Kategorija: Starševstvo

Objavljeno dne

Dol mi visi(ta) za slovenske pokrajine

Ne, nisem vulgarna …. kletvic in ostalega nepotrebnega vstavljanja spolnih organov namesto vejic in ostalih ločil ne uporabljam1 a vseeno grem kljub (oz. prav zaradi) svojim letom v korak s časom in tako rada uporabljam sodobni slovenski jezik in besede ‘huuuudo’ , ‘BTW’ , zeh, bruh … konec koncev dragi moji mi jeziki ležijo pa tudi s sinom se želim razumeti še nekaj dolgih let.

In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.

Torej meni dol visita za referendum in za slovenske pokrajine! Pa vraga, kaj res moram doživljati to, da je na oblasti vlada, ki je sploh nisem volila2, da nekako poskušam mirno preslišati vse traparije, ki jih ta moja (po sili razmer) vlada uvaja in si ob tem mislim, tak’le pač mamo …. in če mi kaj ni všeč naj grem pa drugam ….. a tokrat …. ampak res …. tokrat mi pa dol visita! Ok, da si izmišljujejo nove in nove traparije in potem jih mi šimfarimo in pljuvamo …. “it comes with a pacakege” bi jim znal reči moj poslovni kolega, ampak sedaj jim moramo pa še štango držati pri njihovih peskovniških igricah??!!

Pa naj se vraga sami odločijo koliko, kakšne in s kakšnimi imeni pokrajine bomo imeli v naši presvetli domovinici! Je to res tako težko? Se bo kaj bistvenega spremenilo, če bomo imeli 12 ali pa 14 pokrajin? Numerologi bi zagotovo znali kakšno pametno predlagati, morda pa ne bi bilo slabo povprašati tudi kakšnega astrologa ali pravljičarja.?!7 je morda lepa številka …. potem pa po moji laični oceni zeva velika numerološka luknja vse do 21.

Upam, da bomo glasovali po sistemu Eurosonga in bomo vsi Ljubljančani lahko dali glas za vse pokrajine razen svoje in da nam bodo pred tem dali dovolj časa za lobiranje in promocijo!

Res, čisto dol mi že visita, ker se mi povešata že od zastave in grba naprej pa vse do imena same države, ki mi je sicer strašansko všeč, vendar vraga, ko pa se tile Slovaki stalno nekaj zraven guzijo!

Å e bolj pa na gravitacijo mojih dveh vpliva socialno stanje uboge slovenske raje, mutnja okrog gradnje bolnic, gospodarski kriminal, splošno psihotično stanje v naši državi in smer v katero vsi skupaj vztrajno rinemo! OK, priznam nekaj malega ima pri tem tudi EMÅ O 🙂

In zdaj bomo dodatnih nekaj milijonov zapravili za odločanje o zadevi, ki jo za tren oka in male pare reši kakšna Meta Malus?!

Dragi ministri in poslanci, kaj ne veste kam bi ga vtaknili? Denar, mislim.

Imam občutek, da bi želeli biti inovativni in ker vsi stalno gonijo eno in isto zgodbo s temi bolnicami, bom jaz podala povsem nov predlog. Moj sin obiskuje osnovno šolo Jože Moškrič v Novih Jaršah. Å ola, ko šola, par sten, nekaj učiteljev, ravnatelj in kup razgrajačev. Kar koli se vloži vanjo, mali umetniki v nekaj sekundah demolirajo3 Ampak TA šola je povsem enaka že od takrat, ko sem jo obiskovala jaz! Pa nisem v klubu mladih mam!4

Vsako leto znova poslušam debate o nujnih popravkih in vsakič znova ista lajna, da denarja ni, ministrstvo pipce zapira, ministri se menjajo, županom tudi šole ne prinašajo ne vem koliko volilnih točk, pa smo tam kjer smo bili pred 30 in več leti. Po 200 sestankih in 567 krajah bund in čevljev so lani kooooončno zamenjali zjahane garderobne omarice, ki so svoje čase poznale že moje jakne in obuvala.

Jedilnica je majhna, veliko otrok kosi kar na hodniku, hrano jim niti v najbolj okrnjeni obliki ne morejo pripravljati v šoli, knjižnjica je majcena (res majcena) sobica v fajhtnih vlažnih kletnih prostorih, telovadnica je majhen fajhten vlažen prostor z nizkim stropom ….. in z garderobno sobo, ki tega imena niti ne zasluži. Tuši??! Kaj je to?

