Kategorija: Bi bilo lahko boljše

Objavljeno dne

Poslovna obdarovanja niso več moderna?

Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju1, parfumov, bognedaj steklenice vina2, še manj žgane pijače3, in zagotovo ne šampanjca4.
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.

Včeraj smo za naše stranke imeli “dan odprtih vrat”. Postavili smo jelko, zavili nekaj knjig, nakupili sadje, piškote, čokolado, natočili penino in se družili. Ves dan!  Kako prijeten dan!

Resda jih je nekaj prišlo le zaradi “šlifa”5, a tistih namensko nasmejanih obrazov, ki so prišli in odšli v hitrih 5 minutah, nihče skorajda ni opazil.

No, imamo tudi takšne, ki so se obisku spretno ognili … super, bolje tako, če je teh nekaj minut težko držati usta v nasmeh.

Nekateri pa so dan .. kaj dan, celo leto, zapečatili s prekrasnim pečatom prijetnega druženja in obilo smeha. Ganila me je pozornost ljudi, ki so nam v dar prinesli doma pripravljene piškote, potico, neka gospa je prinesla doma pečen ajdov kruh z orehi …. neka skupina ljudi pa je za vse nas pripravila prezentacijo, ki ji je sledil prijeten klepet in veliko smeha. Lepo, toplo in nepozabno.

Ob koncu dneva smo se zaposleni posedli in se smejali vtisom ravno minulega dne ter hkrati razmišljali tudi o naših dobaviteljih in njihovih pozornostih. Pozornostih? Ni, ni …muca papala!

Imamo gospoda, ki je lastnik naših prostorov. Gospod je star, težko hodi in vsako leto tudi vse slabše sliši. Med letom ga ni naokrog, a v decembru se vedno oglasi. Prinese 6 steklenic Zlate radgonske penine, ki je žal nihče med našimi ne pije6, a mu žal nikakor ne morem povedati, da je dovolj, če pride na obisk, se tako kot ponavadi usede v mojo sobo, popije kavo z mlekom in kakšno urico klepeta z mano.

Hoteli Bernardin so težka izjema. Letos so nas počastili kar dvakrat. Bogato! Prireditev, pojedina, danes ko je bila hkrati otvoritev Casina, so vsakemu podarili še 10€ bonusa za igranje na avtomatih, ki sem jih jaz pridno oplemenitila v 47€

Vsekakor je tukaj še nekaj redkih izjem, ki nas v decembru ali pa kdaj kasneje v ta namen počastijo s kakšnim kosilom in nekaj uricami prijetnega druženja, vendar pa vsako leto znova ugotavljam, da je časa vse manj, ljudje v poslu zanemarjajo “majhne” pozornosti v obliki posvečenega časa in v novo leto skočijo le z novim poslovnim načrtom o povečanju prodaje.

Briga me za Unicefove voščilnice, ki jih večina kupi le zato, ker so najlažje dobavljive, poceni in čisto kjut … v bistvu poceni reklama, ko vsaj enkrat na leto pod krinko dobrotljivosti in lepih želja, svojega kupca opomniš nase: “Hej, vse lepo v novem letu …in spomni se name …in kaj naroči pri nas … saj še veš, da smo tukaj, hej?!”

Ali pa internetne voščilnice za katere potrebuješ kakšno minuto časa, da poklikaš vse naslove, če že nimaš od lani narejene super velike skupine na katero pošlješ svoje “iskrene in iz dna srca” poslane, želje.

Tudi tiste koledarje, ki naj bi vam skozi celo leto delale reklamo v NAÅ EM podjetju in itak končajo v smeteh kmalu po vašem odhodu, si lahko kar sami nalimate na SVOJE stene!

A vendar … ajde, vsi ti so si vzeli čas, da so se vsaj za tisočinko sekunde, ko so odklikali moj e-mail naslov v BCC polje7, pomislili name. A imamo tudi takšne, ki nikakor ne najdejo časa ali volje za nič. Ni ne duha ne sluha od njih. Neka tajnica razpošlje voščilnice na katere se gospod vrli direktor podpiše … seveda brez priloženih kuvert z naslovi, gredo v pošto in ….eto, opravljeno do naslednjega leta. Pa saj kupujejo, kaj bi komplicirali, poslovna obdarovanja pa itak niso več moderna!

My ass! Zmigajte se, ker jaz rada delam z ljudmi! S takšnimi, ki imajo srce na pravem mestu in jim ni škoda časa zame!

