Državno prvenstvo v direktnem marketingu se je zame končalo :(

Bilo je ludo i nezaboravno! Res, prav fejst je bilo tekmovat. Prijavila sem se za štos, na pobudo organizatorja Aleša Lisca in za to sem mu prav hvaležna. Ne bi se tega drugače lotila, saj sem v marketingu pravi laik, no, bila sem. Resnično lani nisem o marketingu, takšnem in drugačnem vedela skoraj nič, saj na to temo nisem niti študirala, niti se s tem v vseh svojih letih službovanja direktno srečevala.
In sedaj sem se ogromno naučila! Preko najbolj zabavnega načina izobraževanja! Kaj vse se človek nauči, če ga žene in motivira tekmovanje! Prebirala sem knjige, sedela pred računalnikom in brskala po internetu, sestavljala nešteto verzij različnih reklamnih sporočil, z odprtimi očmi gledala različne reklamne oglase, razmišljala o idejah za dobro reklamo, se družila s sotekmovalci, delala v timu, preverjala moje ideje z domačimi in prijatelji …. Izredno dobra izkušnja, ki bi jo priporočila vsakemu!
Ne bom se zahvaljevala vsakemu posebej, kajti bilo bi vas preveč. Prepričana sem, da tisti, ki sem jim hvaležna za pomoč in podporo to veste in čutite, saj ta občutek prijateljstva, želje po podpori in pomaganju, ni trenutni in je prisoten na daljši rok in obojestranski. Sicer pa, če želite res videti svoje “ime” med zahvalami, preberite komentar mojega prijatelja in sotekmovalca Žigata na njegovem blogu. Misliva zelo podobno, tam je le moje ime potrebno zamenjati z Žiga in morda Petra s kakšno žensko tekmovalko :).
Bi pa tudi jaz potolažila vse firbce in pokazala rezultate, ki so me stali nadaljnje uvrstitve 🙁
Takoj, ko sem izvedela za nalogo, ki nas je čakala tokrat, sem bila precej žalostna, saj sem vedela, da bo tokrat to popolna tombola. Itak je skozi celotno telmovanje bil prisoten precejšen faktor sreče, vendar nikoli tako močno kot tokrat. V tem krogu ni šlo več za konkretno prodajo (čeprav je Aleš obljubljal, da bo vedno o zmagovalcu sodila le vrednost “prodanega”, vendar tudi pri tem lahko dokaže, da je to le drugačna oblika istega – nazaj zavrteni film o prodaji) ;), ampak je šlo zgolj za ugibanje o tem, katera že narejena reklama (narejena in razposlana s strani podjetja Lisac&Lisac) je dobila višji odziv.
Morda se niti ne sliši tako težko, vendar glede na to, da se je treba odločiti med osmimi karticami, ki so skoraj povsem enake in se razlikujejo le v naslovu …pa še ta je pravzaprav malenkostno drugačen, je zadeva res popolna loterija!
Z Žigatom sva pri odločitvah stavila na 3 faktorje: timsko delo (skupaj sva predebatirala vsako besedo in postavtev črk), glas ljudstva (o vplivu kartic sva spraševala širši krog prijateljev), največjo težo pa je imela najina intuicija.

Intuicija naju je očitno pustila na cedilu! 🙂

Za vse tiste, ki ste bolj radovedna narave in bi želeli tudi sami poizkusiti, kako vam gre, lahko to naredite tukaj;

Moj način glasovanja, hkrati s pravimi končnimi rezultati pa je komentiran tukaj:

1) odziv na 40.000 oddanih razglednic?

  • 550
  • 669
  • 890
  • 1244
  • 289

Glas ljudstva je rekel: po 23% za odgovore 289, 550, 669, 18% za 890 in 9% za 1244
Midva sva najprej stavila na 1244, ker je Lisac dober v tem, ker niso ničesar prodajali, ampak le ponujali in ker je najlepša številka :), potem pa sva se spustila na realnejša tla in stavila na 890
Pravilen odgovor je bil 669 🙁

2) Delež odziva po posameznih medijih

  • Pošta
  • Mail
  • Fax
  • Telefon

in odstotki:

