Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

V Nemčiji lulanje stane pol eura

Če že tak marketinški guru, kot je Aleš Lisac po WCjih slika reklame, potem je skrajni čas, da mu sledim tudi jaz.
Ne, nisva bila na istem WCju, le slučaj je nanesel, da skoraj ob istem času obdelujeva podobno polulano tematiko. Sicer pa Aleš, res se mi zdi, da te zadnje čase tile WCji nekako obsedajo 🙂

sanifair.jpgPred kratkim sem bila v izletu, ki je trajal 3 dni, 1 dan na sejmu, 2 dni pa nekje na cesti med Ljubljano in Hannovrom. In kot se za takšno pot spodobi, sem spoznavala WCje različnih kvalitet in dimenzij, da o čistoči sploh ne govorim. In med vsem tem naletela na prav zanimivo poslovno potezo. S Tomažem sva se ustavila na prvi nemški postojanki, kjer sva si okrepčala želodčke, si potešila žejo in celo nadomestila kofeinsko praznino, tik pred odhodom pa zavila še v WC. Jasno, da ne bova čez pol ure spet ustavljala le zaradi lulanja. V teh tujih WCjih mi gre blazno na živce tista teta, ki tam sedi pred praznim krožničkom, ki je nalašč najbolj bel in najbolj plitev …da se ja vidi, kako majhne kovančke spustiš. Ampak zdaj je že boljše, ko imam vsaj kaj ojrov v žepih.
Tokrat ni bilo tete in ni bilo krožnička. Tokrat so tja postavili cel stroj …. kot na smučanju preden greš na sedežnico … in tista rampa te ne spusti naprej, dokler v režico ne spustiš 50 centov. Nič goljufanja, točno 50 jih je treba dat! Pa sva le zvlekla ta drobiž ob sicer glasnem bentenju. In potem dobiš en listek, na katerem piše, da je to bon v vrednosti 50 centov, ki ga lahko uporabiš za nakup v njihovi trgovini ali restavraciji. Če nisi ravno natančen bralec, te na to opozori še plakat nalepljen na vratih WC-ja. Ki sem ga tudi jaz uspela slikati.

Bravo! Takoj sem bila potolažena in oba s Tomažem sva takoj navalila v trgovino in nakupila še kup traparij, ki jih tik pred tem niti slučajno nisva rabila.

Ampak prepričana sva bila, da je bilo lulanje zastonj 😉

Objavljeno dne

Poroka sanje vsakega dekleta?

Sem čudna, vem …. po eni strani ne maram takšnih stvari, ki jih imajo vsi drugi ..npr. avto, ki ga kupujemo je vedno stvar težkega pregovarjanja znotraj naše družine …. Tomaž hoče nekaj, kar je price performance, torej kjer največ dobiš za svojo ceno in to so ponavadi avtomobili, ki so v svojem rangu najbolj množični, jaz pa hočem vedno nekaj takšnega, kar se bolj poredko vidi in seveda redkost vedno plačaš.
No, tokrat imamo pri nas Mini cooperja in Nissan Pathfinderja, tako da lahko sklepate, čigava je tokrat zmagala 😉 Podobno je pri oblekah, čevljih, hrani, moških 😉 …
Tudi moje razmišljanje je podobno svojeglavo. Vsekakor menim, da ni kuhanje prioriteta in državljanska dolžnost ženskih osebkov, da moški ne pomivajo meni …ampak sebi ali nam 🙂 in kdor pozna naju s Tomažem ve celo to, da uspešno funkcionirava celo v zelo netipičnem poslovnem odnosu, kjer delava v istem podjetju in sem jaz šef njemu. Groza, strašno, kajne?! Živa možača in totalna copata skupaj, a? Pa vendar sva oba zelo samostojna in vsak po svoje koleričen in trmast in sposoben na svojem področju, le da ne podlegava normativom in stereotipom večinskega sveta.
Iz vsega tega bi lahko sklepali, da sem totalno otkačena, ne maram normativov, pravil, enostavnih “običajnih” stvari in da hodim po svetu z obrito glavo in mi je vseeno za ves svet okrog mene?
poroka.png Pa vendar mi največ v življenju pomeni družina, dober pogovor z meni ljubo osebo in sem v mnogočem prav zastarelo konzervativna.
S Tomažem sva skupaj že od mojega 18ega leta, res da sva rabila kar nekaj časa za testiranje in preverjanje, vendar po 7-ih letih koruzništva, sva sklenila, da vse skupaj zapečativa še z uradnim postopkom, dokumentom, fešto … In sva se poročila. Å e cerkveno, da bo bolj držalo.
In danes se velikokrat prav ujezim, ko poslušam komentarje v stilu “poroka je predraga, zastarela, ne rabim dokumenta …”
In če že ni to neke vrste zaveza in morda “ovira” pri hitrem in dokončnem loputanju vhodnih vrat, potem je to vsaj dogodek in lep običaj, ki se ga res večina rada spominja.

