Otroci so srečni, če so srečni njihovi starši

mama2.jpgTo je le naslov članka, ki sem ga uspela prebrati v zadnji izdaji One. To drži! Pa vendar bi dodala da so najbrž še bolj srečni starši, če so srečni otroci. In pomislite kako so šele potem srečni ti otroci?!
Ko sva družino Gerčar tvorila le Tomaž in jaz, sva izlete, počitnice ali potovanja ocenjevala precej kritično. Tam je bilo preveč vroče, pa drugje premrzlo, pa oprema v apartmaju je pod kritiko, pa hrana obupna ….

Odkar imava Jakata se počitnice ocenjujejo le še glede na širino njegovega nasmeha. Če je njemu kul, tudi midva preneseva kakšno neprijetnost. In zanimivo je to, da se na vse kriplje trudiva, da Jaka kakšne neprijetnosti niti ne opazi. Se vam je že zgodilo, da vam po solati prileze kakšno gomazeče bitjece? Meni se je že. Pred leti bi naredila cel dar mar, zavrnila celotni obrok, zahtevala opravičilo, še cel dan govorila o tem …. ko pa je pred mano sedel Jaka, sem neželjenega obiskovalca neopazno odstranila, pomežiknila Tomažu in nadaljevala s prehranjevanjem, kot da se ni nič zgodilo.
Tale stvar s srečo je zanimiva in zelo potenčno recipročna. Starši se trudimo biti bolj srečni in zato tudi smo, otroci so srečni, ker smo mi srečni, mi smo seveda vsi vzhičeni, ker so oni srečni ….in oni so zato še bolj srečni …le kje se to konča?
Aja, ko se mi od same sreče razpočimo in razbesnimo in gre ta stvar spet v isto smer? 🙂

Koga oponaša Jaka?

joke_smokers.jpgÅ e sreča, da ne kadim, ker po vsej verjetnosti bi naš Jaka že počasi izbiral med nekaj najbolj fancy znamkami cigaret in razmišljal, da mogoče pa le zgledaš glavni frajer, če med pogovorom ob kavi ali soku s prijateljem predse takoj po pozdravu, razstaviš kup igračk …. najprej ključ od avta, mobitel, do nenazadnje škatlice cigaret in krasnega vžigalnika, ki si ga dobil za svoj zadnji rojstni dan. Ja, Jaka je sedaj definitivno v obdobju, ko se mu (še) zdi strašansko kul, da naju s Tomažem oponaša na vse možne načine. Celo kavo je moral poskusiti …… pa ne govorim o okusu kave, ampak o občutku, ko v lokalu predte postavijo šalico dišeče (meni) temne tekočine. illy_coffee.jpgNajbrž si je mislil, da nekaj pa že mora biti na tem, če pa se ves svet odraslih nenehno vrti okrog te kavice: “Se dobimo pred kinom, na kavi?”, “Tol’k rab’m šal’co kave!” …. še za čvek se dogovarjamo takole “A greva na eno kavico?”
Å e sreča, da je kmalu ugotovil, da ne doživiš nič evforičnega in katarzičnega ob tem 🙂 in da je okus bolj ali manj grenak in prav nič podoben jagodnemu soku.

Torej cigarete niso aktualne, kavo smo preverili in opustili, kaj vem kakšne najine grehe sedaj občudujoče analizira in se pripravlja na nov poskus “frajerisanja”. Tako vsaj spoznavam svoje največje napake …ja, ja vem da je to krut način, ampak kaj ko mi nihče drug mojih napak ne zna dovolj nazorno in hkrati nežno pokazati 🙂

Pa saj oponaša tudi pozitivne lastnosti in dejanja. Vse živo ima po meni: je lep, pameten, zgovoren, družaben, prijazen, romantičen, zna kuhati (celo kaj dobrega je vmes) :), sedaj tudi on piše blog …. vse te lepe stvari ima vsekakor po meni. Å ala. Priznam, da mi je všeč, ko se razgovori, vendar ko o isti temi razlaga že petnajsto minuto, se zgrozim in si obljubim, da bom v bodoče delala na tem, da moje govore skrčim in strnem v nekaj bistvenih točk.