  • 54%
  • 27%
  • 11%
  • 8%

To je bil trd oreh tudi za statistično obdelavo 🙂
Večina publike je menila
, da jih je šel odziv v naslednjem vrstnem redu od največ k najmanj: Pošta, mail, faks, telefon
Midva bi najbrž odgovarjala po mailu, presodila pa sva, da jih bi večina po pošti in najmanj po faksu, kajti kartica je bila precej trda in kljub dejstvu, da je Lisac predaval o tem, da ljudje še vedno pošiljajo faks, se midva s tem kar nisva mogla sprijazniti, na drugo mesto sva dala mail in na tretje telefon.
Torej moj odgovor:
pošta, mail, telefon, faks.
Pravilen odgovor: pošta, faks!!, telefon, mail!! 🙁

Naprej pa samo primerjave med dvema ali tremi karticami o tem katera se je “odrezala” bolje:

3)

  • Kako pogosto si govorite: “Ko bi le vedel, kako se lotiti prodaje mojega izdelka, storitve-“Obstaja rešitev! Za vas. Rešitev prej kot v enem dnevu.
  • Å e kakšen podjetnik, ki hoče poznati skrivnost, kako nadzorovati misli potencialnih strank, jih motivirati in prepričati v nakup?

Glas ljudstva: 55% za Å e kakšen podjetnik
Moj favorit med vsemi je bila kartica Kako pogosto vendar sva se z Žigatom na osnovi pogovora in besede “podjetnik”, odločila, da vendarle staviva na Å e kakšen podjetnik
Pravilno: Kako pogosto 🙁 . To je bila tudi najuspešnejša kartica med vsemi 84)

  • Tudi vi delate te marketinške napake? Najbolj uporabna navodila, skrivnosti za povečanje prodaje, kar ste jih kdaj koli slišali, ali pa vse plačamo mi!
  • Najbolj uporabna navodila, skrivnosti za povečanje prodaje, kar ste jih kdaj koli slišali, ali pa vse plačamo mi!

Glas ljudstva: 77% za Tudi vi delate
Tudi jaz sem se odločila enako, zato sem tukaj sigurno stavila na Tudi vi delate
Pravilen odgovor: Tudi vi delate 🙂

5)

  • Å e kakšen podjetnik, ki hoče poznati skrivnosti, kako nadzorovati misli potencialnih strank, jih motivirati in preprečiti v nakup?
  • Vsak podjetnik bi moral poznati te skrivnosti – kako pristopiti k prodaji katerega koli izdelka, za visok dobiček! Najbolj uporabna navodila, skrivnosti za povečanje prodaje, kar ste jih kdaj koli slišali, ali pa vse plačamo mi!

Ta je bil zame največja uganka. Zelo, zelo podobna naslova …stavim celo, da sta si bila po odzivnsti zelo blizu (kako blizu so si bili odzivi od Aleša nismo izvedeli).
Tudi publika je bila v dilemi natančno pol jih je bilo za eno ali drugo različico.
Stavila sem na Vsak podjetnik bi moral
Pravilen odgovor: Vsak podjetnik bi moral 🙂

6)

  • Zgradite posel, na katerega boste ponosni! Vrnite mi to razglednico in pokazal vam bom, kako se enkrat za vedno rešiti problemov s prodajo v vašem poslu!
  • Ne potrebujete veliko denarja in ni nujno, da ste marketinški genij, če želite v šestih mesecih podvojiti dobiček vašega podjetja?

Glas publike: 60% za Ne potrebujete
Jaz sem poslušala glas publike in stavila na: Ne potrebujete. Baje je bil odziv na to kartico najslabši.
Pravilno: Zgradite posel 🙁

7)

  • Najbolj uporabna navodila, skrivnosti za povečanje prodaje, kar ste jih kdaj koli slišali, ali pa vse plačamo mi!
  • Vrnite mi to razglednico in pokazal vam bom, kako se enkrat za vedno rešiti problemov s prodajo v vašem poslu!

Glas ljudstva: 73% za najbolj uporabna
Tudi jaz sem bila prepričana, da je tekst Vrnite mi to razglednico preveč mlačen, brez kakšnega sporočila, kdo pa trza na “ukaze”?? Stavila sem na Najbolj uporabna navodila (pa čeprav mi beseda Navodila ne vzbuja ugodja)
Pravilno: Vrnite mi … to je bila tudi druga najbolj uspešna kartica 🙁

8.)