Vsako leto znova v eni od majskih sobot šola pripravi dan druženja, kjer na dvorišču (no, ta pa je na srečo ooooogroooooomen) pripravi zabavo, prodajo, srečelov, bazar … skratka kup aktivnosti, kjer se učenci predstavijo staršem in ostalim prebivalcem okoliša, ob tem pa s skromno prodajo poskušajo nabrati za žogo ali dve, ki jih nakupijo z ubogim5 izkupičkom od prodaje in srečelova. Ja, žoga ali dve pa kakšen plastičen glasbeni inštrument za prve razrede, še kakšno plačilo šolskih potrebščin za socialno ogrožene, pa se že končajo ‘sanje malega kitajčka’. Obnova telovadnice in ustrezna jedilnica ter knjižnica? Kar lepo še naprej sanjajte, dragi moji! Bistvo, da bomo imeli pravljično število pokrajin.

Tokrat šola ponovno (naivno) upa, da se jim bo prikazal ….. kaj vem kdo ….. Baje naj bi jih letos na dan druženja celo prišel obiskat sam župan gospod Jankovič. Ja, ja …. sanja svinja kukuruz, so znali lepo reči naši sosedje. So ga vljudno povabili. In gospod Jankovič najbrž nima pametnejših opravkov, kot sobotna pohajkovanja po ljubljanskih osnovnih šolah?! No, saj nič ne rečem …. saj je zanimivo … pa še jaz bom tam …. ampak recimo, da bo gospod župan namesto na sprehod po Rožniku prišel na čevapčiče v staro šolo v starem delu Novih Jarš? In?!

Gospod župan se bo zgrozil nad pogoji v katerih se uči naše narodno bogastvo, obljubil polno malho cekinov in živeli bomo srečno do konca svojih dni?
Le kje bi vzel gospod Zoran? Iz tiste srečne skrinje polne zlata, ki se nam bo vedno znova polnila, če bomo izbrali srečno število slovenskih pokrajin? Navijam za 7, kaj pa vi?

Ah, ja, saj res …. vabljeni na dan druženja v soboto 24. maja na Jarško 34!
Å e bolj vneto pa vabljeni s kakšnimi sponzorskimi darili za srečelov … ampak za to se bo pa potrebno kar direktno na šolo obrniti in to kar v teh dneh ….. da še zavijejo 🙂 …. ja, ja, jaz sem malce pozna 🙂

Dodatek: ravno sem izvedela, da gospod župan RES pride …. in to že navsezgodaj zjutraj.

  1. ok, zelo, zelo redko … če me slučajno kdaj slišite skozi kuhinjsko okno, ko mi dop*** 🙂 da mi ne bi potem oponašali [↩]
  2. no, saj tudi tistih drugih nisem 🙂 [↩]
  3. ok, predrugačijo 🙂 [↩]
  4. ja, saj vem, da jih ne kažem 😉 [↩]
  5. kaj naj temu drugače rečem [↩]
Objavljeno dne

To nam prehaja v navado!

Tole namreč!

6. aprila prvič, 20. aprila drugič, naprej še poročam …..

Tisti, ki imate otroke, ki so že odšli na kakšen šolski tabor, poznate takšne zgodbe, tisti ki pa ne, pa bodite srečni in si obliznite vseh deset prstov!

V mojih časih1 smo bili srečni, da nam je uspelo iti vsaj na tisto zimsko šolo v naravi … ok, da ne omenjam, da smo se smučanja učili v “znanem” smučarskem središču imenovanem Travna gora …. exactly Travna in ne Snežna 🙂 .

Poletne šole v naravi nismo imeli. Ni bilo denarja, najbrž pa tudi veselja ne …. veselja starcev in učiteljev mislim. Takrat so itak vsi mislili, da je 5 dni letovanja s takratno mladino nekaj nevzdržnega. Ja, ja, še niso poznali naših mulcev! 😉

In ker smo še vsa leta za tem cmizdili in jamrali (saj so generacije pred in za nami imele poletno šolo v naravi) ter se na koncu odpovedali zaključnemu plesu2, so se nas končno usmilili in nas peljali na dvodnevni končni izlet v Pulo. Jah, spali smo v nekih zanikrnih smrdečih hiškah, a druženje je bilo nepozabno.