  1. dragi moji, če še ne veste, jaz kave nikoli ne pripravljam doma [↩]
  2. prestavljanje enih in istih steklenic iz ene hiše v drugo me spravlja ob živce [↩]
  3. če še ne veste, da takšnih pijač ne pijem, potem ne vem zakaj sploh darila???!! [↩]
  4. mehurčki mi ne sedejo niti v Radenski, še manj v alkoholni pijači [↩]
  5. kar je treba je treba [↩]
  6. ne vem kako to, a med 10 redno zaposlenimi ni niti enega ljubitelja alkoholnih pijač [↩]
  7. ja, ja I whish ….ponavadi nas je kar kakšnih 100 nanizanih v To: [↩]
Objavljeno dne

Nerentabilne stranke

Moja pisarna je sicer topla, prijetna, urejena po mojem okusu in v njej se počutim dobro, a vseeno … čudno … za sestanke se vedno raje dogovarjam zunaj nje.

Kavica tu, kavica tam pa malce menjave okolja in dan je okrog.

A včeraj se je našla babura, ki je sklenila delati red v lokalih in odganjati tiste, ki zapravimo le kakšne 0,1€ na minuto sedenja.

Eko, včeraj zjutraj pridem že na drugo kavo, v drugi lokal. Bolj natančno v Horse pub za Bežigradom. Saj ne vem, kaj me oz. kaj tisto množico ljudi vleče tja, kajti lokal je že malce ofucan, predvsem pa hrupen. Ob 10h zjutraj je komajda bilo mogoče najti prosto mizo, natakarice pa so komajda sfolgale odnašati umazane skodelice z miz, za poteg z mokro krpo po mizi pa tako ni bilo časa1

Ok, ne bom malenkostna, bistvo je, da se dogovorim za posel, četudi s flekom na mizi od skodelice čaja prejšnjega gosta.

Kaj bom? 1 kavo in kozarec vode ….. kaj pa naj? Tudi moj sogovornik naroči nekaj podobnega.

Prijazna natakarica naju okrog desete zjutraj lepo in prijazno postreže.

Ob 11h midva sediva ob praznih skodelicah in kozarcih in vneto debatirava o poslu, ko taista prijazna natakarica prisopiha do naju in prijazno vpraša, če bi še kaj.

“Ne hvala.” In odpujsa nazaj k šanku.

Ob 11:30 pride ponovno. “Res ne bi ničesar več?” …in začne pobirati najini skodelici.
“Ne, ne bi, hvala. A nama lahko pustiš nekaj na mizi, da ne bova sedela ob prazni?”
Kisel nasmešek in ok, milostno nama pusti dva prazna kozarca, skodelici pa pobaše.
Malce se spogledava z mojim sogovornikom, a ne rečeva nič.
Ob 12h midva še vedno sediva ob najinih praznih kozarcih vode, ko ta isto dekle ponovno pride do naju in tokrat ne reče nič le račun, ki leži na najini mizi obrne proti sebi.
“A že zaključujete?”
“Ne, le prišla sem pogledat, ob kateri uri sem vama ŽE postregla.”

Aaaaa?!!!

  1. ali pa volje [↩]
Objavljeno dne

Pa kaj je folku, da tretira druge, ko smet!!

Zadnjič sem jamrala in bentila čez poslovne partnerje, ki nam v večini nekaj poskušajo ali nam prodajajo ali nas na kakšen drug način servisirajo … ampak tisto je bila le pobožna želja, da bi spoznali, kako bi lahko bolje sodelovali. Takrat me ni nihče prizadel ali razjezil, danes pa piham in praskam. Hudo jezna sem!

Veste mi – pisarna Network 21 nismo čisto tipično maloprodajno podjetje.

Ja, smo d.o.o., tržimo knjige, CD-je, DVD-je in še kakšen material, ki izobražuje ali lahko kako drugače pomaga pri prodaji in prodajamo vstopnice za seminarje, ki jih organiziramo. Vse to tržimo1 končnim kupcem, ki se jim reče stranka, kajne? Ampak tržimo tako, da zanje in v njihovem imenu pri nas naročajo vodje skupin t.i. leaderji. Kdo je vodja skupine? Ma, ne kompliciramo, ampak uporabimo kar nazive in dosežke, ki jih dodeli Amway. Torej, ko Amway2, nekomu zaradi dosežkov, ki jih jaz niti ne poznam najbolj podrobno, nekomu podeli “značko”3 za Platino, potem je to znak za nas, da ima ta oseba dovolj veliko skupino, za katero lahko odslej skrbi in glede tega komunicira z nami.

