Kategorija: Hvalim

Objavljeno dne

Babji žuri

Čas je že, da napišem kakšno besedo o tem veličastnem dogajanju, ki je res vredno kakšnega mojega zapisa, a vedno nanese tako, da ob takšnih dneh, ko je na sporedu TA dan, zmanjka časa še za kakšne pisarije.

Moje prijateljice so se že nekaj časa nazaj1 domislile, da bi si četrtek – dan gospodinjskih pomočnic, vzele za svojega in ga učinkovito ter po babje izkoristile.

No, jaz ne bi vedela, zakaj so si za ta dan izbrale ravno četrtek, ker na tem pomembnem zasedanju in odločanju, moja malenkost ni bila prisotna, a najbrž bo kakšna logična povezava s tem, da je četrtek v svetu poznan, kot dan, ki si ga gospodinjske pomočnice, brez pardona lahko vzamejo za prostega. Tudi me uboge reve kar naprej garamo, kuhamo, pospravljamo, vmes skočimo še v službo, trgovino, razvozimo froce po krožkih … in ja, najbrž ni potrebno zapisati še kakšne bolj podrobne primerjave. Zakaj je članicam naše ekipe padla ideja, da izberemo četrtek, je na dlani, kajne?

Najbrž temu botruje še en poglavitni razlog; petek, ki bi npr. zame bil še idealnejši2 , je itak pri večini “gospodinjskih pomočnic” že oddan. Oddan tistim, ki imajo pri izbiri prednost – našim moškim.

Torej ČETRTEK! Dan, ko se skupaj dobimo babnice. Tako malo za hec … na solatki, čveku, pijački. Priznam, takole vsak četrtek je zame malo tumač, ampak takole na vsake kvatre enkrat pa paše.

Ponavadi je bilo mesto zbora v Piazzi, zbralo se nas je štiri, pet, včasih tudi šest babur in takrat se je čvekalo, smejalo, da so se neredke resne glave obračale v našo smer s tistim nasmeškom “lej jih, kure!”

Včeraj je bil spet ČETRTEK in to še četrtek s posebno težo. Naša Naci je dodala še en prstek in svečko na tortico. Tokrat se nas je nagnetlo kar 10. Deset glasnih babnic! Ne, ne bat, nismo podrle Piazze! Naca je bila dovolj pametna, da je pojedino pripravila kar v svojem salonu pohištva. Povem vam, da se na tisti razstavljeni stekleni mizi odlično je! Aja, eno tako, če ne čisto isto imam tudi jaz doma!

Mnjam, baje je bilo slastno. Jaz ne bi točno vedela, ker sem imela ravno sadni dan3, a po pomazanih krožnikih sodeč, se je Samo izkazal4 .

Naj tukaj prva zapišem še nekaj famoznih novic, ki bodo v naslednjih dneh zagotovo zapisane na takšnih ali drugačnih rumenih straneh:
Alenka  ((in to ne čist navadna Alenka, ampak Godčeva Alenka)) je bila videna popiti kar nekaj kozarcev penine in zmazati kar dva krožnika slastne rižote, mislim da bi znalo po medmrežju v prihodnosti krožiti celo nekaj diskriminatornih fotografij … in ne, ne pričakuje dvojčkov, napetost v trebuhu je po dveh urah popustila,

Barbara je poleg lepih pričesk za vsaj polovico povabljenih gostij, tokrat poskrbela tudi za uspešen nanos make up-a na obraz naše slavljenke. Pojedla je le en krožnik rižote, alkohola ona ne pije, zato je nikakor nismo uspeli ujeti s pecljastim kozarcem v roki in s fotografijami ne bo nič …. in tudi ona ne pričakuje dvojčkov. Baje sploh ničesar ne pričakuje. Ali pa? Ma, kdo bi vedel?!

A kaj bi sedaj naštevala, katera kaj pričakuje in katero je le morda močneje napenjalo, saj vas najbrž nič ne bo impresioniralo tako močno, kot informacija, da sem se skoraj dotaknila Jana ((in to ne čist navadnega Jana, Plestenjakovega Jana!)) Jooooj, čist rrrres!