Sedaj pa ima mularija vsaki leto en teden tabora. Kočevje, Pohorje, Ptuj, Zaplana … letos Peca. Namestitev res ni takšna, kot bi jo izbrali za naše počitnice, a vsekakor je najslabša od različic, še vedno mnogo, mnogo boljša od tega kar smo imeli mi. Sama bi vsekakor imela precej za pripomniti pri vsakem od taboru, a se v prid Jaki, vsake kritike raje vzdržim in za ceno podrejanja skupnosti in odobravanju takšnega načina šolanja, Jaki in njegovim pripombam raje oporekam.

Za Jako je to že 7. razred in tako 7. tabor, zato res ni za pričakovati, da bo od vznesenosti in pričakovanja skakal do stropa. Že vnaprej “ve”, da bo hrana obupna, da bodo sobe grozne, da bodo vanje namestili po 4 ali celo 8 učencev od katerih zagotovo kakšen vedenjsko zelo odstopa, da ne bo utečenih načinov zabave, saj tam ni računalnikov (čeprav oprostite, ne razumem zakaj ne, saj je to dandanes povsem normalen učni rekvizit), tokrat ni celo televizije, ni mobitelov (česar tudi ne razumem, saj jih takšni otroci v “normalnem” življenju, redno uporabljajo) in ni nobenih elektronskih igrač. Skratka Big Brother!

Naš je cmizdil, jamral in javkal že nekaj tednov in malodane iskal izgovore, da ostane doma. Počasi se sprašujem, če z vsemi njihovimi omejitvami takšni tabori postajajo nasprotje temu, kar naj bi bili. Kaj ne bi raje prihranili učiteljem nekaj živcev, staršem nekaj denarja, otrokom pa slabo voljo in takšne tabore zredčili na polovico?

A kakorkoli že, včeraj je odšel. Ne brez težav!

Zbor pred šolo je bil 7:15 zjutraj. 7:15?! Ja, saj veste kako je s tem, ko naj bi se dobili s prijateljico, ki stalno zamuja? Tudi vi začnete zamujati. In ker ona počasi ugotovi, da zamujate, bo svoje zamujanje še podaljšala itd. Takšna je najbrž zgodba s temi zbori pred šolo. Avtobus naj bi odšel ob 8:00, zbor je ob 7:15. Zakaj že potrebuje 40 dvanajstletnikov 45 minut?

Ker jaz nisem prava oseba za zganjanje terorja nad tamalim, ko je vprašanje točnega odhoda od doma, takšne zgodnje izjeme obdela moj mož. Kljub jutranji paniki in nekaj povzdignjenim tonom, sem moža umirila, da je povsem vseeno, četudi zamudita in se pred šolo narišeta šele ob kakšnih pol osmih ali še kasneje.

Danes sta me dokaj resno upoštevala in na cilj prišla šele okrog 7:40. Kot najbrž še 90% ostalih izkušenih staršev. A groza, grozna, tako kot 6.aprila, ko je šofer tudi bil moj mož, se je tudi tokrat v Jarše pripeljala le ena sama torba. Potovalka je prišla do želenega cilja, nahrbtnik pa je počival doma na stolu v hodniku. Nahrbtnik z denarnico, s potrjeno zdravstveno izkaznico in knjigo za branje.

Kaj je mami drugega preostalo, da je na brzino hitro nase nataknila čevlje in še ona odbrzela proti šoli. Z nahrbtnikom vred, jasno.

Kako pa super, da avtobus nikoli ne pride ob dogovorjenem času. Prehitevala sem vse avtomobile, prevozila vse rumene in zadihana pritekla pred šolo ob 8:10. Ne, ne, nihče mi še ni ušel. Avtobus sploh še ni prispel!

Drugo leto bomo zamudili vsaj 1 uro in pol, tako da računajte na to, ko boste pisali uro zbora!

  1. ja, ja, stara sem ko zemlja [↩]
  2. na veliko veselje vseh nad 25 let, saj bi tam zagotovo bil živ razvrat 🙂 [↩]
Objavljeno dne

V bistvu sem želela povedati tole

Začela sem s tem, a želela povedati to, kar sledi sedaj.