  • Vsak podjetnik bi moral poznati te skrivnosti – kako pristopiti k prodaji katerega koli izdelka, za visok dobiček!
  • Ne potrebujete veliko denarja in ni nujno, da ste marketinški genij, če želite v šestih mesecih podvojiti dobiček vašega podjetja?

Glas publike: 65% za “najslabšo” – Ne potrebujete
Tudi jaz za Ne potrebujete
Pravilno: sedaj je že jasno da: Vsak podjetnik 🙁

9) sponzorirane novosti in višji CTR

  • Najbolj uporabna navodila, skrivnosti za povečanje prodaje, kar ste jih kdaj koli slišali, ali pa vse plačamo mi! Brezplačen paket informacij (avdio CD + tekst-)!
  • Ne potrebujete veliko denarja! In ni nujno da ste marketinški genij, če želite v šestih mesecih podvojiti dobiček vašega podjetja! Brezplačen paket informacij!

Glas publike: pol:pol
Jaz: najbolj uporabna navodila
Pravilno: ne potrebujete ….tukaj je bil tekst oblikovan drugače, ker je bilo to na internetu in očitno funkcionirajo ljudje tam drugače in tokrat je bila boljša “najslabša” verzija teksta 🙁

10)

  • Najbolj uporabna navodila, skrivnosti za povečanje prodaje, kar ste jih kdaj koli slišali, ali pa vse plačamo mi!
  • Vrnite mi to razglednico in pokazal vam bom, kako se enkrat za vedno rešiti problemov s prodajo v vašem poslu!
  • Å e kakšen podjetnik, ki hoče poznati skrivnosti, kako nadzorovati misli potencialnih strank, jih motivirati in preprečiti v nakup?

Glas publike: med tremi je močno v 60% navijal za najbolj uporabna
Jaz tudi za najbolj uporabna
pravilno: vrnite mi 🙁

Torej rezultat je tak, da sem imela le 2 pravilna odgovora in izpadla iz igre temeljito :). Najboljše zadetke je imela tekmovalka, ki je zadela (na žalost se tukaj ne morem sprijazniti, da je šlo za kakršno koli znanje) 7 pravilnih odgovorov.

Torej začelo nas je nekaj več kot 70, prišla sem do 8 najboljših in sem z doseženim nadvse zadovoljna. Naprej gredo štirje, midva z Žigatom nisva med njimi, je pa zanimivo, da so v igri še 3 ženske in 1 moški, čeprav je bila med prijavami močna premoč moških. Ženske imamo očitno boljši občutek za takšne stvari ….mene pa očitno daje nekaj moških hormonov 🙂

V Nemčiji lulanje stane pol eura

Če že tak marketinški guru, kot je Aleš Lisac po WCjih slika reklame, potem je skrajni čas, da mu sledim tudi jaz.
Ne, nisva bila na istem WCju, le slučaj je nanesel, da skoraj ob istem času obdelujeva podobno polulano tematiko. Sicer pa Aleš, res se mi zdi, da te zadnje čase tile WCji nekako obsedajo 🙂

sanifair.jpgPred kratkim sem bila v izletu, ki je trajal 3 dni, 1 dan na sejmu, 2 dni pa nekje na cesti med Ljubljano in Hannovrom. In kot se za takšno pot spodobi, sem spoznavala WCje različnih kvalitet in dimenzij, da o čistoči sploh ne govorim. In med vsem tem naletela na prav zanimivo poslovno potezo. S Tomažem sva se ustavila na prvi nemški postojanki, kjer sva si okrepčala želodčke, si potešila žejo in celo nadomestila kofeinsko praznino, tik pred odhodom pa zavila še v WC. Jasno, da ne bova čez pol ure spet ustavljala le zaradi lulanja. V teh tujih WCjih mi gre blazno na živce tista teta, ki tam sedi pred praznim krožničkom, ki je nalašč najbolj bel in najbolj plitev …da se ja vidi, kako majhne kovančke spustiš. Ampak zdaj je že boljše, ko imam vsaj kaj ojrov v žepih.
Tokrat ni bilo tete in ni bilo krožnička. Tokrat so tja postavili cel stroj …. kot na smučanju preden greš na sedežnico … in tista rampa te ne spusti naprej, dokler v režico ne spustiš 50 centov. Nič goljufanja, točno 50 jih je treba dat! Pa sva le zvlekla ta drobiž ob sicer glasnem bentenju. In potem dobiš en listek, na katerem piše, da je to bon v vrednosti 50 centov, ki ga lahko uporabiš za nakup v njihovi trgovini ali restavraciji. Če nisi ravno natančen bralec, te na to opozori še plakat nalepljen na vratih WC-ja. Ki sem ga tudi jaz uspela slikati.

