Dobro jutro, Saša!

Saj ste opazili, da sem zaspala, kajne? Mislim orto zaspala – zaspala zimsko, pa še poletno spanje [tippy title=”skoz bi spala“]samo hecam se, ali pač?[/tippy] hkrati. Kar lica mi rdečijo od sramu kako dolgo že nisem pogledala na tale moj spletni dnevnik. Jaz takole nič od nič, sina pa spodbujam in mu pridigam naj se sistematsko loti pisanja bloga in zapiše vsak teden vsaj en zapis. Tak kratek, dolg, super dolg, cici-mici kratek, poglobljen, filozofski, brezvezen,  ni pomembno … le da je zapisan vsak teden in po možnosti na isti dan v tednu.

Kaj le pametujem, če se sama tega ne uspem držati?! A jaz imam opravičilo. Res ga imam. Celo zdravnik mi ga lahko podpiše. Ja, mogoče pregovorim celo psihiatra, ki me je potrpežljivo poslušal nekaj minut, nato pa v diagnozo zapisal, da je z mano vse v redu. Itak, samo smo šli za vsak slučaj preverit, ko pa se moja zdravnica nikakor ni dala odgnati z mojimi (očitno precej zmedenimi) komentarji, da ne potrebujem tovrstne pomoči. Konec koncev pa sem poskusila, če bi mi morda na recept dali kakšnega psa. Baje pomaga, če si depresiven in anksiozen. Pes namreč. Nisem pa prepričana, saj ga nisem dobila. Očitno sem res zdrava.

Danes je dan, ko se končno počutim odlično in zaslužim si pozdrav v nov dan svojega novega življenja, kajne?! Danes sem šla preštet vse dni “pokore”, ki sem si jo naložila in naštela okroglih 160 dni. 160 dni od katerih so bili kakšni kolikortoliko v redu, kakšni lepši, drugi manj, nekateri pa popoln polom.

Å e sama ne vem natančno kje in kdaj se je začelo … hmmm, mogoče že v puberteti, ko sem si želela, da je vse opravljeno čim hitreje, ko sem vedno, res vedno tekla na avtobusno postajo, saj je hoja kradla dragoceni čas, ki bi se ga dalo porabiti za kaj bolj koristnega in produktivnega in poskušala v enem dnevu narediti 1000 in 200 različnih zadev.

Ja, tako se ponavadi začne in potem noriš skozi življenje, uspevaš, padaš, se pobiraš, počasi upočasnjuješ …. Ja, to se pravzaprav spodobi tam po 40-em, kajne? A želja po hitrem tempu še ostaja in tako tam pri 45-em, ko bi moral človek že plesti šale in ustvarjati gobeline, vstopijo v tvoje življenje mladi vitalni ljudje, polni energije, stara baba bi rada tekala vštric z njimi in sopiha ter se muči, srce utripa z vso močjo, zvija v križu, boli to in ono, a človek ostaja slep in gluh za vsa opozorila.

Ja, tako nekako se je dogajalo pri meni, potem pa težave v službi, odpuščanja, zamere, zatrta čustva, na zunaj hladen obraz, znotraj vihar, strah, ki se zajeda v kosti tudi tistih najbolj odpornih. In tako niti ne opaziš, da se v telesu in umu nekaj kopiči, nekaj kar lahko izbruhne in pokosi tudi … ja, tudi mene.

Začelo se je lepega avgustovskega dne. V nekem trenutku uživaš v sproščenosti petkovega večera, v naslednjem pa že tipaš po ustih in ugotavljaš kateri zob je tisti, ki nagaja in me ponovno priganja k obisku meni sicer zelo ljubega (seveda v obliki brez svedra v rokah) gospoda. Ahhh, pa ne spet?! Å estica levo zgoraj … ja, to bo to! Bomo lepo pridni in takoj v ponedeljek odšli na stol in rekli AAAAA.

A se ni izšlo po načrtih. Moj zobar se je spet (!) odločil, da je avgust mesec, ko zapre ambulanto, skoči v kopalke in to ne le za teden ali dva, ne, gospod se je odločil, da na morju preživi ves mesec in tako meni ni preostalo drugega, kot da se oglasim pri stričku socialcu – tistemu, ki mi je v zdravstvenem domu že pred nekaj meseci ruval bolečo osmico.

Jaz ekspert za zobozdravstvene posege (sicer mišljeno sarkastično … pa vendar po toliko obiskih skorajda že resnično), sem se pred obiskom pustila slikati v zobovje in se samozavestno (no, ni čisto res) usedla na stol socialnega dežurnega zobozdravnika. Slikica baje ni pokazala ničesar in stric me je odpravil z diagnozo malce vnetih dlesni. Malce??!! Pa nek trakec mi je položil na dlesni ter rekel naj po dveh urah izpljunem. A kaj, ko po dveh dneh teta bolečina še vedno ni odšla. Ne samo, da je ostala na obisku, obiskali so me tudi vsi njeni otroci pa mož in kaj vem kdo še vse … ja, bolelo je vsepovsod, jaz pa sem izčrpala moj seznam idej h komu naj se še napotim. Mazala in izpirala sem z vsemi žavbami sveta, a svojih nadležnih obiskovalcev nisem mogla spoditi.

