Pa tole sem čist pozabila!

Vsak film, ki si ga ogledam v kinu, sem rekla, da bom opisala! Slabo kaže s tole mojo samozaobljubo …. ja, ja tudi to sem rekla, da bom vsako jutro telovadila, pa vsak dan vsaj pol ure brala kakšno knjigo, pa na moj blog o hujšanju pisala svoj vsakodnevni jedilnik, pa …….. 🙂

Že tedne nazaj sem si ogledala film Ljubezenski recept. In celo všeč mi je bil. No, ne za znoret všeč, ampak všečno všeč. Tak, ženski, romantičen, ljubek … ja, ja saj ste dojeli point, a ne?

Strašansko je bil všeč tudi Jaki, ki si ga je ogledal kar dvakrat. Ampak ne, Jaki ni bil všeč zaradi Catherine Zeta Jones, tudi zaradi une tamale, ki je igrala že v Naša mala miss, ne. Mimogrede, tamala je res carica glede igre, ampak kape in nasploh oblačila je pa imela v tem filmu out of control 🙂 spljoh.

Jaki in tudi meni je bil ta film všeč zaradi kuharskih ustvarjalnosti. Oba sva malce mahnjena na ustvarjalne stvari in kadar kuhava, bova vedno nekaj po svoje scoprala. Jaz sem sicer tip improvizacije in ko se mi da, poberem vse kar imamo v hladilniku, zložim na pult in potem nekaj naredim iz tega, Jaka me je pa še nadgradil, ker poleg popolne improvizacije, želi imrovizirati tudi pri okraševanju krožnikov in jedi, kar se meni, priznam, večinoma ne da več igračkati.

In ta film naju sicer ni nič naučil, tudi ideje nama ni dal nobene, nama je pa dal nek zalet, motiv, zagon, ki sva ga počasi že malce pozabila in ta naju še vedno drži, tako da v nedeljo (ja, vmes do danes sem bila žal na službeni poti) smo pri nas ustvarjali juhice, paštice, pitice, sladice ….. Ko me bo tole spet minilo in se mi ne bo dalo niti vode za čaj pogreti, bom nabavila DVD Ljubezenski recept 😉

Koga ali kaj berem?

S knjigami je tako; padem v obdobje, ko jih požiram … takrat vzamem knjigo kamorkoli grem in izkoristim vsak moment za branje. Grem na Šmarno, v ruzaku knjiga, grem v mesto in 5 minut čakam, da se srečam s Tomažem, v torbi knjiga … seveda jo potegnem ven in berem. Zadnjič sem čakala v vrsti na Občini, medtem sem brala knjigo … stoje. Takole strastno berem kakšno sproščujoče branje, pogosto v angleškem jeziku.

Potem pa pride do krize in na knjige popolnoma pozabim. In kriza lahko traja tudi pol leta ali še dlje 🙂

Dnevno časopisje? Redko. Včasih, če leži na kakšni mizi in nimam kaj drugega početi.

Internet? Ja, seveda. Preberem novice na 24ur.com in prebiram bloge.

Katere?

Uf, kar precej … nekatere redno, druge občasno, tretje bolj naključno.

