Iiiiiii!

Vi pišite kar hočete o Valentinovem, božiču, dedku mrazu, 8. marcu, materinskem dnevu …. a meni so prazniki všeč! In rada dobivam darila! Ampak ne padam na tista darila iz obveze, ko v pisarni zberejo denar in potem vlečejo vžigalico za tistega, ki potem MORA nekaj kupiti in takšna darila so ponavadi takšna … no, ja ….. nekaj podobnega, kot tista kristalna skleda oz. nekaj njih, ki sem jih dobila za poročno darilo in še vedno stoji v neki omari pri mojih starših.

A počasi se zadeva izboljšuje. Ne, ne, moj še vedno ni takšen in še vedno ni prišel niti do tiste stopnje, ko zavije na prvo pumpo bencinsko postajo in na 8. marec domov privleče paketek Ferrero Rocher. Ja, ja, ampak je pa zlat …. pa ?? …. ja, pa tudi …. ja, je** ga, tazga sem zbrala! A zato moj zlati sine ne pozabi na drobne pozornosti. Za posebne praznike itak dobim čestitko ali še kakšno rožico zraven, a rožica se zna zgoditi tudi za povsem navadne dni, ko ga z avtom dvignem1 pri mojih starših in mimogrede na vrtu odtrga še kakšen cvet zame.

Ko govorim o izboljšavah, mislim o ljudeh, ki si vzamejo čas za razmislek in podarijo malenkost, ki je polna pozornosti in časa, ki ga je nekdo vložil v darilo.

Eno prav posebno in zanimivo darilo moje svakinje sem že opisala.
A tega od moje bivše učiteljice Italijanščine in sedanje prijateljice Eve pa še ne.

Na mojem blogu je prebrala, da si za novo leto ne želim nič drugega, kot kakšno kavo v družbi prijateljev in Voila-dobila sem darilo!

bonzakavo1.jpg
bonzakavo2.jpg

bonzakavo31.jpg

A včeraj me je na mizi v pisarni pričakalo tole:

robcki1.jpg

Nina, izredna poteza! Duhovito in pozorno! Ne, ne, ni mi lezla sem, vse ostale pripadnice ženskega spola so tudi dobile takšna darilca, Simona kar celo rolo WC papirja. Očitno je punca bolj jokave narave, ali pa se pose*** na 8. marec 😉

  1. ajde, tako se reče [↩]

Tudi konje ubijamo, mar ne?

Tegale tipa imamo sedaj pri nas.

Za naše razmere malce čuden, a najbrž povsem povprečen tam, od kjer prihaja.

Na dan popije po litre Coca-Cole. Light, da se ne zredi preveč. Vanjo je potrebno stresti ogromno ledu in to do vrha kozarca. OK, nič čudnega, če piješ pijačo z ledom, ko je zunaj 30 stopinj, a pri 5 stopinjah, ko se mimogrede ustavimo v lokalu, kjer pijačo pijemo kar zunaj1 in se nekateri stiskamo pod grelci, je to malce čudaško.

Od hrane sicer je marsikaj, za razliko od drugih iz tega konca sveta, je on bolj odprt za razno razne poskuse in navdušen nad slovensko ponudbo, a vseeno so mu najljubše pizze. Ljubljanski dvor je zakon, obožuje pa tudi Piazzo, a ni ga čez dober, debel in masten horseburger, pravi.
Horse burger je še vedno tema vseh njegovih ameriških pogovorov o Sloveniji. Američanom (in začuda tudi večini drugim nacijam po svetu) je nedojemljivo, da pri nas jemo konje. Ne čudi pa jih, da se prehranjujemo z luštnimi piščančki, puhastimi zajčki ali celo lepookimi srnami, a s konji, ne, to pa nikakor ne razumejo.

No, John si je pred 12 leti, ko smo po celodnevnem garanju in pripravah za prireditev v Hali Tivoli, sanjali o hrani, zaželel hamburger. Seveda je imel v mislih McDonalds, a mi smo ga predrzno popeljali do stojnice v Tivoliju in mu naročili velik horseburger. Zagrizel je vanj in z iskrami v očeh povedal, da kaj tako dobrega že leta ni okusil. Ko smo mu končno razložili, da je sočni zrezek resnično narejen iz lepega in poskočnega konjčka, ni mogel ukrotiti svojega smeha. Od takrat ni človeka, ki mu ne bi znova in znova razlagal o sočnih horseburgerjih iz Slovenije.

Morda pa obstaja tržna niša za franšizo v Ameriki?!