Po tednu dni mučenja, me je rešil prijatelj, ki ima teto (zdaj pa res tisto pravo sorodstveno), ki zna vrtati po zobeh. Pogledala je sliko, pogledala moje zobe, pogledala dlesni in se zgrozila. Ja, res, nekaj časa je ugibala in se posvetovala nato pa mi predpisala konjsko dozo antibiotikov.

Danes sem prepričana, da bi vse skupaj strumno in hitro preživela, če ne bi bilo mojega že precej upehanega in malce strtega srčka, bolečega križa in zaradi stresa rahlo povišanega holesterola, tako pa me je usekalo po dolgem in počez. Prva dva dni je bilo krasno, zaživela sem, oddirjala na fitnes pa v službo in želela nadoknaditi ves izpad dela prejšnjega tedna, nato pa driska, dehidracija, izguba apetita, napadi tresavice (še zdaj težko verjamem, da naj bi bili to napadi panike), padec kalija, povišanje holesterola, bolečine v ledvicah, jetrih, zgaga, boleč želodec, pekoče grlo, kepa v grlu, zamašeni sinusi, glavobol in na koncu popolna nespečnost.

5 tednov neprekinjenih neprespanih dni (no, ja, predvsem noči!), vmes pa štirje obiski urgence … pa 7kg minusa v telescu, ki ga prenašam naokoli… ok, to je bil edini dober stranski učinek 🙂 …. Res, ko sem prišla malce k sebi in izgubila podočnjake ter dvignila ramena in izprsila prsi 🙂 , so me ljudje spraševali, kaj da počnem, saj izgledam odlično. Ah, ja, no zdaj veste, da ni treba veliko, če želiš v parih dneh izgubiti 7 kg, samo malce preveč dela si naložiš, počakaš, da zobobol preraste v major problem, popapaš vsa zdravila, ki ti jih naložijo zdravniki in mirno čakaš, da te useka. 🙂

Eko, sedaj sem zdrava, poleg tega pa pametnejša za življenjsko izkušnjo. In ta mi pravi, da ne gre pretiravati … nikjer in nikoli. Zato bom za danes zaključila.

Nadaljevanje sledi … ali pa ne … kakor se mi bo že zdelo.

[[1]]še bi spala[[1]]

Gremo v London!

London je velemesto, ki me vedno znova navduši. S svojim utripom, spektrom raznolikih narodnosti, popolnim prometnim kaosom, ki se dogaja nad in redom in hitrostjo, ki se dogaja pod zemljo, miljaužnt dogodkov, koncertov, tekem … skratka dogajanja, s spremembami, ki jih je opaziti vsakič, ko ga obiščem in še in še bi se našlo.

Nekoč, ko sem v London letela po službeni dolžnosti, se z izbiranjem avio-prevoznikov  nisem ravno močno ubadala, odkar pa naš najmlajši član družine hlepi po potovanjih, se je tudi s takšnimi zadevicami treba spoprijeti.

Pri nas se potovanje ponavadi začne z dobrim družinskim prepirom in tudi tole naše zadnje ni bilo izjema.

Jaka je že v septembru začel izbirati kraj za izlet v času “krompirjevih počitnic”.  Stockholm je bil njegov absolutni favorit.
Brrrrr, pa ja ne mislite, da sem ga jaz zmrzljivka resno vzela? Vedela sem, da naš pater famiglia itak ne bo za stvar, saj je splošno znano, da Å vedska ravno ne slovi po nizkih cenah1 … in tako sva starejša člana naše družine že začela iskati opcije za obisk Istanbula, ki se je nekako ujel z mojo zmrzljivo in Tomaževo varčno naravo.

Ko pa je napočil dan družinske debate, … hmja …. se je mahalo, jokalo, usklajevalo in iz Istanbula, Madrida, Barcelone – pa spet Stockholma, smo se obrnili na Portugalsko in ko je naš najvarčnejši član družine demonstrativno odkorakal s prizorišča debate, sva midva bolj potovalno navdahnjena člana le ugotovila, da bo na ta način v tej bitki zmagal on in mirno varčeval doma, če hitro ne najdeva cenovno sprejemljivega in marketinško dodelanega pristopa.

Marketinškega pristopa vam tu ne bi razlagala, a povem vam, da ima tudi moj mož nekaj pri tem, da sem v tem vse boljša in boljša 🙂 , cenovnega pa bom opisala tukaj. Če ne vam, bo pa meni zagotovo še koristil kdaj v prihodnosti.

Najprej sem se zadevice lotila preko FB in na vprašanje o najcenejšem letu dobila namig za Ryanair, a vseeno preverila še vse ostale možnosti.