Ponavadi jo lepo odkurim domov, ko se pravi žur šele začenja. Saj veste, jaz sem pač že malce v letih (čeprav majceno, res čisto majceno zaostajam za Alenko),5 pa naslednji dan me ponavadi ob 6h neizprosno zbuja zvok budilke, potem pa zobotrebce pod veke in dostava tega mulca v šolo, … pa pisarna, kjer je treba glumiti povsem budno šefico …, zato navadno ob 11h ali 12h, lepo pomaham v slovo, kiss, kiss … ter počasi odpujsam proti svoji domači postelji.

Tako je ponavadi, ja! A tokrat so počitnice, Jaka nima šole, jaz sem tako oproščena dostave pa še kao nekakšen dopust sem planirala vzeti …. torej idealna možnost, da tokrat nisem partibrejker …. pa še Playa je itak na poti do doma … pa še baje naj bi Jan bil tam. Opa, to pa je že kar precej razlogov, da je ne odkurim kar domov, k’ne?!

In tako včeraj … ups, najbrž je bilo to že “danes” malce po polnoči, nas je 10 brhkih deklet (ok, ok, saj se v množici ne opazi, da jih ima kakšna že preko 40, sploh če so ostale pod 30 in se od blond dolgih in prhutajočih las kar blešči) prihrumelo v Playo.

No, ja, Playa mi je bistveno bolj všeč ob jutranjih urah, četudi natakarji še 15 minut po uradnem odpiralnem času, prižigajo luči v akvariju, nameščajo deke na zunanje stole in prižigajo pečke, na glasbo pa itak pozabijo. A vseeno mi nihče ne stopa po prstih, glasba je bistveno tišja … aja, v bistvu je vsaj kakšnih 20 minut sploh ni … in jaz takrat ne stojim izgubljeno ob šanku in ne vem kaj naj počnem z rokami, nogami in nasploh sama s sabo.

Ne glede na dejstvo, da sem se skoraj (!) dotaknila Jana in da je v naši neposredni bližini kar mrgolelo zvezd …ja, ja, celo takšne zvezde so bile, kot je Danica Lovenjak6 … nisem prav nič manj prepričana v to, da pohajkovanje po nočnih lokalih absolutno ni nekaj, kar bi ustrezalo moji krvni skupini … ali nebesnemu znamenju … ali pa morda mojemu nizkemu pritisku …

kakor koli že: večer je bil res super. Res, sedaj se pa ne hecam več, bilo je nadvse fino, nasmejala sem se, skoraj najedla in postajam vedno bolj zaprisežena članica “gospodinjskih pomočnic”. Vesela sem tudi tega, da sem poskusila prehod v naslednjo stopnjo žura, saj brez, da poskusiš, ne veš …. a v bodoče se bom držala svojega starega preizkušenega recepta: ob 11h, 12h bom pomahala v slovo in odpujsala proti domu. Pa četudi naj me v lokalu čaka sam George Clooney! Zraven Jana Plestenjaka! No, mogoče bi pa potem le premislila.

Aja, še to … in to čisto brez heca; Jan je prav fleten7 in predvsem prijazen8 fant … ok, ok, tip9, in obljubim, da od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko bodo druge frfre razlagale, kako oooh in slooooh in aaaahhh! Ampak le to! Ne preveč od mene pričakovat, ok?!

  1. hmja, mislim da več kot leto nazaj [↩]
  2. v soboto lahko spanec podaljšam [↩]
  3. vraga pa tale 90 dnevna ločevalna dieta!!! [↩]
  4. takšnega dedca, ki skuha za ženin žur je pa treba z lupo iskati, a?! [↩]
  5. a ona je pač estradnica in vajena takšnih zadevic [↩]
  6. kaj že je ona?? Vremenarka? [↩]
  7. všeč so mi visoki, postavni temni fantje [↩]
  8. lepo je čestital Naci, častil s šampanjcem, se vsem lepo nasmihal in se celo pustil fotografirati [↩]
  9. da ne bom preveč mamasto zvenela [↩]
Objavljeno dne

Kafiči

Že takoj na začetku, ko sem postavljala blog, sem označila posebno stran, kamor sem nameravala vpisovati kraje, ki jih obiščem. Pod kraje nisem mislila le eksotična mesta ali svetovne prestolnice. Ne, pod kraje sem mislila tudi razne kafetarije, restavracije, gozdičke … kar koli že, kar obiščem in je vredno omembe in zapisa. A zgodilo se je to, da so mi lokali, kamor zahajam večkrat, lokali, ki so mi ljubi, tako “normalni”, da se mi zdi, da o njih res nimam kaj pisati.

