… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.
Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Å e k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.
Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.
Tipičen Američan je izredno veren. Prav neverjetno, kako molitev, vero in boga vpletajo v prav vsako posvetno dejanje …. celo na bankovcu omenjajo boga.
To, da so lastniki našega podjetja zelo verni, sem vedela, sklepala sem tudi, da so verni tudi vsi člani uprave naše matične firme v Atlanti, a ker vere niso nikoli vpletali v posel, sem na to malce pozabila. Naš tokratni obisk je bil precej neposlovne narave, z šefi in njihovimi družinami smo se družili na povsem osebnem in prijateljskem nivoju in tako smo vikend preživeli na njihovem vikendu ob jezeru.
Vikend sicer oni imenujejo leseno kajžo s 5 kopalnicami, 4 spalnicami in tremi nadstropji, ki ji pripada tudi zunanji jacuzzi, privez ob obali z gliserjem, nekaj vodnimi smučmi, jetski-jem … ali kakor koli že imenujemo tisti motor na vodi, dva kanuja in še neko napihljivo stvar, ki poskakuje po vodi, če jo z gliserjem vlečeš po vodi. No, ena je v lasti našega lastnika, ki je bil v tem času ravno na Floridi in nam je odstopil ključe za bivanje v njej, druga sosednja pa v lasti generalnega direktorja naše firme in njegovega svaka, ki pa je finančni direktor celega “cirkusa” širom celega sveta.
Celo sobotno dopoldne smo se kopali, uganjali norčije v vodi ob času kosila pa nas je vseh …1,2,3 … skoraj 20 (3 ameriške družine s po 3 otroki ter mi trije) lačnih prihrumelo v dnevne prostore. Po “ameriško” so po pultih razprostrli pladnje za enkratno uporabo z očitno naročeno hrano (čeprav ta ni bila slaba), nam v roke potisnili plastičen pribor in plastične krožnike ter si začeli nalagati hrano. Priznam, bila sem lačna, zato sem kaj hitro v svoje paradižničke zapičila vilico in jo že nosila k ustom, ko me prekine glas žene našega direktorja, ki opozarja naj se primemo za roke. Aaaaa? Saj ne morem jesti, če se gremo ringa-raja!
No, ajde, naj jim bo … odložila sem krožnik podala svojo desno in levo roko in ko smo se vsi držali v krogu, je nekdo začel moliti. Aaaaa?!
Takšne molitve so se potem dogajale ob vsakem obroku pa najsi smo bili v fensišmensi restavraciji, pizzerii ali za domačo mizo. Prvič sem pogledovala izpod oči in si mislila bogpomagaj, potem pa me je stvar počasi začela navduševati. Molitev ni niti slučajno podobna tistemu, kar ponekod po vasi še izvajajo kakšni stari ati in mame … niti pod razno nihče ne začne v tri krasne drdrati enezdravemarije in očenaša …. ne, tukaj se gre za trenutek, ko je zbrana vsa družina, ko se družina umiri, ko se zamislijo nad tem, kako lepo je živeti in kaj je tisto, kar jih te ta dan razveselilo ali obdarilo. Molijo tudi otroci in priznam, da sem šokirano opazovala devetletnika, ki mu je bila dana beseda za molitev ob nedeljskem kosilu. Z lepimi in jasnimi besedami se je zahvalil za našo prisotnost in možnost, da smo se spoznali in postali prijatelji. Waw!
Ej, od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko mi nekdo iz Amerike reče, da bodo molili zame … sedaj mi je jasno kaj to pomeni.
Iskrenost in pozitivna čustva morajo biti stalnica in ne samo preblisk v trenutku molitve.
Kar pa se tiče premoženja, pa si mislim takole: človek v divjini, zunaj sistema lahko vidi, koliko je v resnici zmožen sam ustvariti in postaviti. ÄŒe hoče več potrebuje sistem. Da od sistema dobi bistveno več od povprečja mora biti na takšnem položaju, ki mu prevrednotenje omogoča. Pomaga tudi prepričanje, da je sam vreden toliko kot tisoč ljudi. V Ameriki je to razširjen pojav. Ko nakopičeno bogastvo uživaš (kolikor ga lahko) pa tudi pomaga zavest, da sam bolj nujno potrebuješ drugo ali tretjo vikend hišo ali letalo, kot nekaj tisoč otrok potrebuje cepivo, ki jih bo ohranilo pri življenju.
Ne mislim, da tisti, ki dela več, ne zasluži več toda zdrava razmerja so že zdavnaj podrta.
Sem imel priliko tudi sam doživeti podoben način molitve preko luže. Gre za tradicijo, ki verjetno izvira še iz zapuščine prvih belih naseljencev, ki je lastna bolj ali manj samo njim.
Seveda bi lahko sedaj rapredali o splošni hipokriziji, sprenevedanju, dvoličnosti in podobno, ki hočeš nočeš gre tudi v korak z vero.
Po drugi strani pa pri molitvi gre za nek svet in dotik intime, ki pa v primeru, kot je zgoraj opisan, ni nujno tudi napačen.
ÄŒe se nekdo z iskrenim namenom zahvali za tvojo prosotnost in izrazi pozitivna čustva, why not? Pomembna je tvoja lastna percepcija. LP
@Feniks; te popolnoma razumem in v bistvu se strinjam s tabo, vendar ne popolnoma. Nerada namreč posplošujem in težko “obsojam” ljudi za to, kar počne država oz. je sila, ki vleče množice za sabo.
Ljudi o katerih sem pisala poznam in res je, da sicer vozijo drage avtomobile in stanujejo v hudih hišah, vendar to samo po sebi ni vredno obsojanja, kajne? Vsekakot pa tudi v Ameriki obstajajo ljudje, ki se ne strinjajo s politiko, pobijanjem, pornografijo. ÄŒe so se odločili ostati in živeti v svoji matični deželi še ne pomeni, da so zato dvolični.
@Sandi; tudi ti posplošuješ. Torej je po tvoje bolje, da ne veruješ, le pobijaš, se strinjaš z agresivno mednarodno politiko in potem ne hodiš v cerkev in ne veruješ v boga?
Samo sprenevedanje! Američani si s pretiranim verovanjem le perejo slabo vest!
Mislim, da je edina prava molitev trud posameznika, da živi tako, da lahko živijo tudi drugi, da ne uničuje okolja s svojim egoizmom in grabežljivostjo, da v svoji grešnosti ne računa na odpuščanje kogarkoli že, itd.
Moliti v nekem krogu (ne mislim držanja za roke) in ne videti izven tega kroga je moliti za to, da ohraniš svoj mali svet. Vse ostalo je za tiste v krogu eksotika.
Obračati se na kakršnegakoli boga med tem, ko voziš avto, za katerega vrednost bi lahko postavil 300 ali celo 1000 vodnjakov (200$/kos) v svetu kjer čista voda pomeni preživetje, pa mora biti huda preizkušnja tudi za izvoljenega boga. Prositi za preživetje v deželi kjer pobijaš zato, da doma ta ista vozila ne bi obstala se mi zdi še huje.
Videti je kot, da sem goreč nasprotnik največje proizvajalke pornografije in nasilnih filmov, pa nisem. Mislim, da imajo tudi marsikaj dobrega. Le dvoličnost mi ni blizu.
Ne želim in ne morem določati kakšen mora kdo biti, tudi sam sem tozadevno daleč od popolnosti, vendar tako mislim.