Letalski prevozi:

  • Adria leti direktno iz Brnika, a njeni leti so bili v trenutni situaciji, najdražji. V terminu, ki je zanimal nas so se cene povratne vozovnice vrtele okrog 250€/osebo Kljub vsemu se kdaj pa kdaj splača leteti z njimi, saj v primeru težje prtljage, manj časa in kakšnih povezanih letov, ni slabo računati na nekaj bolj  – hmmm – saj ne vem kako naj se izrazim -. mogoče manj kompliciranega in zamudnega glede prijav. Nekoč je bila Adria kljub višji ceni zanimiva zaradi pristanka na londonskem letališču Heathrow, ki je takorekoč že v mestu in povezano s podzemno, odkar pa je njihov cilj Gatwick in se je do mesta tako ali tako potrebno prekladati iz avtobusa na vlak itd, mi je naš nacionalni prevoznik postal veliko manj zanimiv, čeprav so njihove ure odhoda iz Ljubljane in Londona veliko lepše, kot pri ostalih prevoznikih.
  • Iz Ljubljane leti tudi Easyjet , kjer se lahko povratno vozovnico dobi že za kakšnih 50€ pa tja do 100€ (odvisno kako fleksibilni ste lahko pri datumih). Vsak kos prijavljene prtljage (dovoljeno do 20kg) vas bo stal še dodatnih 22€. V Angliji je mesto pristanka tega prevoznika, od samega Londona še bolj oddaljeno, kot v primeru Gatwicka, a ker Stanstead postaja vedno večje (in lepše)letališče nizkoproračunskih letalskih prevoznikov, je povezava z Londonom postala tako urejena, da je občutek ob vožnji z vlakom, precej podoben ali še boljši, kot pri vožnji s podzemno železnico.
    Pri najnižjih cenah letov so temu ustrezni tudi neugodni časovni termini (tja priletiš dokaj pozno zvečer, odhodi pa so seveda zgodnejši). Mene je od tega leta odvrnila predvsem izredno zgodnja ura odhoda (ob 7:40 zjutraj) iz letališča Stanstead, kar bi pomenilo, da moramo iz hotela oditi že pred peto uro zjutraj -. In ker vseeno govorimo o DOPUSTU, sem na koncu izbrskala Ryanair-ovo varianto.
  • Malo mi je le smrdelo, da se je namesto do Brnika potrebno peljati čez tisti zoprni hrib, kjer smo svoje čase ure in ure stali v koloni, da smo prišli do svoje kilce dišeče kavice – ki smo jo potem itak kmalu dali sestri za “posebne” čakalne usluge pri zdravniku, a pri tej cenovni razliki, smo tudi to prežvečili.
    Torej Ryanair iz Celovca (Klagenfurt) v Stansted (kljub varki na njihovi spletni strani, da so cene kart nižje, kot se kasneje izkaže, da v resnici so (ker davek prištejejo šele v drugem koraku), vas lahko takšna povratna karta pride od 60€ pa tja do 150€. Tudi tukaj se vsak kos prtljage plača dodatno, njihova spletna stran in način prijave pa je tako odvratno mučna in vam zraven za muke preživete ob računalniku še dodatno računa 15€ stroškov za prijavo preko web-a2 , da bi se med postopkom skoraj premislila in raje vzela morilsko zgodnjo opcijo leta z Easyjetom.
    Torej pri Ryanairu vas prijava dodatne prtljage, katere omejitev  je tukaj še za 5kg nižja, kot pri Easyjetu stane še dodatnih 30€  -.. čudo, čudno za manj kg, moraš tukaj plačati več – ampak ah, tista jutranja ura –

Ker je naš mulo pri Ryanairu (pa tudi pri Easyjetu-u, ne pa pri Adrii) do 16-ega leta še vedno tretiran za otroka, smo malce prihranili še tu in za naše tri karte z dvema prijavljenima kufroma in nekim trapastim zavarovanjem (ker se mi je zdelo, da se bi brez tega lahko ekstra potrudili, da našo prtljago izgubijo), plačali 275€

Ko sem preklikala vseh miljaužnt podstrani obupno kičaste in nametane strani spletnega bookiranja pri Ryanairu in vse skupaj plačala, sem mislila, da je že vseh muk konec. A ne, ne! Pri Ryanairu se ne dajo!

Nekaj dni kasneje ti pošljejo obvestilo, da si se totalno nateg***, če si mislil, da boš prijavil le dva kufra, med osebno prtljago pa vlekel za sabo polno šajtrgo krame, ki ti je le nebi uspelo stlačiti v tista dva majhna 15kg kuferčka. Povedo ti, da na letalo lahko vsaka oseba odnese le še EN kos prtljage. Pod EN kos pa štejejo vse, kar ne moreš navesiti nase – torej večji fotoaparat v posebni torbici je že “pobral” opcijo za prenos dodatnega dežnika ali osebne torbice. Kar pa je še huje, otrok (in naš je juhuhu do 16-ega štet za otroka) nima dovoljenja niti  za ta 1 ubogi kos prtljage. In da ne bi mi Balkanci potem vse marele, torbice, laptope in fotoaparate, strpali v veliko vrečo za smeti in jo prijavilo, kot en kos osebne prtljage, so napisali dimenzije največje možne taške in seveda njeno največjo možno kilažo.

Oh, ja, ja, smo doma kombinirali in vagali, a nam je na koncu le uspelo!