Sicer pa tole mojo lastnost popravljam …bom raje rekla jo izboljšujem, delam na njej. Hodim v šolo retorike. Super stvar. Ne, nisem se sama vpisala … moje obiskvanje te šole je splet okoliščin …ali pa je morda nekdo ugotovil, da je že skrajni čas, da dobim pri svojih govorancah pomoč strokovnjakov? 🙂 Vsekakor TISTEMU hvala, pa karkoli je že vodilo k temu.
Najlepši del šole so sošolci, to vam lahko kot iz topa ustreli večina šolarjev. Poleg počitnic, seveda. 🙂
Tako je tudi v mojem primeru. 11 sošolcev imam, vsak prihaja iz drugačnega okolja, vsak ima svoje razloge za udeležbo na teh predavanjih (delavnicah) in vsak je po svoje zanimiv in po svoje simpatičen. Vsak ponedeljek popoldne se dobimo in sedaj sem bila z njimi že trikrat in postali smo že pravi kolegi. Po koncu šole (8x) bomo najbrž že pravi prijatelji. Tukaj se pred sošolci izpostavljaš z vsemi svojimi napakami in tako rekoč tudi kompleksi, saj se pri vsakem govornem nastopu, ki jih moramo vaditi pred vsemi, pokaže vsa trema in podzavestne geste.

Življenja vseh nas se kar nekako prepletajo in ravno v času, ko se v šoli retorike učimo o tem, kako se pripraviti za nastop in kako kar najbolje nastopiti, je naš Jaka dobil nalogo, da pripravi govorni nastop, za predmet Slovenščine, kjer naj bi opisal neko državo. Tokrat si je na srečo izbral nekaj ne tako eksotičnega, kot ponavadi. Vedno si je za govorni nastop izbiral tako nepoznane tematike, da smo porabili najmanj teden dni le za nabiranje materiala iz katerega naj bi pridobil podatke. In končno je dojel prvo pravilo: izberi si temo, ki jo poznaš.
Drugo pravilo; čas dela enakomerno porazdeli med vsako fazo priprave in ne porabi 90% časa za oblikovanje trapastega plakata (kar je v večini počel), je malce izboljšal. Predvsem še vedno ne posveti dovolj časa praktični vaji nastopa.
Tretje pravilo: bodi zanimiv …hmja, to je nekaj najtežjega, ki našemu svojeglavemu pubertetniku že težje vcepimo v glavo. “Ne, ne smem vključevati svojih osebnih izkušenj!” “Učiteljica pravi, da moram govoriti samo o dejstvih!” “Ja, plakat moram imeti, ker ga imajo vsi” in podobne floskule, ki so morda res plod napotkov, ki jim jih je dala učiteljica, ali pa le zabloda, ki je zrasla v glavah nadebudnih učencev, ki še vedno razmišljajo le o tem, kako bodo zadovoljili učiteljico, da jim bo le dala tisto petico. Niti slučajno ne razmišljajo, kako pripraviti zanimiv govor, ki bo poln energije, pa čeprav s kakšnim hmmm ali ful in itak vpletenim v govor. No, sicer pa ne more biti popoln že danes, kam pa pridemo, če bodo že pri enajstih mulci obvladali vse prvine nastopanja?

Vse je relativno

Včeraj berem Žigatov komentar na njegovem blogu in danes se ob povsem drugačnem dogodku spomnim ravno na to. Žiga razmišlja o dvoličnosti, jaz o relativnosti.
Kdo od teh treh je najboljši in kdo najslabši:

  • mlad par s steklenico alkohola in jointom,
  • starejši gospod, ki je odvisen od nikotina in iger na srečo,
  • ali Žiga, ki se ne more upreti sladkorju?

Zame prva dva, za Žigata tudi, za kakšnega obsedenca z zdravo prehrano pa morda že Žiga s svojimi bonbončki. Seveda pa je odvisno tudi s kakšne pozicije gledaš. Če si itak zabredel in si na igrah na srečo zapravil hišo, avto in še ženo, sedaj pa se vdajaš trdi drogi, se ti vsi trije zdijo ne vredni omenjanja.

In kaj me je spodbudilo k razmišljanju? Moja mami. Kliče me najmanj 5x na dan. Grozno, a ne?! Meni, ki imam itak vsak dan zatrpan z razno raznimi obveznostmi in mi je 24 ur premalo, da podelam vsaj pol nalog, ki jih imam zapisanih, me vsakič, ko mi na telefonu zaigra “Mission impossible” , malce zmrazi. In potem glas moje mami:” Saši, razmišljala sem, da bi letos odšli na morje ….”
Halo?!! Kliče me 22. marca ob 8:30 in mi z počasnim in razmišljujočim glasom razpravlja o dopustu, ki se ne bo zgodil prej, kot čez 2 ali 3 mesece??!!
In jaz tako kot že 1000x prej odgovorim: “Mami, sredi sestanka sem, se bova slišali kasneje!” Tokrat sem bila res sredi sestanka, ampak mnogokrat sem le sredi kakšnega dela, ali pred blagajno, ali se pogovarjam z Jakatom …skratka nikoli nimam časa. In kdaj bo kasneje? Jo bom sploh poklicala? No, mi je sploh ni treba, saj bom lahko 5 odgovorov združila v kakšen njen šesti ali sedmi klic v istem dnevu 🙂
Je moja mami nadležna? Sem jaz nestrpna? Najbrž oboje drži, vendar bi rekla, da je vse stvar relativnosti. Nekateri, ki jih mama sploh ne pokliče, ali je morda celo nimajo, bi rekli, da sem nesramna, nestrpna, razvajenka, ki si itak nikoli ne vzame časa. Drugi, ki imajo ravno tako, kot jaz kup delovnih obveznosti, še četico otrok, ki jih je treba razvažati po krožkih, partnerja, fitness, psihiatra, osebnega trenerja ….no, tisto tako kot jaz, je veljalo le za prvo od naštetih stvari 😉 …., tisti se križajo in se jim nadvse smilim, češ za takšno mamo je treba imeti pa jeklene živce. 🙂

