Zelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.
Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja 🙂
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.
Torej imajo tenstanca za naše fotre in mame, pizze za naše mulce, meni pa je na kožo pisana kakšna zelenjavna sezonska ponudba.
Ravno sedaj imajo ponudbo različnih jedi na temo špargljev. Mmmm! Å parglji na žaru s popečenim radičem in vse posuto s parmezanom. Mmmmmm! Tako slastno že na videz, da je letos prepričalo celo Jaka, da poskusi to čudno zeleno reč ….in pojedel več kot polovico moje porcije.
Sicer nam je gostilničar povedal, da večina gostov posega po klasiki-pečenki, vendar mi redno poskrbimo, da kuhar ne obupa in zato redno naročamo najbolj čudne jedi na jedilniku od kaše z jurčki do sira popečenega na žaru in rukoli …itd.
Gostilna še vedno ostaja …takšna …domača …pribor ti vržejo na mizo bolj mimogrede, gostilničar teka sem in tja …ni kakšnega strašnega šlifa ….tudi cene niso takšne, kot v gostilnah, kjer natakar stoji ravno z roko na hrbtu in se dela silno pomembnega. Vrt ima lesene klopi in med obiskovalci se nemalokrat znajdejo mimo vozeči kolesarji, ki prisedejo kar v kolesarski opremi. To vzamemo v zakup in zato smo vedno znova zadovoljni.
Zadnjič se nisem mogla ogniti poslušanju razpravljanja štiričlanske družine, ki je sedela pri sosednji mizi. Mama se je oblekla v ta fin kostim in se držala nadvse kislo, ata je bil morda še najmanj kislega obraza, sinova, oba v tistih mazoljastih letih pa sta itak po zakonih naravne preobrazbe morala biti karseda tečna in zoprna. Tazoprna debata se je začela že pri čakanju na jedilne liste. Mahali in krilili so z rokami in gostilničar je pristopil ter se jim opravičil, da mora pred njimi postreči še dve omizji, ki sta prišli prej. Kljub temu jim je na brzino na mizo postavil jedilnike. Sinova sta jamrala in se zmrdovala nad vsako hrano. Čez 5 minut je bil gostilničar pri njih in jim še ustno pojasnil, kaj je na izbiro. Namesto podrobnosti o sestavi kakšnega krožnika, je njih zanimal predvsem podatek o dolžini čakanja. Na pojasnilo o že pripravljenih jedeh, sta se mladca ponovno zmrdovala, da tega že ne bosta jedla, na podatek, da pa je za vse ostalo potrebno počakati od 20 do največ 30 minut pa se je vsul plaz obtožujočih besed gospe Nataknjene. Baje se jim tukaj vedno dogaja ista stvar. Vedno se jim gostilničar opravičuje, da je nepričakovano veliko gostov in vedno morajo tako dolgo čakati! Halo?! Le zakaj vraga vedno znova rinejo v to gostilno?!
Jaz grem v gostilno, kjer me razočarajo, le enkrat. Nikoli več me ne vidijo pa čeprav so se morda medtem že močno popravili. Žal, osel gre le enkrat na led, gospa Nataknjena pa očitno parkrat. 🙂