Ste mislili, da je že konec?
Ne, ne, potem sem dobila še en mail. V njem je pisalo, da se moram sedaj s tisto svojo kodo še enkrat prijaviti, da bomo na letalo, res, res prišli. Kaj, a bi naše karte še komu prodali, če nas ne bi bilo?!

Bomo o samem letu kaj več rekli naslednjič, pojdimo sedaj še na

pot do Londona.

Že vnaprej sem na tej strani rezervirala in plačala karte za vlak do Londona.
Postaja se drži letališča, vlak pelje vsakih 15 minut, ustavi pa se praktično v samem centru mesta – Liverpool street.  Hitro in enostavno! Povratne karte za nas tri so nas prišle 67£ (74€)3.

Po plačilu dobiš kodo, ki jo vpišeš na avtomat pri izhodu iz letališča (nobene čakalne vrste) in v parih minutah ti avtomat iztiska karte.

Karte za podzemno železnico smo kupili na postaji Liverpool street (podzemna železnica se nahaja v istem poslopju, kot končna železniška postaja), pot pa nam je bila poznana že pred tem. Našla sem namreč spletno stran , ki ti na podlagi začetne in končne postaje, predlaga več možnih poti, z natančnimi opisi pešačenja in trajanja vsakega delčka poti.
Tukaj pa še zemljevid podzemne železnice

Hotel

Naš hotel se je žal nahajal še nadaljnjih 45 minut vožnje, hoje in prestopanja, stran, a je bil vsaj vreden svoje cene (glede na vse moje sedanje izkušnje je bilo to najboljše razmerje cena-kvaliteta).
Tudi hotel sem rezervirala po netu. Poskušala sem najti nekaj v bližini Liverpool streeta, saj sem predvidevala (pravilno 😉 ), da bomo ob pozni uri prihoda, kar težko prestavljali kuferčke in bi se nam čim hitreje prilegla topla posteljica.

Hotelov sem se lotila dokaj pozno in tako 4 dni pred našim odhodom, nikakor nisem uspela najti nekaj v predelu City of London (kjer je tudi Liverpool street), in po nekajurnem mučnem klikanju in spoznavanju vseh predelov Londona, sem končno naletela na krasno spletno stran , ki ima najboljše brokerske cene hotelov v Veliki Britaniji. Kljub relativni oddaljenosti, sem se na koncu odločila za Accorjev hotel Novotel v londonskem predelu Excel. Navadno se takole pri takšnih izletih poslužujemo Ibisa (tudi Accorjev hotel, ki je za stopnjo nižji), vendar pa je bila tokratna ponudba za ta hotel cenovno primerljiva z Ibisom, da smo se odločili rezervirati kar to.  Celotna vrednost 4 nočitev za vse tri je bila 386£

Morda še parking …. za 5 dni spanca našega avta v Celovcu smo odšteli 32€

  1. vam je jasno iz katerega predela Slovenije prihaja, kajne? []
  2. jah, kako pa, če se ne da drugače???! []
  3. tu ima otrok 50% popusta in za otroka so tukaj smatrani tisti do 15 let []

V tednu dni gori doli naokoli

Našo družino sestavljajo trije trmasti in pogosto glasni osebki, kjer ima vsak svojo predstavo idealnih počitnic. Najglasnejši je seveda naš mali, ki je že nekaj časa fantaziral o tem, da si je letos potrebno ogledati Madrid.

Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Å vice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Avtodom? Ne, niti slučajno se mi s tem okornežem ne da drenjati po evropskih mestih! Tudi šotor ni opcija. Smo že poskusili pa si res ne želim pospravljanja in postavljanja šotora, ko ti dež namaka hrbet in se ti blato prijema nog vse do kolen in ga še kakšno kilo ali dve pospraviš v prtljažnik in tovoriš še pol poti naprej.

Že nekaj let nazaj smo se dodobra opremili s katalogi raznih hotelskih verig. Najboljše so opcije Accorja (Formula 1, Etap, Ibis, Mercure …) Ti hoteli nudijo opcijo namestitev s trdno streho nad glavo, pogosto klimatizirano sobo, čisto posteljnino in čistimi toaletnimi prostori za prav soliden denar. V Franciji lahko v Formuli 1 (najcenejša verzija) dobiš triposteljno sobo (kopalnice ni v sobi, na hodniku, skupna 4-6 sobam) že za približno 40€.

V Ibisu, ki pa je povsem soliden hotel s tremi zvezdicami, kjer se poleg klime, TVja v sobi in restavracije v sklopu hotela, lahko nadejaš tudi kakšnega bazena, pa se soba za 3 giblje v krogu 80€.

Torej; v zgodnjem sobotnem jutru smo v avto nametali nekaj oblačil, torbo z brisačami in kopalkami za plažo, nekaj jopic za mrzle dni, ki bi nas (in so nas) lahko doletele v hladnejši Å vici, tenis torbo z opremo za vsakega od nas, Helgo, tiste prej omenjene kataloge, nekaj zemljevidov in veliko dobre volje …. hmja, no ja … takrat je še ni bilo ravno na odmet, a se je z vsakim dnem dopusta sunkovito povečevala.