  1. ne, ne, niti slučajno ni kadilec [↩]

Kava za s seboj

To je baje najtarbolši prevod za Take away coffe. Pa da namesto, da si jezik opečeš z vročo kavo, si ga raje kar zlomiš!

Takšno kavo ZA S SEBOJ ponujajo v Subitu v Koloseju. Takšna kava (sicer z manj lomečim in lepše a vseeno tuje zvenečimi imeni) se danes dobi že marsikje po Sloveniji. Ne, mene ne boste dobili na to finto! Kava je obred, je dogodek, na kavo se usedem in ob njej … ne, ne, ne kadim, pač nikoli nisem in me to ne zanima … a vseeno ob kavi čvekam, berem časopis, včasih celo knjigo.

Že nekaj let opazujem nore Američane, ki nikakor ne zdržijo niti 2 minuti brez konkretnega produktivnega dela in si celo v avto odnašajo doma skuhano brozgo, ki jo na poti do službe počasi posrkajo. Bljak! Moj šef si celo na pot v Slovenijo vzame tisti hibrid med termovko in veliko pol litrsko šalico in tako zjutraj, ko ga pobiram in peljem do pisarne ali kakšne druge lokacije, iz hotela prikoraka s to kavozasseboj v roki. Jaz pa vsa kremežljava težim, da potrebujem kavo.

“OK, lahko vzameš tudi ti kakšno, saj imate tisto zasseboj, kajne?”
“Pajade, si na glavo padel, da bom kavo med hojo ali vožnjo pila?!”
“A ti potrebuješ kavo, ali dogodek?”

Pa tile Američani pojma nimajo! Jaz potrebujem kavo, a kava je dogodek in hočem, da tako tudi ostane!

#!!$*!!

Nam je očitno strašansko lepo! Res, prav nič hudega nam ni, kajti kregamo se le za “izredno” pomembne stvari.

Danes nisem znorela zaradi TAKÅ NE izredno pomembne zadevice, ne, ne, danes smo se skregali zaradi druge silno pomembne zadevice – parkirnega prostora.

Lep sonček je bil danes in naša družinica je sklenila, da ga preživi zunaj. No, pred tem sva midva s Tomažem skočila na Å marno goro, popila eno kavico1 vmes pa še skočila do Tomaževega očeta, ki je ravno prišel domov iz bolnice. No, ta zadeva okrog njegovega stanja in težav z oskrbo starih ljudi itak zasluži poseben prispevek in o tem ne bi sedaj. Torej tam okrog poldneva se mi lepo skobacamo v avto in v mesto2. Sklenili smo, da bi nam sedla ena dobra solatka v Romeu.

Tomaž je glede parkiranja težek ziheraš in parkira raje 4 km prej, le da mu parkinga ni treba iskati ali pa, da ne bi bilo slučajno treba parkirati z enim kolesom izven natančno zarisanega temu namenjenega prostora. Jaz sem pa njegovo nasprotje, torej tip, ki bo najprej peljal tik do vrat, tam obrnil in vozil počasi v obratno smer. Seveda skoraj vedno najdem dovolj dober prostor v neposredni bližini lokacije, kamor sem namenjena. Da ne bo pomote, preziram pa ljudi, ki parkirajo na mestih namenjenih invalidom, čeprav se mi dozdeva, da je takšnih mest vedno vsaj 1x preveč. Jaka pa je seveda po mami kar se tega razmišljanja tiče, a po atu kar se tiče trmoglavosti in težačenja.

Mi se danes lepo počasi peljemo ob Ljubljanici iz smeri Prul (ali še pred tem) proti Stari Ljubljani, zunaj lep sonček, kup sprehajalcev in kar precej parkiranih avtomobilov vzdolž celotne poti. Malce za Prulskim mostom3 naš zagleda zgleden parkirni prostor, kamor bi uspel spraviti našo žival (hmja, priznam mrcina je precej velika in ne paše ravno v vsako luknjo). Ustavi, parkira.

“Joj, oh, bu, groza … pa ja ne bomo tukaj parkirali?!” Ne, ne, nisem bila jaz. Naš tamal je začel težiti do “##*!€.
Naš tavelik se ne da motit, stopi ven in jaz za njim. Čakava 1 minuto, čakava 2, nič … tamal sedi v avtu. Na tihem si mislim, da ima prav, kajti jaz bi peljala naprej, poskusila srečo bližje in če parkirca ne bi bilo, obrnila nazaj. A zagotovo bi bil, saj sva že samo 20 m pred nami videla drug parkirni prostor in nikakor ne dojela, zakaj naš ni peljal vsaj do tja. Hmja, po drugi strani si mislim, da je itak lepo vreme in nam sprehod ne bo škodil. A po prvi strani bi lahko parkirali bližje naši destinaciji in se sprehajali tam, kamor smo v bistvu namenjeni.