In te osebe postanejo …. kaj??? Niso stranke. Niso niti pravi partnerji. Morda agentje? Mi jim pravimo distributerji, SNP-ji4 – samostojni nosilci posla.

Ker čisto prave-končne stranke ne poslujejo direktno z nami, so ti SNP-ji za nas takorekoč stranke, predstavniki strank.

In s stranko se ve, kako je potrebno delati: v rokavicah, prijazno, “na isti strani mize”, kooperativno ….
Poleg tega so naše stranke celo več kot stranke – nadstranke, saj so predstavniki celih skupin.
In poleg tega nam američani že od prvega dne žugajo in nas usmerjajo5 naj bomo povsem in popolnoma uslužni.

Ja, mene so že strenirali in iz precej cepetajoče in samovoljne dečve so naredili razmišljjočo in mirnega razgovora in rešitve željno poslovno žensko …. Ne verjamete? Da bi me videli 13 let nazaj! 🙂 …. A še vedno je v meni nekje skrit hudiček, ki v skrajnih primerih najprej piha, nato pa pove vse kar je treba in ni treba.

In takšnh nadstrank imamo vseh vrst … tako kot povsod v življenju, unih tafletnih, ki bi jih potavil doma na nočno omarico in tistih, ki bi jih zaprl v pasjo kučo in nabil napis “Pozor laja in grize!”

Na srečo imamo tistih za na nočno omarico večje število, a vseeno mi tista manjšina včasih posivi lase.

In tako sem danes spet naletela na mino. Imamo gospoda, ki je vajen, da pred njim vsi stojijo ravno. Gospod je že večkrat tudi glasno izjavil, da smo mi tukaj zato, da jim strežemo in poskrbimo zanje (za nadstranke seveda). Seveda smo tu v pisarni zaposleni sami kretenčki in debilčki, ki niso sposobni dekagrama razmišljanja, zato se na nas obrne le, ko potrebuje pobrisan prah na mizi na prireditvi in dodaten WC papir v toaletnih prostorih športne dvorane, kjer organiziramo prireditve.

OK, tudi takšni morajo obstajati na svetu in jaz se s tem ne bom obremenjevala. Težava je le v tem, da takšne nadstranke producirajo znotraj svoje skupine podobno misleče in iznenada jih je vsaj ducat, ki pokličejo le takrat, ko zmanjka WC papirja in ko so se jim čevlji preveč zaprašili.

Ker smo dobri in poskrbimo, da WC papirja nikoli ne zmanjka in da takšni gospodje vedno hodijo po čistih preprogah, mine tudi leto ali dve brez kakršnekoli komunikacije.

Pa se je le našlo nekaj, čemur gospod ni bil kos in to 5 minut preden smo v živo začeli s programom našega seminarja. Jaz s slušalkami, s katerimi sem povezana s tehnično mizo za ozvočenje, video, kamero in svetlobo, na glavi, kamor mi nekdo ravno odšteva minute do pričetka prireditve6, okrog vratu fotoaparat, ker je to itak moj hobi in je dobro imeti par dobrih fotografij na koncu, zraven pa še kup ljudi vpletenih v program. On pa prav tisti trenutek, prav počasi do mene … pazi! po dveh letih, ko ni poslal ne maila, ne klical, ne pisal … in začne o nekih ljudeh, ki bi mogoče nekaj v neki drugi državi …

“OK, OK, a se lahko o tem slišiva po tem seminarju?”

Jaz sem pod pritiskom raznih pomembnih dogodkov na njegov “problem” takoj pozabila in se nanj spomnila šele teden dni kasneje, ko me je poklical po telefonu.

Aha, razumem kaj želite …bom, ja … vas pokličem nazaj. In jaz v svoji nevednosti7 sklepam, da tale zadevica le ni tako nujna, kot 254 drugih stvari, ki jih imam na spisku.

Je pa malce drugačna in poslati je potrebno nekaj mailov sem in tja, ker v tem primeru potrebuje pomoč pisarne, ki ni čisto, čisto v sklopu naših N21 pisarn širom sveta. Pišem mail američanom 2 dni kasneje in jih vprašam, če bi jaz lahko kar to, kar mislim, da bi8. In v Ameriki te dni lovijo purane in jim pulijo perje ter jih ubožčke spečejo in pojejo, na maile pa nihče ne misli, zato še 10 dni po mojem vprašanju ni odgovora.

