Ribarjenje sprošča

Baje. A jaz tega ne vem, saj mislim, da bi po večurnem stanju brez temeljitega pogovora, buljenju v gladino vode in čakanju, da nekaj cukne in zagrabi … če pa pomislim, da naj bi na vabo natikala celo neke črve, ne, ne, ribarjenje res ne bo moj način sproščanja!

In kaj sprošča mene?

Tek, nekoč sem uživala v teku. Ja, dokler nisem srečala tega strica.

Krojenje in šivanje. Uf, kako sem znala uživati v tem in še vedno bi šivala, če ne bi ostanki blaga in na tone nitk po celem stanovanju naknadno ustvarjali novega, večjega stresa. V šivanju in ustvarjanju sem nekoč celo tako uživala, da sem si sama sešila svoje poročno oblačilo … in to kljub javkanju moje mame, da to prinaša nesrečo. Hmja, v tem hitrem svetu, ko se ljudje ločujejo kar za hec, sem jaz še vedno v srečnem zakonu s tem istim možicem, s katerim sem se poročila pred več kot 16-imi leti in to v obleki, ki naj bi prinašala nesrečo. Wow, kaj bi šele bilo, če si tega ne bi sešila sama!

A zadnjič sem našla že davno pozabljeni način sproščanja. Risanje. Prijatelj me je prosil, če bi za nek njegov projekt1 poljubno porisala nekaj strani. Ne, ne, pojma nimam o risanju in nazadnje sem risala najbrž v osnovni šoli pri likovnem pouku ter po svojem zvezku, kamor sem čečkala modele oblačil, ki sem jih kasneje želela sešiti. Tokrat naj bi narisala karkoli … po navdihu. Ufff, kaj naj narišem po navdihu na 4 … no, še 2 pred tem, torej 6 strani. Vsaka naj bi bila drugačna. Na enega sem naredila kolaž fotk, na dva druga kar nekakšen vzorec. Ta mi je bil še najbolj na kožo pisan, saj nisem potrebovala drugega znanja, kot le občutek za detajl in barve, pri ostalih sem se pa želela preizkusiti pri konkretnejšem risanju. Pa smo se lotili risanja žabic in opic. Ej, vikend je poletel kot strela in naša dva sta se prav hecala iz mene, češ da sem popolnoma not padla.

Tukaj pa še linki na strani, ki sem jih izbrskala med tem, ko sem iskala nasvete kako se nariše žaba ali opica.
Recimo tale, ali pa tale, pa tale.

No, še vedno mi ostane tudi tale moj blog, kjer se lahko sproščam po mili volji. Aja pa še tale. Pa tale tudi. 🙂

  1. ki ga tokrat še ne morem razkriti [↩]

Ko bom velika bom ….

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Naslednji poklic, ki sem ga sanjala, je bil novinarski. To so bile že realnejše sanje. V osnovni šoli na predmetni stopnji smo imeli učiteljico slovenščine, ki je bila ….hmmm ….. lepa. Res, lepa je bila! No, tukaj ni ravno govora o neki manekenki ali fotomodelu, a vseeno za učiteljico slovenščine … no, za učiteljico nasploh …. sploh v tistih socialističnih časih, je bila pač …fejst. Ne, ne, nobenih napačnih misli, prosim! Gospa1 se je predvsem oblačila v izredno modne in lepe cunjice. Elegantno, urejeno in vedno v nekaj, kar ni bilo mogoče dobiti niti v Trstu, kaj šele v naši modno zakotni Sloveniji. Tam nekje leta 1976 je gospa nosila črne lakaste škornje! Å e vedno se jih spomnim2 .

Nevenka Drusany ji je bilo ime in to ime sem te dni zasledila celo na naslovnici nekega učbenika za slovenščino in očitno moje otroško občudovanje ni temeljilo le na občudovanju oblačil, temveč je gospa obvladovala tudi svoje poklicno poslanstvo. Tega takrat s svojimi otroškimi očmi niti nisem znala presoditi, vem le, da sem naravnost z navdušenjem čakala na vsako uro slovenščine, ko bom lahko ponovno opazovala njen stil oblačenja. Jah, najbrž je bila v mojih poklicnih sanjah takrat prepletena tudi želja po modnem oblikovanju, ki pravzaprav ni nikoli izginila, a tudi nikoli prav močno udarila na površje.