A danes bom zapis posvetila prav tem mojim vsakdanjim spremljevalcem.

Na kavo največkrat zahajam v Karamelo – ofucan kafič v Murgle centru. Tam me poznajo, tam poznam jaz njih, tam si lahko privoščim celo to, da pozabim denarnico, tam ni mrzlo, saj so vrata eno nadstropje oddaljena in tam lahko celo kakšno rečem s šefico lokala.

Ali v  Hombre-ta – lokal, ki mi je pozimi rahlo prehladen, poleti pa rahlo prevroč, a vseeno dovolj blizu in dovolj trendovski, da ga imam rada in če se s kom zmenim za kavo, grem tja.

Zadnje čase me zamika Separe – nova restavracija na našem koncu, ki je zjutraj prav prijetno tiha (ima sicer razpoloženjsko glasbo), da se prileže kava v miru in tišini. Nobenih znanih ali neznanih fac, le kava in miiiir.

Če sem v Novih Jaršah, kamor zjutraj dostavljam Jako in se mi oči pošteno zapirajo in ne zdržim do Murgel, je pravi lokal Playa, čeprav … no, ja … veliko blišča, a premalo poudarka na dobri postrežbi. Lokal se kao odpira ob 8h, a natakarji začnejo nekaj minut po osmi šele s pripravami na odpiranje. Vrata so zaradi hoje na vrt, stalno priprta in lokal je ledeno hladen, četudi se stiskaš ob radiatorju. A še vedno v tem trenutku najboljši lokal na tem koncu Ljubljane. No, danes sem bila rahlo šokirana, ker mi je natakar minuto po tem, ko je predme in pred Jako postavil naročeno, že prihitel zaračunavati. Ni se dal motiti, čeprav je videl, da se ravno pogovarjam po telefonu. Vztrajno je stal ob meni, jaz z enim ušesom na telefonu, z rokami pa brkljam po denarnici. Račun je bil 2,40€, iz denarnice potegnem 2,50€, se pogovarjam po telefonu, natakar pobaše 2,50, se zahvali in odide. Aaaaaaa?!!! Se mi ne gre za 10 centov, ampak a sem rekla, da je v redu????!!! Tumač!

Ob sobotah in nedeljah zjutraj je zakon Oliva, saj odpira dovolj zgodaj in sedaj, ko kadilci zmrzujejo na svežem zraku, je notri prav prijetno. Seveda nekaj šteje tudi to, da pripravijo izredno dober in popolnoma svež naravni juice in da je šefica Flora prav prijetna punca.

Nazaj grede iz Å marne pa se namesto v Kavalu, sedaj raje ustaviva v Coco-loco … ali nekaj podobnega. Dobra kavica, lepo opremljen lokal, dokaj dobra zaloga nekaj različnih revij, ki jih lahko mimogrede prelistam.

Če sem v mestu, obožujem Le petit cafe. Ravno dovolj iz mesta, da nisi ravno tam, kjer so vsi in da si še vedno nekako v centru. Ima vse, kavo, naravne sokove, tortice in celo hrano.

Zvezda ima seveda hude torte, a mi tista prava prva Zvezda nekako ne potegne, saj me moti, da sedim na nekakšnem hodniku, zato pa sem navdušena nad njihovo najnovejšo pridobitvijo v bivši Slonovi slaščičarni.

In kaj je tisto, kar me privleče v določene lokale? Največ dam na to, da me v lokalu poznajo in je dovolj le to, da se usedem, predme pa že postavijo vročo kratko kavico brez in kozarec navadne vode.
Drugje me privleče dobra glasba, ki mora biti ravno dovolj glasna … no, ravno dovolj tiha1, da ustvari prijetno vzdušje. V lokalih obožujem razpoloženjsko glasbo, kakšno brazilsko, lahek jazz ali kaj podobnega.
Tudi šalice in kozarci so pomembni. Recimo moj sovraži, če šalice za kavo nimajo bele notranjosti. Kaval kavo streže v šalčkah z bež notranjostjo in lokal smo morali menjati. Mene bolj, kot to, motijo od pomivanja popraskani kozarci.
Če ima lokal zalogo revij … po možnosti tujih, modnih, sem “njihova”.
Moj ima še zahtevo, da imajo naravni sok, ki ga stisnejo tik preden ga postavijo predenj in ne 5 ur vnaprej. Jaz pa znam ob mrzlih dneh še zakomplicirati zaradi hladu ali prepiha, ki pa se ga tako ali tako v 99% lokalov sedaj po uvedbi protikadilskega zakona, nikakor ne morem ogniti.