Ja, saj priznam, jaz bi že lahko urgirala, klicala, težila, naredila itak tisto, kar sem hotela brez, da bi kaj vprašala … ampak priznam … sem pozabila. Ampak ajde, a ne bi bilo lepo, če bi me takle gospod poklical in rekel: “Ej, Saša saj vem, da imaš veliko dela9, ampak a veš, meni pa tisto veliko pomeni … saj se sliši brez veze ….. ampak, a imaš slučajno odgovor?”

Ne, tip je šel pisat pismo drugemu tipu! In to PRITOŽBO, češ da itak nikoli nič ne naredimo. Ej, halo?! Itak gre za nalogo, ki je precej identična dodajanju WC papirja v toaletnih prostorih, a ker gospod ne zna ravno angleško, mu je prav prišlo, da nalogo “delegira” pisarni, ki je tukaj le zato, da briše smrklje in pošilja naokrog maile, ki bi jih lahko poslal tudi sam.

Grrrrr!!!!

PS To sem spisala že nekaj dni nazaj, ko se je tale stvar resnično zgodila in jo, kot ponavadi10 naredim s takšnimi vročimi in kadečimi se zadevicami, raje postavila za nekaj dni v “hladilnik”, da se malce pohladi in da se pohladim tudi sama . Po določenem času jih vzamem iz hladilnika in pogosto11 velik del zoprnije spremenim v kaj smešnega ali celo pobrišem.

No, včeraj sem pisala o enem težaku in tako pozabila na tega izpred nekaj dni, danes imela strašansko gužvo in glej ga vraga, post se je kar objavil. Pa naj bo! Saj me je jeza že minila in tisti gospod od včeraj se je tudi opravičil, a tale iz te zgodbe, še vedno na nas gleda zviška in še vedno je aroganten in napihnjen. To kar je potreboval, smo že davno uredili, podatke sem mu poslala po mailu, a gospod ni odgovoril niti BU, niti MU. Itak!

  1. ok, prodajamo [↩]
  2. popolnoma ločeno podjetje s katerim si takorekoč le delimo določene stranke [↩]
  3. le simbol dosežka [↩]
  4. spet povzeto po Amway-u [↩]
  5. no, lepo povedano 🙂 [↩]
  6. ki je v soboto zvečer precej zabavno obarvana [↩]
  7. itak pojma nimam po 12 letih dela [↩]
  8. itak imam vedno svoje mnenje, a so me naučili, da je bolje včasih kaj vprašati [↩]
  9. čeprav si misli, da držim noge na mizi [↩]
  10. v 99,9999% [↩]
  11. v 86,7777% [↩]
Objavljeno dne

Blog kot terapija

Blog je res terapija in bi ga priporočila vsakemu, ki se spopada s stresnim delom ali pa svoja čustva težko kontrolira1. Danes mi je npr. dvignil pokrovko2 nek naš agent – distributer, stranka whatever že ….

Nekaj kvačka in on bi nekaj preko vrste, malce drugače pa najprej on ful lepo in prijazno, ko jaz sicer prijazno nazaj, ampak da je red, da o tem obvestimo še tega in tega, začne ON vleči stvari iz podstrešja in to takšne “A veš, ko ste takrat leta 2 pa 3 naredili to napako? Pa prejšnji teden ste me tudi o tem napačno obvestili …pa takrat me je ena vaša zaposlena grdo pogledala …..”

Aaaaaa?! To nima nobene povezave s predmetom najine debate, spljoh pa ker tokrat ni v igri nobena napaka, ampak prosiš za “uslugo” – preko reda …grrrr! In če nočem, potem bomo pa packali, kajne?!

Jaz sem itak trmasta in zoprna in ko dobim občutek …pa je res lahko le občutek, kjer dopuščam celo možnost napačnega sklepanja3 …. da hoče nekdo nekaj pogoljufati, zmanipulirati, mogoče le prikrojiti resnico zato, da se sam okoristi, takrat postanem uberzaje**** in takrat se pri meni ne da nič ..njente, nada …

No in očitno imam tokrat za “nasprotnika” zelo močno kolerično žival. Po parih nesramnih mailih, na katere sem seveda vedno mirno4 in ažurno odgovarjala, me je danes ob 9h zjutraj poskusil priklicati.