In ker tudi moje znanje Slovenščine ni bilo ravno na psu in me je pri pisanju spisov rada pohvalila, sem jaz ob njenih pohvalah še bolj cvetela. Novinar bom, pisala bom kolumne v časopisih in revijah! Kaj vse lahko naredi pohvala občudovanega človeka! Niti slučajno nisem želela izneveriti njenega zaupanja in tako sem se za spise vedno močno trudila, pisarila po vseh šolskih občilih in bila resnično še ob vpisu na gimnazijo prepričana, da bo novinarstvo moj bodoči poklic.

A glej ga vraga, na gimnaziji je bila moja učiteljica slovenščine, ostarela, napol slepa učiteljica, ki je bila tik pred upokojitvijo. Moj prvi spis je bil od prvega do zadnjega stavka popravljen z rdečim kulijem in prav slabo ocenjen. Pisala sem neko napeto zgodbo in v ta namen uporabljala sedanjik. Tako nekako: In tečem, on za mano. Drži me za roko, vleče k sebi ….itd. Vsak stavek mi je v celoti popravila in ga nad mojim pisanjem še sama zapisala v preteklem času, češ saj se zgodba dogaja v preteklosti. Potonile so mi vse ladje in slovenščina ter pisanje spisov so odšli na isto pot, kot kemija in fizika … med nebotigatreba predmete.

Le kdaj za vraga me je kdo navdušil nad ekonomijo?! 🙂

Sicer pa o tem pišem na osnovi opazovanja svojega sina. Danes obožuje jezike. Angleščina je zakon. Letos je za izbirne predmete izbral obe možnosti tujih jezikov francoščino in nemščino. Oba ga veselita in posledično temu so ustrezne tudi ocene.

Lani je v ta sklop pasala tudi slovenščina. Letos pa ….hmmm ….. ne vem …. druga učiteljica, druge navade, drugi porivi. Žal, prav žalosti me, ker vem kako rad se pisno izraža, a letos tega veselja ni več. “Me sploh ne opazi”, pravi … “moj stil pisanja ji ni všeč”. Å e dve tri leta takšne učiteljice in morda se iz družboslovca popolnoma preusmeri v navdušenca za kemijo in biologijo 😉

  1. ja, že takrat je bila poročena in resna gospa [↩]
  2. in ne spomnem, kot radi uporabljajo celo nekateri uredniki 🙂 [↩]

Če zboli mama, je štala

Naš Jaka je spet nekaj fasal. Tile virusi nas obletavajo že celo zimo. Zboli Jaka za 1 dan, pa teden dni nič, pa ga spet useka za 2 dni, pa je mesec dni v redu pa spet zvijanje po trebuhu, vročina, slabost …. aaahhh!

Prejšnji teden, ko smo prebrodili že žnjto gripo, se z Jako pogovarjava.

Potrkam na leseno mizo in pravim:”Upam, da ne bo zdaj tale virus obletel še mene. Si bil bolan ti, potem ati, zdaj sem pa po logiki na vrsti jaz…..”
“Ne, ne, ti ne boš zbolela.”
“Zakaj pa jaz NE BOM zbolela?”
“Ti nikoli ne zboliš!”
“Prosim?! To sploh ni res, tudi jaz sem že zbolela!”
“Ja, ja, saj si …. se spomnim, ampak takrat je pa štala!”
Aaaaaa?!
“Ko ati zboli se to sploh ne opazi …. on leži, ampak v bistvu vse poteka tako, kot če bi bil zdrav, ko pa zboliš ti, se svet obrne na glavo…”

Nisem vrtala naprej, čeprav bi lahko bilo mnogo različič razlage na ta dialog, ampak prisežem ne jamram …. in ko zbolim, samo ležim in dam mir …. tako, da štalo delajo drugi 😉

Pomagaj si in bog ti bo pomagal

Baje imam en problem …no, imam jih najbrž več, ampak danes bo govora le o enem. Torej BAJE imam problem.