Jaz bi se poročila še enkrat. Danes drugače, kot pred 16imi leti. Druga gostilna, druga obleka, celo drugi svatje, seveda drugačno potovanje ….isti mož :), vsekakor pa je to poleg rojstva otroka eden najmočnejših dogodkov mojega življenja. In veste kaj? Tomaž se s tem strinja, zato komaj čakam zlato poroko, ko mi kakšni Bahami ne uidejo 🙂

Objavljeno dne

Vse je relativno

Včeraj berem Žigatov komentar na njegovem blogu in danes se ob povsem drugačnem dogodku spomnim ravno na to. Žiga razmišlja o dvoličnosti, jaz o relativnosti.
Kdo od teh treh je najboljši in kdo najslabši:

  • mlad par s steklenico alkohola in jointom,
  • starejši gospod, ki je odvisen od nikotina in iger na srečo,
  • ali Žiga, ki se ne more upreti sladkorju?

Zame prva dva, za Žigata tudi, za kakšnega obsedenca z zdravo prehrano pa morda že Žiga s svojimi bonbončki. Seveda pa je odvisno tudi s kakšne pozicije gledaš. Če si itak zabredel in si na igrah na srečo zapravil hišo, avto in še ženo, sedaj pa se vdajaš trdi drogi, se ti vsi trije zdijo ne vredni omenjanja.

In kaj me je spodbudilo k razmišljanju? Moja mami. Kliče me najmanj 5x na dan. Grozno, a ne?! Meni, ki imam itak vsak dan zatrpan z razno raznimi obveznostmi in mi je 24 ur premalo, da podelam vsaj pol nalog, ki jih imam zapisanih, me vsakič, ko mi na telefonu zaigra “Mission impossible” , malce zmrazi. In potem glas moje mami:” Saši, razmišljala sem, da bi letos odšli na morje ….”
Halo?!! Kliče me 22. marca ob 8:30 in mi z počasnim in razmišljujočim glasom razpravlja o dopustu, ki se ne bo zgodil prej, kot čez 2 ali 3 mesece??!!
In jaz tako kot že 1000x prej odgovorim: “Mami, sredi sestanka sem, se bova slišali kasneje!” Tokrat sem bila res sredi sestanka, ampak mnogokrat sem le sredi kakšnega dela, ali pred blagajno, ali se pogovarjam z Jakatom …skratka nikoli nimam časa. In kdaj bo kasneje? Jo bom sploh poklicala? No, mi je sploh ni treba, saj bom lahko 5 odgovorov združila v kakšen njen šesti ali sedmi klic v istem dnevu 🙂
Je moja mami nadležna? Sem jaz nestrpna? Najbrž oboje drži, vendar bi rekla, da je vse stvar relativnosti. Nekateri, ki jih mama sploh ne pokliče, ali je morda celo nimajo, bi rekli, da sem nesramna, nestrpna, razvajenka, ki si itak nikoli ne vzame časa. Drugi, ki imajo ravno tako, kot jaz kup delovnih obveznosti, še četico otrok, ki jih je treba razvažati po krožkih, partnerja, fitness, psihiatra, osebnega trenerja ….no, tisto tako kot jaz, je veljalo le za prvo od naštetih stvari 😉 …., tisti se križajo in se jim nadvse smilim, češ za takšno mamo je treba imeti pa jeklene živce. 🙂

In veste kaj? Itak mi vedno vse tako radi kritiziramo. Smotana sem jaz, nadležna je mami, pokvarjena sta tista dva mladca iz Žigatove zgodbe, stari gospod je dvoličen in Žiga požrešen (sorry, Žiga to je le parafraza) :), v bistvu pa vsak od nas nosi križ, ki si ga je sam nadel na hrbet in še kako drži rek, da ima vsaka palca dva konca oz. sve se vrača, sve se plača. ……. Tako, da bo že še prišel čas, ko bom čez 30 let z nekim strašnim video sistemom poskušala obiskati Jakata na njegovem domu v New Yorku ….on pa bo stalno zaseden. 🙂