Tokrat nekaj mojih najljubših … ki jih klikam najbolj pogosto:
Vsekakor je na prvem mestu moj sine. Preberem vse, kar zapiše in njegovim zapisom sledim redno.
Redno prebiram tudi Žigo. Poznam ga osebno, imam to čast, da ga lahko štejem za svojega prijatelja … in jasno, da me zanima kaj se mu dogaja.
Prebiram Valentino.  Prej je nisem poznala. Priljubila se mi je šele preko bloga in njenih tem, ki jih izbira tako, da imam res prav za vsako kakšno mnenje. Še huje, na vsako njeno temo, bi tudi jaz napisala cel prispevek … 2. in 3. del 🙂
Lisca in njegove nasvete za marketing. Ker ga poznam, ker ga cenim in ker je strašansko zanimiv.
Uroša. Ga ne poznam in tudi njegov blog je med moje najljubše zašel bolj proti koncu, vendar so mi teme zanimive in fant deluje izredno pameten in prijazen.
Še en Celjan, ki ga cenim: Jan Ferme. Kaj v Celju razsaja virus prijaznosti? Piše o designu, ki me je vedno zanimal in piše v prijaznem stilu, polnem veselja do življenja in ljudi.
Blaž Kos; po svojem pisanju ne kaže svojih mladih let. Izredno veliko znanja se skriva tam. Njegove prispevke si stiskam in prebiram v miru ter ob skodelici kave.
Nenazadnje berem tudi Sunshine. Piše iz srca, piše o vsakdanjih zgodbah, piše o plesu …. v njene zgodbe se potopiš in jih prebereš do konca, čeprav so dolge 🙂

Cubo

Včeraj sploh nisem opazila močne nevihte, ki je razdejala Železnike in odnesla Bolnico Franja in ne bila ravno prijazna in mila tudi do prebivalcev Ljubljane in njene okolice. Včeraj ob tem času, smo Tomaž, Jaka in jaz uživali v prijetnem vzdušju restavracije Cubo in niti slišali, niti videli, da zunaj grmi, se bliska in lije kot že dolgo ne.

Jaka je dvanajstega praznoval dvanajsti rojstni dan. Midva sva delala in zato takoj, ko je bilo mogoče nadomestila najino odsotnost ob njemu tako pomembnem dnevu. V nedeljo je Jaka slavil s svojimi prijatelji in počasi smo zapadli v tedenski ritem in kaj kmalu bi pozabili, da je rojstni dan praznik družine.

Nekoč sem imela zobozdravnika …. zelo nekoč ….. po mojem sem imela manj kot 10 let …. in ta zobozdravnik je bil nek družinski prijatelj. Tik pred penzijo, ali pa je morda že bil v penziji, je meni popravljal zobe iz čiste prijaznosti in prijateljskega odnosa do moje mami. Itak je bil zobozdravnik za odrasle itd. …. ampak jaz tako problematična in nikomur ust odpirala …itd. pa saj to niti ni važno … njegovega obraza se sploh več ne spomnim, spomnim se priimka dr. Rožman in spomnim se nečesa, kar je povsem marginalno, ampak meni je ostalo v spominu, kot nekaj izredno lepega. Ta gospod Rožman je vsako leto ob rojstnem dnevu svojih otrok … ali pa je imel le enega, poleg seveda daril otrokom, darilo poklonil tudi svoji ženi. Takrat sem čudno gledala v velik šopek, ki je čakal na to, da ga dobi mati njegovih otrok in se še bolj čudila, ko mi je razložil, da je rojstni dan otroka nekaj, kar njega spomni na to, kako hvaležen in srečen je, da mu je žena podarila takšno darilo, kot so njuni otroci. In najmanj kar lahko naredi v povračilo je to, da ji vsako leto povrne z majhno pozornostjo. A??!! Po mojem so s smrtjo dr. Rožmana umrli zadnji takšni moški?

No, pa da zapišem to kar sem želela; Jaka si je za svoj rojstni dan želel še skupno večerjo z mamo in očetom … joj, kao neznansko mi postaja podoben 🙂  pa ne da si jaz želim biti z mamo in očetom 🙂 ampak uživam v tem, da grem za rojstni dan na kakšno dobro večerjo v družbi meni dragih ljudi….. in odkar ne obratuje več restavracija v Casa del Papa-i, je njegov omiljeni izbor za “tabolš” večerjo restavracija Cubo. Cubo, kot kocka in ne kot država 🙂

