Kategorija: Starševstvo

Objavljeno dne

24 načinov kako spraviti starše ob živce

Sicer bi vam jih najbrž z lahkoto naštela … če se potrudim bi vam jih lahko nanizala celo kakšnih 240 in to tistih pravih, temelječih na lastnih izkušnjah.

Najbrž vam je vsem jasno, da tu ni govora o izkušnjah s strani froca, ki naj bi iznašel stoinennačin za živciranje svojih staršev. Jaz sem namreč bila1čisti angel, le beli kodri so mi manjkali in avreola okrog glave. Tukaj je govora o izkušnjah tistega, ki si z ehotonom (alkarkoližeje tisto, kar mi na glavo trpa moja Barbara) že leta prikriva rezultate uspešnega in kontinuiranega izvajanja tega tretmaja.

…. ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Danes sem na googlovem analyticu pogledala statistiko obiska Jakovega bloga.

Ja, ja, Volk, ne razburjaj se 🙂 , jaz se ne vtikam v njegove stvari, ampak Jako statistika ne zanima, on le piše, jaz pa iz marketinškega vidika vedno rada pregledam kaj deluje in kaj ne.

In med prebiranjem statističnih podatkov, mi je v oči padel zapis “24 načinov kako spraviti starše ob živce”.

Ok, po netu se itak vesijo friki takšni in drugačni ….. saj mene so tudi iskali po pod “lulanje” in “dolžina tiča”, a tukaj me vseeno malce skrbi dejstvo, da je na to čudno ‘povpraševanje’, stric google predlagal rešitev, ki kliče na ime našega Jake. In še bolj srhljivo pri vsem tem je to, da je ‘frik’ med predlaganimi mu stranmi izbral ravno Jakovega in se celo razgledal po njem, če bi med zapisanim le kje našel nasvete za brezplačno2 beljenje las njegovih staršev.

Mogoče sem pa sama na Jakovem blogu le kje kaj spregledala in se teh 24 načinov skriva v temle skritem načrtu 🙂

Ja, ja, današnja mularija itak obvlada stoinennačin za šifrirano sporočanje in medsebojno širjenje vrlo pomembnih navodil za vrlo pomembna opravila, kar spravljanje staršev ob živce zagotovo je. 🙂


  1. in sem še 🙂 [↩]
  2. ali pa ne [↩]
Objavljeno dne

številke

Naš mali1 je zadnjič razmišljal o idealni šoli in ena od bistvenejših postavk, za učencem ljubo šolo, se mu je zdelo, bi bila šola brez ocen. Brez ocen? Da mi je videti učence, ki bi se učili brez sprotnega merjenja njihovih doseženih uspehov.

Merimo vse mogoče in včasih se mi zdi, da imajo morda le prav tisti, ki verjamejo v moč številk. Ne vem koliko sreče prinaša 7 in koliko nesreče 13, a zagotovo vsaka v šoli na novo dobljena 1 ali 5, kroji prihodnost tako tistemu, ki jo dobi, kot tistim okrog njega.

Spomnim se joka, ko je Jaka kao2 prvič kasiral cvek in kakšno veselje ob tem, ko je na koncu leta le prišel do želene ocene.

Å portniki se borijo za čim manjše ali čim večje številke, za prvo, drugo, tretje mesto. Zadnjič pa mi je gospod, ki se ukvarja s programiranjem zaupal, da ima že dlje časa v glavi zasnovo za doktorsko nalogo o merjenju in tem kako se da iz merjenja vseh mogočih zadev, analizirati in si postaviti nove smernice in cilje ….. in glej vraga tudi cilji so sanje, ki imajo zraven zapisanih nekaj številk v obliki datuma.

Ta teden je v tiskani Blogoroli zapisan intervju z mano. 42. številka Blogorole in v njej je intervju z dvainštiridesetletnico. Namensko? Ne, mislim, da ne, kajti intervju bi moral biti objavljen v 41. izdaji, vendar sem bila ves teden službeno v Portorožu in srečanja z novinarjem takrat ni bilo mogoče speljati. A priznajte, da je kar malce srhljivo, ko se številke tako naključno poklopijo!

  1. po pravici povedano bom kmalu morala začeti govorit ‘veliki’ [↩]
  2. bila je neumna grožnja učiteljice [↩]
Objavljeno dne

We pray for U!

… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Å e k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Tipičen Američan je izredno veren. Prav neverjetno, kako molitev, vero in boga vpletajo v prav vsako posvetno dejanje …. celo na bankovcu omenjajo boga.

To, da so lastniki našega podjetja zelo verni, sem vedela, sklepala sem tudi, da so verni tudi vsi člani uprave naše matične firme v Atlanti, a ker vere niso nikoli vpletali v posel, sem na to malce pozabila. Naš tokratni obisk je bil precej neposlovne narave, z šefi in njihovimi družinami smo se družili na povsem osebnem in prijateljskem nivoju in tako smo vikend preživeli na njihovem vikendu ob jezeru.