Pravijo tako, pravzaprav nek prijatelj mi je povedal zanj. Pravi, da premalo zaupam ljudem. Pa ne, da ne bi bila zaupljive narave. Sploh ne. Sem zelo odprta, komunikativna … ah, a res?! … preveč odkrita, prehitro stegnem jezik in to me včasih tudi tepe, verjamem, da so ljudje v osnovi pošteni in ne obratno, skratka ljudi imam rada.

Moje nezaupanje naj bi šlo bolj v smer prepričanja, da mi nihče ne more pomagati, bolje kot si lahko pomagam sama. Ja, res sem prepričana v to, da je vsak svoje sreče kovač in da dejansko nihče ne bo poskrbel za mojo rit, če to ne bom storila sama.

Pa da se razumemo to ne pomeni, da verjamem, da znam vse opraviti bolje od drugih. Vsekakor ne verjamem, da bi se v primeru hude bolezni, sama bolje operirala, kot bi to lahko naredil zdravnik, vsekakor pa pomeni, da mu bom le jaz lahko ustrezno kvalitetno opisala svoje bolezensko stanje in le jaz bom lahko dovolj močno “težila”, da me pravočasno pregledajo in morda celo vzamejo na operacijsko mizo.

Ob tem račljenjevanju mojega problema (edinega upam da ;)), se poraja vprašanje kdaj si človek pomaga sam in kdaj mu pomagajo drugi. Poglejmo hipotetičen primer neke resne težave …. npr. nekdo od bližnjih zboli. Ob našem zdravstvenem sistemu je boga treba močno prehitevati in pri meni bi bila moja prva misel kje poznam koga, ki pozna koga, ki bi mojemu svojcu lahko pomgal do hitrejšega pregleda ali celo operacije. Poklicala bi prijatelja, on bi poklical svojega prijatelja in … ni vrag, da se ne najde pot naprej. Sama sem vedno prepričana, da se rešiti da marsikaj, le vztrajati je treba. Če prvi prijatelj ne bi poznal pravih ljudi, se je potrebno obrniti na drugega, tretjega, potrkati na vsa vrata in ena bi se gotovo odprla.

A poraja se mi vprašanje, kdo je tisti, ki nosi levji delež “pomoči”. Zdravnik, ki bi svojca operiral? Prijatelj, ki bi poznal pravega človeka? Ali oseba, ki bi potrkala na dovolj vrat?

Sama sem prepričana, da se veliko preveč ljudi prehitro prepusti toku življenja in pričakujejo, da bo nekdo drug nekaj naredil zanje. Starši jim morajo kupiti stanovanje, dec mora domov nositi dovolj veliko plačo, da se da z njo iti na soliden dopust, zdravnik mora sam izvohati težave, ki jih imamo, pravnik že samo s pridobitvijo lepe pisarne že poskrbi za takšno pogodbo, ki nas bo ščitila vseh težav. My ass!!

Starši bodo nekomu kupili stanovanje le če bodo ob tem doživeli dovolj močan občutek veselja in imajo ob tem svojo rit že dokaj dobro preskrbljeno. Sorry, tako je in prav je tako! Dec bo domov nosil toliko denarja, kot ga je spsoben nositi in kdo pravi, da ga je prepovedano ženskam prinašati v večjih količinah. Zdravnik bo s svojim znanjem le pripomogel (!) k lažjemu in strokovnješemu definiranju težave, še vedno pa sami sebe poznamo najbolje in zato le mi vemo ali je glavobol večji, kot je bil ponavadi tisti ob nizkem pritisku. Pravnik pa bo le malce bolj pametno zapisal besede, ki jih bomo mi pred tem nakracali ali razložili v svojem kmečkem jeziku.