In veste kaj? Itak mi vedno vse tako radi kritiziramo. Smotana sem jaz, nadležna je mami, pokvarjena sta tista dva mladca iz Žigatove zgodbe, stari gospod je dvoličen in Žiga požrešen (sorry, Žiga to je le parafraza) :), v bistvu pa vsak od nas nosi križ, ki si ga je sam nadel na hrbet in še kako drži rek, da ima vsaka palca dva konca oz. sve se vrača, sve se plača. ……. Tako, da bo že še prišel čas, ko bom čez 30 let z nekim strašnim video sistemom poskušala obiskati Jakata na njegovem domu v New Yorku ….on pa bo stalno zaseden. 🙂

Drzna Erika

Žiga je na svojem blogu komentiral knjigo avtorja, katerega sem eno od njegovih knjig v slovenščini prebrala tudi jaz. Naslov je Karkoli že misliš obrni na glavo. Verjamem, da je tudi ta knjiga, ki jo omenja Žiga, super, kajti Paul Arden očitno zažiga. Knjigo sem dobila za darilo in to od prijatelja Žige 🙂 in z njo je zadel, saj mi je pisana na kožo : dovolj kratka, da sem se je takoj lotila in pa v knjigi ni filozofskega in poetskega nakladanja, kajti pri takšnih knjigah res nerada berem na dolgo in široko preden pridem do neke ključne misli.
Sicer pa je v knjigi neko poglavje, ki se je pri nas doma uvrstilo v seznam “splošnih povedi”, ki jih hitro razumemo vsi. Poglavje govori o dveh osebnostnih tipih: o drzni Eriki in nevemvečkakšnem Ediju … nek konzervativni ali previdni Edi…
In seveda drzna Erika je prava mačka, ki ji na koncu uspe veliki met in je oh in sploh.
Pri nas doma sva s Tomažem glede parkiranja dve popolni nasprotji, Tomaž bi raje vrabca v roki, kot goloba na strehi in bo zato parkiral tudi 1 km od lokacije, kamor smo namenjeni, jaz pa bi raje še pol ure krožila in bentila nad kaosom in pomanjkanjem parkirišč, kot da bi se malce sprehodila. In poleg naju je tukaj še naš Jaka, ki je kot ena mala mamica. 😉
In ko smo vsi trije v avtu in Tomaž že počasi prižiga žmigavce ….. ali kakor se lepo slovensko reče usmernike , a? …., da bi parkiral, se Jaka obvezno oglasi in reče: “Daj no, bodi danes drzna Erika!

…. in tako mi po novem s kratkima dvema besedama “Drzna Erika” povemo bistvo naših želja in namer 🙂

Tudi ravnatelje ocenjujejo, mar ne?

Ker se moram v skoraj vsako stvar, ki se mi začne močneje dogajati, potem tudi intenzivno vtakniti, sem od zgodnjih Jakatovih šolskih let v Svetu staršev pa Svetu šole po novem pa še v Svetu šolskega sklada. Čeprav so kakšni od teh sestankov dolgi in preeeedolgi, me vse skupaj še vedno dovolj močno zanima, saj na tak način izvem marsikaj zanimivega. Včeraj smo imeli sestanek Sveta šole. Kakor jaz vso stvar vidim je itak zašla v precejšenj formalizem in bistvo vsega je, da je dovolj močna udeležba in da lahko z dviganjem rok (res je, na takšnih sestankih se dviga roke) potrdimo vse točke dnevnega reda.
Tokrat pa me je ena od točk dnevnega reda spodbudila k razmišljanju. Vseh teh nekaj let, ko hodim na takšne sestanke smo enkrat letno vsi udeleženci dobili predse listke z …ne vem najbolj natančno … ampak mislim, da tremi vprašanji oz. področji in ob tem prazno polje, kamor naj bi vpisali oceno. S tem lističem naj bi vsak od nas anonimno vpisal oceno ravnatelja za področja, kot so izpolnjevanje nalog opredeljenih v letnem planu šole, vodenje ali reagiranje na težave staršev ….morda se celo motim kakšna področja so bila zajeta, bistvo pa je, da smo starši imeli možnost ocenitve dela ravnatelja šole, ki jo obiskujejo naši otroci. Čez delo ravnatelja nimam nobenih pripomb, morda bi si sama osebno želela malce bolj podjetnega ravnatelja in pa več strogosti v njegovi osebnosti, vendar se zavedam da popolnih idealov ni in da bi me najbrž pri strogem in podjetnem ravnatelju pa motila njegova surovost in nezmožnost blažjega komuniciranja.

