Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

Prišel je čas, da vas razbremenim firbca

Podobnosti med temi posti vas zanimajo, kajne?

Ne, ne še takoj … saj veste, da moram jaz najprej 3 ure pisati, da pridem do bistva 🙂

Prva zgodba: Ko sem zapisala tole zgodbico, se je meni osebno zdela prav prisrčno zabavna in napisana v nekem meni značilnem slogu. Takšnem, ki ga ponavadi uporabljam ob posredovanju kritike …. takšnem, ko si mislim, da sem duhovita (no, morda celo uspem koga nasmejati), ko z nekakšno vzvišeno ironijo pljuvam po nekom, ki mi ni naredil prav nič, kriv je le tega, da mi nekaj na, ob, za, pred … njim ni všeč in to moram pod nujno, obvezno spraviti iz sebe.

Nekaj dni po objavi posta sem prejela mail od Damjane Golavšek. Čisto prijeten in prav nič nesramen mail, kjer mi je Damjana sporočala, da jo je moj post prizadel. Aaaaa? Vraga, pa saj nisem prav nič takšnega pisala ?!!! Tako sem mislila, tako tudi odpisala … še en, dva maila sem in tja in na koncu je (menda) konflikt zglajen.

Druga zgodba: Imam sila prijazno frizerko. Bitje polno energije in dobre volje. Vešča je škarij, odnosov z ljudmi, prijaznih pogovorov, vsekakor pa ni slavist ali pisec kakšnih izjemnih literarnih del. Na tale moj post je odgovorila v svojem slogu …….. takšnem, kot ga ima v RL … polno energije, veselja in kupa Jaaaaa-jev in ANE, ANE-jev in “street talk-a”. Na njen komentar se je v takšnem kao “mojem stilu” odzval moj kolega, ki je sicer prav prijazen in družaben in oh in sploh. In pravzaprav ni bil nesramen … le malce sarkastičen 🙂 …No, ja ….Babzy je komentar prizadel, čeprav se najbrž nikomur od ostalih ni zdel krut ali neprijazen in stavim, da tudi Zoran ni tako razmišljal o njem.

Tretja zgodba: Kakšnih 7 let nazaj je bilo in jaz sem se s Tomažem mirno sprehajala po mestu … prečkala prehod za pešce, ko se vame meniničtebinič obregne nasproti hodeča gospa, ki je očitno vstala na levo nogo:”Mula, a sploh kej vid’š pod to čelado ?!” s precej zadirčnim in visokim glasom. Hvala, hvala za mulo, kajti takrat sem jih imela že kakšnih 35 … ampak očitno je “čelada” pomagala k mladostnemu videzu. Na glavi sem imela baretko s šiltom … ja pomaknjeno globoko na čelo … ampak …. halo?! … gospa oprostite, saj nikomur nisem prav nič hotela??? Me je prizadelo? Ma, ja … me je …. predvsem odnos, napad …čeprav sem doma še cel teden bentila in kvantila čez vse stare babnice in je kazalo, kot da sem “faca” in da me kaj takšnega ne gane.

Četrta zgodba: Kolegica bi začela pisati blog in ima pomisleke glede freakov, ki znajo občutljivo dekle spraviti v slabo voljo. Ja, ja, v blogosferi je ogromno “babnic” iz tiste moje “tretje” zgodbe. Anonimnost daje moč in ljudje povedo več, kot bi v živo. Postanejo nesramni, nekateri celo vulgarni. Sama sicer (še) nimam tako ekstremnih izkušenj, vsekakor pa so bili trenutki, ko so me komentarji zadeli, me obremenjevali, sem o njih razmišljala …. ampak se konec koncev pobrala, okrepila in kaj novega naučila.

Jah, ljudje smo takšni, da želimo ugajati in zvije nas še pri tako veliki neumnosti, kot je bedast komentar nekoga, ki ga sploh ne poznamo.

Že jasno kaj je skupnega tem postom?

Izbrala sem le takšne, ki so duhoviti in niso zlonamerni. Ja, tudi takšnih zlobnih, vulgarnih in nesramenih je v blogosferi ogromno, vendar takšni si res ne zaslužijo dodatne reklame. Torej sem jaz izbrala le takšne ob katerih branju sem se zabavala, nasmejala …

Nekateri v postu kritiziramo nepoznane male ljudi, drugi znane širši okolici, tretji osebo zamaskirajo a vendar je vsakomur jasno, o kom je govora …. vsi mi pa za svojo promocijo in prikaz naše duhovitosti uporabljamo ljudi iz mesa in krvi, ki nam najbrž niso storili povsem nič žalega.