  1. glasne glasbe ne maram [↩]
Objavljeno dne

Pojoče veveričke

Zimske počitnice so odkar imamo šoloobvezneža rezervirane za italijanske Dolomite. Hmja, ja, tudi letos smo že rezervirali apartma tik ob smučišču, nabrusili smučke in se že veselili lepih sončnih dni, ki naj bi jih preživeli na snežnih površinah, a življenje se obrača drugače in tako je enega od dedkov doletela težka bolezenska preizkušnja in še vedno nepokreten in praktično nezaveden okolice, leži v bolnici, mi pa namesto vijuganja po strminah, hodimo na obiske in iščemo prostor v katerem od domov za ostarele, saj ne vemo kdaj se bodo v bolnici odločili, da ga moramo odpeljati stran iz njihove oskrbe.

In tako dneve preživljamo v domačih krajih. Včeraj je Jaka s teto in sestričnama smučal na Starem vrhu, danes pa sva se odpeljala na pizzo v Trst, zvečer pa v kino.

V Koloseju vrsta čisto predolga za najina pričakovanja pa sva se odločila, da lahko po dolgem času spet pokukava v Xpand. Sploh glede na to, da tam igra film, ki sva si ga danes itak želela ogledati – Alvin in veverički.

Joj, prejoj, tale Xpand! Upam da mu dnevi res niso šteti, kajti v tujini smo si v Imax-ih res radi ogledali kakšen tridimenzionalni pravi (!) film in komaj čakamo, da bodo tudi pri nas podnaslovili in predvajali nekaj podobnega.

Prodaja kart v Xpandu res ni pripravljena za težek naval, saj še pri prodaji tistim 10 obiskovalcem, ki smo si film ogledali danes, ni ravno blestela.

Posebni sedeži, na katerih itak do sedaj še nisem doživela kaj posebnega, razen nekaj rukanja in špricanja, danes sploh niso delali. So se pokvarili še preden bi sploh lahko bili uporabljeni za prave užitke ob gledanju celovečernega tridimenzionalnega filma?! Vzela sva karte v zadnji vrsti ob strani in tako sem se jaz ves čas ogleda filma spraševala za kaj za vraga morajo ves čas goreti beli reflektorji na vrhu dvorane? Se ti tistim gledalcem v nižjih vrstah ne svetijo tako močno, kot so se meni? So namensko prižgani, ali jih je le nekdo pozabil ugasniti?

Tudi prednosti ima tale Xpand! Poleg tega, da ni absolutno nobene gneče je prednost še ta, da nam je bilo prihranjenih 20 minut predfilmov, ki jih itak že 356x vidim ob ogledih drugih filmov v Koloseju. Kljub temu sem bila malce presenečena, ko po dveh ali treh kratkih reklamnih sporočilih na začetku, iznenada popolnoma zmanjka slike in zvoka, nastane nekajminutna tišina, nato pa klik in začne se film … khm … je to tak manualni način menjave DVD-ja v predvajalniku?

Torej dvorana skoraj prazna … kar je krasno …. stoli niso poskakovali, kar je čisto v redu, reflektorji so bleščali, kar je slabo, a v filmu sem uživala … aja, groza, grozna, da Alvina kljub najini strašni želji, tega filma ni mogoče gledati v verziji brez sinhronizacije. Ni, ne obstaja opcija z originalnimi glasovi! Tudi ne bo je, so mi pojasnili v Koloseju. Res, svaka vam čast za siljenje in prevzgojo vseh mladih slovenčkov v butalčke!
Torej sva si midva danes ta film ogledala v sinhronizirani različici in ej, vsa sreča, da so ohranili vsaj toliko prisebnosti, da niso sinhronizirali še tistih odpetih delov.