Od sobote do sobote smo prevozili 2.500 km, doživeli obilo sonca, nekaj dežja, sopihali po hudi vročini 40-ih stopinj celzija in se naslednji dan zavijali v puloverje na vetrovno deževnih 14-ih, videli veliko, veliko krajev, popili precej kav, pojedli nekaj odličnih večerij, slastnih zajtrkov, se zmrdovali nad skiksanimi odločitvami izbora restavracije, zamenjali 8 različnih hotelov, se sporazumevali v 5 različnih jezikih in se imeli noro lepo.

Kaj več o dogodivščinah pa v naslednjih dneh.

Ko te mečejo iz stanovanja!

Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.

Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.

Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim1 majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.

Nismo imeli ravno veliko budgeta …. ali pa ga nismo hoteli imeti 😉 … in tako v Hannover seveda nismo leteli z letalom in nismo imeli ravno rezerviranega lux hotela z jacuzzijem v istem nadstropju 🙂

Vse tri je v avto naložil naš šef, tam pa so nam rezervirali namestitve pri družinah. Ne, nismo se odšli učit tujega jezika, ampak tako je pač takrat to potekalo.

Saj ne vem, morda pa je bila kolegica, ki je naredila rezervacijo pač ljubosumna2, ker je ostala doma in se odločila, da se nam tako maščuje.

Kolegu Janetu in šefu Robertu je rezervirala sobo pri eni družini, meni pa pri drugi, vse skupaj pa je vodila nekakšna agencija za izmenjavo “takšnih malce bolj ostarelih in okravatanih študentov”.

Skratka, pripeljali smo se v Hannover, poiskali agencijo, gospod nam je razložil kje sta lokaciji in odpeljali smo se proti našim začasnim domovom. Da ne bo pomote, moja družina ni bila v drugem nadstropju istega bloka, kot družina mojih kolegov. Ne, ne! Moje stanovanje je bila prikupna garsonjera v nekem blokovskem naselju na obrobju Hannovra, njuno stanovanje pa je bila le spalnica iz katere so se začasno umaknili prebivalci tega stanovanja, nekje na pooooovsem drugem koncu mesta.

Ste bili pozorni na besede, ki sem jih uporabila za opis stanovanj? In ugotovili, da sta imela moja sodelavca na razpolago le SPALNICO, medtem ko so vsi ostali člani družine še vedno živeli z njima in se le začasno preselili v dnevno sobo?

Nosovi pa so jima padli do tal, ko so jima razložili, da se pri njih lahko ljudje tuširajo le do desete ure zvečer. Ja, ja, na lepem razvitem Zahodu, smo bili!

Tudi pri meni so veljala najbrž podobna pravila, a jaz svoje “mame in ata” vsaj nisem imela stalno za vratom. Moja gostiteljica je bila neka makedonska težkokategorna matrona. No, dekle je bilo staro komaj kaj več, kot 20 let, a očitno vajena vajena vseh čudnih balkanskih pripetij, me je s svojih 190cm višine in vsaj 100kg mase že pri predaji ključa, gledala precej sumnjičavo, češ kaj počne takšno mlado dekle v družbi dveh kravatarjev. Sumljivo, sumljivo! Sigurno teh 1000 kilometrov niso opravili kar tako, zaradi posla. Tukaj se obeta razvrat, droga, seks in kaj vem kaj še vse …. si je mislila in mi takoj zabičala, da ne bi v njenem stanovanju počela kaj prepovedanega … kar koli je že mislila s tem.

Moja dva sta me ljubosumno odložila v moji lični garsonjerici in mi obljubila, da me naslednje jutro pobereta pred blokom ter odpeljeta na sejem.

Kot pridna ženska kolegica sem ju vsako jutro povabila v svoj začasni domek na kratek klepet in jima postregla s pravkar pripravljeno kavico. Ko smo kavo popili, sem vse tri (pomembno!) šalice odložila v korito in odbrzeli smo na delo. Kot razstavljalci smo na sejmu dan za dnem viseli od jutra do sutra, kot pravi smrklji iz nosa, zvečer pa odšli na kakšno večerjo s kakšnimi poslovnimi partnerji. V naše domove smo prihajali ob 11h, 12h ali še kasneje in moja vrla dva kolega sta po nekaj smrdečih (sklepam) in ljubečih (no, najbrž ne … ampak lepo se bere) premetavanjih po skupni zakonski postelji (to pa vem in bom razložila kasneje) prišla do sklepa, da je potrebno najti drugačno rešitev. In kaj bi drugega, kot da sta svojo kolegico poprosila, da si že zjutraj od doma odneseta svoji toaletni torbici ter se ob tem, ko odložita mene, za nekaj minut pomudita v moji kopalnici, se lepo umijeta, stuširata, preoblečeta v trenirke in čista ter dišeča nato odpravita k svoji družini, ki ne dovoli nočnega umivanja.