Stavim da, vsakega od “uporabljenih” vsaj malce stisne pri srcu in si misli “Le zakaj?!”

Hvala b(l)ogu, da me je naučil te lekcije. Bom zmolila eno zdravomarijopaenočenaš 🙂 in obljubim, da se bom v bodoče potrudila in ne bom kritizirala ljudi, ki mi nič nočejo.

Objavljeno dne

Kaj pa ti delaš ob prostem času?

Če hočete od mene kasirat en hud in dolg ksiht kisel nasmeh pa najmanj 3 mesece mir pred mano, potem me vprašajte točno to!

Ob prostem času?! Kakšnem prostem času?! Ob prostem času spim … pa še to ne vem, če lahko to vržem v skupino “prosti čas”. Če pa moram kaj reči, pa lahko v to skupino natlačim službo pa kosilo, večerjo pa še kakšen prigrizek pa bloganje pa opravljanje – globok pogovor o sodelavki ….

Moj čas je vseskozi “prosti”, morda le takrat ni, ko delam tisto, kar moram …. to je pa edino tisto, kar se pač dela na WC-ju …. tja pač MORAM it in nimam kaj mrdat sem in tja in izbirati boljše opcije, vse ostalo pa: ….hmja … ja, takle mamo, takle smo si zbral in vse to je pač moj “prosti čas”, ki ga zabašem s takšno ali drugačno neumnostjo.

V ta čas vtaknem večerjo v dvoje in v njej uživam in vtaknem delovni dan in poskušam v njem uživati … no,več ali manj uživam. Včasih jamram, ampak to je le takrat, ko pozabim, da je to itak nekaj, kar delam, zato ker tako želim in ker sem si to izbrala.

Ko bom dobila občutek, da moja služba ne paše več v množico “prosti čas”, bom ta “geometrijski lik” gotovo zamenjala za kakšnega z več vogali 🙂

Zakaj bluzim razmišljam o tem?

V šoli našega mulčka so se učenci nekega 6. razreda spravili delat analizo, kaj učenci moderne dobe počnejo v svojem “prostem času”. Valjda tja paše nekaj, kar ne paše pod množico “šola” 🙂

Itak se ne spomnim kaj vse se je mularija odločila spraviti v to množico, ker so takšne ankete tako ali tako …hmja ..no, saj veste … ampak prav je, da se jih dela … tako ima mularija vsaj kaj pametnega početi v “neprostem času” 🙂

Zapomnila pa sem si dve stvari … oz. tako glasno so jih poudarili, da jih je bilo težko zgrešiti;

  • ogromen delež …. mislim, da več kot 75% jih v prostem času sploh ne bere. Nada. Nič.
  • računalnik ni bil na prvem mestu … mislim, da niti ne na drugem, mogoče celo ne na tretjem.
  • in ob omembi teh dveh podatkov je večina slušateljev rekla:”Oooooo!”

Hmmm …pa razmišljam kaj bi oz.najbrž je rekel naš mulc, ko so ga izpraševali.

Jaz bi itak rada, da reče, da v prostem času bere, se uči za šolo, se druži s prijatelji, hodi v kino, gleda televizijo, se druži s starši, ukvarja s športom (predvsem tenisom), to, da bi ob to dodal, da je tudi šola zanj kot prosti čas pa je najbrž iluzija, kajne? 🙂

Računalnik? Ja, valjda uporablja računalnik! Ampak saj uporablja tudi nož in vilice pa tega ne bo omenjal kot preživljanje prostega časa. Ne, igric pri nas skoraj ne igramo … mogoče ob kakšnih strašansko deževnih dneh, ko je tudi knjig že zmanjkalo in še to bi se potem zapisalo “igranje računalniških igric” ne pa “računalnik”. Tudi razne čvekalnice pridejo v poštev le ob naj, naj, najbolj turobnih dneh.