“##*!€ … požrem slino, grem do avta in prosim tamalga naj gre ven. Pregovarjava se prijazno in mirno, a tamal ne popušča. Sedi v avtu. Tavelik seveda stoji 20 m stran in se v najino debato ne spušča, a vidim, da se iz njegove glave rahlo kadi. Ne, ni kadilec in tudi hladno ni bilo za sapo …..
“#$??!! kaj naj zdaj naredi mama, da bo volk sit in koza cela?! Ravno se napotim k Tomažu z namero, da vzamem ključ od avta in mrcino preparkiram malce naprej, Tomaža pa pustim naj pešači, če je pač to njegova želja, ko Tomaž silovito zakoraka proti avtu. Stečem še jaz, usedem zraven, ko avto sunkovito spelje in že vem, da bo huuuudo. Parkirnih mest kar nekaj levo, desno … a naš pelje naprej. Jaka ga ustavi in želi, da parkiramo tam nekje ob Trti ali Kitajski restavraciji, naš piha in pelje naprej. Tole bo en hudič, mi je jasno. Jasno, proti koncu te ceste prostih parkirnih mest ni več, zapeljemo na Vegovo cesto, vse zasedeno. Peljemo preko Zvezda parka in parkirnega prostora, zasedeno. Peljemo po Gosposki, parkirnega prostora še vedno ni … vsaj tako velikega ne, da bi tja zrinili naš avto. V avtu pa ozračje, da bi ga rezal. Gremo nazaj, tokrat v obratno smer in končno najdemo mesto. Kje? Hmja, kakšnih 30 m bližje centru, kot je bilo tisto naše prvotno. Ja, tisto pred pihanjem, puhanjem in silovito vožnjo.

Moj ne bi bil taprav, če ne bi tik pred izhodom iz avta siknil nekaj okrog tega, da se je tole res “izplačalo”, tamal ne bi bil tamal, če ne bi takoj zatem začel cviliti, da on je itak mislil točno tole mesto, kjer smo sedaj in da ni bilo treba prevoziti pol mesta in jaz ne bi bila jaz, če ne bi siknila tamalmu, da bi lahko vedel kaj sledi in da mu res ne bi odpadle noge, če bi se pred tem spokal iz avta in pot pod noge. Ja in tamal ne bi bil tamal, če ne bi začel zraven še tuliti, češ da sedaj je pa za vse krivim njega, vmes je moj dec še vtaknil glavo not in zagrozil, da bo šel kar na avtobus in naju pustil v mestu, če se takoj ne spraviva ven.
No, mera je bila polna, ko je tamal začel točiti krokodilje solze samopomiljevanja in vso stvar zaključil:” Vsega si kriva ti, ker …..” Pravzaprav niti ne vem, kaj je sledilo, ker sem sklenila, da se je tam tale komična tragedija končala. Stopila sem iz avta, zaloputnila vrata, niti pogledala mojega ali tamalga in mirno odkorakala v mesto. Niti ozrla se nisem. “##?^ˇ€¸*!

Ena, dva, ena, dva …. prav silovito sem korakala po mestu, ob tem pa pihala kolikor je spljoh mogoče. Bosta mene dr***!

Sprehodila sem se ob Ljubljanici in prikorakala že do Tromostovja, ko sta me končno poklicala. Sta se pobotala, pomirila, dobila mizo v Romeu in me vabita, da se jima pridružim.

Hvalabogu za mobitele, a ne?!

  1. vsak svojo, seveda [↩]
  2. ja, živimo pač na vasi, čeprav z “mestom” jaz itak ponavadi mislim center [↩]
  3. ali je morda Trnovski?? [↩]

Maškare

Jaz sem v svojih mladih letih bila vedno maškara. Moja mama je vedno poskrbela, da sem pravočasno imela pustno obleko, ki je bila vedno kreativna, domiselna in dodelana. V mojih časih ni bilo na voljo trgovin s takšnimi oblačili in znajti smo se morali sami. Bila sem Pika Nogavička, Indijanka, Rdeča kapica, klovn, zvonček ….. nekaj slik iz tistih časov je nekje zabeleženih in včeraj sem premetala cel album, da jih najdem in poskeniram, vendar je bila noč prekratka in je bilo treba spat.

Vseeno sem našla nekaj prisrčnih spominov na šeme iz Jakovega obdobja.

