Kategorija: Starševstvo

Pred nekaj leti je v moj predal elektronske pošte priletela zgodba, ki je govorila o nekem očetu, ki je svoji hčeri za vsak njen rojstni dan, namesto dragih daril, podaril zapise o življenju hčere v tem letu. Vsako leto je oče tik pred rojstnim dnevom sedel pred računalnikom in vneto pisal in nato zraven lepil razne vstopnice in fotografije v spomin na lepe dogodke povezane z življenjem njegove ljube hčerke. Hčeri je potem v roke položil paket zapiskov, ki pa ga ona ni odprla, temveč sta ga družno odnesla v sef ter ga dodala vsem paketom iz prejšnjih let. Oče je ta postopek pričel z njenim 1. rojstnim dnem, ključ sefa pa ji je nameraval podariti za njen 18. rojstni dan. Ta zgodba me je navdušila in tudi sama sem si našla škatlo, kamor sem nekaj časa metala vstopnice, fotografije, odrezke las …., vendar pa tik pred rojstnim dnem nisem nikoli našla dovolj časa, da bi tudi kaj resnejšega zapisala. In tako je ostalo le pri lepem sklepu.

Pri Jakovih osmih, devetih letih sem upanje o točno takšni izvedbi tega projekta končno opustila, pa vendar se takrat odločila za nekaj podobnega.

V šoli so na sestanku učitelji pojasnjevali, da so otroci že osvojili osnovno branje in pisanje in učenje postaja kompleksnejše. Dojela sem, da bo Jako potrebno motivirati k pisanju malce zahtevnejših sestavkov in kot prava mamasta mama, sem začela razmišljati o tem, kako precej samostojnega in trmastega fanta pripraviti k resnejšemu delu. Namesto, da ga posedem k mizi z nalogo naj piše o Naši družini, mu raje kupim kup kartic ali pisemskega papirja ter mu naročim, naj piše prijatelju ali prijateljici. Ampak kateri prijatelj bo dovolj dosleden in vztrajen, da bo dopisovanje trajalo dlje od enega pisma? Ker je pri teh letih mama še vedno smatrana za prijatelja 🙂 , sem sklenila, da bom najprej zadevo začela izvajati kar sama.

Na internetu sem poiskala nekaj lepih slik muckov ali kužkov, jih shranila v poseben direktorij, nastavila nekaj prijetnih grafičnih osnov in začela pisati pisma. Vsak dan eno pismo.

Ko sem mu jaz napisala že kakšnih 10 pisem, mi je končno odpisal tudi on. Kratko …na roke ..dva stavka, tako mimogrede. Res ni bilo za skakati do stropa, vendar vsak začetek je težak, zato sem sklenila vztrajati. In s pisanjem sem nadaljevala. Počasi je to postajala moja rutina. Vsak dan, ko sem zaključila z delom v službi, sem si vzela še dodatne pol ure časa in zapisala pismo za sina. Različne teme …prilagojene 9-letnemu otroku.

Zapisalo se je kakšnih 200 pisem. Jaka je prebral vsako od njih. Skozi pisma sem lahko marsikdaj posredovala napotke, kako se pravilneje učiti ali kako se strpnejše in prijazneje obnašati, kaj je bilo na televiziji slabega, dobrega, kako je s svojim dejanjem nekoga prizadel ….. skratka na ta način sem sinu z razmislekom lahko sporočala marsikaj takšnega, kar ponavadi otroci ne želijo poslušati.

Ne, razen tistega prvega pisma, od Jake nisem dobila nobenega pisma več. In po enem letu sem s pisanjem počasi prenehala. Jaka namreč ni bil več najbolj vnet bralec in tudi jaz sem se počasi ponavljala, lahko pa trdim, da je bilo to obdobje in projekt, od katerega sva oba z Jako ogromno odnesla.

Morda tudi v tem leži razlog, da danes oba piševa blog in kot pravijo nekateri, da ima Jaka na svojem blogu, meni zelo podoben slog pisanja. Po 200 pismih pa se je menda moral česa nalesti 😉

Danes sem preko Hirkani prišla do očitno še ene podobno odpuljene 🙂 mame, ki pa se je prilagodila sodobnim tehnikalijam in piše kar blog v imenu svoje hčerke. Odlično bi bilo čez nekaj let videti ta isti blog s prehodom iz obstoječega pisca v pisca, ki je danes (le) “pripovedovalec”.