Televizija? Ja, gleda/mo, a tudi tega najbrž ne bi zapisal pod preživljanje prostega časa. Ogleda si kakšno športno tekmovanje … kdaj pa kdaj film … drugače pa precej informativnih oddaj. Je spremljanje dogajanj okrog nas nekaj, kar uvrstiš v podmnožico “gledanje televizije”, ki spada v množico “prosti čas”? No, ja … pri nas na to nismo nikoli gledali tako …. branje časopisa, ogled 24ur, Trenja, Svet, branje blogov, spletnih strani … to je nekaj kar dogaja sproti in se ne uvršča v nobeno množico. Če že potem paše pod “informiranje”, “spremljanje aktualnih dogodkov”

Branje knjig? Tudi on je ob anketi to najbrž izpustil iz naštevanja, čeprav je pred nekaj leti knjige prav požiral in je še vsako leto “naredil” bralno značko. Letos pa ima že drugo leto na programu Obvezno branje. Ravnokar se muči s čtivom razdeljeno v dve knjigi – Pod svobodnim soncem. Resnično se muči 🙁 in to on, ki je ljubitelj knjig in močno nagnjen na družboslovno smer (jeziki, zgodovina in geografija). Korak za korakom … vsak večer vsaj 10 strani pa bo, smo se zmenili. Vse skupaj ima blizu 400 strani. In sedaj pomislite kdo bo ob tem, da ga čaka na polici knjiga “zoprnica”, vzel v roke še kaj drugega?! Življenje Davida Beckhama leži nedokončano … in najbrž te knjige ne bo nikoli več odprl.

Iz tega sklepam, da  je 99%  otrok takoj ob uvedbi Obveznega branja, branje knjig iz množice “prosti čas” prestavilo v množico “neprosti čas” … hmja ….. vsaj tja do 18-ega leta???

Tenis? To je edina stvar za katero stavim, da jo je napisal na seznam “prosti čas”. Na prvo in drugo in tretje mesto. Tenis, kot šport, ki ga spremlja, kot šport, ki ga gleda, kot šport, ki ga trenira in kot vrsta rekreacije in druženja preko vikenda, ko ga igra z očetom. Tenisa ni nikoli preveč. Trenira ga 3x tedensko in večina njegovih kolegov, ki trenirajo z njim, zavija z očmi in vsakič znova prosi, če lahko igra fuzbal nogomet. Ja, na treningu tenisa! Kaj hočemo, ambiciozni mameji in ateji so jih dostavili na trening in rekli:”Pote pridem čez uro in pol!”  Tam igranje tenisa ŽELIJO mameji in ateji. Pri nas pa tenis HOČE igrat Jaka. Jaz pa v bistvu tega “NOČEM” …. no, v bistvu nehočem. Treningi mu namreč vzamejo OGROOOOMNO časa (pot tja in nazaj in eno in pol ure treninga, 3x tedensko) pa še mama, ata taxi, zato mu treninge DOPUÅ ČAMO oz. mu ne kvarimo veselja in mu pri tem le pomagamo. Vse dokler je vse ostalo super truper! Ne, ne, ne težimo s samimi peticami, vsekakor pa ne želimo, da domov prinaša trojke ali kaj manj, sploh če je “izgovor” ta, da ni znal, ker ni bilo časa za učenje. In tako Jaka smatra svoj trening tenisa, čeprav preznojenega in napornega, za “prosti čas”.

Sedaj razmišljam edinole to, kako mu dopovedati, da jaz neHOČEM, da se uči matematiko … mu bi pa DOPUSTILA, da se jo uči neomejeno vse dokler štima vse pri slovenščini 😉

Objavljeno dne

Ljubim ali koristoljubim?

Nekoč mi je nekdo povedal nekaj. Rekel je naj se vedno vprašam kaj je motiv, ki se skriva za potezo nekoga, ki se guzi okrog mene. Nema ljubavi kar tako, vsi mi naj bi imeli za hrbtom kalkulator, kamor na hitro vržemo tisti plus in minus in ugotovimo, koliko je še vredno izgubljati energije za tisti večerni poljub.

Ma, saj sem romantik, res sem! Se raznežim in razjokam ob ameriških limonadah, a v RL mi je več kot jasno, da ga ni princa, ki bi na belem konju prihajal in bi skupaj odjezdila po ulicah New Yorka, čeprav vedno znova upam, da morda pa te moje blodnje ne držijo.

Kaj pa vi mislite?

