Danes sem strašansko jezna in ker je Hirkani ravno pred nekaj minutami na moj prispevek o hujšanju komentirala nekaj o pomoči in podpori naših dedcev in mi to skoraj pobrala z jezika, jaz v tem trenutku že besno tipkam.
Sem že pisala o tem, da pri nas ne kuhamo pogosto. Današnji primer mi je le potrdil moje razmišljanje.
Kot ponavadi sva s Tomažem že okrog 7h zjutraj odšla od doma na jutranjo kavico… ja, tudi kave ne kuhamo doma 🙂 . Kavica pa pogovor z najdražjim, to res tekne tako zgodaj zjutraj na tak deževen dan. Imam res zlatega moža, ki si po 23-ih letih, ko se že vzajemno poslušava in gledava, še vedno vzame čas zame, kajne? Sem omenila, da si mimogrede kupi kup dnevnega časopisja, ki ga mora obvezno brati ob kavici? 😉
Potem še na hitro nakup v trgovini pa 10 minut za nakup mojih novih pohodnih superg …take za na Å marno. Me moj stalno spodbuja pri ukvarjanju s športom, da bom ja fit in zadovoljna sama s sabo, zato mu res ni škoda teh desetih minut, ki jih moram zelo efektivno izkoristiti in se na hitro odločiti.
Ta čas naš Jaka izkoristi za učenje in ob prihodu ga dobiva zatopljenega v zgodovinski učbenik.
Ura je že pol dvanajstih in otrok vpije, da je lačen.
Danes je deževen dan in ne gremo nikamor, zato bo danes kuhala mami!
“Pa hitro, mami, ker sva lačna,” še uspeta zavpiti, ko se valita na kavč in prižigata televizijo.
Lagala bi, če bi rekla, da mi nihče ni ponudil pomoči, ampak, če kuham jaz, potem rada kuham JAZ in ne jaz – Sneguljčica in sedem palčkov. Tamal je itak stalno nekaj komentiral, da želi še rožmarin in potem na svoje meso še nekaj parmezana narezanega na tanke koščke in popečenega v pečici …
Oooooh!!! Jaka hoče sir, Tomaž se ogiba mlečnim izdelkom, Jaka ne bo krompirja, Tomaž ga hoče, Jaka ne bo juhe, midva bi juho ….
Do enih vse nasekljam, olupim, skuham, zapečem, postavim na mizo, pokličem družbo ….??????
Å e sreča, da je TV viden iz jedilnice. Tomaž sedi za mizo s pogledom pribitim na ekran, Jaka si krožnik raje postavi kar na pult v kuhinji, ker je tam razgled boljši. Pojemo v 10-ih minutah popolne nekomunikacije. Ja, oba sta lepo vzgojena in se zahvalita in pohvalita okusnost obroka, krožnike in pribor pustita na mizi in letita nazaj na kavč. Film se ravno končuje. Jaka odbrzi v svojo sobo …mislim, da so na vrsti računalniške igrice, Tomaž pa pred televizorjem počasi zapira oči.
Čeprav imamo pomivalni stroj, še vedno vsi nekako prisegamo na prastari način naših babic – krpo, vodo in en par rok. Tokrat moj par rok.
Tako! Posoda, pult, miza, štedilnik …vse se spet sveti, Jaka brklja na račualniku, Tomaž smrči …no, ne dobesedno, ker ne spušča glasov …vsekakor pa ima zaprte oči ..na kavču. Jaz se usedem za računalnik in odgovarjam na nekaj neobdelanih službenih mailov.
Jaka prileti s (po njegovem) fenomenalno idejo, kaj bi danes lahko počeli: “Pejmo se kopat v Atlantis!”
Nočna mora, vam rečem! Ne maram plavanja. Å e manj od plavanja maram plavanje v bazenu. In še manj od plavanja v bazenu maram plavanje v zaprtem bazenu. In še manj od tega maram plavanje takrat, ko sem po telesu še vsa bela in se že tako počutim kot en mrož …
Poskušam diplomatsko: “A bi ti mogoče to s kakšnim prijateljem, al pa dedijem …, al pa ..?”
“Ne, jaz bi z vama!”
“A bi šli mogoče bowlat ….al pa …….?”
“No, bom šel pa jaz, če je tko težko,” se končno oglasi moj dedc iz kavča. Moj pogled se razjasni in kar objela bi ga. A ni zlat tale moj?
“Je*** ti in ta tvoj blog!” A to on meni govori? A tale moj zlati mož?
“?????!!” N’č jasn’.
“Cele dneve čepiš za računalnikom in pišeš ta tvoj pa un ta drug tvoj prek…. blog!”
Halo?! Skuhala, pomila, pospravila, izkoristila trenutek tišine in podelala stvari za službo …
Bloga niti odprla nisem, imam prispevke za cel teden vnaprej napisane!!!!!
Sta šla sedaj. Plavat. In jaz lahko sedaj res pišem blog. Ali pa bi mogoče prečistila garderobno omaro in zimske stvari pospravila? Pa podstreho bi že dolgo rada malo v red spravila. Potem pa bi šla s kom na kakšen sprehod. Hmja, ne vem, če bo kdo od njiju za stvar, ker bosta zmatrana. Ja, pojesti kosilo, plavat in gledat TV, to zna izmučiti človeka. 🙂
In kaj ima s tem opraviti naslov tega prispevka?
Ko sem začela pisati ta prispevek, je na televiziji, ki je v naglici nista uspela ugasniti, ravno tekla humoristična serija z Rosseane in John Goodman-om, kjer on nekaj totalno zaserje in se začne počasi pomikati proti vratom, medtem ko ga ujame njen strupen pogled. On reče nedolžno: “Draga, le nekaj sem hotel prinesti, s čimer bi me lahko udarila.”
Upam, da se moj vrne zelo pozno, da se mi jeza razkadi ali pa mi prinese velik, velik valar 🙂
Grrrrr!