Å e sreča, da ne kadim, ker po vsej verjetnosti bi naš Jaka že počasi izbiral med nekaj najbolj fancy znamkami cigaret in razmišljal, da mogoče pa le zgledaš glavni frajer, če med pogovorom ob kavi ali soku s prijateljem predse takoj po pozdravu, razstaviš kup igračk …. najprej ključ od avta, mobitel, do nenazadnje škatlice cigaret in krasnega vžigalnika, ki si ga dobil za svoj zadnji rojstni dan. Ja, Jaka je sedaj definitivno v obdobju, ko se mu (še) zdi strašansko kul, da naju s Tomažem oponaša na vse možne načine. Celo kavo je moral poskusiti …… pa ne govorim o okusu kave, ampak o občutku, ko v lokalu predte postavijo šalico dišeče (meni) temne tekočine. 
Najbrž si je mislil, da nekaj pa že mora biti na tem, če pa se ves svet odraslih nenehno vrti okrog te kavice: “Se dobimo pred kinom, na kavi?”, “Tol’k rab’m šal’co kave!” …. še za čvek se dogovarjamo takole “A greva na eno kavico?”
Å e sreča, da je kmalu ugotovil, da ne doživiš nič evforičnega in katarzičnega ob tem 🙂 in da je okus bolj ali manj grenak in prav nič podoben jagodnemu soku.
Torej cigarete niso aktualne, kavo smo preverili in opustili, kaj vem kakšne najine grehe sedaj občudujoče analizira in se pripravlja na nov poskus “frajerisanja”. Tako vsaj spoznavam svoje največje napake …ja, ja vem da je to krut način, ampak kaj ko mi nihče drug mojih napak ne zna dovolj nazorno in hkrati nežno pokazati 🙂
Pa saj oponaša tudi pozitivne lastnosti in dejanja. Vse živo ima po meni: je lep, pameten, zgovoren, družaben, prijazen, romantičen, zna kuhati (celo kaj dobrega je vmes) :), sedaj tudi on piše blog …. vse te lepe stvari ima vsekakor po meni. Å ala. Priznam, da mi je všeč, ko se razgovori, vendar ko o isti temi razlaga že petnajsto minuto, se zgrozim in si obljubim, da bom v bodoče delala na tem, da moje govore skrčim in strnem v nekaj bistvenih točk.
Sicer pa tole mojo lastnost popravljam …bom raje rekla jo izboljšujem, delam na njej. Hodim v šolo retorike. Super stvar. Ne, nisem se sama vpisala … moje obiskvanje te šole je splet okoliščin …ali pa je morda nekdo ugotovil, da je že skrajni čas, da dobim pri svojih govorancah pomoč strokovnjakov? 🙂 Vsekakor TISTEMU hvala, pa karkoli je že vodilo k temu.
Najlepši del šole so sošolci, to vam lahko kot iz topa ustreli večina šolarjev. Poleg počitnic, seveda. 🙂
Tako je tudi v mojem primeru. 11 sošolcev imam, vsak prihaja iz drugačnega okolja, vsak ima svoje razloge za udeležbo na teh predavanjih (delavnicah) in vsak je po svoje zanimiv in po svoje simpatičen. Vsak ponedeljek popoldne se dobimo in sedaj sem bila z njimi že trikrat in postali smo že pravi kolegi. Po koncu šole (8x) bomo najbrž že pravi prijatelji. Tukaj se pred sošolci izpostavljaš z vsemi svojimi napakami in tako rekoč tudi kompleksi, saj se pri vsakem govornem nastopu, ki jih moramo vaditi pred vsemi, pokaže vsa trema in podzavestne geste.
Življenja vseh nas se kar nekako prepletajo in ravno v času, ko se v šoli retorike učimo o tem, kako se pripraviti za nastop in kako kar najbolje nastopiti, je naš Jaka dobil nalogo, da pripravi govorni nastop, za predmet Slovenščine, kjer naj bi opisal neko državo. Tokrat si je na srečo izbral nekaj ne tako eksotičnega, kot ponavadi. Vedno si je za govorni nastop izbiral tako nepoznane tematike, da smo porabili najmanj teden dni le za nabiranje materiala iz katerega naj bi pridobil podatke. In končno je dojel prvo pravilo: izberi si temo, ki jo poznaš.
Drugo pravilo; čas dela enakomerno porazdeli med vsako fazo priprave in ne porabi 90% časa za oblikovanje trapastega plakata (kar je v večini počel), je malce izboljšal. Predvsem še vedno ne posveti dovolj časa praktični vaji nastopa.
Tretje pravilo: bodi zanimiv …hmja, to je nekaj najtežjega, ki našemu svojeglavemu pubertetniku že težje vcepimo v glavo. “Ne, ne smem vključevati svojih osebnih izkušenj!” “Učiteljica pravi, da moram govoriti samo o dejstvih!” “Ja, plakat moram imeti, ker ga imajo vsi” in podobne floskule, ki so morda res plod napotkov, ki jim jih je dala učiteljica, ali pa le zabloda, ki je zrasla v glavah nadebudnih učencev, ki še vedno razmišljajo le o tem, kako bodo zadovoljili učiteljico, da jim bo le dala tisto petico. Niti slučajno ne razmišljajo, kako pripraviti zanimiv govor, ki bo poln energije, pa čeprav s kakšnim hmmm ali ful in itak vpletenim v govor. No, sicer pa ne more biti popoln že danes, kam pa pridemo, če bodo že pri enajstih mulci obvladali vse prvine nastopanja?
To je le naslov članka, ki sem ga uspela prebrati v zadnji izdaji One. To drži! Pa vendar bi dodala da so najbrž še bolj srečni starši, če so srečni otroci. In pomislite kako so šele potem srečni ti otroci?!