Danes ne bom kritizirala. Ne, danes je dan za hvalo. Prvič: tole vreme me bo itak uničilo… dežuje, boli me glava, ura je skoraj osem zvečer in jaz še čepim v službi … itak pa vem, da ne bom mogla vsega dokončati …in jezna sem …in dežuje ..aja, to sem že napisala … no, pa polna luna je bila včeraj … in glava me boli… aha, to sem tudi že napisala.
Torej ne bomo več jamrali, ampak le hvalili. In ne bomo hvalili filma, ker zadnje dni itak nimam časa za kino, kaj dni, tedne …torej … tako, hvalili bomo ljudi.
Stalno nekaj linkam pa pišem o blogerjih takšnih in onakšnih, v bistvu pa je moj svet sestavljen predvsem iz “neblogerjev”. O Naci, prijateljici sem že pisala, danes pa bom opisala “nadaljevanje” te babje družbe. Družbe, ki me je uspela zvleči stran (sploh ne vem, kako jim je to uspelo, ampak res jim je) od službe in stran od doma in doma in službe in službe 🙂 … Družbe, ki me je prepričala, da je tisto druženje “kartakobrezveze”, čisto kul in zabavno in da svet ne bo propadel, če bo mama Saša ob četrtkih zvečer “zunaj” na klepetu v babji družbi.
To družbo sestavlja še en nujni del, en sonček, bitje ki je vedno … res nisem je še videla drugačne ….nasmejano, prijazno, zgovorno, igrivo …še kaj??? Pišem o “Bitju”, ker žal ne vem besede, ki bi jo lahko uporabila za nekoga, ženskega spola pri 30+, mamo, soprogo, podjetnico … pa vendar igrivo in poskočno, ki se ji zagotovo non-stop dogaja, da neznani obiskovalci, ko jim odpre vrata svojega doma, izustijo: “Punčka, a pokličeš svojo mamo k vratom?” Naj ji jaz rečem gospa, dekle, dama? Preprosto: Barbara … ah ne, sedaj sem opazila, da se zadnje čase podpisuje z Babzy …sem pravilno zapisala? 🙂
Barbara, zvana Babzy je moja frizerka. Ne, jaz pravzaprav hodim tako poredko k frizerju, da težko nekoga imenujem “moj” frizer. K frizerju hodim enkrat na kvartal pa morda še kaj vmes, ampak k Barbari pa hodim večkrat … včasih kar tako, na čvek, na kavico, brez friziranja. Tja hodim zaradi čistega užitka.
Glede na moje pogosto menjavanje stila pričeske, bi marsikdo sklepal, da obožujem frizerje. Ne, prav obratno, obiskovanje frizerja je zame nepotrebna potrata časa. Si predstavljate; treba je čaaaakati na pranje, potem ti namažejo uno barvo …ja, ja sive lase imam … in potem čaaaaakaaaš, čaaaakaaaaš, da se tista barva prime ali kaj vem kaj …. in potem operejo in še kakšen balsam pa kakšna masažica lasišča …stop, stop, ta del mi je bil vedno všeč, priznam, ampak kaj ko traja le največ 5 minut …potem pa striženje pa feniranje …. in medtem čas teeeeeečeeeee. Nekoč, ko sem obiskovala druge frizerske salone, sem že razmišljala, da bi morali imeti prostor za laptop pa kakšen WL 🙂
In tako mi nekega dne Naci omeni, da pozna eno super punco, ki povrh vsega zna še super frizirati. In ker na Nacine besede nekaj dam, sem Barbaro obiskala tudi jaz. In?
Barbara še danes pozna moj znameniti stavek, ki sem ga izustila po kakšnem svojem tretjem obisku pri njej: ” A veš, jaz k tebi pridem prav rada, saj frizirat zna marsikdo, ampak tako prijetno se pa nikjer drugje ne počutim.” Se ji je kar zataknilo, a ne Babzy?!
Ampak takole je s tem, da ne bo pomote: Barbara frizira izredno dobro. Ima prirojen čut za lepo in je izredno kreativna oseba, a na vse to pride še “smetana” – poleg tega je tudi prijazna, zgovorna in v njenem salonu je vedno prijetno vzdušje …. pa še kavico ti pripravijo.
Ne, ni mi plačala za reklamo! Ne, tudi za friziranje plačam! 🙂 Zato, pa vam povem; to kar jaz hvalim, to res “seka” 😉
Sicer pa; fotografija govori več kot 1000 besed. A ktera? Ja tista gor …moja …na desni. Tista, ja! Frizerstvo Barbara 🙂
A kje? V Stožicah. Tam v tistem enem čudnem skropocanem bloku ..kao BS4. Pa ne un salon zgoraj, k Barbari je treba dol, po stopnicah, čist pri kafičku in fitness-u 🙂
