Kategorija: jezna sem

Objavljeno dne

Pogajanja

Joj, kako je včasih težko prepustiti izpeljavo kakšnega posla svojim zaposlenim, ko že s pogovorom jasno pokažejo, da so zgrešili glavni point celotne zadeve.

Jasno, ljudem je treba dati vajeti v roke in jih ob tem učiti in postavljati na pravo pot. To mi gre zlahka v glavo in s teorijo nimam težav. Imam pa težavo s prakso in včasih bi me bilo potrebno zavezati na stol in mi zalepiti usta, saj me kar razganja, ko mi nekdo od zaposlenih na veliko in dolgo razlaga stališče dobavitelja.

Poznate to situacijo? Kako hitro se znamo postaviti v vlogo dobavitelja in kako zlahka razumemo vse njegove težave. Zadnjič mi nekdo razlaga o povišanju naših cen ….in jaz ????? kako? kaj? kakšne cene? saj imamo cenik in inflacija ni visoka, nihče ni govoril o nobenem povišanju ???

Aha, govorimo o povišanju naših nabavnih cen ???? Vrtam naprej. Aha, torej naš dobavitelj nam je zvišal ceno?

Ne, ne še, ampak bo. A???

Zakaj bo? Kako smo lahko tako gotovi?

Ja, mi imamo pogodbo za 1000 komadov, vendar je bila podpisana že 2 leti nazaj in naše količine so na žalost padle in sedaj potrebujemo le 800 komadov, torej za 20%, kar bi pomenilo, da nam dobavitelj lahko zviša ceno le za največ 20%.

Tako lepo in logično si nekateri izračunajo povišanja ali znižanja cen. Super. Upam, da ta formula deluje tudi v obratno smer in bomo pri 2000 komadih dobivali vse zastonj. 🙂

Ker meni nikakor ni jasno, še vedno zabodeno gledam in dobim razlago, da se le pripravljajo na pogajanja, kajti dejstvo je, da bo dobavitelj zahteval boljše pogoje zase. Ko začnem z razlago, da je količina le ena od determinant, ki določajo ceno in da je potrebno razmisliti o drugih faktorjih, ki so na naši strani in z njimi priti nasproti dobavitelju, dobim začuden pogled, saj je cena ja tista edina in najpomembnejša. ….in nadaljujem, da smo mi krasna stranka, da smo dobri plačniki …in dobim odgovor, da so itak vsi, drugače pa z njimi ne delajo. ????

….in nadaljujem ….da smo predvsem dolgoročna stranka, ki je z njimi že dolgo vrsto let, pa dobim odgovor, da se tokrat pogovarjava o stranki s katero imamo pogodbo šele drugo leto (v primerjavi še z drugima dvema dobaviteljema, ki za popolnoma enako področje z nami sodelujeta že 10 let).

….se ne spuščam v duel, da je dve leti res malo v primerjavi z ostalima dvema, pa vendar je že pol leta neka doba, ki kaže na stalnost ….

… grem raje v drugo smer in rečem, da bomo pač potem prekinili pogodbo s tem dobaviteljem in raje povečali frekvenco sodelovanja z enim od drugih dveh in dobim odgovor, da bosta sigurno tudi druga dva prišla na isto idejo, saj so količine padle pri vseh.

Pa kje sem jaz????!!!!! Sem samo jaz čudna tukaj?

…. grem spet popolnoma v drugo smer in poskušam pokazati na prihodnost. Če bi bila jaz dobavitelj in imela stranko, ki je očitno perspektivna in dolgoročna in je dokazano že imela velike količine, prišla v slabše obdobje, bi stranki ohranila popolnoma isto ceno, saj bi računala na njen ponovni vzpon.

Sedaj pa ja ne bo spet protiargumenta??

Pa je, pa je!

OK, razume, ampak vseeno vztraja in vpraša kaj naj pa naredi, če dobavitelj vztraja na svojem in ne popusti?

Dobro vprašanje! Prekini sodelovanje in preidi na enega od ostalih dveh ali najdi novega!

Ne more, ker artikle potrebuje jutri! Halo?!

O čem pa smo se tukaj pogovarjali?

Je vse skupaj le kritje hrbta za zadevo, ki je že zaje***?