In moj prijatelj misli, da imam jaz problem?!

Maša

Tako moji, kot Tomaževi starši in stari starši in tako nazaj v zgodovino, so bili kolikor daleč vem vsi Slovenci in posledično tudi katoliške vere. Sicer so bili moji stari starši verni, a zaradi nekako nesigurne in nedorečene politično verske situacije1, se takrat pri nas ni ravno redno hodilo v cerkev in tako sem postala v tej družini jaz prva nekrškenka. Nove Jarše, kjer sem odraščala, so bile tiste čase še bolj vas, kot čudaško prenapolnjeno spalno-nakupovalno naselje, kot je to sedaj in tako se je zgodilo, da sem v prvem razredu dobesedno težila, da tako kot vse ostale sošolke, tudi jaz začnem obiskovati verouk. Morte misl’t!

Pa sem začela, le v šoli se o tem ni smelo govoriti ;). Krstili so me pri sedmih letih za Veliko noč in isto leto sem v taisti prekrasni beli princeskini obleki2 opravila tudi prvo obhajilo. In bila sem “pečena”. Naenkrat je verouk postal obveza. A to obvezo sem še nekako prenašala, huje je bilo z mašami. Vse do sedmega leta sem bila vajena, da je bila nedelja dan, ko sem se lahko dopoldne igrala, iznenada pa se je pri sedmih letih ob nedeljah bilo potrebno tako učiti za šolo, kot tudi dopoldneve preživeti v bližnji cerkvi. Če računam, da smo imeli doma običaj, da ob sobotah pospravljamo stanovanje, ni čudno, da sem počasi cerkev začela jemati kot nekaj nebodigatreba.

Vse do birme, ki smo jo imeli šeeeeeleee v 7. razredu osnovne šole, sem pri obiskovanju maše in verouka še vztrajala, nato pa vse skupaj popolnoma opustila. Jah, tako kot 99,9% ostalih otrok. Dobiš uno uro, kolo …. tete in babice so presrečne, ti pa končno lahko zaključiš s tem. Cerkev me vidi le še ob kakšni cerkveni poroki, pogrebu ali kakšni maši, kjer moram biti po nekakšni družinskem bontonu in obvezi.

Ker je tudi Tomaž imel opravljene vse zakramente in ker mi je poroka v cerkvi nekaj lepega in daje dogodku poseben pečat, sva se poročila tudi cerkveno. In takoj po rojstvu Jake sva odprla možnost izbire tudi njemu in ga krstila. In tukaj se naša pot s cerkvijo očitno zaključi.

Cerkev kot inštitucija me odbija in o tem niti ne želim izgubljati besed, a kot vera, filozofija ima zagotovo nekaj, kar je v tem hitrem in materialnem svetu več kot dobrodošlo.

A vendar mene k maši ne bo …. in s tem seveda tudi našega otroka ne morem spodbuditi k temu, niti obiskovanju verouka … saj je katoliška maša nekaj nemogoče togega, nezanimivega in neprilagojenega trenutnemu času. Oprostite, vendar res ne vidim načina, da mladostnika prepričam, da bi sam z lastno željo in voljo obiskoval obred, kjer nekako krulijo stare tercialke, kjer duhovnik razlaga v celo njemu nerazumljivem jeziku, da ne govorim o tempu in naglaševanju povedanega.

Saj verjamem, da obstajajo izjeme, vendar tista splošna večina me je z lahkoto prepričala, da lahko “verujem” tudi doma brez zapravljanja časa po hladnih cerkvah in zapisovanju svojih nepremičnin že tako prebogati cerkvi. In globoko verjamem, da bom kljub temu prišla v nebesa.

In upam celo, da tam resnično noben ne igra na harfo, kajti ….. khmm …. lepo vas prosim …..cele dneve poslušati harfo??!! Je to kaj nebeškega? 🙂

  1. mah, saj ne vem kako naj tole drugače definiram [↩]
  2. ja, tako se mi je zdelo [↩]