Run Forest run!”

… ali kako postaneš (pol)maratonka

Razlog ni nikoli en sam, cel kup jih je, a navadno ne razmišljamo o njih in jih tako niti ne razberemo. No, jaz sem en čuden analitični tič in danes sem se lotila brskanja po možganskih celicah o tem zakaj za vraga sem si omislila dolgotrajnejšo, večtedensko, morda celo večmesečno posebno večbarvno (odtenki od črne, vijolične do modre pa malce rumene in tiste kožne – originalne) teksturo na svojih nožnih prstih.

1.    in res najpoglavitnejši razlog je naš Otis. Saj so me svarili, a kot ponavadi oz. najbrž ravno zato, nisem poslušala in si tako nabavila hiperaktivnega psa. Jap, psi so podobni lastnikom in kaj drugega bi si lahko omislila kot lepega 🙂 veselega, družabnega, trmastega in energije polnega Jack Russlla?! K nam je prispel v času moje bolniške, ko res nisem vedela kam z obilico časa, ostal pa tudi, ko je bilo ob 8h zjutraj potrebno zapreti domače duri, Otisa pa s skodelico vode in briketov pustiti naj se znajde, gleda TV, pomije posodo ali sesa tja do petih, šestih popoldne. Ja, ja, lahko bi od šestih zjutraj počasi kolovratila po sosednjih poljih, lahko bi si izpahnila rame metajoč teniške žogice, a sem se odločila, da poskusim s sprehodom v stilu polurnega lahnega teka. Pol ure? Ah, kaj pa je to za nas korenjake, počasi sem prešla na urico konkretnega teka in (pol)maratonka je bila rojena.

2.    Runkeeper je tudi pridal svoje. Ah, začela sem tako malce za hec, 5 minut teka pa 5 minut hoje, vmes fotkanje Otisa pri njegovih nujnih in manj nujnih jutranjih opravilih, potem pa se je tistih 5 minut začelo raztegovati in pomislila sem, da bi poiskala kak programček, ki bi me ob tem spodbujal, me opozarjal, opominjal in predvsem meril. In naletela sem na Runkeeper. Luštna stvarca, ki jo ušpajhaš na svoj mobi in med tekom ti prijazna gospa pripoveduje kako hitro in kako daleč si že prišel. Pa sem si to povezala s FB in se najprej mislila le malce pohvaliti, češ poglejte, sem si le začela razmigavati rit. Potem pa so začeli prihajati prvi všečki in komentarji prijateljev o tem kako sem resna in zagreta … ja in stvar je postala resna in jaz seveda nisem mogla kar odnehati. Saj veste, ne bom izpadla zdaj Pussy in se najprej zaletela in tekala po 6km dnevno, potem pa kar mrknila iz Runkeeper sveta. Je bilo treba pokazati, da punca resno misli pa najprej 6km, pa potem 8km in ko sem vsakodnevno pretekala po 9, 10 km, se je rodila ideja, da postanem (pol)maratonka.

3.    Tisti PR razlog je nastal, ko mi je nekdo dobronamerno namignil, naj ne pretiravam in da ne delujem ravno tekaško. Hmmmm, kako ne delujem tekaško?! Hoče kdo kaj reči čez mojo rit in malce kavčasto razvita stegna? Jaz sem pa ja atletinja po duši! Sem nekoč trenirala tek, sem mu zabrusila! Saj veste kako to gre, za javnost ne omeniš, da je bilo to 35 let nazaj, in da si kasneje “tek” več ali manj uporabljal le še kot drugi del prijazne geste preden z družbo planeš na polne krožnike slastnih jedi. Torej tek kakšne 3 mesece pred mojim (pol)maratonom, res ni bil ravno moj zaščitni znak. Ne, niti na 10km ali vsaj 4km nisem še šla tekat, pravi kerlci to preskočimo in gremo direktno na 21-ko!