In kaj naredi dober šef v takšnih primerih?

Objavljeno dne

Mc Donalds nima več Shakea

Nismo ravno neki strašni McFani, se pa včasih …predvsem v nedeljo zvečer, ko je precej zadev zaprtih …prileže kakšen ameriški komfort, ko redilno hrano naročaš kar na hitro, tako iz avtomobila.

In tako smo si včeraj zaželeli Shake in se zato odpeljali v McDrive v BTC-ju. Naj bom precizna, zaželel si ga je Jaka in ob tem dodal na spisek svojih želja še McNagce.

Pridemo do okenca za naročanje in ker si moj itak ne zapomni niti enostavnega in kratkega seznama Mcjedi, sem jaz preko Tomaževega sedeža prijazno in z nasmeškom tulila: “Ene Mknagce šestko, sladko kislo in tamal vanilijev šejk”

Mozoljast tip v kabini odrezavo odbrusi: “Shakea ni več.” Nismo se spuščali v lekcijo o lepem obnašanju, ki bi morda zahteval stavek v takšni obliki: “Oprostite, danes nam je Shake-a zmanjkalo”….oz. niti ne vem ali to pomeni, da Shake-a SPLOH ni več in so ga umaknili iz ponudbe, ali ga je le slučajno tisti dan zmanjkalo in bo jutri spet na voljo. Poleg tega bi na koncu absolutno lahko dodal: “vam lahko ponudim sladoled namesto tega?” …pa saj tega jih učijo, kajne? Medtem, ko ob strašni žeji naročaš le Coca-colo, ti oni mimogrede uturijo še BigMac, veliki krompirček in sladoled s karamelo. Ta fant je te ure šolanja prespal ali prešprical.

Mi se takrat vanj nismo poglabljali in Tomaž se je le obrnil nazaj proti Jaki in ga vprašal, kaj bi drugega. Med Jakovim nekaj sekundnim odločanjem pa je pri fantu preveril, če sladoled pa imajo.

“Ja” je bil kratek odgovor mazoljavca, medtem ko je Jaka že tulil, da ne bo sladoleda, ampak sok.

“sok bomo namesto shake-a” pove Tomaž, čeprav se je najbrž slišal tudi komentar Jake.

“Kakšnega?” vpraša mazoljavec.

“Pomarančnega” jaz in Tomaž naenkrat. Tega pač ni bilo treba preverjati, saj drugega nimajo, kajne?

“Kakšnega?!” še enkrat tip za okencem z zadirčnim glasom.

“Pomarančnega” midva ponovno misleč, da ima tip težave s sluhom.

In potem šok! Tip naju napi…. , kot da sva njegova petletna bratca: “Sem slišal!!!! Nisem gluh! Kakšnega?! M a l e g a! S r e d n j e g a! V e l i k e g a?!!”

Halo? Pa ne moreš verjam’t!

Kot prvo, če je gospodič že tako pameten, smo sok naročili namesto MAJHNEGA shake-a, torej bi radi tudi MAJHEN sok. Kot drugo, jaz na vprašanje “kakšen” ponavadi odgovarjam z vrsto soka, velikost pa omenjam, ko se mi postavi vprašanje “kako velik”, “kakšno velikost”, “mali, srednji, veliki?”
In kot zadnje stranke imamo pač različne možganske kapacitete in vsi pač niso možganski trusti, ki v sekundi dojamejo tok misli prepotentnih srednješolcev.

Vsem, ki jim misli ne tečejo preveč hitro ….npr. mojim staršem ali njihovim upokojenim prijateljem ….močno odsvetujem obisk McDonaldsa, saj jih lahko osebje celo fizično napade ob možnem prepočasnem reagiranju na njihova vprašanja.

Da ne bo pomote, vse se je z naše strani odvijalo povsem mirno in razen, da smo ostro in konkretno zahtevali naj pokliče šefa, se višina glasu ni dvignila, niti nismo uporabljali besedišča, ki vsebuje razne človeške spolne organe. Å ef je prišel k našemu okencu v manj kot minuti, mirno smo mu razložili, da je njihovo osebje nesramno in zadirčno, šef se je opravičil s kratkim “Oprostite”, odšel nazaj k pultu, mi pa do naslednjega okenca po naročeno hrano.