Moj Tomaž je preresna oseba in se ne želi šemiti, zato se od svojega 19-ega leta1 ne šemim več. Lani sem v službo prišla z rdečim klovnovskim nosom to pa je tudi več ali manj vse. A zato nadvse uživam, ko lahko tradicijo izdelave pustnih oblačil prenašam na Jako.

Že kot dojenčka smo ga napravili v neko miki miško z nekimi ušeski a žal te slike nimam.

Potem sem mu za pusta pri njegovih treh letih naredila (skrojila, sešila) oblačilo za medvedka. Uničila sem kosmato pregrinjalo, ki ga je moja mama že desetletja uporabljala za prekrivanje kavča (med nami; itak sem iskala razlog, da ukinem to kosmato grdobijo), a ko sem želela, da opraviva prvo probo, je kričal, da on takšna maškura že ne bo. In tudi ni bil. Nič ni bil, na 3/4 dokončan kostum pa smo vrgli v smeti.

Prva konkretnejša maska je bila miška. Po moji zamisli sešit kostum (hmja, nisem želela ponovno točiti grenke solze, če ne bo želel obleči “mojega dela”)

pustmiska2001_2.JPG miskapust2001.JPG

Naslednje leto so bili blazno popularni Telebajski. Ravno na novo so prišli na televizijo in že kakšen mesec pred pustom smo v neki trgovini zagledali ta kostum, ki smo ga MORALI kupiti. Od takrat do pusta je Jaka vsako nedeljsko jutro najprej skočil v kostum telebjska in svojo priljubljeno oddajo gledal tako oblečen.

pusttelebajs1999_1.JPG

Tole ni pust, je pa Halloween v Ameriki. 31.oktobra smo bili na obisku pri mojih šefih v Atlanti in bili dovolj pametni, da smo v prtljago zrinili še tanka čreva za Supermana. Krasen dogodek, lepi spomini, ko so otroci letali od hiše do hiše in v kanglice nabirali sladkarije.

pustvrtec1999.JPG

To ni pustna maska, sem pa našla fotografijo Jake z Miško Minjo iz obiska Disneylanda v Orlandu na Floridi, ki je lahko morda ideja za kakšno prihodnjo pustno rajanje

mikimiskadisnylandusa.JPG

V Ameriko smo res vlekli tanka čreva iz Amerike domov pa smo v prtljago zbutali oblačilo za Medveda Puja. Naslednji pust je bil Jaka Medo Pu in pod milim nebom te fotke ne najdem. Po mojem jih je Jaka raztrgal 🙂 , ker za pusta ni bil več tako navdušen nad idejo, da bi uporabil oblačilo, ki smo ga v Ameriki MORALI kupiti.

Å e ena fotka mi manjka – Mehičan. Velik sombrero, kitara, tepih (kao tepih) čez rame. Luštna maska. Ni slike, muca papala.

Potem mafijsko obdobje. Ja, tukaj je želel biti Boter ali kdor koli že iz tiste družbe.

jakapustmafija4.JPG jakapustmafija2.JPG

Raper. Tukaj manjka še velik radio, ki ga je vlačil naokrog.

jakapustraper2.JPG jakapustraper.JPG

Lani pa rastafarijan. Mama je spet šivala. Zadeva je ponovno prišla iz Amerike, saj smo za krompirjeve počitnice (31.oktober) spet vandrali po Ameriki in tokrat je bila mama pametnejša (pa tudi sin najbrž) in ni dovolila nobenih levov, medvedov ali bognedaj žiraf. Kupili smo tole lasuljo s kapo, vse ostalo pa dokupili in sešili kasneje doma.

jaka-pust.JPG

Za letos smo planirali rugby igralca, vendar nikjer našli čelade, za katero smo mislili, da je bistvenega pomena in zadnji trenutek prešli na idejo o Michael Jaksonu. Jaka je imel povsem dodelano sliko o tem, kaj bi kot Michael moral imeti, a kaj ko smo imeli toliko drugih zadev za početi in kaj, ko je mami crknila 30 let stara šivalna mašina in kaj, ko nobena lasulja ni bila niti približno dovolj dobra za Michaela. V ponedeljek ob 7h zvečer sva žalostno gledala v prazne police in bedaste ostanke pustnih kostumov in se odpravila k mojim staršem brskati po omarah.

Joj, to ni več tako kot v mojih časih, ko si pri babi in dediju našel tone starih cunj. Moderni dediji in babice imajo prav sodobna oblačila. Nekaj smo le našli in še malo razrezali in potrgali (šivati nismo mogli, trgati se je pa dalo) in naredili klošarja.

klosarpust2008.JPGpust2008klosar.JPG

  1. takrat sva postala par [↩]