4.    Brez vzornikov tudi ne bi šlo! Že nekaj let nazaj sem začela hoditi v fitnes. Tja me je zvlekla prijateljica in to kljub mojemu vztrajnemu upiranju, da jaz se pa res ne bom pustila nateg*vati še kakšnemu kvazi osebnemu trenerju. Sem imela za celo življenje dovolj dobro izkušnjo za sabo. A ji je vseeno uspelo! Zvlekla me je k Tadeju in po prvem sestanku sem bila pečena. No, Tadej še danes ne more pozabiti moje zategnjene in zoprne face, ko sem prepričana, da pred mano sedi še en nategavček, odkimavala z glavo. Ta bo trd oreh, si je rekel in še danes ne more verjeti kako se je motil. No, vsekakor manj kot jaz. 😉 A ne, ne, ni Tadej moj vzornik za tek. On je sicer zelo kul in super in letos mi je pomagal pri tem, da sem to tudi izpeljala, a moj tekaški vzornik pa on ni. On smuča in se potaplja, po tem pa se meni (še) ne cedijo sline. Mi je pa pod nos potisnil vzornika, ups, vzornico, a se mu najbrž o tem niti ne sanja. Že nekaj let nazaj mi je v navalu veselja in ponosa omenjal tole dekle in njeno zgodbo o teku. Tako mimogrede. A jaz sem jo pograbila, saj sem imela kot volk pri rdeči kapici na široko odprte oči in usta, ko sem izvedela, da je postavna in prijazna mlada dama mamica kar treh otrok, poslovna ženska in tista, ki je sklenila preteči 21km. Hmmmm, a bi lahko tudi jaz? Ah, ne -. pa ne 21 km!!!!

5.    Ko sem na Tino in njenih 21km že skoraj pozabila, sem naletela na naslednjo super mamo. V naši soseski imamo gostilno, oštirja in oštirko, ki mi vzbujata skomine s svojimi 6(!) otroki. Ja, šest jih imata in jaz, ki sem si jih nekoč želela tudi za en mini kombi, ne morem, da ne bi [tippy title=”občudujoče“]ok, priznam, da tudi malce z zavistjo[/tippy] gledala mame, ki obvladujejo takšno čredico, ob tem opravljajo še kakšno delo, ki ni le brisanje noskov in imajo poleg tega zavidljivo postavo. Lani smo ravno sedeli v gostilni, ko nam je glavni oštir zaupal, da je v kuhinji rahla zmeda, kajti žena se je predolgo zadržala na maratonu, namesto da bi pravočasno zavihala rokave ter pomešala po loncih. Sem kasneje preverila njen čas in očitno 1:50 za 21-ko ni bilo dovolj hitro 😉

6.    In tako sem pod vtisom teh super žensk decembra 2012 sestavljala svoj “bucket list”. Božičku nisem želela pisati, ker nikoli ne odpiše, še manj pa kaj prinese, za cilje so mi povedali, naj jih preneham pisati, ker me spravljajo v stres, in tako sem lani sklenila pisati možu in mu natresti le kup neumnosti, ki bi jih rada nekoč … kadarkoli že, uresničila. Pisarila sem o svojih željah po znanju arabščine in kitajščine, pa igranju inštrumenta, pa o velikem krasnem in močnem motorju in barvastem ter originalno porisanem Miniju, vmes pa navrgla neumnost o tem, da bi si nekoč želela preteči pol maraton. Tokrat to niso bili cilji za 2013, ampak le pobožne želje male Saše, ki bi se jih morda tja do svojega 80. 90.tega rojstnega dne poskusila lotiti. In seveda so arabščina, kitajščina, pa tudi Mini, motor in seveda tudi maraton že v januarju počasi odšli v pozabo.

7.    In tako je prišel letošnji avgust, z njim moja nova služba, pa tam projekt s katerim “spreminjamo navade” in s tem vred še moj prvi in drugi razlog ter ščepec šestega … in ko vse te sestavine z malce soli in sladkorja zamešaš v pravo maso, dobiš idejo o pol maratonu. A pozor, dobiš le IDEJO! In ko to idejo blekneš na nekem službenem sestanku kjer sedi kolega – maratonski freak, si kuhan, pečen in pripravljen, da te namažejo na kruh. Jap, naslednji dan sem dobila njegov klic in povabilo na prijavo na tole zadevščino. Prijavo???!!! Pa ne, saj nisem mislila tako resno! Ne bit’ zdaj pussy, je rekel in zraven dodal, da je časa le še par dni za prijavo po normalni ceni. In pridrvel k meni, odprl stran za prijavo -.
Vse ostalo je le še zgodovina.