Kljub opravičilu smo se odpeljali z grenkim priokusom.

Ja, jasno je, da v lokalu ne moreš imeti samo superiornih in maksimalno prijaznih delavcev …. brez omaloževanja kakršnegakoli dela, ampak poleg tega najbrž v McDonaldsu ne delajo najboljši kadri na trgu, se mi pa zdi, da se tokrat niso ravno odrezali.

Å e pomembnejše od tega, da

  • izbiraš itak le prijazne ljudi
  • da jih vsak dan pravilno razporejaš in daš tistega, ki je vstal z levo nogo, na pečenje krompirčka in tistega prijaznega na pozicijo, ki zahteva komunikacijo z ljudmi

je to, da znaš zelo dobro reagirati na reklamacijo. Ne dopusti, da gre stranka od tebe nazadovoljna! Najprej jo pomiri, nato pa potolaži. Bi bilo res tako težko našemu naročilu dodati npr. jabolčno pito in reči, da je to v znak opravičila? Nevljudnosti tako ne bi mogel popraviti, vendar pa bi s takšno potezo, dal šef vedeti, da je podjetju mar za stranke.

Oh, ja!

Objavljeno dne

Postali smo Gerčer

Eto, spet nas spreminjajo. Dve generaciji nazaj GRČAR, sedaj GERČAR, včeraj pa so me na POP TV-ju spremenili v GERČER.

Če gre evolucija priimkov naprej, bomo naslednjič GERČEK, pa HERČEK in kmalu zatem hvalabogu pristali na imenu, ki ga bodo upam da vsi znali zapisati HRČEK. 🙂

In sedaj me managerji iščejo zaman 🙂

Povezane teme: Bi bil Jaka danes …

Objavljeno dne

Sem jaz predebela ali so obleke premajhne?

Zadnjič me prijatelj, ki bere moj blog o hujšanju vpraša, zakaj sem tako obsedena s temi kilogrami, saj da za svoja leta čist’ u redu zgledam.

O tistem “za svoja leta” bomo še debatirali …oja, bo prišel na mojo mino 😉 ampak pojdimo po vrsti!

Zakaj sem res stalno obsedena s tem hujšanjem?

Prva stvar, ki vpliva na to je da sem zahtevna. Do okolice, še bolj pa do sebe. Perfekcionistka, pravijo nekateri. Meni se zdi le, da želim vsako stvar pripeljati do najboljše možne različice ….ok, razumem, sem najbrž ravno zapisala stavek, ki potrjuje tezo 😉

Druga stvar, ki vpliva na to izhaja iz tega, da sem estet. Priznam, da preden se poglobim v “nootranjo” lepoto, vsako stvar pogledam in ocenim od zunaj. Tako ocenjujem seveda tudi sebe in ugotavljam, da bi lahko bila boljša s kakšno kilco manj in obtesanim teleščkom.

Tretja stvar ponovno izhaja iz estetike. Če mi že ne uspe iztesati teleščka, se zatekam k trikom in ukanam in napake poskrijem z oblačili. In to lepimi oblačili. Ni mi vseeno kaj oblečem ….pravzaprav me moda in kultura oblačenja zelo privlačita.

In tukaj pridemo do srčice problema! Ne vem kako je z vami, vendar jaz po večini svojih nakupovalnih pohodov, domov odhajam depresivna. Ne moja višina, ne moja širina ne predstavlja kakšnih ekstremnih odstopanj od slovenskega povprečja, vendar po mojih trgovinskih pohodih sodeč, kaže, da sem “težkokategornik”

Ko pridem v trgovino z oblačili najprej preletim vse obešeno in razstavljeno ….majice, ki bi jih načeloma lahko postavili kar na otroški oddelek tako ali tako ne pridejo v poštev, hlače z nizkimi pasovi, oh, ja …morda 20 let nazaj, obleke, no morda …. prebrskam med obešalniki in sploh ne gledam modele, ker lahko postanem slabe volje. Najprej pregledam le etikete in išem številko L.
Ste opazile, da XL med ženskimi oblačili težko najdeš? In prav je tako! Le katera si želi kupiti EXTRA LARGE!!!?