Vredno obiska. Nekaj let nazaj nas je očarala majhna restavracija z minimalistično opremo in prekrasnim odpuljenim oranžnim WC-jem, kasneje so restavracijo razširili in ji dodali prijetne temne prostore v ozadju in fascinantnim modernim WC-jem …res, res 🙂 , ki si ga je potrebno ogledati v temno rjavih barvah, včeraj pa smo ugotovili, da so sedaj prenovili ta prvi “stari” del restavracije in baje tudi WC. Tistega oranžnega, ki je baje sedaj vijoličast. Baje, zato, ker tega nisem videla, saj mi je Tomaž zaupal to, ko smo sedeli že v avtu in baje tudi zato, ker Tomaž itak nima pojma o barvah in se na koncu lahko izkaže, da je vse skupaj v rumeno prebarvano 🙂

Jedli smo zopet odlično. Jaka tja zahaja predvsem zaradi sladice. Čokoladni sufle baje seka.

Še enkrat pokukam, če mi res ni všeč

Pri KovačuZelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.

Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja 🙂
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.

Torej imajo tenstanca za naše fotre in mame, pizze za naše mulce, meni pa je na kožo pisana kakšna zelenjavna sezonska ponudba.

Ravno sedaj imajo ponudbo različnih jedi na temo špargljev. Mmmm! Šparglji na žaru s popečenim radičem in vse posuto s parmezanom. Mmmmmm! Tako slastno že na videz, da je letos prepričalo celo Jaka, da poskusi to čudno zeleno reč ….in pojedel več kot polovico moje porcije.

Sicer nam je gostilničar povedal, da večina gostov posega po klasiki-pečenki, vendar mi redno poskrbimo, da kuhar ne obupa in zato redno naročamo najbolj čudne jedi na jedilniku od kaše z jurčki do sira popečenega na žaru in rukoli …itd.

Gostilna še vedno ostaja …takšna …domača …pribor ti vržejo na mizo bolj mimogrede, gostilničar teka sem in tja …ni kakšnega strašnega šlifa ….tudi cene niso takšne, kot v gostilnah, kjer natakar stoji ravno z roko na hrbtu in se dela silno pomembnega. Vrt ima lesene klopi in med obiskovalci se nemalokrat znajdejo mimo vozeči kolesarji, ki prisedejo kar v kolesarski opremi. To vzamemo v zakup in zato smo vedno znova zadovoljni.

Zadnjič se nisem mogla ogniti poslušanju razpravljanja štiričlanske družine, ki je sedela pri sosednji mizi. Mama se je oblekla v ta fin kostim in se držala nadvse kislo, ata je bil morda še najmanj kislega obraza, sinova, oba v tistih mazoljastih letih pa sta itak po zakonih naravne preobrazbe morala biti karseda tečna in zoprna. Tazoprna debata se je začela že pri čakanju na jedilne liste. Mahali in krilili so z rokami in gostilničar je pristopil ter se jim opravičil, da mora pred njimi postreči še dve omizji, ki sta prišli prej. Kljub temu jim je na brzino na mizo postavil jedilnike. Sinova sta jamrala in se zmrdovala nad vsako hrano. Čez 5 minut je bil gostilničar pri njih in jim še ustno pojasnil, kaj je na izbiro. Namesto podrobnosti o sestavi kakšnega krožnika, je njih zanimal predvsem podatek o dolžini čakanja. Na pojasnilo o že pripravljenih jedeh, sta se mladca ponovno zmrdovala, da tega že ne bosta jedla, na podatek, da pa je za vse ostalo potrebno počakati od 20 do največ 30 minut pa se je vsul plaz obtožujočih besed gospe Nataknjene. Baje se jim tukaj vedno dogaja ista stvar. Vedno se jim gostilničar opravičuje, da je nepričakovano veliko gostov in vedno morajo tako dolgo čakati! Halo?! Le zakaj vraga vedno znova rinejo v to gostilno?!

Jaz grem v gostilno, kjer me razočarajo, le enkrat. Nikoli več me ne vidijo pa čeprav so se morda medtem že močno popravili. Žal, osel gre le enkrat na led, gospa Nataknjena pa očitno parkrat. 🙂