Pripovedovalka dobrih zgodb
Mr. Beana sem gledala že pred nekaj dnevi …bolj natančno v petek. A zakaj še nisem nič napisala? Ker sva film gledala skupaj z Jakom in ker mu je bil film zelo všeč. Vam je jasno? 🙂 Konec koncev je Jaka še vedno otrok in prav je, da so mu všeč tudi takšni filmi.
Končno! Vrtičkarji baje že kurijo svoje barake. Ne, seveda nimam vrtička …ga tudi nikoli nisem želela in še tistih nekaj kvadratov zemlje, ki jo imamo, je posajenih s travo. Saj razumem, da si ljudje v blokih želijo malce svežega zraka, pa malo svojega korenčka in peteršilja, ampak vse skupaj je že desetletja nazaj prešlo dobro mero okusa. Ob hiši kjer sem odraščala, se poleg našega travnika, vije velik pas barakarskega naselja za palčke ….tako sem o tistih majčkenih vrtovih in barakicah razmišljala v svojem otroštvu. Po eni strani luštno in simpatično, po drugi pa neestetsko, neorganizirano, nagužvano, zanemarjeno ….
Hvala, Zoran za to potezo! To je prvi korak, da se Ljubljana resnično začne spreminjati v lepo mesto. Krasno je staro mestno jedro, turisti si ga radi ogledajo, Ljubljana je varno mesto in kraj, ki ga ne bi nikoli zapustila, vendar pa lepo vas prosim, ko pogledamo malce bolj kritično okrog sebe in pozabimo na sentimentalnost in pogled od Plečnika premaknemo malce dlje, se res nimamo s čim pohvaliti.
Pa vrtičkarji niso edini! Å e hujši “barakarji” so tisti uspešni podjetniki, ki so nekega dne dobili marketinški preblisk, da je pot do njihovega podjetja ali restavracije treba čim bolj označiti. In potem nabavijo nekaj izrednih designerskih dosežkov na dveh kovinskih nogah in jih zapičijo v sosedov travnik. “Lepa” rumena tabla z napisom Gostilna pr lepi tabli v prvem trenutku še popestri sivo okolico, ko pa to spodbudi še soseda avtoličarja, da razgiba okolico s svojo vijolično tablico, kamor doda svoje zrno še njegova žena frizerka … in ideja se ne zdi napačna tudi Lojzetu, ki v garaži poišče stara polomljena lesena vrata, kamor napiše SVEŽA JAJCA, potem pa dobimo tipično sodobno ljubljansko arhitekturo.
V naši soseski je gostilničar, katerega gostilno prav radi obiskujemo, v širši okolici postavil nekaj deset lepih …res dokaj ličnih zelenih tabel, ki so ljudi usmerjale na pravo pot. Seveda mu je kakšno leto za tem še z večjo količino tabel sledil hotelir iz sosedstva. Zorana, ki upravlja s hotelom, celo poznam in cenim …in konec koncev se mi zdi pametno, da je izkoristil luknjo v ….. travi 🙂 in se brezplačno reklamiral, pa vendar mislim, da bi se že moral najti nekdo, ki bo temu naredil konec. Jankovič? Prosim! Predvsem me zanima, kako teh 30 tabel izgleda po 10ih letih in komu je še mar, če so napol viseče, polomljene, rjaveče in je hotel ali gostišče že davno zaprlo svoja vrata?
In kaj bomo storili z napol porušenimi stavbami, ali pa hiši, kjer so že pred 5 leti opremili notranjost, za fasado pa vedno znova zmanjkuje denarja? Se lahko uvede davek na nemarnost? Občinski …..ma ne, državni proračun bo poln, verjemite mi!
Tokrat kino brez Jakata. Vsa sreča, ker As v rokavu ni ravno tisto, kar bi pričakovala od filma, kjer pri oznaki zvrsti piše komična kriminalka. Očitno ne razumem takšnega humorja, saj se mi usta niti enkrat niso zavihala v nasmeh. Ustvarjalci so skupaj strpali nekaj zvenečih imen in najbrž želeli pripraviti malce drugačen in kvaliteten triler z zanimivim razpletom, vendar jim to ni niti približno uspelo.