Tudi L ne nabavljajo v enormnih količinah, najbrž sklepajo, da vse težkokategornice sedimo doma pred hladilnikom in TV-jem in v ta namen ne potrebujemo drugega, kot močno razvlečeno 10 let staro trenerko. V redkih primerih pa mi le uspe najti kakšen komad oblačila tudi v številki L. Super! Malce res pogledam, če nima ravno nabranih rokavčkov in kupa volančkov, saj si pri moji extra extra Large postavi ne morem privoščiti še dodatnih obtežitev ….. in tako na koncu le tiste 3 težko najdene kose oblačil vlečem v garderobo.

Rezultat: vse je narejeno kvečjemu za na moj NOS, sicer pa z vsakim novim poskusom, moj nos postaja vse daljši, zato obleke tudi na nos ne pašejo več 🙁

Zadnjič sem bila v novo odprti trgovini Bershka. Saj se hecajo!!! To morate videti! V rokah sem držala pajkice številka L in se čudila. Morda pa so zamešali pošiljko in nam poslali otroško kolekcijo! 😉
Da se rešim popolne depresije sem kupila dve majici na moškem oddelku. Za Jako, za 11-letnega fanta, sem se raje kot za S, odločila za M. Moško M številko za 11-letnega fanta???!!! Ja, ravno prav mu je … in sedaj le upam, da se pri pranju ne skrči. In kaj mu bomo kupovali čez 2 leti? Bog ne daj, da bi se naš fant ne ukvarjal s športom in pridobil kakšen odvečni kilogram.

In potem se nekateri sprašujejo zakaj je toliko mladih deklet anoreksičnih?!!!

Objavljeno dne

Strah pred letenjem

Ne morem ravno reči, da me je strah letenja, moram pa odkrito priznati, da pri vzletih in pristankih nisem povsem brezbrižna. Vse do sedaj, nisem nikoli izkusila nobenih težav ali česar koli, kar bi mi hitreje pognalo kri po žilah. Tokrat, na našem zadnjem izletu v London, natančneje na naši poti iz Stansteada v Celovec pa mi je res postalo presneto vroče.

Predstavljajte si, da ste že precej utrujeni, za sabo imate polne dneve hoje po mestu in na koncu cel dan letanja po postajah in carinah in po skoraj dveh urah v zraku, komaj čakate na pristanek. Letalo se počasi spušča proti Celovcu, zaslišiš kako spušča kolesa, vidiš letališče, trdno se držiš naslonjala za roke in na obraz narišeš zamrznjen nasmešek, da Jaka ne opazi tistega majhnega strahu, ki ga imaš v sebi. Zdaj bo …samo še nekaj metrov do tal, le še nekaj centimetrov ….Ne! Letalo kar naenkrat zarohni, z vso močjo potegne naprej in dvigne svoj kljun. Vzletamo! ???? Ljudje se spogledujemo, na sosednjem sedežu sedi nosečnica, ki si lica začne hladiti s plastenko vode. Nihče ne ve ničesar. Stevardese mirno sedijo na svojih sedežih. Mi se dvignemo nad Celovec in začnemo krožiti. Tista kroženja, ko je letalo stalno nagnjeno v desno stran in ti vzbujajo še večji občutek nesigurnosti.

15 minut. Brez komentarja kogar koli. Ubijalsko! Končno se oglasi pilot in v angleščini sporoči nekaj povsem nerazumljivega. Itak ni nihče ničesar razumel. Vsi trije staknemo glave skupaj in povežemo nekaj razumljenih besed v sklep, da je ob pristanku zapihal močan sunek vetra …ne vemo kam ….pilot se je v trenutku odločil, da je bolje, če ne pristane. Sedaj krožimo in čakamo na možnost za pristanek z obratne strani pristajalne steze.

Na koncu smo pristali. Varno in res z nasprotne strani. Ljudje so resnično končno enkrat ploskali iz pravega olajšanja.

Pa je res tako težko stevardesi v prvih minutah panike, povedati nekaj angleških in nemških (v letalu je bilo kup avstrijcev, ki sploh niso razumeli pilota) pomirjujočih stavkov? Tokrat je “ubijala” predvsem nevednost in nesigurnost.