Hmja, zakaj pa ne, sem si mislila, sploh če se bo moja prijaznost kdaj poznala tudi na plačilni listi 😉

In ravno tisti prvi večer, ko smo sklenili uresničiti naš “podli” načrt, se je vzporedno v glavi moje gostiteljice pletla zgodba, ki jo je skovala na osnovi treh umazanih skodelic, ki so se v koritu pojavljale dan za dnem. Ona je namreč vsak dan prišla v stanovanje ter mi napolnila hladilnik z jogurti in sadjem (tako je bilo namreč dogovorjeno v aranžmaju) … pravi bed and breakfast 🙂 in se najbrž čudila čemu jaz osamljeno dekle potrebujem tri enake skodelice ter tri enake žličke. Palčki morda?

Ta večer je sklenila zadevi priti do dna in ob polnoči se je pripeljala do stanovanja in si zadevo želela ogledati pobliže.

Zdaj pa zaprite oči in si predstavljajte koplnico, kjer ni tuš kabine. Je le banja, brez zavese ali kakšnega pleksi stekla, ki bi … ma, saj si predstavljate, kajne?

Jaz sem prednost za tuširanje seveda dala svojim kolegom. Povsem oblečena (to je pomemben podatek 🙂 ) … celo napol zakravatana, kot se spodobi biti na sejmu, sem v dnevni sobi … oz. v sobi … kajti stanovanje je bilo …no, ena soba .. garsonjera, sedela in se pogovarjala s kolegom, ki je tuširanje že opravil. Imel je mokre lase, na sebi pa trenirko, medtem, ko se je drugi še tuširal.

Na vratih pozvoni. Ob takšni uri? Vsi, ki me poznajo in vedo kje sem, so v tem trenutku tukaj, z mano??!! Začudena in malce prestrašena le odprem in nekdo, nekaj … kot grom na 190cm razporejenih 100kg pade v sobo, me odrine, Janeta pa gleda zaprepaščeno in nama žuga. Ženšče je govorilo nekakšno histerično mešanico med srbohrvaščino in makedonščino, a nekako sva doumela, da sklepa, da naju je ujela pri “nepravih” dejanjih … karkoli je zanjo že to bilo. Medtem, ko sem jaz povsem šokirana in prestrašena stala na sredini sobe, je moj ravnokar se tuširajoči se šef, sklenil preveriti kaj dogaja. Odprl je vrata koplanice …. imate še v glavi sliko kopalnice brez zaščite proti poplavam? No, odprl je vrata, lase je imel mokre, voda mu je ša napol kapljala po telesu, okrog pasu pa si je na hitro ovil brisačo, saj je res moral na hitro po šefovsko preveriti, čemu takšni povišani glasovi.

Padel je skoraj v naročje možate in ogromne gospodične, ki je za trenutek izgubila sapo, saj je poleg ugotovitve, da razvrat res obstaja, po tem, ko je opazila dva oblečena osebka nasprotnega spola, ki se mirno pogovarjata v dnevni sobi, zagledala še drug osebek nasprotnega spola, ki se napol slečen že pripravlja na orgije, medtem, ko za njegovim hrbtom po tleh kopalnice že brbota napol mrzla, popackana voda, ki se je nabrala po tleh kopalnice po dvojnem moškem tuširanju.Kaligula! Obeta se razvrat prve vrste! Ženska je padla v totalno histerijo, jaz sem se tresla in medtem, ko je ona kričala, sem moja dva sodelavca poprosila, da me v tem cirkusu ne pustita same.

Baba je še vedno kričala in ker ni kazalo drugega, kot da se predstavnika moškega spola res spokata iz stanovanja, sta to kpnčno tudi naredila. A ker sta prava prijatelja …. no, ja … 🙂 sta se pred blokom usedla v avto in čakala kdaj bo tistih 100kg le odvihralo ven in me pustilo živo in zdravo.

Z matrono sva se medtem v miru dogovorili, da v njeno stanovanje ne SME STOPITI MOÅ KA NOGA. Opa! OK, naj bo, samo da bo mir. Zaprmej sem obljubila in matrona je končno odšla.

Ko je odhajala je opazila avto tuje registracije … valjda, da ga je, saj se nista skrivala med žbunjem  …. in njen vsega hudega navajen um, je ponovno napletal novo zgodbico, o kateri mi ponovno nismo imeli pojma.

Naslednje jutro jima nisem ponudila niti kavice. Že preko domofona sem ju prestrašena prepričala, da je res najbolje, da v to stanovanje ne stopita več.

Pobrala sem vseh 100 fasciklov, mojo ogrooooooomno torbo in spet smo se odpravili na nov dolg dan na sejmu. Vsem smo pripovedovali zgodbo o tuširanju in histerični ženski in se ob tem sila zabavali.

Tisti večer smo odšli na dolgo in dobro večerjo, nato pa še v nek disco. Noč je bila dolga, jaz zaspana, zehasta in razmišljala sem le še o postelji. Ob kakšne 2h, morda 3h smo se končno skobacali iz diskača in moja dva kolega sta me kot ponavadi najprej zapeljala do mojega naselja. V prtljažniku avta sem imela zametanih vseh 100 fasciklov in mojo veliko torbo, a ker sem vedela, da se čez kakšne 4 ure zopet vidimo, ko bosta prišla zopet po mene, sem tistikrat rekla, da bom vse, z mojo torbo vred pustila kar v avtu …. ne da se mi odmetavati 100 drugih zadev … itak pa grem le spat. Ciao, lahko noč …. in bel Subaru z ljubljansko registracijo se je odpeljal.