Meni je vse skupaj je izgledalo kot Teksaški pokol z motorko . Sicer tega filma nisem nikoli videla, vendar močno dvomim, da je bilo lahko tam prelite več krvi ter prikazanega kaj več brutalnega ubijanja, kot v Asu v rokavu.
Zgodba govori o depresivnem in egocentričnem mafijozotu (Al Pacino), ki ga hoče “pospraviti” …ma ne vem 5 ali celo 7 različnih kriminalcev, debilov in odbitih morilcev ….in to počnejo vsi skupaj, v skorajda isti minuti, na istem mestu …skoraj istem mestu – v istem hotelu.
V kinu poleg naju s Tomažem je sedela še gruča fantalinov ….morda kakšno leto starejših od našega Jakata. Itak jim ni bilo prav nič jasno in še “sreča” njihova, da je velik del filma vseboval klanje na 100 različnih načinov, tako da so lahko vsaj nekaj “razumeli”. Kljub temu so se ti dvanajstletniki ali nadvse dolgočasili, ali pa bili nad vsebino tako vzhičeni, da z mnenji nikakor niso mogli počakati do konca predstave. Ves čas filma so se GLASNO pogovarjali …..pa ne govorim o glasnem šepetanju, niti ne o normalni glasnosti pogovra, kar določeni obiskovalci pogosto počnejo (jih mame pač nikoli niso naučile šepetati in je sedaj za to že prepozno) ….ne, nivo glasnosti je presegal celo pokanje na platnu, saj je bila skupina fantov večja od 6 in tako je bilo malce težje svojo misel sporočiti kolegu na drugem koncu vrste. Nekateri so ugotovili, da se morda slišijo še predobro, zato so se presedli v vrst za njimi in to kakšnih 20 sedežev vstran, da bi akcijo še bolj podoživljali pa so med filmom tekali sem in tja po dvorani in sploh motili vse ostale gledalce (še sreča da nas je bilo le kakšnih 10 🙂 ). Ali osebje Koloseja res ne zna umiriti takšnih razigranih hormonov ali pa jim je vseeno, saj film res ni vreden kakšnega skoncentriranega gledanja?
Vsekakor mislim, da bi morali ob opisu zvrsti takšnega filma obvezno zapisati tudi količino prelitega ketchupa, da bi starši ob naslovu “As v rokavu” ne mislili, da otrokom kupujejo vstopnice le za malce modificirano različico zadnjega James Bonda.
Če bi ustvarjalci filma porezali 3/4 osrednjega filma, bi ga jaz ocenila z oceno zelo dobro, saj je razplet zanimiv in nepričakovan, tako pa si od mene ne zasluži drugačne ocene, kot bljak in buuuu!
Harlem Globetrotter team spet prihaja v Ljubljano! Jaka je spet navdušen in naju že moril z načrtom za preživetje petkovega večera. Ma, niti pod razno se mi ne da takole preživljati večera, zato smo zanje navdušili našega dedota in zadeva je dogovorjena in zdaj mora mami le še karte kupiti. 
Å e preden sem se vrgla v težko raziskavo, kje in kako do njih, smo naleteli na velik jumbo plakat, ki nam je razrešil vse dileme. Ker smo sedeli v avtu, sem uspela le na brzino v moj telefon odtipkati številko njihovega mobilnega telefona, ki je bila tam lepo in vidno zapisana. Aleš Lisac bi takšno reklamo gotovo pohvalil: ima lepo sliko in s tem očitno pojasnjeno za kaj gre, poleg tega pa ima gor še kup nujnih in manj nujnih podatkov, tudi to, kako do vstopnic ….. in pazi to: naročiti jih je mogoče na vse možne načine … celo preko SMS sporočila, kar lepo tudi piše nad že omenjeno mobilno številko. Bravo!
Jaz zapišem številko in že tipkam SMS …. pa vendar takoj, ko se od plakata oddaljimo imam prvo vprašanje, češ kaj naj napišem v SMS …kajti razen številke in stavka, da je naročilo možno preko SMSa, ni bilo napisanega nič drugega.