Vikend sicer oni imenujejo leseno kajžo s 5 kopalnicami, 4 spalnicami in tremi nadstropji, ki ji pripada tudi zunanji jacuzzi, privez ob obali z gliserjem, nekaj vodnimi smučmi, jetski-jem … ali kakor koli že imenujemo tisti motor na vodi, dva kanuja in še neko napihljivo stvar, ki poskakuje po vodi, če jo z gliserjem vlečeš po vodi. No, ena je v lasti našega lastnika, ki je bil v tem času ravno na Floridi in nam je odstopil ključe za bivanje v njej, druga sosednja pa v lasti generalnega direktorja naše firme in njegovega svaka, ki pa je finančni direktor celega “cirkusa” širom celega sveta.

Celo sobotno dopoldne smo se kopali, uganjali norčije v vodi ob času kosila pa nas je vseh …1,2,3 … skoraj 20 (3 ameriške družine s po 3 otroki ter mi trije) lačnih prihrumelo v dnevne prostore. Po “ameriško” so po pultih razprostrli pladnje za enkratno uporabo z očitno naročeno hrano (čeprav ta ni bila slaba), nam v roke potisnili plastičen pribor in plastične krožnike ter si začeli nalagati hrano. Priznam, bila sem lačna, zato sem kaj hitro v svoje paradižničke zapičila vilico in jo že nosila k ustom, ko me prekine glas žene našega direktorja, ki opozarja naj se primemo za roke. Aaaaa? Saj ne morem jesti, če se gremo ringa-raja!

No, ajde, naj jim bo … odložila sem krožnik podala svojo desno in levo roko in ko smo se vsi držali v krogu, je nekdo začel moliti. Aaaaa?!

Takšne molitve so se potem dogajale ob vsakem obroku pa najsi smo bili v fensišmensi restavraciji, pizzerii ali za domačo mizo. Prvič sem pogledovala izpod oči in si mislila bogpomagaj, potem pa me je stvar počasi začela navduševati. Molitev ni niti slučajno podobna tistemu, kar ponekod po vasi še izvajajo kakšni stari ati in mame … niti pod razno nihče ne začne v tri krasne drdrati enezdravemarije in očenaša …. ne, tukaj se gre za trenutek, ko je zbrana vsa družina, ko se družina umiri, ko se zamislijo nad tem, kako lepo je živeti in kaj je tisto, kar jih te ta dan razveselilo ali obdarilo. Molijo tudi otroci in priznam, da sem šokirano opazovala devetletnika, ki mu je bila dana beseda za molitev ob nedeljskem kosilu. Z lepimi in jasnimi besedami se je zahvalil za našo prisotnost in možnost, da smo se spoznali in postali prijatelji. Waw!

Ej, od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko mi nekdo iz Amerike reče, da bodo molili zame … sedaj mi je jasno kaj to pomeni.

Objavljeno dne

Spet Amerika

Ker so moji opisi naše poti bolj opisovanje težav, ki so nas pestile med potjo in ker se je tokrat naš sine res potrudil z dolgim opisom, bom tukaj dodala kar link na njegov zapis in vam pokazala še otroški pogled na takšna potovanja. In ker se Jaki ne da, meni pa nalaganje slik končno deluje, bom tokrat izkoristila priložnost in izlet opisala še slikovno.

Dan 1: potovanje … dolgčas

Dan 2: obisk pisarne.

To je petek popoldne …. vse prazno. Kdo pravi da američani delajo kot nori?! 🙂

Dan 3 in 4: vikend na počitniški hišiCI 🙂 ob jezeru

Dan 6 – gremo na pot iz Atlante … prvi postanek KFC

Cherookee in obvezno slikanje z medvedom

Pa uživanje ob kavi …. no, kao uživanje … če že dobre kratke kave ni bilo, smo imeli vsaj Starbucks

Dan 7, 8 Pigeon Forge

Dan 8 – ma kaj vem kaj za eno mesto … luštno, turistično …

dan 9 pot proti Washington DC-ju

dan 10, 11 – Washington DC

dan 12 New York – Queens

dan 13, 14 – New York Manhattan

Objavljeno dne

Tole je reklama

Ni plačana, ne bat.
Tam nekje maja se vsako leto mama Saša začne ukvarjati z organizacijo sinovih počitnic in verjemite mi, to ni niti slučajno lahko delo.

Mularija ima več kot dva meseca božjega časa, starši pa …. hmnja …. saj veste …. pač teden, dva dopusta …. ostalo pa mujosnaÄ‘ise.