Nisem bila sama in najin razgovor ne bi bil primeren za kakršna koli tuja ušesa, zato se na klic nisem oglasila.
Ob 9:10 drugi klic.
Jaz še vedno zasedena, zato na hitro natipkam SMS, da ga pokličem kasneje.
On se ne da motit in ob 9:15 dobim tretji klic.
Ob 9:17 četrti klic in
ob 9:18 naslednje sms sporočilo: Svetujem da me pokličeš, najbol je da takoj5

In jaz? Ja seveda, v jok pa na drevo! Uffffff, takšna svarila name zagotovo učinkujejo blažilno in me spremenijo v ubogljivo ovčko.

In tako moja draga stranka danes mene slišala ne bo. Sem mu napisala mail, da se na takšnem nivoju ne želim pogovarjati in da naj me kontaktira le po mailu, če imava kaj konkretnega.

In tako sem službeno “težavo” rešila, saj si bo gospod ohladil živčke in se kasneje zagotovo mirno pogovoril, a kaj, ko se v meni še vedno kadi.

Terapija? Naj delam kaj drugega, kajne!? Jah, ampak danes res ni priporočljivo, da se kdor koli, ki ima kakršno koli težavo …bognedaj, da ga je kje celo kaj polomil …. giblje v moji bližini

Grem na sprehod? Ko pa ne maram mraza in bi me zmrznjena rit spravila le še v slabšo voljo.

In tako sem sklenila, da odprem strani svojega spletnega dnevnika …… prsti kar tečejo po tipkovnici, polovico srda je že zunaj … druga polovica pa bo izpuhtela, ko mi boste poslali kakšen razumevajoč in sočustvujoč komentar.

  1. pa ne mislim na tiste, ki bi se kar naprej smejali [↩]
  2. naglavno [↩]
  3. čeprav se redko, redko zmotim 🙂 [↩]
  4. ja, tam se da it 200x čez in popraviti vse #$**!!$ [↩]
  5. citirano [↩]
Objavljeno dne

Zbila sem psa, popila 3 kave, bila na debati, se sprla s stranko, pojedla dve tableti …

Jauh, naporno, res naporno je bilo danes!

Začelo se je s HITom, tako kot vedno. Ob šestih Tomaž prižge radio in zbudi me Radko ali kaj je že tisti Pečov lik, ki daje kao duhovite nasvete…

Končno se je naš Jaka odgovorno in samostojno lotil jutranjega vstajanja. Parkrat sva že zamudila …pa ne rednega pouka …. ampak tiste neke dodatne aktivnosti, ki jih ima Jaka še pred rednim začetkom. Aktiven je pa itak v 1200 in treh stvareh. Torej zamujala sva vedno1 na neke priprave za šolski radio.

Čeprav se je znal že kar po živalsko dreti, da z atijem sta pa vedno točna, se jaz nikoli nisem dala motiti in sem ga vedno pustila naj se mirno in počasi kobaca iz postelje, vleče, kot megla, saj mi je bilo prvobitnega pomena, da se navadi SAM pogledati na uro in odgovorno in pravočasno obleči in odjadrati2 od doma.

Torej danes sva odšla mirnih živcev s prednostjo celih 10 minut. Kakšnih 5 minut pred ciljem pa Jaka plane v jok. Brez razloga! Držim volan in ne dojemam. Aaaaaa?

Danes je ON POZABIL na priprave na šolski radio, ker “ponavadi tega nimajo ob petkih in ….. SPET je zamudil”, je tulil med jokom. Tokrat je tudi on smatral, da izključno po njegovi krivdi3.

Pa smo se le “pomenili” in pomirili in celo iz rokava sva povlekla temo o kateri naj govori po radiu4. O knjižnem sejmu! A da nič ne ve?! Ma, nakladaj nekaj, saj veš kako izgledajo sejmi!

Rešeno! Baje je super izpadlo.

Potem: ena, dve kavici, nek prijeten sestanek …. potem pa v pisarni 100 telefonov, eden od njih izredno neprijeten. Stranka je našla 100 razlogov, ki jih je nabirala že zadnjih 10 let, zakaj je sodelovanje z nami najbolj grozna stvar na svetu. Itak! Povrh vsega je imel5 zelo prav glede neke naše napake, ki je rezultat popolne šlamparije s strani naših zaposlenih.
Uff, glava je že začela nabijat. Tablet se ogibam in vzamem kakšno proti bolečinam le v ključnih trenutkih … 1x, 2x letno. Tokrat je bilo tisto 1x in kasneje tudi tisto 2x6.

