Podobnosti med temi posti vas zanimajo, kajne?
Ne, ne še takoj … saj veste, da moram jaz najprej 3 ure pisati, da pridem do bistva 🙂
Prva zgodba: Ko sem zapisala tole zgodbico, se je meni osebno zdela prav prisrčno zabavna in napisana v nekem meni značilnem slogu. Takšnem, ki ga ponavadi uporabljam ob posredovanju kritike …. takšnem, ko si mislim, da sem duhovita (no, morda celo uspem koga nasmejati), ko z nekakšno vzvišeno ironijo pljuvam po nekom, ki mi ni naredil prav nič, kriv je le tega, da mi nekaj na, ob, za, pred … njim ni všeč in to moram pod nujno, obvezno spraviti iz sebe.
Nekaj dni po objavi posta sem prejela mail od Damjane Golavšek. Čisto prijeten in prav nič nesramen mail, kjer mi je Damjana sporočala, da jo je moj post prizadel. Aaaaa? Vraga, pa saj nisem prav nič takšnega pisala ?!!! Tako sem mislila, tako tudi odpisala … še en, dva maila sem in tja in na koncu je (menda) konflikt zglajen.
Druga zgodba: Imam sila prijazno frizerko. Bitje polno energije in dobre volje. Vešča je škarij, odnosov z ljudmi, prijaznih pogovorov, vsekakor pa ni slavist ali pisec kakšnih izjemnih literarnih del. Na tale moj post je odgovorila v svojem slogu …….. takšnem, kot ga ima v RL … polno energije, veselja in kupa Jaaaaa-jev in ANE, ANE-jev in “street talk-a”. Na njen komentar se je v takšnem kao “mojem stilu” odzval moj kolega, ki je sicer prav prijazen in družaben in oh in sploh. In pravzaprav ni bil nesramen … le malce sarkastičen 🙂 …No, ja ….Babzy je komentar prizadel, čeprav se najbrž nikomur od ostalih ni zdel krut ali neprijazen in stavim, da tudi Zoran ni tako razmišljal o njem.
Tretja zgodba: Kakšnih 7 let nazaj je bilo in jaz sem se s Tomažem mirno sprehajala po mestu … prečkala prehod za pešce, ko se vame meniničtebinič obregne nasproti hodeča gospa, ki je očitno vstala na levo nogo:”Mula, a sploh kej vid’š pod to čelado ?!” s precej zadirčnim in visokim glasom. Hvala, hvala za mulo, kajti takrat sem jih imela že kakšnih 35 … ampak očitno je “čelada” pomagala k mladostnemu videzu. Na glavi sem imela baretko s šiltom … ja pomaknjeno globoko na čelo … ampak …. halo?! … gospa oprostite, saj nikomur nisem prav nič hotela??? Me je prizadelo? Ma, ja … me je …. predvsem odnos, napad …čeprav sem doma še cel teden bentila in kvantila čez vse stare babnice in je kazalo, kot da sem “faca” in da me kaj takšnega ne gane.
Četrta zgodba: Kolegica bi začela pisati blog in ima pomisleke glede freakov, ki znajo občutljivo dekle spraviti v slabo voljo. Ja, ja, v blogosferi je ogromno “babnic” iz tiste moje “tretje” zgodbe. Anonimnost daje moč in ljudje povedo več, kot bi v živo. Postanejo nesramni, nekateri celo vulgarni. Sama sicer (še) nimam tako ekstremnih izkušenj, vsekakor pa so bili trenutki, ko so me komentarji zadeli, me obremenjevali, sem o njih razmišljala …. ampak se konec koncev pobrala, okrepila in kaj novega naučila.
Jah, ljudje smo takšni, da želimo ugajati in zvije nas še pri tako veliki neumnosti, kot je bedast komentar nekoga, ki ga sploh ne poznamo.
Že jasno kaj je skupnega tem postom?
Izbrala sem le takšne, ki so duhoviti in niso zlonamerni. Ja, tudi takšnih zlobnih, vulgarnih in nesramenih je v blogosferi ogromno, vendar takšni si res ne zaslužijo dodatne reklame. Torej sem jaz izbrala le takšne ob katerih branju sem se zabavala, nasmejala …
Nekateri v postu kritiziramo nepoznane male ljudi, drugi znane širši okolici, tretji osebo zamaskirajo a vendar je vsakomur jasno, o kom je govora …. vsi mi pa za svojo promocijo in prikaz naše duhovitosti uporabljamo ljudi iz mesa in krvi, ki nam najbrž niso storili povsem nič žalega.
Stavim da, vsakega od “uporabljenih” vsaj malce stisne pri srcu in si misli “Le zakaj?!”
Hvala b(l)ogu, da me je naučil te lekcije. Bom zmolila eno zdravomarijopaenočenaš 🙂 in obljubim, da se bom v bodoče potrudila in ne bom kritizirala ljudi, ki mi nič nočejo.
po dolgem tehtanju ja ali ne je padla takšna odločitev, ker pač ne gre za oseben blog in že vsebinsko niso mogoče kakšne zanimive debate. če pa bom kdaj pisala osebni blog, jih bom imela seveda vklopljene.