Film pa kjut na kubik. Veveričke luštne za domov odnest, dialogi duhoviti, komadi pa dobri, da me prav čudi, da jih še nisem slišala na lestvicah. Bi ga še enkrat šla gledat pa čeprav se mi bruha, ko odrasli ameriški igralci odpirajo usta, do mojih ušes pa prihaja nekaj slovenskega …. Lepo vas prosim, upam, da mi ne boste počasi še kakšnega Georga Clooneya sinhronizirali s Cavazzo?! Pa da ne bo pomote nimam nič proti Cavazzi, a naj mi ne pokvari Clooneya!

Objavljeno dne

Intervju

Naj najprej povem, da sem morala kar nekaj časa razmišljati, kako se tale angleška poslovenjena besedica zapiše. Inter … ok, to mi je še šlo, a view me je popolno izmučil. Torej sedaj vem, vju je pogled po slovensko. Kako lep vju je bil danes iz Å marne gore! Ohkrščenmatiček!

Ampak ne bom sedaj o (ne)lepih slovenskih besedah ampak o zvrsti, ki jo res zelo rada prebiram. Obožujem interVJUje. Blogorola v tiskani različici bi najbrž kmalu končala nedotaknjena, če v njej ne bi vsakič objavili tudi kakšen interVJU.

tudi blog Odkrito-razkrito me privleče le zaradi njenih odkrivanj blogerjev, najbolj pa mi je žal, da so intervjuji Katje Lenart, objavljeni na Vesti, neslavno končali. Baje razprtije, očitki in fovšija …

Ah, a vseeno nekaj jih je le nastalo in naj bodo dodatno zaznamovani tudi tukaj:
Simona Rebolj – razvpita tečka
Gregor Fras – urednik Blogorole
Fish – ljubitelj dobrih rib
Chef – samooklicani nergač
Zloba – Sanja, ki ni niti malo zlobna
Človek – B(l)ožiček
Vlatka in Grison – dva prijazna
Rok Kašpar – duhoviti mladenič

Poleg blogerskih intervjujev imam seveda rada tudi druge. Ravno sedaj mi je pod roke prišla zanimiva knjiga. Ja, Žiga, tudi jaz jo imam in še posebno sem vesela, da zgodbo po zgodbo prebira tudi naš Jaka. No, začel je pri športnikih seveda.

Iz takšnih zgodb se da veliko naučiti in to na zanimiv in lahkoten način.

Objavljeno dne

Naj par besed posvetim Blogoroli

Sram me bodi! Do danes nisem še prav nič napisala o tiskani Blogoroli.

Danes me je zapekla vest in naj bo … nekaj besed namenjenih tej izredni ideji.

Kljub temu, da prenašam laptop kamor koli že, da ga brez sramu potegnem ven tudi v kakšnem lokalu, pa še vedno najbolj prisegam na dobre stare cajtnge. Pri nas smo itak zbiralnica tiskanega papirja. Knjige, še več pa revij in časopisov se valjajo vsepovsod. No, ni ravno tako hudo, ker te stvari vsakodnevno spravljam na kupe, a vseeno, če bi morali zategovati pas, bi lahko temeljito prihranili že s tem, da popolnoma ukinemo takšno in drugačno duhovno hrano.

In z idejo o tiskanih blogih, so mene res zelo osrečili. Blogorole nikoli ne berem doma, čeprav jo dobivam v domač nabiralnik. Vtaknem jo v torbo in jo prebiram po obrokih od začetka do konca ob jutranjih kavicah.

Vsebina sama … no, ja … se bere. Mene ni v njej 🙂 No, saj se sploh ne trudim. Nekako mi ni do tega, da pišem na ukaz. Do sedaj nisem še zapisala niti enega posta na temo, ki je bila predlagana. Ponavadi razmišljam o tem in bi čez kakšen teden ravno na to temo imela kaj povedati, a se mi ne da še enkrat pogrevati že 100x pogrete juhe.

Papir – sem že videla kaj bistveno boljšega. Mi je prav hudo, da se ta časopis tiska na tako1 neatraktivni kvaliteti papirja.

Najšibkejša točka pa je vsekakor dosegljivost. Nisem študent, zato nimam po faksih kaj iskati, tudi na postajah me niso videli že najmanj 20 let, tako da sem bila prisiljena Blogorolo naročiti si na dom, če sem jo sploh želela kdaj videti od blizu. No, ja, na ta način kakšne množične razširjenosti ni za pričakovati, kajne? Dogovor s City magazinom, Žurnalom24?

  1. saj ne vem, če obstaja sploh manj kvaliteten [↩]