In napišem: “naročila bi 2 vstopnici za Globetrotter. Kaj je moj naslednji korak? Saša Gerčar”
2 dni od njih ne bu, ne mu! Če bi Jaka ne bil tako vnet, bi jaz na to preprosto pozabila in oni bi pač izgubili dva obiskovalca. Nič groznega najbrž?
Včeraj spustim še en SMS, kajti tista številka je bila edina informacija, ki sem jo imela in jih opozorim, da mi niso odgovorili. Ponovno ista zgodba – nič!
Danes sem bila že rahlo nervozna, saj je spektakel na sporedu že jutri, zatosem na poti v Zagreb, kjer sem na bencinski črpalki pila kavo, poskusila še s klicem na to isto številko. Oglasi se mi ženska s “Halo, prosim?” Nobene omembe kakšnega podjetja, njenega imena … sem že mislila, da sem se zmotila pri prepisovanju številke in sem tako zmotila kakšno “nepravo” gospo med gledanjem španske nadaljevanke. Le vprašam za karte in ona odgovori, da ja, da oni prodajajo karte in da jih lahko takoj po telefonu rezerviram, jutri pa dvignem in plačam. Na vprašanje zakaj mi ne odgovori na SMSe, pove da ima mobitel pokvarjen in so klici preusmerjeni drugam. SMSi jo očitno ne skrbijo?! Le koliko potencialnih kupcev še vedno upa, da jih bo kdo kontaktiral ali morda celo dostavil karte na dom? 🙁
Po sicer prijaznem pogovoru ugotoviva, da bo bistveno lažje karte kupiti kar na Petrolovi črpalki, kajti tudi tam jih prodajajo …in ker sem jaz ravno tam ….zakaj pa ne?
Popijem kavico in grem do gospoda za blagajno. Najprej sva se kakšnih 5 minut sporazumevala o tem, kaj želim in ko sem skoraj že imitirala poskočne košarkaše, je gospod dojel in v svojem računalniku ugledal napis HARLEM GLOBETTROTERS. Če mi gospa pred nekaj minutami ne bi zatrdila, da jih prodajajo na vsakem Petrolu, bi seveda odšla od tam brez kart. Gospod je bil prijazen in že urejal vse potrebno za moj nakup. Pa ni in ni šlo! Prisežem, tam sem stala kakšnih 15 minut, skoraj že obupala in rekla, da se bom znašla kako drugače. Gospod kart pač ni znal natisniti. Je povedal, da karte pri njem kupujejo ljudje bolj poredko …zadnjo je prodal 1 mesec nazaj. In jaz ga popolnoma razumem, gospod je 20 let nazaj vedel le to, kako se v luknjo v avtu vstavi cev za natankanje bencina, danes pa mora poleg tega poznati vse vrste in velikosti tamponov, hrano za mačke, peči kruh in slastne rogljičke, skuhati kavo in prodajati vstopnice za gledališke ali košarkarske predstave !!!
Pa to ve organizator prireditve Globetrotter? Ali on ve, da je pot do kart dolga in mučna in do njih pridejo le najbolj vztrajni? 🙂 Kljub krasni, popolni in najbrž dragi reklami?
Sicer pa mi takšna stvar da vedno misliti. Le kje se skriva šibki člen našega podjetja?
Danes zjutraj sem se vozila po ljubljanski obvoznici in to tako kot ponavadi, prehitro, z nogo na gasu, po prehitevalnem pasu. Po obvoznici vedno drvim in sem prej nestrpna, kot vljudna in prijazna voznica. V mestu sicer rada ustavim in spuščam pešce, avtomobile iz stranskih cest, ampak po obvoznici pa ne … tam se mi zdi, da je treba drveti in na živce mi gredo vsi, ki so prepričani, da so najhitrejši in 70 na uro vozijo po prehitevalnem pasu. 