Bravo! Takoj sem bila potolažena in oba s Tomažem sva takoj navalila v trgovino in nakupila še kup traparij, ki jih tik pred tem niti slučajno nisva rabila.

Ampak prepričana sva bila, da je bilo lulanje zastonj 😉

Samo da je veeeeeliko

Sejmi me načeloma ne zanimajo prav strašansko, je pa obisk sejma zanimiv dogodek, ki ponavadi, že samo zaradi razbitja rutine, pozitivno vpliva na moje delo. Obisk sejma, predvsem takšnega, kot je CEBIT, te odklopi od vsakdanjih zadev in te prepusti drugačnim razmišljanjem.
Ker se zdaj kar močno ukvarjam …vsaj miselno …z marketingom, sem tudi CEBIT spremljala s temi očmi. Ker je Jaka močno jamral, ker ga nisva vzela s seboj, sem razmišljala, da ga bom lahko vsaj delno potolažila, če mu bom domov privlekla kup reklamnih izdelkov in prepričana sem bila, da če imajo kje dobre reklamne izdelke, bi to morali imeti na tako tehnološko usmerjenem sejmu, kot je ta. Kakšne kalkulatorčke, USB ključe, kape, kulije …. kaj takšnega sem si predstavljala … ampak odšla z dolgim nosom. Nič, res nič! Vsake toliko časa, se je pojavila kakšna firma z lepo oblikovano papirnato vrečko. Pa to je bilo in pred 30 leti, ko sem vrečko, ki sem jo dobila v Trstu, še mesece nosila ponosno po mestu, kot najdražjo torbico. No, sedaj so očitno in vrečke. In kakšno vrečko moraš imeti, da te kdo opazi? Najlepšo? Ne. Najbarvitejšo? Ne. Duhovito? Ne. Bistvo je, da je res veeeeeeelika.
Največje in res nemogoče in popolnoma neuporabne vrečke je imel Intel. Ampak ljudje so jih jemali, kot bi bile zlate in z njimi kolovratili cele božje dneve po sejmišču.

intel-vrecke.jpg

Ne, nisem je vzela, ker sem bila že tako ali tako utrujena in bi me ta krama le še dodatno ovirala, vendar kapo dol, ideja je odlična …sploh, če bi takšno vrečko delil nekdo, za kogar še nihče nikoli ni slišal. Takšnih “hodečih reklam” je bilo takrat na sejmišču na tone ….samo jaz sem s tem posnetkom ujela 3. In ti ljudje so iz sejma odšli v mesto in s tem hlamudrali naokrog še cel večer, vse do trenutka, ko so odšli v hotel in to veliko vrečo najbrž odvrgli.


Posebno parkirno mesto za blondinke

nur-fur-frauen.jpgMedtem, ko se je našemu vremenu popolnoma zmešalo in smo po izredno topli zimi in začetnem cvetenju češenj, že pospravili bunde in ostalo zimsko nepotrebno šaro in je tokrat proti koncu marca, končno začelo snežiti, sva bila midva s Tomažem na severu naše Evrope, kjer bila zadevica še malce bolj brrrr mrzla … tam je v nedeljo zvečer snežilo le za vzorec in v ponedeljek sploh ne, vendar je med stenami hiš pihal strašansko mrzel veter in je bilo zaradi tega izredno mrzlo. Å e sreča, da sem v avto vrgla še plašč, čeprav sem kar malce kolebala. Aja, nisem povedala, da sva s Tomažem bila v Hannovru na sejmu CEBIT. Sejem, kot sejem …. ogromno obiskovalcev, obupna kava, ogromno prehojenih kilometrov, draga vstopnina …. o par zanimivostih se bom še razpisala, tokrat pa bi rada pokazala fotografijo meni nadvse smešne zadeve, na katero sem naletela ob parkiranju v garažni hiši pod našim hotelom.