Samo to potrebujete, nič drugega! To, da nisem imela pravega obuvala in sem začela trenirati v 4 številke prevelikih sinovih supergah, da sem imela prvi mesec žulje na petah in prstih, da sem tekla v navadnem nedrčku ojačanem z ribjo kostjo in imela po celotni dolžini prsi krvave rane, da sem vmes odšla k zdravniku reševat zagnojene žulje na prstih, da so mi od nepravih obuval nohti krvaveli in so še danes podpluti, da sem svojo prvo 21-ko pretekla le 9 dni pred pravo tekmo, da sem po njej komaj premikala noge in razmišljala, da na maraton sploh ne bi šla, so le zanemarljive malenkosti, ki so danes že pozabljene.

Teden dni po maratonu spet tečem. Tokrat le iz razloga številka 1 in razloga številka 8 – ker mi je všeč, ko zjutraj, ko se dan šele prebuja, nataknem tisti pravi športni modrček, pa trenirko, majico, zdaj tudi vetrovko, rokavice in kapo, obujem superge – sedaj tiste prave, ki so prav moje in z glavo polno nekih počasnih, lenih misli oddirjam po domačih poljskih poteh – z vetrom v laseh – ups, okrog ušes.

Objavljeno dne

Menjava

Pri menjavi služb je približno tako kot pri menjavi mobilnih telefonov – kar nekaj časa se mučiš, da jo dobiš, ob prvih spoznanjih si ves navdušen in vznemirjen, počasi pa ti začne malce tudi najedati, ker najnovejša različica nima vseh tistih prednosti, ki jih je imela prejšnja. Res je, da je nova varianta boljša, bolj prilagojena času in seveda tudi tebi, saj si bolj izkušen uporabnik in sedaj RES veš kaj iščeš, a res je tudi, da si se pri prejšnji že udomačil, se navadil določenih potez, trikov in prijemov, ki ti po novem strašansko manjkajo.

Res je, da sem mobilnih telefonov zamenjala že precej, služb pa veliko manj, a teza kljub temu drži kot pribita.

Naj vam povem, da je bil moj prvi mobilec znamke Motorola. Znamka takrat ni bila pomembna, pomembno ni bilo niti to, da je cegu tehtal skoraj 5kg in je zavzemal polovico moje torbice … in da veste moje torbice so vedno ogroooooomne… tako da mi je bilo seveda tudi čisto vseeno, če sem do telefonske naše babi (njena telefonska je bila takrat še ista, kot je bila nekoč moja domača in takrat smo se telefonske številke še učili na pamet) dostopala preko desetih korakov.

Tako približno je bilo v moji prvi službi. Vseeno mi je bilo, da je bila v centru in da si parking dobil le pomoču trikova in pa zelo zelo (torej, če sem bila v mestu ob 6:00 zjutraj, sem imela še upanje ujeti zadnja mesta na Beethovnovi, kar je bilo približno 300m stran od moje službe) zgodnjem vstajanju. Vseeno mi je bilo, če je bilo moje delo sestavljeno predvsem iz tipkanja obrazcev, ki jih tako ali tako nisem najbolj razumela. Vseeno mi je bilo, da smo se ob pol enajstih vsi usuli v dvigala in natrpali v menzo ter si tam na plastičen pladenj, ki je najbrž ostal še iz socialističnih časov (ups, saj to so pravzaprav še bili socialistični časi :)) naložili na “slamoreznico” narezan polbel kruh ter kakšno pariško salamo in tanek kos sira gaude. Vseeno mi je bilo, da nisem bila Saša, ampak tista iz oddelka 3060 in da svojega dela nisem RAZUMELA, ampak sem se na pamet učila, da morama obrazce, ko jih napišem odnesti v 3 nadstropje, druga soba levo, tam pustiti eno kopijo, drugo odnesti nadstropje višje v sobo na koncu hodnika, potem pa vse kar mi ostane zapakirati v kuverto in oddati v škatlo za odhodno pošto. Ob 14:00 smo imeli vsi že počiščene mize, spakirane torbice in le te postavljene na mizah, kajti ob 15:00 smo že vsi drveli proti dvigalom in mahali vratarju, ki je nenormalno hitro v štempljalnik časa, metal naše kartice in tako beležil naš čas odhoda. Sem enkrat želela ostati malo dlje in podelati nedodelano – hmmm problem – bi bilo treba spet nekaj nadstropij obletati in nekaj podpisov dobiti, tako da sem raje odnehala in kot vsi ostali ob 15:nula nula oddirjala skozi vrata naše firme.