V bistvu je Jaka ista mami, to mi je kristalno jasno, a vseeno je bil tempo v mojih časih rahlo drugačen in danes je sistem šolanja in celega obcirkusa1 malce bolj oster. V mojih časih smo bili v razredu le trije odličnjaki in le toliko nas je po koncu osnovne šole tudi odšlo na gimnazijo, danes pa je odličnih vsaj tretjina, na gimnazijo pa itak želijo vsi razen rahlih izjem. Starši smo obsedeni z ocenami svojih otrok bolj, kot s svojo službo, ustvarjanjem, družinskim življenjem ali srečnim in mirnim uživanjem življenja nasploh in če nismo s tem, smo pa pod pritiski hitrega tempa življenja ali zahtevne službe itak totalno zbezljani.
Prejšnji teden se je nekega jutra zgodila naslednja zgodba:

Jako v šolo vozimo, ker pač živimo na obrobju Ljubljane, šolo pa obiskuje v Novih Jaršah. Jaz ga vozim takrat, ko nima predur, moj pa takrat, ko je potrebno biti v šoli kakšno uro prej. In ko ga vozim jaz, prihajava v šolo 1 minuto pred ali 1 minuto za rokom. Vsakodnevna zgodba. In ker Jaka ne mara zamujanja ob dnevih, ko ima predure teži mojemu naj ga on vozi, saj mami bi itak zamudila. Mami bi zamudila?! Mami vstaja ob šestih in ni osnovnih pogojev za zamudo! Ne ob navadnih dneh, ne ob tistih s preduro! A kaj, ko mami obesi perilo, preveri maile, poje zajtrk in še kaj, medtem, ko Jaka bluzi. Mami medtem, ko čaka na Jako ponavadi ne reče niti BU. Mami le čaka in morda dvakrat mirno omeni, koliko je že ura ter opomni, da je skrajni čas za odhod v šolo.

Ati pa teži. Ko ni taxist, ati itak odhaja od doma že ob šestih ali pol sedmih. Je zgodnji tip človeka in pred službo si rad privošči dozo časopisov in kave … aja, pa naravni juice. In sovraži čakanje!

In tako ob sedmih zagotovo postaja nervozen, zavija z očmi, nervozno tapka s čevlji in tuli Jaki naj se že spoka. Ko stoji pred vhodnimi (ok v tem primeru izhodnimi) vrati, ko drži za kljuko, tuljenje ponovi še vsaj 6x. A Jaka kaj bolj hiti? Ne! Le še on začne tuliti. In sicer vsak v svojem nadstropju vpijeta: “Daaaaj žeeee! Greeeeva!” “Jaaaaaaa! Kaj težiš!” …. in podobna folklora.

Vmes se zagotovo oglasi tudi mami: “A bi vidva nehala, please!!!!”

In prav v tem scenariju se je zadeva odvijala tistega lepega jutra prejšnjega tedna.
S to malenkostno razliko, da sta takrat, ko se je scenarij prav lepo razvil, že več kot očitno zamujala.
Do šole je 15 minut hitre (!) vožnje, ki je moj ponavadi ne prakticira, onadva pa sta 13 minut pred začetkom pouka še vedno blodila po hiši.

Moj totalno znerviran in že na robu histeričnosti nadira tamalga naj si že “##!** pripravi torbo. Ja, ja, že 7 let težimo s tem, naj si jo pripravlja zvečer, a … ah, saj veste 😉
Tamal že rahlo paničen drži torbo odprto, meče knjige in zvezke vanjo ter prosi mojega naj mu bere z urnika, ki je prilepljen na steno. Moj je pač že malo v letih, malce kratkoneviden …. skratka bere v napačni koloni in mu našteva predmete, ki seveda niso bili na urniku “Matematika, slovenščina, glasba … joj, ne, ne, ni glasba, angleščina je ….”
“OK, glasbo moram vzet zdaj ven!” tamal že evforično.
“Pa kaj ti tamal ne znaš urnika na pamet! Po več kot pol leta, ti še vedno ne znaš urnika na pamet!!!”
Pa jao! Pa ne začet zdaj s tem!
“Pa znam, a sem le tebe poslušal!” se že brani in dere.
“Pa res bi lahko obvladal tale urnik! Pojma nimaš, ker drugače ne bi potreboval mene za branje! Jaz sem v tvojih letih ….!!!”