Jaz počasi zehajoče po stopnicah do drugega, morda tretjega nadstropja, vtikam ključ v ključavnico, a ne gre…. po nekaj nemočnih poskusih, pozvonim. Vrata zaškrtajo, se odklenejo, odprejo …. in pred mano stoji razmrščena, v pižamo oblečena 100 kilska matrona. Mane si oči in mi razloži, da jaz v to stanovanje nimam več vstopa. Pi*** mi je celo spakirala kovček in mi ga postavila na sredino sobe!

?????!!!

Ja, včeraj sva se baje nekaj zmenili, a mi tega nismo upoštevali!

A????!!! Pa saj sem počistila kopalnico ..itak bi jo! … saj ni bilo nobene šalice kave več … itak je nismo pili … in NOBENA moška noga ni več stopila v to stanovanje!

Ne, ona VE, da smo jo le za trenutek prevarali, kajti ona je VIDELA, da sta moška le čakala v avtu, da ona odide, potem pa sta lahko mirno spet prišla nazaj in razvrat se je lahko nadaljeval!

In baje je poklicala v agencijo, agentu razložila kaj vse smo počeli (no, bi prav rada slišala njeno razlago) in gospod ji je povedal, da ima vso pravico, da me vrže ven. In ker sem žal prišla šele ponoči, me bo vrgla ven pač ponoči. Adijo!

Jao, mene! Sredi naselja, ki mu sploh ne vem imena, brez torbe, kjer je denarnica z denarjem, dokumenti, brez mobitela …. dragi moji to je bilo 15 let nazaj! …. no mobitels at that time! , ob 3h ponoči, s stokilsko histerično paranoično depresivno matrono in spakiranim kufrom!

In kje sta moja dva kolega? Ne vem, nekje v Hannovru, pri njiju sploh še nikoli nisem bila, ker sta me vedno pobirala kasneje in odstavljala prej.

Ne, jaz iz tega stanovanja ne grem! Saj ima 100kg, ampak tudi jaz nisem od muh, če je sila. Trmasto sem se usedla na fotelj in se krčevito oprijela naslonjala. Ne, ne bo me vrgla ven …. saj je samo še nekaj ur do jutra, ko me bosta moja dva kolega pobrala!

Ko je uvidela, da ne bo šlo tako zlahka, je klicala policijo. Nemočno sem sedela tam in jo poslušala, ko je razlagala, kaj vse smo počeli in zakaj bi me rada zabrisala ven. Opisala me je kot razvratnico prve vrste, ki si je iz balkanske Slovenije, v njihovo čistunsko mesto in njeno prekrasno stanovanjce, pripeljala dva ljubimca in z njima počela ohinsploh in morda še kaj zraven.

Policist je bil dokaj priseben in želel govoriti tudi z menoj in med mojim jokavim nemškim blebetanjem le razbral, da morda ravno jaz potrebujem pomoč … ali pa ne …. ne vem … zdelo se mi je, da mi bo pomagal, a na koncu sta v stanovanje prišla dva policista, ki celotne telefonske jokave zgodbe sploh nista poznala in me dobesedno izgnala iz stanovanja. Pomagala sta mi le v toliko, da sta mi poklicala taksi. Taksi s katerim nisem vedela kam iti in za katerega nisem imela denarja.

Po stopnicah sem vlekla kovček, ga strpala v prtljažnik taksija, se usedla vanj in planila v neutolažljiv jok. Taksist vajen vsega hudega je poznavalsko prikimal in rekel: “Mož, a ne?”

“Ma, kakšen mož ….uaaaa!” in med hlipanjem sem mu v polomljeni nemščini povedala vso srhljivost zgodbe. Tisti zgoraj, ki me čuva je že vedel, kakšnega teksista naj mi pošlje na pot. Gospod me je potolažil in mi obljubil, da bova še našla tega belega Subaruja z ljubljansko registracijo. Pa saj jih ja ni toliko!

Å e za nekaj se moram zahvaliti tistemu zgoraj, ki me čuva: stanovala sta na ulici zelo zapomnljivega imena, ki se ga spomnim še danes: Pellikan strasse!

Å tevilka? Pojma nimam. Ime družine? Pojma nimam. Vem le, da so tudi oni bili naši južni bratje.

Našla sva avto, našla blok, in ob 4h zjutraj poskusila zvoniti na najbolj južno zvenečem priimku: GLUMAC3.

Gospa Glumac je prišla v pižami in nočni halji na vrata in začudeno gledala jokajočo deklino z ostarelim nemškim taksistom. Zbudila je moja dva kolega, plačali smo taksistu, skuhali so mi čaj, me trepljali in proti jutru počasi potolažili.