Hodila srečna in vesela v službo? Hmmmm, ne, niti ne, a vesela, da sem jo imela! Prvo! Tapravo!

Drugi telefon ni bil Motorolin. Sem se po nekaj letih odločila, da je čas, da cegu menjam za nekaj manjšega, cortkanega (vsaj takrat sem mislila, da je tako, če telefon meri le še kakšnih 20cm v višino in je debel za 2 prsta 🙂 Sem kupila Samsunga … hmmm, se mi zdi. Ja, ja, razlika je bila očitna! Manjši, bolj praktičen, bolj funkcionalen, krajše in bolj razumljive poti do želenih ukazov, lahko sem ga celo nosila v (precej velikem in močnem) 🙂 žepu.

Tudi moja nova služba je bila takšna. Službo sem že imela, zato pri naslednji ni bilo pomembno le to, da JE, ampak sem se že ozirala za lepšimi, manjšimi (ja, ja, vsekakor sem hotela žepno izdajo), okretnejšimi, z lastnim parkingom (ja, počasi mi je center začel najedati), kjer se zaposleni resnično poznajo in kjer bom vedela kaj počnem in čemu je moje delo resnično namenjeno.

Da ne bo pomote, razvoj mojih služb in mobilnih telefonov ni potekal vzporedno! V svoji drugi službi sploh še nisem vedela, da bodo kdajkoli obstajali telefoni brez špage. Moj takratni šef se je nekega dne vrnil iz kaoslužbenega potovanja – križarjenje po Mediteranu in mi ves navdušen pripovedoval, da so sredi morja klicali na celino s telefona, ki ni imel špage. Kao nova tehnologija! Izjemno! Jah, pajade! Jaz itak ne hodim na križarjenja, in kaj bi le bilo tako izjemnega v tem, da tvoj telefon nima špage, saj je tudi tiste novotarije kao prenosni telefoni, kjer hiško pritrdiš na steno, s slušalko na ušesih pa potem režeš čebulo in pečeš palačinke, nimajo??! Dlje od kuhinje pa res ne bom prenašala telefona, ha?! 🙂

Ne glede na nesočasnost razvoja dogodkov, je bil izbor moje druge službe v marsičem podoben izboru mojega drugega mobilnega telefona. Moja druga služba in moj drugi telefon sta bila preprosto boljša od prve inačice. Vse se je svetilo, vse navduševalo in pravzaprav sem oba gledala z nekakšnim strahospoštovanjem, vse dokler se nisem na vse tiste bleščice preprosto navadila. Takrat sem na telefonu, in službi, videla le še praske, ki so nastale ob vsakem padcu. Ja, ja, tudi to se je dogajalo, čeprav sem pazila, kot sokol in ga skorajda zavijala v vato. Pa prijatelji so nabavljali nove telefone in mi kazali, kako so tisti njihovi manjši, bolj svetleči ter z boljšimi funkcijami. Ja, ja, tudi jaz hočem tisto! Novo, bleščeče in če je še dosegljivo, zakaj pa ne! In tako sem imela tretjega, četrtega, petega itd. Vsak je imel nekaj boljšega, lepšega, bolj funkcionalnega, a pri vsakem naslednjem sem tudi hudičevo pogrešala nekaj, kar je imel prejšnji, pri novem pa o tem ni bilo ne sluha ne duha.