“Nur fur frauen” piše. Naj prevedem za tiste, ki ne razumete nemško: “Le za ženske” Podjetje Bahlsen, ki ima tam za svoje delavce ali pa morda celo stranke rezerviranih nekaj parkirnih mest ima poleg prostora za invalide, še posebno mesto za ženske. Ne vem kaj bi si mislila ob tem … ali je to izkaz posebne pozornosti ali izkazovanje določenega mnenja. 🙂
Ti prostori sicer niso bistveno širši od tistih za “moške in ostale neženske osebke”, so pa na nekako ugodnejšem mestu, kjer se sigurno avto lažje odvije, saj na drugi strani ni še ene vrste parkiranih vozil, kot je to situacija pri ostalih parkirnih mestih .. ali bognedaj mesto, ki zahteva bočno parkiranje.
Me pa zanima, ali je to pravilo uvedel moški član uprave Bahlsen-a, ali pa je to zraslo na zelniku kakšne gospe?!
Sicer pa sedaj čakam, da bom kdaj videla napis “samo za blondinke” …. s tem bi bil namen takšne poteze bolj transparenten, kajne? 🙂

Urgenca = način kako oplemenititi državni denar?

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.

Sicer smo med čakanjem opravili nekaj pregledov, od slikanja kosti, da preverijo možnost kakšnega zloma, do pregleda splošnega zdravnika, slikanja pljuč, utripa srca, slikanje glave ….vendar ves čas efektivnih pregledov in stikov z zdravniškim osebjem, bi lahko združila v 30 minut. Vseh preostalih 10 ur in pol je bilo eno mučno in neznansko dolgo čakanje.

Med čakanjem otopiš in čas ne pomeni ničesar več, opazuješ uboge ljudi, ki so bolj ubogi od tebe in nekateri ječijo, drugi spijo, tretjim teče kri, četrti topo gledajo predse …, mimo tebe non-stop prihajajo primeri pripeljani z rešilnim avtom in ti imajo prednost pa najsi izgledajo še tako dobro proti ostalim na pol umirajočim in čakajočim bolnikom. Takrat tam šteje le to, s kakšnim prevoznim sredstvom si bil dostavljen!

Pa da ne bo pomote, tudi tisti super urgentni čakajo, le da je njihova doba 3x krajša, vendar še je tudi to še vedno j#$%!! dolgo!

Ob 8h zvečer zagledamo sestro, ki nas je opazila že zjutraj in ona vpraša:”Ste spet tukaj?!” “Ne, ljuba gospa, mi smo Å E VEDNO tukaj!”

In kdaj se je gonja končala? Ob 9h zvečer so Tomaževega očeta končno zadržali na oddelku. Ura je bila že prepozna, da bi ga prepeljali na katerikoli konkreten oddelek, zato imajo sobo za intenzivno nego pripravljeno kar tam. Naslednji dan je šel na intenzivno, po tednu dni pa domov, kar pa je spet zgodba zase.

Moje spoznanje iz te zgodbe je, da pa je morda nekdo, nekoč le imel plemenit cilj, ko se je odločil graditi ljubljansko vzpenjačo. S to investicijo bomo privabili turiste, turisti bodo zapravljali, gostinci in hotelirji bodo plačali večje davke in tako bomo prišli do denarja, ki ga bomo investirali v gradnjo novih bolnic, kajne? 🙂

Morda pa ni težava v tem in je problem v številu dobrih zdravnikov? In je ta Nekdo itak ugotovil, da zdravnikov ne moremo zadržati v Sloveniji, zato je brez smisla graditi večje in boljše bolnišnice. 🙂

Po drugi strani pa itak dajemo preveč v penzije, torej je rešitev v zmanjšanju števila penzionistov, ki jih je na urgenci itak v večinskem številu?