Preden je postal šoloobvezen smo ga imeli v vrtcu, v prvem in drugem razredu je še nekako “kupil” počitnice pri babici, čeprav to ni več tako eksotično in zanimivo, kot je bilo to v mojih časih, kajti njegova babi stanuje le na drugem koncu Ljubljane in nima krav, pujskov in kokošk. No, kokoške ima včasih, ampak tem bi jaz prej rekla kure, ker na tisti grupici prerivajočih bitij, ki čmijo v napol betonski kletki, ni prav nič kokoškasto luškanega. Skratka zadnjih nekaj let pripomba, da ga peljemo k babi, pomeni grožnjo, ki vsakič zaleže, ko se je treba usesti za knjige in narediti kakšno domačo nalogo.

In tako smo preizkusili že kar nekaj počitnikovanj za otroke.

Pred leti smo ga priključili taborniški skupini iz Grosuplja, ki je šotorila nekje v Beli Krajini.

Potem smo ga dali v nekakšne jezikovne počitnice1 v Dolenjskih toplicah.

Pa kolonijo v Zambratiji.

Potem je začel jamrati, da noče biti nikjer več, kjer je treba spati in jesti drugje. Neeee, ni razvajen, moj sin že ne, naka! 🙂

In smo ga prijavili v Verbino poletno šolo. Krasno se je imel in to vajo ponovil tudi drugo leto. Potem pa je “zelo pametno” ugotovil, da je mlajšo skupino prerasel, starejša pa se mu je zdela preadrenalinska in mama Saša je spet ostala pred izzivom kam strpati mulca med doooooooolgimi poletnimi počitnicami.

Å e sreča, da ga je pred dvemi leti začel zanimati tenis. Trenerja Alenka in Grega, ki sta Jako že preko leta trenirala (takrat bolj učila in privajala), sta kopico razigranih otrok mirila in zabavala tudi na takšnih poletnih počitnicah.

Stvar podobna, kot na Verbi, le da se tukaj namesto jezikov otroci učijo veščin tenisa, tuje jezike pa spoznavajo bolj v praksi, kot teoriji, saj se skupini vsako leto pridruži tudi nekaj tuje govorečih otrok, s katerimi se pogovarjajo tudi v jeziku rok. 🙂

Letos gre spet, obvezno, pravi, čeprav mu bo pri urah tenisa morda celo malce dolgčas, kajti večina jih bo lopar prvič držala v roki, on pa itak misli, da je že pravi car. 😉

In ker se zdaj že pol ure mučim in imam že res tega polno kapo, vam word dokumenta ne bom dala v link, ker ga pač ne znam naložiti na ta način.

Kar tukaj spodaj si preberite, če vas zanima 🙂

Kam pa gremo letos med počitnicami- ja seveda, sej že komaj čakamo!!!

POČITNIÅ KI TENIÅ KI KAMP

ORGANIZIRALI BOMO TRI – PRVI S PRIČETKOM V PONEDELJEK 30.6., DRUGI 7.7., TRETJI PA 14. 7.

TUDI LETOS SE BOMO IMELI SUPER, KOT VEDNO!!!

  • Center druženja bo TC Å entvid od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.00

·Kamp je namenjen predvsem otrokom do 14 leta

  • CILJ DRUŽENJA JE AKTIVNO PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA V PRIJETNI DRUŽBI TER SPOZNAVANJE NOVIH AKTIVNOSTI – Å PORTNIH IN UMETNIÅ KIH

POSKRBELI BOMO, DA NAM BO Å E BOLJE KOT LANI

  • Tud letos bo ta glavna Alenka, vsi ostali jo bomo pač moral ubogat
  • Dopoldan bomo predvsem igrali tenis, sicer pa nas čaka še:
  • Jahanje v Gameljnah
  • Skakanje na trampolinu & gimnastika v športnem centru GIB
  • Ustvarjalne delavnice; poslikava tekstila & predmetov
  • Kopanje v bazenu Laguna (v primeru slabega vremena gremo v Atlantis)
  • Izlet na Å marno goro po zasluženo presto, ali v Tivoli na sladoled
  • Rolanje, igranje hokeja, nogometa, košarke in še, in še…

Vsekakor se bomo prilagajali vremenu in sproti prilagajali aktivnosti.

CENA 5 – DNEVNEGA DRUŽENJA ZNAÅ A 120€, za drugega otroka in člane kluba 110€

(v ceno so vključene vse aktivnosti, vstopnice, prevozi, malice in kosila, pa mogoče še kaj)

VSE KAR MORAÅ  PRINESTI S SEBOJ JE DOBRA VOLJA…

ZELO DOBRA VOLJA!!!

Če te zanima še kaj, pokliči Alenko na 041 60 60 15

SICER PA KAR IZPOLNI PRIJAVNICO NA HRBTNI STRANI IN JO POÅ LJI PO FAXU 01 518 50 59,

ALI PA PODATKE NATIPKAÅ  NA EKRAN IN JIH POÅ LJEÅ  PO E – MAILU TKOLIMPIJA@SIOL.NET

VIDIMO SE KMALU

  1. naj bi se kao učili angleščine, a za tako majhne je bila to pač navadna kolonija [↩]