Moj prejšnji telefon je bil Blackberry. Pravzaprav sem na to robidnico prisegala kar 3x zaporedoma. Preklemano dobra je bila. Vse je omogočala-službene maile, moj osebni mail, FB, Twitter, imela je konkretne tipke, ki sem jih zatipala tudi med vožnjo 😉 …ajde, recimo med čakanjem na semaforju, ni bilo več tistega trikratnega tipkanja na eno tipko, da si prišel do želene črke …ne, ta moj novi telefon je imel že čisto pravo tipkovnico, tudi na splet sem včasih pokukala, čeprav priznam, nekam nevoščljivo sem pri tem pogledovala k Tomažu, ki je na svojem I telefončku videl več in bolje. Predvsem sem pa vse prijatelje imela shranjene pod svojimi črkami. Pod B sem imela babi, c je bil še prazen in čakal na kakšno Cilko, d za dedija, t za Tomaža, j za Jakca. In ko sem jih želela poklicati, sem pritisnila le želeno črko in telefon je že klical.
In na domači strani – na tisti prvi, sem imela nastavljeno tako, da sem vedno videla opravila zapisana v koledarju za tisti dan. Nikoli ničesar zamudila ali pozabila!

In ja, tisti večji bleščeči monitor me je premamil in moj trenutni telefon je krasen, najsvetlejši, baje tudi najboljši – I phone!

Halo??!! Kdo je to rekel?! No, saj je v mnogočem boljši in lepši, a jaz pogrešam tisti koledar na prvi strani, tiste bližnjice za klice do mojih dragih in tudi to, da maili in internet tudi v tujini ne stane bistveno več kot doma. Ne, ne, ne bom spet kupila BlackBerrya, tudi oni se gredo neke novotarije in nimajo več aparata s tistimi pravimi trdimi tipkami. Pa konec koncev, kaj vem kaj so spremenili tudi oni?! Najbrž pa vse tisto pogrešam tudi zato, ker se mi je v toliko letih zažrlo pod kožo. Bo že! … tudi z Iphonom bomo zdržali in najbrž bomo pri naslednjem telefonu pogrešali ravno to estetsko dovršenost, izjemno lepe fotke, ki jih dela ta mali stvor … in še kaj, kar se mi danes zdi samoumevno, proizvajalcu novega telefona pa ne bo padlo niti na um!

Ja, ja, vsaka palica ima vedno dva konca.

Objavljeno dne

Hudo dober ofis

Iz tople postelje vstajam takrat, ko mi najbolj paše. Čudakinja sem in pogosto mi paše že ob 6h. Rada lovim jutranjo zarjo, ki jo z Otisom loviva po bližnjih travnikih. Včasih, ja, kdaj pa kdaj pa me zna zagrabiti tista tanočna, ko se kar ne morem in ne morem ločiti od računalnika, potem bi pa še prat dajala, pa par strani knjige prebrala in očk nikakor ne zatisnem pred eno ponoči. No, potem me naslednje jutro zarja prav malo briga in četudi je torek, sreda ali petek, se po postelji valjam tja do osmih ali devetih. Potem pa najinih – ja, Otis in jaz- jutranjih 7,8 ali 9 km teka, pa miren in ležeren tušing, včasih si privoščim zajtrk, včasih pa tudi ne in se kar brez skrbi pred krulečim želodčkom zvalim v avto in odfuram v službo. Å e nedolgo nazaj sem s seboj trogala pol stanovanja in še eno potovalko zraven; polnilce takšne in drugačne, laptope, fascikle, torbo za fitnes – , a nič več tega cirkusa. Samo še torbica gre po novem z mano. Ja, ja, make-up bi si lahko nadela že doma, ker se mi res prav nič ne mudi, a kaj, ko mi doma ravno zmanjkuje pudra, zato ne trošim energije za ves ostali šmir, ko pa vem, da brez temeljev in dobre podlage še bajta ne stoji, kako bo pa videz že rahlo ofucane dame mojih let?!

Med potjo ne preklinjam in se glasno ne “pogovarjam” s počasnelo pred mano, ter sprašujem kdo ji je dal izpit, babi počasni. Ne, ne pritiskam živčno na gas, kajti nihče mi ne bo žugal ali se z mano pogovarjal v prej omenjenem “avto žargonu”, če v službo pridem 5 minut, eno ali celo dve uri kasneje.