Ojoj!2
“Kaj se zdaj dere name?!” že jok na obzorju.
Dec znori in pove, da gre kar v avto čakat. OK, najbolje.3
Mama pomiri situacijo kar iz kopalnice iz zgornjega nadstropja in čez nekaj trenutkov se zasliši le še Ciao in klap vhodnih vrat.
Končno mir, tišina.

15 ali 20 minut kasneje, ko se tudi mami že odpravlja na pot, zazvoni telefon:”Maaaaami, a si še doma?”
“Ja?”
“Nimam torbe.”
“Česa nimaš?!”
“Å olske torbe.”

Jao! Pa to se ne dogaja v moji družini, kajne? To se dogaja samo tem!

  1. prijav na srednje in visoke šole [↩]
  2. to je moj preblisk [↩]
  3. spet moj preblisk [↩]
Objavljeno dne

Pa da ga sanjam, al tepem, al hvalim, al kaj?!!!!

Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila1 kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.

Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano 😉

Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.

Å port na televiziji je druga obsesija. Ne zanima ga Big Brother ali ostale abotne televizijske oddaje, ne zanima ga brezciljno buljenje v ekran, a tenis (!) …ja, ja celo budilko si je navijal ob 3h ponoči za spremljanje tekem Australian Open-a … hokej, košarka, nogomet, smučanje, skoki, celo kakšna odbojka ….. in tega hudiča je ogromno na televiziji.

Računalnik pri nas ni grožnja. Uporablja se za igranje kakšne igrice2, to je res, a kakšen teden se ga niti ne pritakne, v naslednjem pa zaživi le za kakšno urico. Å e blog ima prednost pred tem.

Knjige so bile obsesija nekoč, danes jih je premalo, skoraj nič, razen obveznega branja.

Å ola pride na koncu, kot nekaj kar je “mus”. V šolo iti je še veselje, a učenje …oooh …. no, naloge se naredijo na pol stoje, jeziki mu ležijo in petke padajo brez kakršnihkoli naporov. Angleščina, nemščina, francoščina … če ga šola ne bi omejevala z maksimalnim …ja, maksimalnim (!) številom ur, ki jih lahko ima pri izbirnih predmetih, bi zagotovo izbral še kakšnega. Ostali družboslovni predmeti, ki se jih je treba učiti, se še nekako obnesejo, a narava, matematika, naslednje leto se pridruži še fizika in kemija …. ooooh … kr neki. Pade petka, pade štirica, pa celo trojka, no, bolje rečeno trojkE in tudi kakšna dvojka se zgodi. Halo?! Otrok, ki lahko pri tujih jezikih dobiva le (!) petice in to brez učenja?!!!

Mama pa teži z vedno isto zgodbo, da se je treba učiti, a kaj ko nič ne zaleže.

Ne, ne grem na stara pota (v prvih petih razredih), ko sem prijela knjigo v roke tudi jaz in ga spraševala, se učila z njim (no, najbrž skoraj namesto njega) in se vsakič znova jezila, ko sva tik pred kontrolno ugotovila, da tisto kar njemu pomeni znati, meni pomeni blef.

Vse kar lahko naredim je, da mu non-stop nakladam o pomembnosti znanja in čakam, da bo dojel. Preveč liberalna? Mah, mogoče, a prepričana sem, četudi bi me danes še poslušal, bo pri petnajstih počel točno samo to, kar bo ON hotel početi pa naj se jaz na glavo postavim. Zato mu raje danes, ko me še posluša, poskušam reprogramirati mind set up.

Konec koncev pa ni vse v ocenah! Če borba za dobre ocene postane krojač naših življenj in se vse vrti le še okrog tega, potem res ne vem, na kakšno pot nas je zaneslo!

Grrrrr, a vseeno me jezi tale mulc frdamani. Ja, trojko je prinesel domov danes.