Objavljeno dne

Poslovna komunikacija … še bolj slepi, gluhi, nemi

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Å marni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Ker sem pred začetkom pisanja bila popolna blondinka (danes sem rdečelaska 🙂 ), sem se glede postavitve bloga povsem prepustila vodenju skupine treh mladih fantov podjetnikov. Fantje so vsi po vrsti izredno bistri, vsak je poseben na svojem področju. Ob svojem študiju počnejo še 1000 in eno stvar in prepričana sem, da vsakega od njih čaka še uspešna podjetniška pot. Postavili so mi blog, uredili gostovanje (kar sem zadnjič ugotovila server sploh ni njihov in pri njih) bloga, svetovali na začetku moje blogerske poti, skratka vse lepo in prav. Komunikacija pa …. hmja … ne vem kako drugje, z mano je precej slaba.

Prvi sestanek; hiter, učinkovit in uspešen.
Drugi sestanek; malce zamikanja, vendar vseeno, učinkovit in uspešen.
Nato pa …… obdobje vakuma …. očitno drugi projekti, premalo časa …. ja, razumem …. se zgodi …..
Pa potem akcija, blog postavljen, nekaj mailov gor in dol … na nekaj pridejo odgovori hitro, kot se šika, na druge čakam tudi po kakšen teden ali celo dva … ok, not a big deal …. na koncu je nekaj vprašanj ostalo v zraku pa nič zato, sem se v vmesnih 2 mesecih že znašla drugače in odgovore pridobila drugje, blog v glavnem deluje in tudi meni se ravno ne da chat-at kar tako.
V glavnem smo srečni vsak na svoji strani in kakšne komunikacije niti ne pogrešamo, minevajo meseci …
mineta 2, jaz še vedno blond …. in …. blog ne dela …. pišem enemu – nič, pišem drugemu – nič, tretji je bil itak nekje v tujini in ga nisem obremenjevala ….. čez 2 dni je zadeva popravljena in temu sledi le kratek odgovor, da je urejeno …. ok, saj se ni treba z mano pogovarjati, samo da je zrihtano 🙂
In spet minevajo meseci, mine skoraj 4 mesece in 19. septembra sesutek …. kaj vem kaj … pač najprej 2 dni kao nek error, blog ne dela …. ne dela tudi Žigi, ki ima blog na istem serverju pa še enemu od teh treh fantov … ajde ne bom takoj težila, bodo že uredili, saj nas je več, katerim blog ne dela. Po dveh dneh le obupam in pišem mail, na dva fanta …. odgovora ni cel dan. Aha, oni so iz tiste skupine, ko začnejo delati in delajo cel mesec in pridejo z odgovorom šele, ko je stvar narejena in stolpnica zgrajena 🙂 Naslednji dan ni več “error”, stran deluje, le da se na mojem naslovu pokaže stran nekega jodlarskega hotela … aha, vsi trije delamo reklamo istemu hotelu 🙂 …. in jaz končno dobim odgovor iz strani tistega tretjega, ki mu sploh nisem pisala. Piše o težavi s to spletno stranjo, ki se je skrivnostno napopala k nam in da bo napaka kmalu odpravljena in ko bo, bodo povedali. Aha! Torej dvojka za nedoločen čas?

Jaz, ki pa sem že stara in tečna šefinja ponavadi takšne stvari skomuniciram tako, da podam termin svojega naslednjega komuniciranja. Npr. težava je v tem in tem, odpravljamo jo,verjetno bo odpravljena v roku 2h ur, če ne že prej, vsekakor se javim čez 3 ure, če stvar še vedno ne bo sanirana. Tako je nekdo na drugi strani potešen in ve, kaj ga čaka. Stvar deluje, vam povem, četudi postavim nesramno dolg rok za odpravo napake ali za dokončanje naloge …. oz. raje vedno podam daljši rok in ga dokončam preje …. ljudje so bistveno bolj zadovoljni 😉

Danes oz. že včeraj je bil blog popravljen. Tudi odgovor sem dobila … ja, po tem, ko je bila stvar sanirana 😉 in zraven opravičilo, da se mi oproščajo za vse neprijetnosti. Neprijetnosti? Pa saj nimam nobenih neprijetnosti, če mi blog 3 dni ne deluje! Bodimo resni, saj je to le blog – spletni dnevnik! Nobenih neprijetnosti ni bilo. Ampak saj tudi ob nepozdravljanju na Å marni ne doživim ravno stresa pa tudi, ko mi nekdo v roko pomoli mlahavo “mrtvo ribo”, ravno ne padem v šok …. naredi pa vtis o osebi na drugi strani, kajne?