Spela in iz kakšnih razlogov nimaš vklopljenih komentarjev?
Ja, glede produkta Damjane Golavšek ni bila stvar v tem, da bi jo motilo to, da mi produkt ni všeč, ampak komentar o tem, če sta prišla od Indijancev ali nekaj v tem stilu ….. ja, kao sem sarkastično duhovita 😉
Glede Barbare pa; jaz sem zelo vesela, da komentira na blogu in mi je čisto vseeno kakšno slovenščino uporablja. ÄŒe bi takšno uporabljala v naši službi bi pa seveda povsem drugače reagirala.
Hvala. Cenim to, da se opazi tudi pozitivna sprememba, ne sam slabosti nekoga. Ali pa, ko se nekdo zaveda svoje napake, se trudi jo popravit, pa ljudje še kar opominjajo samo takrat, ko mu ‘spodrsne’. Ko pa mu uspe, pa nič. Bemu 😉
No, sam da šola deluje. Moja domača 😉
No, končno! Sem že mislila, da ne bo nič od odgovora in sem že skoraj puško vrgla v koruzo in nehala brat tvoj blog ;).
Konstruktivna kritika, ki vodi k uporabi razumljive slovenščine je koristna. jst sm tut uchas misnla da je kul che uporabljash maw swobode, no, zdaj me daje v glavnem le še raba velike začetnice. po zaslugi konstruktivne kritike uporabljam celo (!) šumnike.
Heh, jaz na blogu nimam komentarjev vklopljenih 😉
Sem pa deležna “kritik” na dveh portalih v obliki občasnega prilimanja slabe ocene:
1. na prvem: moji spletni strani, na katero imam tam link
2. na drugem: mojim strokovnim nasvetom
a me gane? v bistvu ne, ker je to moje delo in je logično, da ni vsem všeč…
…kar se navezuje na Damjano Golavšek. tvoja kritika je letela na njeno delo oz, na to, da ti njej produkt ni všeč. nič takega ni to, jasno, da so okusi različni.
Petra, ja konstruktivna kritika je prava in vodi v napredek. Vendar pa tudi vsaka konstruktivna kritika nima smisla, če ne vodi k ničemer, razen praznjenju avtorja kritike.
Sploh v službi imam polno izkušenj s kritikami, saj naj bi med drugim bilo tudi kazanje na napake in usmerjanje k izboljšavam, ena od funkcij vodje. Pa vendar sem ugotovila, da kritika (itak da mora biti konstruktivna in povedana v pravem tonu) ni vedno in pri vsakomur stimulativna. Včasih je bolje biti povsem tiho … nekateri ljudje so tako ali tako prezahtevni sami do sebe in napako opazijo še prej, kot jaz. Pri takšnih kritika vodi le v slabo voljo in nazadovanje. ÄŒemu torej kritizirati?!
Pika; lahko ti povem, da tvoja tehnika deluje, saj na mojem drugem blogu komentiraš v smer, ki ni le cukr in med, vendar to vedno narediš v dovolj dostojanstvenem in vljudnem tonu, ki ne prizadene.
“Ampak oboje je dobrodošlo, dokler je kritika zdrava, podprta s stališči in utemeljena…”
Tako je, Petra. Saj je težko slišat kako na svoj račun, a če je podprta s tehtnimi argumenti, jo človek lahko sprejme brez težav, še prav hvaležen je zanjo, saj se želimo (načeloma) vsi izboljšati.
Prizadane pa kritiziranje brez kakršne koli osnove oz. tudi kritiziranje brez razmisleka. To pomeni, da nekdo nekaj kritizira, kar se po malo diskusije izkaže za zadevo, ki je stvar osebnega okusa in nikakor ne predmet neke tehtne argumentirane kritike.
Počaso tudi sama poskušam vsakič prekleto razmislit, ali je res moj izbruh tehten ali sem samo sama tečna 😉
Mhm, zanimivo, zanimivo…
Kritizirati in biti kritiziran – prvo je fino, drugo zna biti boleče!
Ampak oboje je dobrodošlo, dokler je kritika zdrava, podprta s stališči in utemeljena…
Druga stvar je opravljanje, oziroma zlonamerno opravljanje…, to pa ni dobro… za nobeno stran… ampak roko na srce, vsi imamo izkušnje tudi iz tega poglavja 🙂
Mi je pa žal za Damjano, ker vem da je fejst punca, da ogromno dela za otroke in je nasplošno pozitivna oseba. Enako velja za Barbaro. Imam prijateljico, ki je kirurginja in na na forumu piše hudo nečitljivo…beri pogovorno…So letele strašne kritike glede njene izobrazbe (kakšna da je njena izobrazba, oziroma če jo sploh ima 🙂 )…
Danes sem brala tudi post od “Kr neki”. Kako da je beden tale blog itd. In smo spet na začetku…