Parkirno mesto me čaka. Tik pred vhodom v pisarno. In haleluja za parking, kjer se ne zamujam s skakljanjem do parkirne ure, iskanjem kovancev, medtem ko v eni roki držim dežnik, ki me med prevračanjem špika v nos, v drugi pa pred dežjem skrivam tisti prej omenjeni laptop, ki pa ga zdaj itak ne nosim več s sabo. Ja, pa sonček je, kajti veste, zunaj parkiram le ob lepem vremenu. Ob slabem grem seveda raje v garažo. Senzor zazna mojo makino in vrata se mi avtomatsko odpirajo. Nekdo je končno pogruntal, da iskanje ključev, kartic ali klicanje vratarjev zvišuje nivo stresa in posledično vpliva na izpadanje las. Jah, zame je že prepozno! 😉 Enkrat na mesec mi avto očistijo. Milina, vam rečem! Saj ne da je zastonj, a nič dražje, kot če bi ga sama vlekla v ročno pralnico, a tokrat prihranim vsaj na kavah, saj mi jih ni potrebno spiti 6 medtem, ko v kafiču ob moji najljubši in itak meni edino znani ročni pralnici, čakam, da bo moj stroj končno prišel na vrsto.

V pisarni pa: ni ga junaka, ki ne bi najprej zavil v našo zajtrkovalnico. Naš hladilnik tam je vedno poln dobrot. Ne vem točno kdo ga tako pridno polni z vedno svežim sadjem, jogurti, skutami in kakšno sezonsko zelenjavo. Mu moram povedati, da je presneto dober, ker res ne vem kako mu uspeva vedno znova polniti hladilnik ravno z mojim najljubšim sadjem. Le kako ve, da obožujem maline, kaki, jagode, borovnice?! Nikoli jih ne zmanjka in nikoli jih ni preveč! Čeprav zadnjič mi je nekdo res pozobal malince. Jih je snedel še preden sem prišla v službo! A ga bom že našla, požeruha! Naj je jabčke, ti so vedno na zalogi in to tisti najbolj zdravi – od lokalnega kmeta – tisti nešpricani!
Zajtrkovalnica je prostor, kjer se najraje zadržujemo – ok, takoj za igralnim kotičkom. Saj veste, tistim, kjer fantje za sprostitev nabijajo ročni nogomet ali biljard, ženski del osebja pa se sprošča s kreativnim ustvarjanjem – risanjem, kvačkanjem, štrikanjem – V zajtrkovalnici se namreč razpreda o tisoč in eni ideji, v igralnici pa večinoma le čveka in glasno vpije, ko žogica najde pot do gola.

A če kaj delamo, vas zanima?! O, ja, z največjim veseljem grem v svojo pisarno! Ker je  – ker je – prekrasna, kaj naj vam rečem drugega!? Opremljena s stilom! Moj okus se spreminja, a trenutno mi je všeč tak domač – skandinavski stil – zadnje čase patim od črno bele kombinacije. In seveda moj delovni kotiček je od septembra dalje prenovljen in sledi vsem mojim željam in estetskim potrebam. Delovna miza je velika, ker od nekdaj rada razporejam in prekladam listke. Sem ter tja. Razmečem, porazdelim po celotni mizi, posortiram, pa na koncu dneva spet nekam na kup zmečem. Za ritjo, ja tik za ritjo imam nekaj omar. Ne preveč, ker ne maram arhiviranja, a ravno prav, da imam vse kar potrebujem za delo, čisto ob sebi. In na moji mizi kraljuje Mac! Tisti z velikim ekranom! Dolgo sem si ga želela in zdaj je končno jabolček na moji veliki beli mizi. Pod mizo imam črno belo preprogo. Jao, povem vam, da sem se zanjo dolgo borila! Preproge namreč niso najbolj želen pisarniški kos pohištva. Baje niso po ergonomskih zakonih, ampak ajde, nisem alergična na prah, padam pa na lepoto in ker sem tako fejst punca, so mi tu pogledali skozi prste.
Na svoji beli steni imam narisan koledar – takšnih 31 črnih kvadratkov, ki so oštevilčeni in namenjeni planiranju. Jah, vsak mesec znova sklenem, da bom pisala po njem, ker bojda zgleda to fajn – a iskreno, mi še vedno nekako bolj teče planiranje po digitalnih aparatih. A prisežem, izgleda pa hudo dobro! V sobici – ja, res ni velika, a je samo moja – imam še dva priročna foteljčka. Kdaj pa kdaj je tudi izven zajtrkovalnice ali igralnice treba s kom kakšno reči. Ne, ne, s strankami ne, zanje imamo posebne sejne sobe, to je bolj za interne debate oz. kratek posvet s kakšnim od kolegov.