Objavljeno dne

Samo da je veeeeeliko

Sejmi me načeloma ne zanimajo prav strašansko, je pa obisk sejma zanimiv dogodek, ki ponavadi, že samo zaradi razbitja rutine, pozitivno vpliva na moje delo. Obisk sejma, predvsem takšnega, kot je CEBIT, te odklopi od vsakdanjih zadev in te prepusti drugačnim razmišljanjem.
Ker se zdaj kar močno ukvarjam …vsaj miselno …z marketingom, sem tudi CEBIT spremljala s temi očmi. Ker je Jaka močno jamral, ker ga nisva vzela s seboj, sem razmišljala, da ga bom lahko vsaj delno potolažila, če mu bom domov privlekla kup reklamnih izdelkov in prepričana sem bila, da če imajo kje dobre reklamne izdelke, bi to morali imeti na tako tehnološko usmerjenem sejmu, kot je ta. Kakšne kalkulatorčke, USB ključe, kape, kulije …. kaj takšnega sem si predstavljala … ampak odšla z dolgim nosom. Nič, res nič! Vsake toliko časa, se je pojavila kakšna firma z lepo oblikovano papirnato vrečko. Pa to je bilo in pred 30 leti, ko sem vrečko, ki sem jo dobila v Trstu, še mesece nosila ponosno po mestu, kot najdražjo torbico. No, sedaj so očitno in vrečke. In kakšno vrečko moraš imeti, da te kdo opazi? Najlepšo? Ne. Najbarvitejšo? Ne. Duhovito? Ne. Bistvo je, da je res veeeeeeelika.
Največje in res nemogoče in popolnoma neuporabne vrečke je imel Intel. Ampak ljudje so jih jemali, kot bi bile zlate in z njimi kolovratili cele božje dneve po sejmišču.

intel-vrecke.jpg

Ne, nisem je vzela, ker sem bila že tako ali tako utrujena in bi me ta krama le še dodatno ovirala, vendar kapo dol, ideja je odlična …sploh, če bi takšno vrečko delil nekdo, za kogar še nihče nikoli ni slišal. Takšnih “hodečih reklam” je bilo takrat na sejmišču na tone ….samo jaz sem s tem posnetkom ujela 3. In ti ljudje so iz sejma odšli v mesto in s tem hlamudrali naokrog še cel večer, vse do trenutka, ko so odšli v hotel in to veliko vrečo najbrž odvrgli.


Objavljeno dne

Drzna Erika

Žiga je na svojem blogu komentiral knjigo avtorja, katerega sem eno od njegovih knjig v slovenščini prebrala tudi jaz. Naslov je Karkoli že misliš obrni na glavo. Verjamem, da je tudi ta knjiga, ki jo omenja Žiga, super, kajti Paul Arden očitno zažiga. Knjigo sem dobila za darilo in to od prijatelja Žige 🙂 in z njo je zadel, saj mi je pisana na kožo : dovolj kratka, da sem se je takoj lotila in pa v knjigi ni filozofskega in poetskega nakladanja, kajti pri takšnih knjigah res nerada berem na dolgo in široko preden pridem do neke ključne misli.
Sicer pa je v knjigi neko poglavje, ki se je pri nas doma uvrstilo v seznam “splošnih povedi”, ki jih hitro razumemo vsi. Poglavje govori o dveh osebnostnih tipih: o drzni Eriki in nevemvečkakšnem Ediju … nek konzervativni ali previdni Edi…
In seveda drzna Erika je prava mačka, ki ji na koncu uspe veliki met in je oh in sploh.
Pri nas doma sva s Tomažem glede parkiranja dve popolni nasprotji, Tomaž bi raje vrabca v roki, kot goloba na strehi in bo zato parkiral tudi 1 km od lokacije, kamor smo namenjeni, jaz pa bi raje še pol ure krožila in bentila nad kaosom in pomanjkanjem parkirišč, kot da bi se malce sprehodila. In poleg naju je tukaj še naš Jaka, ki je kot ena mala mamica. 😉
In ko smo vsi trije v avtu in Tomaž že počasi prižiga žmigavce ….. ali kakor se lepo slovensko reče usmernike , a? …., da bi parkiral, se Jaka obvezno oglasi in reče: “Daj no, bodi danes drzna Erika!”

…. in tako mi po novem s kratkima dvema besedama “Drzna Erika” povemo bistvo naših želja in namer 🙂