Å e huje je, ko se spravita en drugega prehitevat dva šleparja …..en je za 0,5 km na uro hitrejši od drugega, ampak takole vse do Salzburga pač ne gre in ne more vozit za njem, pa ga je treba enkrat prehitet. In potem to traja in traja … tako, kot je to skoraj trajalo danes. Ampak danes nisem bila nestrpna …. danes se vozim po prehitevalnem pasu, za mano gužva, pred mano gužva, pred mano na desnem pasu pa – torej unem ta normalnem – neprehitevalnem …ja, ne vem, kako se temu reče …no, po tistem se vozita dva šleparja en za drugim in tisti zadnji, en Čeh, žmiga že nekaj časa, da bi on pa prehitel ….mogoče, če bi ga kdo od naših slovenčkov drvečih še pred poldnevom spustil v kolono. In jaz pritisnem rahlo na bremzo …ja, vidim da uporabljam same neslovenske izraze ,…ampak žal teh slovenskih izrazov ne poznam najbolje, torej, samo rahlo zabremzam, nič drugega nisem naredila in Čeh je očitno skužil, da je sedaj tista edina prilika, da se zrine na prehitevalni pas in končno prehiti tisega počasneta pred njim. In ga preeeeeehiteeeeeva blazno počasi, seveda. Jaz mirno vozim za njim. Prehiti, se postavi na desni pas in jaz mimo. In z desnim očesom ujamem, da je dvignil roko in se zahvalil. Halo?! Tip se mi je zahvalil, ker nisem zavijala z očmi in blendala z lučmi in morda še dvignila srednji prst?!
In jaz? Čeh mi je polepšal dan! Vesela sem bila, da sem jaz polepšala dan njemu in da je bil tega vesel! Kolikokrat na teden, ma kaj na teden, na leto komu polepšamo dan, ali nam ga polepšajo drugi?
Ob tem dogodku sem se spomnila na tipa, ki mi je poslal žarek, ki še vedno sveti. Že kakšne pol leta je od tega in meni še vedno ne gre iz glave. Ne, ni bil lep! 🙂
Takole je bilo: tako kot ponavadi grem pred službo na jutranjo kavico, na moje običajno mesto ….v nek manjši center, kjer so lokali en zraven drugega in ljudje sedijo na stolih, ki so razporejeni kar po hodnikih ….saj veste, kako to izgleda, kajne? Preden se prebijem na moje običajno mesto, moram mimo parih miz in tisti dan je pri sosednjem lokalu za eno od miz sedel en moški. Ne bi ga niti opazila, če ne bi 10 minut kasneje ta moški vstal od svoje mize, kjer se je iz njegove kave še vedno kadilo … in počasi prikorakal direktno predme. Sedim in ga gledam, ko on nekaj v stilu …od šoka si nisem popolnoma zapomnila besed pa še v angleščini je govoril, ampak nekaj takšnega je rekel: “Moral sem priti sem in vam povedati, da ste mi s svojo lepoto in energijo prinesli sonce v ta dan!”
In jaz zardim in ga gledam …. brez besed ….po glavi pa mi roji milijon misli, kao pa kaj hoče ta tip zdaj od mene. Ma ne ti men pri mojih 41 nakladat o lepoti pa nekaj! A me peca, ali bo zdaj prisedel, povlekel svinčnik im mi začel razlagati o edinstvenem poslu prihodnosti? …. pa on naprej: “A ste iz Ljubljane?” seveda še vedno po angleško.
In jaz končno pogoltnem slino in v angleščini izdavim, da ja, potem pa vprašam od kje je on. Iz Danske, pove in da je tukaj poslovno. Samo to je še rekel, me še pozdravil, se obrnil in odšel popit svojo kavo.
Å e danes razmišljam in se sprašujem kje je bil globlji pomen tega, saj si ne morem predstavljati, da ti nekdo pristopi iz gole prijaznosti in te pohvali. Brez namena, da dobi nekaj v povračilo? Naslednjih nekaj dni sem pričakovala, da bo spet prišel in navrgel še kakšno besedo, čez 1 mesec pa se počasi že vselil v naš dom 🙂 . Pa ga ni bilo. Nikoli več ga nisem videla.
Danes ga končno razumem! Ni lepšega občutka, kot ta, da si bil sončni žarek v dnevu nekoga drugega.