Aja, prej sem omenjala fitnes torbo in mojo obrazno malto! Torbe in kozmetike ne prevažam več naokrog. V firmi imamo prostore za tuširanje, ki so opremljeni s priročnimi garderobnimi omaricami. Tam imam kozmetiko in zalogo spodnjega perila in frišnih majic. Se mi zna kdaj primeriti, da bi si za jutranjo rekreacijo privoščila tek do službe. Ja, nazaj me pa že potem kdo od kolegov zapelje – ali pa si vzamem kakšnega od službenih koles. So vedno na voljo.
Zadnjič so v naši soseski odprli novo restavracijo, ki ponuja ugodne a odlične in predvsem tudi zdrave obroke. Končno nekdo, ki ne uturava pohancev in pomfrija! Njihove zelenjavne juhice so zakon! Vsak dan ob 12h, nas tam že čaka omizje. Naša ekipa vedno prihaja točno. V kosilu uživamo, klepetamo in ga prav počasi meljemo. Ne, ne, nič dlje kot pol ure ne traja – a četudi se kdaj zaklepetamo, ni prav nič hudega, saj se ob kosilu razdrejo najboljše poslovne ideje – trik je v tem, da si ponudbo dnevnih kosil ogledamo že zjutraj po netu, kliknemo na gumb vsaj pol ure prej in – ker sem že prej povedala, smo vedno točni, nas juha že skoraj čaka na mizi, ko se mi hihitajoče primajemo. Na koncu ne ustvarjamo vetra z mahanjem in klicanjem natakarja. Ker smo naročili po netu, je vsako kosilo zabeleženo in ob plači mi moj znesek le potegnejo z računa. Ja, resda izgubljam stik in občutek za to koliko zapravim, ampak ljudje božji, jesti je treba in to dobro in zdravo, zato pri tem res ne gre komplicirati!

Nisemvam povedala, da imam končno možnost, da ves ljubi dan poslušam svojo omiljeno glasbo. V moji sobi se zelo na tiho ves čas vrti fado, pa kakšna rumba in lahek jazz. Milina! Nekateri od mojih kolegov poslušajo rock, [tippy title=”drugi”]le kdo bi to zdržal??! 🙂 [/tippy]ves božji dan Jasona Mraza 😉 , a ker je jakost omejena in nihče – tudi tisti z nagnjenjem do Mraza, ne more navijati glasbe na ves glas, ta pretakanja različnih okusov in zvrsti glasbe niso moteča.

Moja soba ima tudi vonj! Preko poletja je v njej dišalo po vaniliji, sedaj ko prihajajo bolj mrzli dnevi pa se že pripravljam na cimetove dneve. Mmmmmm!

Vam povem, če me doma ne bi čakal mož, kot je moj, bi v moji popolni pisarni ostajala pozno v noč! Tako pa – tam nekje ob 19:00 je čas, ko pospravim tiste na široko razporejene papirje, popijem še en smuti, ki sem ga naredila v našem sokovniku in se pozor (!) spet brez ključa, saj ključi res niso zame, odpravim domov. Ne, ne, nisem brez ključa zato, ker v ne bi bila zadnja in mi ni potrebno zaklepati! Brez ključa sem zato, ker imamo varnostni sistem urejen na neko fensi šmensi varianto, ki zaznava nek moj čip na kartici, ki jo nosim v denarnici. Ko grem zadnja iz pisarne – pojma nimam kako to ugotovi , se za mano ugasne glasba, luči in zaklenejo vrata. Samo svečko z vonjem po vaniliji moram sama upihniti.
Fovš? Ne, ne, nič bat, to je le moja sanjska popolna pisarna, a kot vemo popolnosti ni, zato tudi takšne pisarne ni.  A morda se temu kdaj približam – najbrž je bila edina ovira le ta, da nihče ni vedel kako bi popolna pisarna morala sploh izgledati.