Ja, potem pa je bil razvrat, namreč družina ni imela druge možnosti, kot, da tudi jaz prespim v njihovi spalnici. Spali smo vsi trije (prisežem! oblečeni, pridni, zaspali kot top) v eni postelji, zjutraj odvihrali do agencije, kjer jih je moj šef nahrulil, kot že dolgo pred tem ni več mene 🙂 … na sejmu smo sklenili, da jih bomo tožili, a na koncu smo na vse skupaj pozabili.

Ostala je le prijetna in zabavna zgodbica za ob tabornem ognju.

  1. seveda, ameriškim []
  2. Katarina, ne, saj ne mislim tako resno … ali pač 😉 []
  3. ja, ja, še danes se spomnim []

Verjamete v duhove?

Verjamete v tisto, kar ne razumete, ne vidite in ne čutite? Jaz sem en čuden tič, kar se teh stvari tiče. Po eni strani mi je jasno, da danes zagotovo ne poznamo še vsega in da zagotovo obstajajo dimenzije in stvari, ki so nam danes popolna neznanka, a po drugi strani nikakor ne morem iz svoje kože, da ne bi vsako stvar povezovala z meni poznanimi logičnimi sklepanji.

Pred nekaj meseci je na redni sestanek v našem Rotary klubu pridrvel Žiga in malce zmedeno a hkrati navdušeno začel pripovedovati zanj precej čudno zgodbo. Razlagal je o nekakšnem nedavnem srečanju z neko mlado damo, vmes nekaj zmedeno razlagal o preteklosti, ko sta se bojda skupaj igrala v peskovniku, medtem pa na mizo vrgel Jano odprto na strani, kjer se je bohotil precej senziaconalistični naslov “Dekle, ki se pogovarja z mrtvimi“. “Saša, to dekle moraš spoznati!” mi je rekel. Ah, daj, ne me ……. Jaz pa spiritualizem in pogovori z mrtvimi! Seveda sem v mojem vehementnem stilu navrgla nekaj sarkastičnih pripomb, članka sploh nisem prebrala, na vse skupaj pa hitro pozabila. A december je mesec, ko meni energija pohaja. Decembra sem psihično precej pri tleh in Žiga je našel svoj trenutek, ko mi je svetoval, naj ne bom takšna zadrta krava (ok, ni uporabil ravno takšne terminologije, a najbrž si je kaj podobnega le mislil), si vzamem nekaj časa ter se odprem priložnosti spoznati tudi ljudi, ki so morda malce drugačni. Baje me lahko psihično dvigne ter mi nalije nekaj nove energije ter upanja. Ker res ne želim živeti z mislijo, da mi ustreza naziv zadrte krave, sem gospodično poklicala in se dogovorila za sestanek. Ne, ne želim se pogovarjati z mrtvimi, naj ostanejo tam kjer so, tudi po svoji prihodnosti ne želim ravno brkljati, preizkušanje ljudi z vprašanji o tem in onem iz moje preteklosti pa preziram, zato sem se na srečanje odpravila povsem brezciljno, z namenom, da spoznam novo osebo in vidim kaj je na gospodični tako karizmatičnega, da je očarala mojega povsem prizemljenega prijatelja. Pogovarjali sva se uro in pol, pogovor je tekel, kot namazan, dekle je več kot simpatično, daleč od šlogarc, prerokovalcev, vračev ali čarovnic in kot blisk je razblinila moje dvome o šarlatanki, ki na svoj zviti način uspeva naivcem puliti denarce iz žepov. Ne vem koliko več ali dlje od mene res vidi, a tega pač ne bova mogli nikoli primerjati. Morda imam tudi jaz sposobnosti videti nekaj, kar morda moj sosed ne vidi, morda ima soseda večje sposobnosti, kot vsi vedeževalci skupaj, a jaz si časa za razmišljanje o tem pač ne vzamem. Počnem tisoč in eno stvar, ki ni niti malo povezana z duhovnostjo, poglabljanjem v samo sebe in pogosto si tudi za čustva drugih ne vzamem dovolj časa. A ona počne vse to! Prebrala je precej knjig, pogovarjala se je z ljudmi, ki so z njo delili svoje izkušnje in si na koncu za svoje življensko poslanstvo izbrala pot, ki se vijuga nekje med psihiatrom, psihologom, coachom in “ciganko” 🙂 S svojimi prijetnim in toplim pristopom razveže jezik, razbremeni duha in razbremeni dušo.1 In prejšnji teden smo Tejo Melinc povabili v krog naših Rotarijskih prijateljev. Naši zvedavi druščini je razložila kako jo je pot zanesla v tokove medijstva, kaj počne, z nami pa delila tudi nekaj zanimivih izkušenj ali celo zgodb na meji verjetnega. Nič neumnega, nikakršen čira-čara ali bav-bav … povsem logične in razumljive zadevice! Jaz sicer še vedno ostajam povsem prizemljena, skeptična, sarkastična …. ja, ja zadrta krava … a Tejo Melinc cenim in spoštujem in postavljam v povsem drug predal, kot šarlatane, ki v kavni usedlini vidijo mojo nadvse srečno prihodnost.

  1. če naj se tudi jaz začnem izražati malce bolj spiritualistično 🙂 []