Vmes sem stornirala že vnaprej dogovorjeni sestanek, ker enostavno ni zneslo, še Tomažu sem predala nalogo, ki sem jo včeraj posvojila že jaz in se ob koncu dneva končno spokala na knjižni sejem.

Parking- najtmer. Å e sreča, da imam Minija in da sem res pravi mojster za bočno parkiranje. Spravila sem ga v luknjo iz prve …. popravljanje itak ni bilo mogoče, saj je bilo spredaj 5 cm, zadaj pa približno enako prostora.

V Cankarja priletim ravno ob dogovorjenem času. Pozdrav, toliko da smo se spoznali med sabo, kmalu pa že pod reflektorje in debata. Hmja?! Ne vem. Jaz bi še debatirala. Zdi se mi, da je še ogromno za povedati o Blogih in zasebnosti in da se vsega sploh še nismo dotaknili.

Zase sem imela občutek, da se nisem prav dobro zbrala in zato nisem zadovoljna s svojimi odgovori. S sproščenostjo sicer nisem imela nobenih težav, le bistva odgovora nisem vedno zadela. Vpliv tablet?

Katarina; Povsem drugačna stališča o življenju, blogu, povsem drugačen pristop. Zanimiv, a drugačen.

Marko o katerem sem imela vedno vtis, da je ošaben, prepotenten in ohol, je prav človeški in morda celo sramežljiv …no, ne pred ženskami ..bolj pred publiko, nastopom. Hmja, meni je to všečno.

Sabine Obolnar ni bilo. Žal. Res sem želela, da jo spoznam tudi v živo, saj me ponavadi impresionirajo problematične in zatežene osebe, kajti pogosto se izkaže, da so ravno takšni ljudje v osnovi popolnoma drugačni.
Morda pa to le ni bila neumna odločitev – ne se zapletati globlje v govno, ki si ga je nakopala s posploševanjem v uvodniku, ki ga je pisala letos poleti.

Po debati še klepet ob tretji kavici in domov!

Ah, ne povsem! Å e v videoteko sta me napodila naša dva.

Sicer rada pritisnem na gas, a povsod to ne gre in ravno tam , kjer so ovinki največji in tema na cesti globoka, mi je iznenada pred avto skočil pes. Nekakšen zlati prinašalec. V takšnem trenutku ni kaj narediti. Bum!! Z vso močjo sem ga zadela po vsej dolžini. Zavpila sem, ustavila7 in se tresla, kot šiba. Kuža se je komaj zvlekel na rob cestišča. Jaz proti njemu, slučajni mimoidoči pa: “Ne ga lomit, gospa! Vas bo ugriznil! Odpeljite naprej, čim hitreje!”
“Prosim?!”
“Same težave bodo, gospa! Naprej peljite, saj ne veste kakšni so lastniki!”

Sem odpeljala 10m naprej, da ne zbije kdo še mene, obrnila in nazaj v prvo ulico. Kužata ni bilo nikjer več. Klicala, iskala ..trda tema … njega nikjer. Pozvonila pri prvi hiši …ne, nimajo psa …ja, mogoče pri oni hiši …zvonim ….ne, nimajo psa ..pri oni hiši, morda …

Ej, hiše so 10 m narazen in judje ne vedo kdo ima psa!?

Obupala sem in odšla domov. Morda je bil potepuški.

In doma; maili …nadajevanje sage o napaki iz službe…

Vmes pa še dokončanje naloge za tekmovanje v državnem prvenstvu v direktnem marketingu. Danes8 do polnoči sem imela rok. Oddala nalogo 15 minut pred rokom. Ni mi v čast, res ne.

  1. čisto po resnici 2x [↩]
  2. z mano, kot šoferjem [↩]
  3. drugače sem itak kriva jaz [↩]
  4. saj tudi te naloge ni pripravil [↩]
  5. ON, ja ….. niso le ženske tečne [↩]
  6. pa saj je že december tukaj in lahko ponucam letno kvoto [↩]
  7. ja, ja, vse 4 žmigavce [↩]
  8. ups, vidim, da je to bilo včeraj kajti ura je že 1 zjutraj [↩]