Carica da sem?! No, ja, pa sem, če tako pravite!
Sem pa opazila, da me s tem cenjenim imenom označujejo predvsem v zadnjem času in to pravzaprav najbolj takrat, ko zajaham svojo Hondo.
Danes sem z motorjem skočila (no, saj veste – nisva skakali jaz in moja Honda, ampak se tako reče, ko pred odhodom domov narediš hitri ovinek do svoje omiljene kafetarije) na čaj. Ko sem sedela ob svoji skodelici, brala revijo in si lenobno ogledovala okolico, sem bila povsem povprečna obiskovalka lokala, a ko sem ob odhodu, stopila do svojega motorja in si začela ovijati ledvični pas, ter natikati čelado in rokavice, so se v lokalu začele obračati glave. Dve mami (jap, tam nekje okrog 60 sta jih imeli) sta glasno začeli debatirati o motorjih, mi zaploskali, dvignili palce in se mi skorajda začeli klanjati.
Zadnjič pa sem se z motorjem zapodila mimo nekega “frajerja” v starem Oplu. Vrtel je glavo sem in tja, se mi nasmihal in mi celo pomahal. Joj, tega nisem doživela že od mojega 20 leta naprej 😉 – in šofer avtobusa, ki je na vročini na semaforju stal vštric z mojim motociklom, je spustil okno in začel debatirati z mano.
Kdo je zdaj carica, jaz ali moja Honda?!
Opažam tudi, da se moje carstvo veča glede na količino kubikov, ki jih stiskam med nogami. Ko sem pred mnogo leti vozila Tomosov avtomatik, nisem opazila, da bi se nad mano tako močno navduševal še kdo razen mojega Tomaža, pa še temu je bilo čisto vseeno kaj rohni med mojimi nogami, da le ni bil kak drug pripadnik moškega spola. Ob mojem prvem motociklu – 250 kubičnem chopperju, so se že iskrile marsikatere očke, ob tokratni 750 kubični Hondi pa postajam prava zvezda, no, carica.
Samo – hmmm -. Tudi moj “car” vozi 750 kubičen dvokolesnik pa mu na cesti še nihče ni rekel nič drugega kot običajne cestno prijazne nazive ala cepec, norec, kwapamislšdasi in jezik gluhonemih, kjer intenzivneje uporabljaš srednji prst-
Hmmm – torej kubiki in dve kolesi ne ustvarita carstva??!!
Če vprašate mene, sem carica že od nekdaj, ampak največja sem postala po letu 2010, ko sem zbolela in se po svoje – carsko, če hočete, spopadla s svojo boleznijo. Carsko je bilo, ko sem zmogla odločitev, da prekinem z delom in ostanem doma pa naj bo kar bo, carsko sem se obnašala, ko mi je zdravnik predlagal hospitalizacijo na psihiatriji in se nisem ubadala s predsodki okolice ter zagrabila, kar se mi je ponujalo in odšla v “norišnico”, carsko je, da svoje pleše ne skrivam pod neudobno, vročo in žuljavo lasuljo in se otrokom, ki svoje mame vlečejo za rokav in čudno gledajo “plešasto teto”, nasmejem in jih pozdravim, carica sem bila, ko sem se že na samem začetku uprla zdravilom in začela postopek samozdravljenja tako, da sem se poglobila vase in poiskala otroka v sebi. Carica sem, ker hodim po svoji poti in se predsodkom navkljub odločam po svoje. Carica sem, ker sem pred 4 leti sklenila, da kljub motoristično prav nič navdahnjeni družini, naredim izpit za motor in si kupim svojo ropotajočo mašinco, čeprav se je moja najbližja okolica zgražala, križala in mi govorila, da se na motorju umira in carica sem, ker sem se pri skoraj petdesetih vpisala na faks, ki je 100 svetlobnih let oddaljen od tistega kar sem počela prej.
In ja, vse to kar me je naredilo carsko, se je zgodilo še preden sem prvič sedla na motor in z njim zarohnela po ljubljanskih cestah, a presenetljivo me šele zdaj vsi zaznamujejo s tem laskavim prestižnim imenom.
A po pravici povedano, se tega naziva kar rahlo bojim. Seveda godi, ko te namesto kura, butara ali trapa, nazivajo s carica, ampak kaj ko motorja ne morem pripeljati na razgovor za delo, tudi kosilo se nič kaj bolje ne skuha odkar imam Hondo, stanovanje ni nič bolj pospravljeno in nič kaj bolj pogosto ne kličem svojih prijateljev in jih povabim na kavico – nič boljša prijateljica, žena ali mama nisem zaradi par rohnečih kubikov več. In ja, poleg svoje edinstvene frizure, malce odštekanega outfita, dolgega jezika in rohnečega motocikla, sem v navadnem vsakdanu čisto navadna ničposebnICA in prisežem, da znam tudi jaz biti prava tečkICA, velikokrat sem izgubljenICA, včasih tudi grda psICA – ja, vse zavito, zapakirano kot ena dobra ZELJANICA.