  1. beri pretirano [↩]
  2. jasno, da za nogomet, hokej, tenis [↩]
Objavljeno dne

Ravnatelj z bonboni

Ko sem tristo hrvaških let nazaj hodila v osnovno šolo jaz, je bil ravnatelj strah in trepet šole. Prvega se itak ne spomnim, saj ga po mojem nikoli nisem niti videla. Naslednja ravnateljica osnovne šole, ki sem jo obiskovala je bila gospa z veliko načupano črno frizuro v stilu Jovanke Broz. Gospa se je z izredno mrkim obrazom vsake toliko časa1 le sprehodila po šolskih hodnikih in nam pokazala, da še vedno diha in vzdržuje red v tej popolnoma razpuščeni luknji.((po njeni strokovni presoji)) Ja, razpuščeni luknji, saj smo imeli med osmošolci zagotovo vsaj 3 kadilce in najmanj 2 pretepača in zagotovo so se vsi držali za glave in razmišljali v kakšen razvrat drvi takratna mladina.

In nekaj2 let kasneje po tej isti šoli razgraja naš mulc. Uvedejo devetletko in naš začenja s šolanjem na nek drugačen način, namesto v malo šolo gre kar v “tapravo” in jaz ga začudeno poslušam, ko mi po nekaj prvih tednih šole, razlaga o čudovitem ravnatelju, ki vsak dan prihaja v njihov razred in jim deli bonbone. Ravnatelj deli bonbone?! Kakšen ravnatelj pa je to? Lahko nekdo, ki malim mulčkom dovoli plezanje po naročju in slinjenje po njegovih hlačah, v kasnejših letih temu istemu mulcu, potegne čik iz ust in ga za ušesa odvleče v svojo pisarno?!

Ker moram itak biti povsod, kjer le imajo sedež primeren za mojo rit, sem se kaj kmalu znašla v svetu staršev pa svetu šole, pa šolskem skladu in še pri projektu Vrednote, sem tega bonbonastega ravnatelja imela priložnost srečati na 101 različnih priložnostih. Starejši gospod, mirne besede, ki ima očitno neizmerno rad otroke, je bil moj prvi vtis o ravnatelju, ki se ni pokvaril vse do danes.

Priznam pa, da sem nekoč malce grenkega priokusa le dobila ob obiskovanju vseh sestankov in neplodnem vedno znova pogrevanju istih težav o premalo denarja, ki bi omogočil vsaj osnovne pogoje za učence in morda celo za učitelje. Ni denarja in ne da se ga pridobiti! Država ne da, mesto ne da, starši pa itak ne morejo.

Å ola je bila do nedavnega skoraj povsem ista, kot je bila takrat, ko sem jo obiskovala jaz. No, ista + 30 in še nekaj let. In naj vam ob tem povem da je bila že ob mojem prvem obiskovanju stara solidnih 10 let. Garderobne omarice so nesrečno in grdo nemarno visele na stenah praznih hodnikov, zbornica ni premogla niti solidnih miz, ki ne bi ob vsakem dotiku potrgale nogavic, kuhinje ni, jedilnica je tako majhna, da mora nekaj učencev obedovati kar na hodniku, knjižnica je majhna luknja nameščena v kleti šole, telovadnica poplavlja itd. Iz leta v leto iste debate, enaki odgovori, povsem ista-nespremenjena situacija, le omarice so se po težkih pregovarjanjih končno uredile.

Ni bilo malokrat, ko sem jezna privihrala domov in jamrala nad prenežno dušo ravnatelja, ki ne zna udariti po mizi, ki prevečkrat le prosi in nikoli ne zahteva, ki prostore šole v popoldanskem času trži za kikiriki in namesto menedžiranja deli bonbone.

A do danes se je moj odnos povsem spremenil. Prepričana sem, da ni omarice, jedilnice, prelepe konferenčne sobe ali knjižnice, ki bi lahko dolgoročno vplivala na nasmehe otrok te šole! Naj bo šola še tako grda in slabo opremljena, jo lahko vedno reši dober in nasmejan učitelj!

Na tej šoli se ravnatelj razume z učitelji, spoštovanje je vidno na vsakem koraku, učenci ravnatelja pozdravljajo, kot da je njihov, odhod do njegove sobe ni hoja po “zeleni milji”, ampak lahko le rezultat trenutnega navdiha in želje po razpravi o učencem pomembni zadevi.

A žal po 23-ih letih uspešnega ravnateljevanja, svojo delovno pot s tem šolskim letom zaključuje. Bo naslednji ravnatelj še vedno delil bonbone?

  1. najbrž enkrat na leto [↩]
  2. ja, ja, samo nekaj 🙂 [↩]