Skratka listič sem sama tako kot vsi ostali (učitelji še eden od staršev ter nekaj zunaj šolskih članov Sveta) izpolnila s samimi peticami. In vse do letos nikoli razmišljala na kaj to ocenjevanje sploh vpliva.

Letos pa je Ministrstvo za šolstvo in šport ta način korenito spremenilo in posledično smo starši in vsi ostali o tej zadevi izvedeli več. Letos je vprašanj oz. točk za ocenitev ravnateljeve uspešnosti več …okrog 15. Na sestanku se je načela tematika okrog smiselnosti in upravičenosti takšnega ocenjevanja. Ravnatelj je bil sicer skromen in se ni izpostavljal, vendar je bilo očitno, da mu nov sistem ni po volji. Le zakaj?

Tokrat starši še vedno ocenjujemo enake zadeve, kot prejšnja leta, vendar le te so sedaj 1/15 ali 3/15 celotne ocene. Tokrat na skupno oceno ravnateljeve uspešnosti vplivajo tudi podatki, ki jih šola pridobi na temelju statističnih podatkov kot so procent uspešne zaključitve šolanja učencev te šole, udejstvovanje na šolskih tekmovanjih znanja …

Grdo! Ravnateljeva plača ….ja, točno ocena vpliva na stimulativni del plače, sedaj ni odvisna le od dobre volje učiteljev in staršev, temveč tudi dejanske uspešnosti ravnateljevega “podjetja”. Vsi so se razburjali češ, da to ni pravično, moje mnenje pa je drugačno. Ker včerajšnji sestanek ni bila televizijska oddaja Trenja, se v debato nisem spustila, kajti spremenila ne bi ničesar. Pa vendar sem v poklicu, ki razume zakone trga in najbrž bi vsi managerji bili nadvse veseli, ko bi enkrat letno med delavce razdelili lističe, ki bi jih oni izpolnili ….in dejstvo je, da čeprav anonimni, so določena podjetja vendarle premajhna, da bi se ljudje upali tvegati in zapisati realno oceno, zatorej bi padale same petice. In tako bi tudi managerji vseh podjetij, tako kot je bilo najbrž pri ravnateljih, dobivali najvišje možne stimulacije, ne glede na (ne)uspešnost podjetij, ki jih vodijo.

Iz tega razloga spodbujam in odobravam potezo Ministrstva za šolstvo in šport, saj so le želeli spodbuditi ravnatelje, da razmišljajo o končni uspešnosti njihovega dela, torej ne le o tem ali so izpolnili vse točke, ki so jih zapisali v letni plan, ali so dovolj hitro reagirali na vse pritožbe staršev in o tem, če so dovolj prijazni, da jih imajo učitelji in starši radi, ampak o tem, da je morda včasih bolje dobiti 1 od staršev ali kakšnega učitelja pa zato pridobiti več uspešnih učencev.

Če razmišljam, kot ravnatelj bi me najbrž tudi zbodlo dejstvo, da mi boniteto lahko pokvari enostavno slaba generacija učencev, vendar sem jaz vseeno prepričana, da so odgovorni na ministrstvu razmišljali tudi o tem in da generacije učencev iz leta v leto ne odstopajo drastično. Ali pač? Sicer pa se tudi menagerju zgodi, da promet pade zaradi objektivnih razlogov (npr. pomanjkanje snega v smučarskih središčih) pa naj še tako lepo izpolnjuje točke v letnem planu dela.

Edina moteča točka pri vsem tem je: pa kaj se to mene tiče?! Mislim, zakaj moram jaz dvigovati roke in se strinjati s podatki o katerih ne vem ali so resnična ali ne? Vprašajte me za moje tri točke, ostalo naj šola reši direktno z ministrstvom in ravnateljem mene pa naj se obvesti le s končnimrezultatom rangiranja našega ravnatelja na seznamu vseh slovenskih ravnateljev!